USMILJENJE, MAMILO ZA UBOGE

USMILJENJE, MAMILO ZA UBOGE?

Zadnjič sem v nekem članku, ki ga je napisal oče jezuit, prebrala, da je usmiljenje kot mamilo za uboge, saj če dajemo ljudem stvari zastonj, je to isto, kot če bi jim dajali mamila. Odločila sem se, da mu bom pisala pismo, v katerem ga bom vprašala: »Zakaj so se Jezusu ljudje smilili?« Tudi On jih je drogiral, ko jih je nahranil s namnoženim kruhom in ribami.[1] Ljudem je prinesel dobro novico,[2] vendar jih je, ko je videl da so žejni in lačni, najprej nahranil. Še eno vprašanje mu bom postavila: »Ste kdaj začutili lakoto ubogih? Ste kdaj občutili mraz, pa niste imeli odeje, da bi se ponoči pokrili? Ste imeli močan glavobol pa nobenega aspirina pri roki?« Lahko je njemu in nam govoriti o uboštvu revnih, ampak kako malo v resnici vemo o tem. Danes smo, takoj po maši, samodejno, brez razmišljanja vse sedle k zajtrku. Pojedle smo svoj delež mlincev in popile toliko čaja, kolikor smo želele. Pa nam je bilo potrebno razmišljati, če bo ostalo dovolj za jutri, koliko skodelica čaja stane ali skrbeti, če si bomo lahko privoščile nakup sladkorja?

---

[1] Prim. Mt 14,13-21; Mr 6,25-43.

[2] Prim. Lk 4,18.