I
Bog je ljubezen
Kot
odgovor na vprašanje »Kaj ali kdo je Bog?« je mati Terezija ob neki priložnosti
dejala: »Bog je ljubezen in On nas ljubi, ker smo Mu dragoceni. Poklical nas je
po imenu. Pripadamo Njemu. Ustvaril je v nas svojo podobo, da bi počeli velike
stvari. Bog je ljubezen, Bog je veselje, Bog je luč, Bog je resnica." Ta
stavek povzema njeno vero v Boga in njeno izkušnjo: Bog obstaja in je vir vsega obstoječega; njegova bit je ljubezen;
ustvaril nas je po svoji podobi, z duhovnimi močmi razuma in svobodne volje, s
sposobnostjo vedeti in ljubiti; je Oče, ki vsakega od nas ljubi enkratno,
osebno, in si goreče želi naše sreče. Prepričanja matere Terezije, da Bog JE
ljubezen, da je vse kar stori ali dopusti v večje dobro in s tem izraz Njegove
neizmerne in brezpogojne ljubezni, ni moglo ogroziti niti njeno trpljenje niti
trpljenje ubogih.
Sveti
Avguštin je na začetku svojih Izpovedi napisal: »K sebi si nas ustvaril
in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.« Tako je bilo tudi
prepričanje matere Terezije, in sicer, da vsi ljudje »v globinah svojega srca
verjamejo v Boga.« V vsakem od nas obstaja hrepenenje po Bogu, ki ga ne
prepoznamo vedno in ga ne znamo razumsko utemeljiti, a vendar gre za iskanje
sreče, miru, veselja in predvsem ljubezni. Vse to je izraz tega hrepenenja.
Lakota po Bogu, kot pravi mati Terezija, je vsajena v srce vsakega človeka, navezati
odnos z Njim pa je v glavnem odvisno od našega sodelovanja z Njegovo milostjo.
Svoboda, da lahko tudi zavrnemo to sodelovanje, je še en izraz te ljubezni in
spoštovanja, ki ga ima Bog do vsakega od nas. Nikomur se ne vsiljuje; to
prepušča naši izbiri. Vendarle mora biti odgovor nas, ustvarjenih bitij pred
Stvarnikom, ki je neskončna ljubezen in modrost, ljubezen in zaupanje, molitev
in čaščenje, priznavanje in zahvaljevanje.
Vsaka
oseba, močno ljubljena od Boga, je poklicana, da to ljubezen deli; kot je mati
Terezija pogosto pritrdila: »Ustvarjeni smo bili za večje stvari, zato da
ljubimo in da smo ljubljeni.« Nujno je, da se med seboj ljubimo, kot nas je Bog
ljubil ter se z Njim dnevno srečujemo v molitvi. Brez tega ljubezen umre. Mati
Terezija je pomembnost tega poudarila z besedami: »Kakor je kri pomembna za
telo, tako je za dušo pomembna molitev.« Vendar je za molitev nujna tudi
tišina, saj »v tišini srca spregovori Bog.« Njen izrek[1],
ki izraža to resnico, je zelo poznan:
Sad
tišine je molitev;
sad
molitve je vera;
sad
vere je ljubezen;
sad
ljubezni je služenje,
sad
služenja je mir.
Po
tem preprostem, vendar globokem reklu, je tišina tista izhodiščna točka, ki
omogoča dejavno ljubezen, mir in služenje. Kot je trdila mati Terezija: „Tišina
je vir naše povezanosti z Bogom in naše medsebojne povezanosti“. Tišina in
zbranost sta nepogrešljiva pogoja za molitev. Tiho zunanje okolje nam je v
pomoč, vendar se je mati Tereza, ki je večino življenja preživela v velikih,
prenaseljenih mestih, naučila najti notranjo tišino in zbranost tudi sredi
največjega direndaja. Pokazala nam je, da si tišino, ki jo potrebujemo, lahko
ustvarimo tudi brez odmikanja od sveta v puščavniško življenje. Potrebno se je
naučiti utišati misli in srce, da bi se predali molitvi.
Molitev
je zapolnila dan matere Terezije: z njo je začela, končala in napolnila vsak
dan. Ko je vstala, so bile prve besede, ki jih je izgovorila namenjene Bogu,
preko dneva pa je brez zunanje pobude govorila z Njim o ljubezni in
hvaležnosti, načrtih, upanju in željah. Če se je pojavila kaka potreba ali
težava, pa še tako majhna in nepomembna, se je obrnila na Boga z zaupanjem in
pričakovanjem, kot se obrne otrok na očeta. Poleg vsakodnevne svete maše in
jutranjih ter večernih molitvenih ur (ki so
vsebovale psalme, branje beril in prošnje), je stalno povezanost z Bogom
ohranjala s tradicionalnimi molitvami, kot so: rožni venec, križev pot,
litanije in devetdnevnice.
Pomemben
čas molitve je bil za mater Terezijo dnevna polurna meditacija ob svetih
spisih. Njena meditacija Božje besede, predvsem psalmov, je slonela na
tradicionalni metodi Sv. Ignacija, kar jo je vodilo do intimnega pogovora in
odnosa z Bogom. Preko teh branj se je Božja beseda dotaknila bistva v njej,
vzplamtela njeno ljubezen, vplivala na njene besede in usmerjala njena dejanja.
Svojo dušo je hranila tudi z dodatnim vsakodnevnim polurnim branjem o življenju
in delu svetnikov ali z drugimi oblikami askeze.
Da
bi pomagala ohraniti zbranost preko dneva, je mati Terezija izvajala molilne
„vzdihe“- kratke molitve, ki sredi dnevnih aktivnosti dvigajo glavo in srce k
Bogu. Ti ponavljalni vzdihi so ji pomagali ostati v Božji bližini. S takšnimi
sredstvi je rasla v globokem vedenju in Božji ljubezni ter je bila zato
sposobna odgovarjati Njemu in svojim bratom ter sestram z ljubeznijo.
Ker
je »ljubezen Božja« (1 Jn 4,8), mora biti človeška ljubezen njen odsev in biti
hkrati udeležena v Božji ljubezni, ki je popolnoma nesebična in namenjena samo
v dobro drugim. Prava ljubezen se razdaja, žrtvuje, »umira v sebi«, da bi
ljubila in služila drugim. To je ljubezen, ki jo je postavljala mati Terezija za
vzgled. V kulturi, v kateri se o »ljubezni« na splošno razmišlja kot o čustvu,
namesto kot o dejanju volje, kot o užitku namesto o žrtvovanju, je življenje in
učenje matere Terezije, oblikovano po Kristusovem vzgledu, primer Krščanskega
ideala ljubezni.
V
intervjuju je bilo materi Tereziji postavljeno to vprašanje:“ Mi lahko na
kratko razložite, kaj ljubezen res je?“ Imela je pripravljen odgovor: “Ljubezen
je dajanje. Bog je tako ljubil svet, da je dal Svojega Sina. Jezus je tako
ljubil svet, vas in mene, da je dal svoje življenje. In On hoče, da ljubimo,
kot je On ljubil. Zdaj moramo zato mi dajati do bolečine. Prava ljubezen je
dajanje do bolečine.“
[1] V času ko je mati
Terezija postala mednarodno znana osebnost, je začela deliti majhen kartonček.
Na eni strani je bil napis: »Bog te blagoslavlja,« z njenim podpisom, na drugi
strani pa izrek: »sad tišine je molitev; sad molitve je vera; sad vere je
ljubezen; sad ljubezni je služenje, sad služenja je mir.« Z malce nagajivega
humorja je imela ta kartonček kar za svojo »poslovno vizitko.« Za razliko od
običajnih poslovnih vizitk, njene niso vsebovale ne imena organizacije, ne
naziva, kontaktnih informacij ali telefonske številke. In vendar imamo
zaporedje izrekov na njenih vizitkah za formulo uspeha njenega dela. Brez želje
po oglaševanju svojega dela zaradi svoje slave, nam mati Terezija pokaže, da so
bila njena prizadevanja duhovne narave, osredotočena na Boga in usmerjena k
bližnjemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar