Za nastanek prevoda te knjige se
moram zahvaliti veliko ljudem. Najprej Mariji Leskovec, ki mi je knjigo 'Where Is
Love, There Is God' prinesla še čisto svežo naravnost iz Kalkute.
Potem mladim iz gibanja Marijino
delo, ki so mi na diakonsko posvečenje oktobra 2012 prinesli dar, najprej
največji dar samega sebe z udeležbo, potem pa še po Božji previdnosti knjigo:
'Pridi, bodi moja luč' in 'švic' majico, ki je bila težko prigarana, kot je kasneje
pojasnil Matej. Ti dve stvari sta mi bili ob prevajanju v veliko pomoč. Knjigo
sem moral po naročilu urednika založbe dobro preučiti, si izpisati vsa pravila,
kdaj postaviti velike začetnice, da bi ohranil v drugem delu tega sklopa, to je
v knjigi Kjer je ljubezen, tam je Bog čim večjo enotnost s prvim delom, knjigo:
Pridi, bodi moja luč. 'Švic' majico pa sem uporabljal vsak večer, ko sem po
napornem dnevu šel teč. Hvala tudi za posvetilo: »Dragi Blaž! Danes, na dan
tvojega diakonskega posvečenja, vsi gen praznujemo s teboj. Zahvaljujemo se ti
za vse molitve ter edinost, ki jo gradiš z nami in ti želimo reči, da lahko
vedno računaš na nas. Skupaj bomo šli po poti proti svetosti! Eno! Fantje in dekleta gen« Sveti Duh vas je
res navdihnil, ker gotovo niste nič vedeli o moji ljubezni do matere Terezije,
mogoče edinole to, da je v gibanju za duhovnike središče in temelj vsega zapuščeni
Jezus, ki ga mati Terezija opisuje v knjigi 'Pridi, bodi moja luč'.
Potem se imam zahvaliti svojemu
sobratu Jakobu Valiču, ki je kar nekaj juter prebil z mano, predvsem ob
klesanju vodil in molitev matere Terezije za duhovno življenje, ki so na koncu
knjige, kjer je bilo treba z Jezusom med nama stavke zares izklesati, da je bil
Jezus zadovoljen z njimi.
Hvala tudi vsem sobratom, ki sem
jih že ob peti uri mogoče zbudil z glasnim razmišljanjem ob prevajanju, najsi
bo v računalnici, v naši diakonski sobi ... Hvala nekaterim diakonom, ker so mi
pomagali s prevajanjem na ta način, da so me ob devetih zjutraj poklicali, če
predavanja so ali če odpadejo. Velikokrat so odpadla, čeprav je bilo
dogovorjeno s profesorjem. Tako sem jaz ostal v sobi in prevajal, oni pa so me
poklicali, če je profesor prišel na fakulteto. In seveda hvala profesorjem, ki
smo jih diakoni imeli v šestem letniku, predvsem za potrpežljivost, ko sem kdaj
zamudil ali med uro počel, kar ni bila ravno Božja volja.
Hvala prijatelju Dominiku Galu
Žigonu, nečaku našega zaslužnega primorskega duhovnika Marjana Kožlina, ki
letos praznuje 65 let mašništva in mi je zelo velik zgled s svojo
dobrodušnostjo, preprostostjo in predvsem ljubeznijo do slovenske kulture, ki
jo je dejavno kazal pri svojem dušnopastirskem delu. Njegov nečak Dominik, ki
je sicer prevajalec iz italijanskega jezika, in njegova mama Ana-Marija Kožlin
sta mi veliko pomagala pri samem tekstu. Brez njune pomoči knjiga zagotovo še
ne bi izšla. Brez dobrega sodelovanja s tabo, Dominik, pa ne bi bila tako dobra
vsebina. Hvala tudi Jerneji Jurca, ki me je spoznala z Dominikom.
Hvala direktorju založbe Novi svet Draganu
Adamu za korajžo in spodbude ter Djuriju Ramaču za potrpljenje, saj je moral
čakati s prevodom od novega leta, ko sva bila dogovorjena, da mu ga oddam.
Hvala lektorju prof. Janezu Zupetu,
da je sprejel lektoriranje in marsikateri del s sledenjem originalnemu tekstu
spremenil. Vzel si je veliko časa, da je zraven preverjal še po originalu in
hkrati lektoriral ter mi po končanem lektoriranju v treh urah razložil vse moje
slovnične pomanjkljivosti na konkretnih primerih, ki sem jih še utrdil, ko sem
moral popravke vnašati brez prestanka kar tri dni: od nedelje do torka zvečer,
ko sem z vnašanjem končal.
Veliko je oseb, ki jih do sedaj še
nisem imenoval, a so ravno tako prispevali k izdaji te knjige. Med drugimi je
moj ordinarij, škof Jurij Bizjak, ki me je po navdihu Svetega Duha oziroma po
Božji previdnost za diakona poslal v župnijo Portorož in ne v Sežano, kot sem
si sam zamislil in pričakoval. Več kot očitno pa je, da če bi bil v Sežani,
knjige sploh ne bi začel prevajati, ker sem imel v Sežani v mesecu aprilu in
maju leta 2012 veliko dela, v Portorožu pa imam sedaj kot diakon sobote
večinoma proste. Župniku v Portorožu, Janezu Kavčiču hvala predvsem za dve knjigi,
ki sem ju po njegovem priporočilu med prevajanjem prebral in sta mi pomagali
tako v duhovnem življenju kot pri prevajanju, da je bil Jezus na prvem mestu.
To sta knjigi Močnejši od zla Gabriela Amortha in Bodi mož! Larrya Richardsa.
Hvala dobremu Bogu za čudoviti glas, s katerim je obdaril njegovo sestro Cilko,
ki me je navdihoval in mi prinašal lepoto Boga. Hvala nekaterim prijateljem za
spodbudo, tebi, Marko Šimenc, Mira Leskovec, oče Bojan … Hvala mladim
misijonske skupine Pridi za muzikal o materi Tereziji, ki mi je bil glavni vir
navdiha. Za to, hvala tebi sošolec Lan, vama Vesna Jug in Ksenija Šmit, ki se
poznamo že iz samih priprav na misijonarjenje leta 2007, ko smo bili skupaj v
Logarski dolini pri sestrah Družine Kristusa Odrešenika, s Ksenijo potem dva
meseca na samem misijonu v Megalayi v Indiji. In res bi lahko še našteval.
Vsekakor pri zahvaljevanju ne morem
izpustiti rektorja bogoslovja v Ljubljani Franca Šuštarja. Če bi mi on jasno
prepovedal prevajati že na začetku, sploh ne bi mogel delati.
Naj na koncu omenim še Marijo
Bratina. Po priporočilu direktorja založbe Novi svet sem se nanjo najprej
obrnil za lektoriranje, ker je bila lektorica že prvi knjigi 'Pridi, bodi moja
luč'. Rekla mi je, da nikakor ne sprejme lektoriranja te knjige, saj je bilo
lektoriranje knjige 'Pridi, bodi moja luč' zanjo največji križev pot v njenem
življenju pri lektoriranju sploh. Ker avtor knjige Brian
Kolodiejchuk zahteva, da knjigo pregleda še nekdo, ki pozna duhovnost matere
Terezije, je prišlo do zapletov, saj na založbi še niso znali tega uskladiti.
Lektorica Marija je tako morala svoje lektorsko delo večkrat popravljati po
navdihih nekaterih sester matere Terezije, ki niso Slovenke, ter pregledovalca.
Pogovor z Marijo Bratina sem imel v
ponedeljek, torej dva dni po tem, ko sem si v Sežani ogledal muzikal o materi
Tereziji. Prepričan sem in to moje prepričanje še podkrepi duhovno vodstvo
matere v pričujoči knjigi, da je bilo vse to trpljenje, za katero sicer javnost
ne ve, sprejeto in darovano, deležnost pri Njegovem trpljenju na križu in tako
luč mladim pri pripravi muzikala in za vse dobro, ki se še rojeva. Te povezave
najbolje pozna le Bog, na nas pa je, da vse naredimo po najboljših močeh in z
ljubeznijo, trpljenje pa, če pride, sprejmemo, osmislimo in darujemo.
Hvala še enkrat vsem in se
opravičujem, če sem koga izpustil. Naj mu poplača dobri Bog, ki pozna srca nas
vseh (prim. Apd 1,24).
V Kamnjah, dne 22. junija 2013,
Blaž Batagelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar