ŠESTI MISIJONSKI NAGOVOR
PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: KESANJE IN POSVEČENJE IZGUBLJENEGA ŽIVLJENJA.
Pater Marko Ivan Rupnik,
lep pozdrav v šestem dnevu radijskega misijona.
Dober dan.
Tema danes, ki bo
nagovarjala tako naju kot tiste, ki bodo radijski misijon spremljali, je:
kesanje in posvečenje izgubljenega življenja.
Torej, če se malo ozremo
nazaj in potegnemo rdečo nitko tega našega razmišljanja v teh dneh, tega našega
popotovanja, potem mi smo začeli z enim bivanjskim vprašanjem: Če je Jezus
Kristus Odrešenik človeštva, če je Jezus Kristus uresničitev Boga Ljubezni,
zakaj je nam tako težko biti z njim? Ni enostavno. Zakaj se je težko spominjati
na Gospoda? Zakaj postajajo druge stvari pomembnejše? In smo najprvo videli, da
se lahko navdušujemo za Kristusa zelo površinsko, samo zaradi kakšnega vidika,
potem, ko pa pride na dan njegova resnica, se pravi, da Gospod odrešuje nas v
življenju, konkretnosti, v vsakodnevnem delu, garanju, v preprostih stvareh, da
je njegov način in pot uresničevanja odrešenja zelo ubog, skromen, preprost,
šibak. Te stvari nas nekako škandalizirajo, začnemo dvomiti, če je vse res tako
in počasi malo po malo se odmaknemo od njega, druge stvari postanejo važnejše
in se zgodi, da se ostane sami. Potem smo videli, da je en razlog ta, da je
Gospod uresničil svoje odrešenjsko poslanstvo s križem, z neke vrste polomom,
medtem ko sta rekla učenca iz Emavsa, mi pa smo upali, da bo on nas rešil, zdaj
je pa sam propadel in nista razumela, da je pač Velika noč način s katero živi
Božja Ljubezen v zgodovini, in ker se mi izogibamo križa, se lahko nikoli ne
srečamo z odrešenjem. Zato smo tretji dan razmišljali, kako dejansko ta naša
miselnost nas pripelje do neke trme, do neke neučakanosti, nepotrpežljivosti,
ker dejansko nismo prepričani, da je Kristusova Velika noč zadosten razlog in dokaz
tudi za našo. Zato smo bolj prepričani, da mi boljše vemo, kaj je za nas dobro,
kaj mi moramo delati v življenju in kako se bodo naši programi uresničevali,
ker nimamo potrpljenja in zaupanja, da če delamo nekaj dobrega, delamo zato,
ker smo deležni Kristusa in deležimo dobroto na Kristusu in ljubezen na
Kristusu in se stvari uresničujejo na Kristusov način. Ta trma nas lahko
pripelje do pravega nasilja, tudi religioznega nasilja, ideološkega, ideološke
religioznosti. Potem smo videli, da je pravzaprav korenina vsega tega v eni
lažnivi podobi, ki jo je človek sprejel o Bogu, zaradi katerega je zapustil
Boga, se naslonil nase, si hotel podvreči stvarstvo in si ustvaril eno
popredmeteno kulturo, kjer ni več odnosov. Kjer je imeti več kot pa ljubiti,
ne. In smo meditirali tretje in četrto poglavje pri Mojzesu, prvi Mojzesovi knjigi,
kjer smo pač videli, da se konča z eno osamitvijo človeka, vsak stoji zase,
hodi po svoji poti, človeštvo je razbito in umaknjeno od Boga. Potem smo pa
videli včeraj odgovor Boga, kako Bog reagira in smo videli, da Bog se je
izročil človeštvu v roke, zato da bi se nas dotaknil z novo ljubeznijo in da bi
nas prepričal, da tista podoba, ki jo je skušnjava vrinila v človeka, je
lažniva. In da je Velikonočni Kristus najbolj človekoljuben Bog in tudi najbolj
svetal lik Boga. Videli smo, da praktično Kristusov pasijon, dve njegovi
obtožbi, zato ker se je delal Božjega Sina, kakor so mu rekli, se pravi samo to
dejstvo, da je on izrazil, izpovedal svojo identiteto: Jaz sem Božji Sin, je
zapadel pod kazen zakona, ki je posledica Adamovega greha, ker se je Adam delal
podobnega in želel biti enak Bogu, je prišlo do take katastrofe s tem, so
naredili zakon, da kdorkoli bo to še poskušal, naj umre takoj. In Kristus je
samo povedal, da on pa je Bog, in je zapadel pod to, ampak ko so ga začeli pa
pljuvati in mučiti zaradi tega, je pa nam razodel, da tisto podobo, ki mislimo,
da Bog je, ljubosumen, diktatorski, policajski, ne vam kaj vse, da to je vse
lažnivo, Bog je neizmerno in neskončno dober, ker se nam je dal na tak način,
ne, in potem še sprava s človekom, ko je pač bil obsojen kot zločinec in je
vzel mesto Kajna, zločincev, Barabe in vseh ljudi, ki so si umazali roke s
krvjo človeka. Zdaj se pa srečamo spet s človekom, Bog je odreagiral takole:
kako se pa človek obnaša v Veliki noči? Kako je odrešenje potekalo, prav zares?
Zdaj smo videli, kako je Bog dal sebe. Zdaj pa, kako pa človek to sprejema?
Kako človek reagira? In si bomo tukaj pomagali z likom Judeža in Petra. Pa
prisluhnemo najprvo Judežu.
(pesem)
Ko se je zvečerilo, je
prišel z dvanajsterimi, in ko so sedeli pri mizi in jedli, je Jezus rekel:
Resnično vam povem: Eden izmed vas, tisti, ki z menoj je, me bo izdal. Prevzela
jih je žalost in drug za drugim so ga spraševali: Saj menda nisem jaz? On pa jih
je rekel: Eden izmed dvanajstih, ki z menoj pomaka v skledo. Sin človekov sicer
odhaja, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina
človekovega. Bolje bi bilo zanj, da bi se ne rodil.
(pesem)
Torej, se je zvečerilo. To
je ura noči. Kristus je sicer skupaj s svojimi učenci v trenutku, ko naj bi
začel proslavljati in obhajati spomin Judovske Velike noči, sedi pri mizi, jejo
in kot vemo v vseh sinoptičnih evangelijih, miza pomeni pravzaprav bližina,
spoznanje, spoznavanje drugega. Človek se pravzaprav razodene, ko je. Človeka
spoznaš, ko skupaj ješ. Omizje je zelo važno. Za spoznanje in za navezavo, za
ustvarjanje skupnosti. Dejansko je zanimivo, recimo tako čisto v enem oklepaju
povedano, ne, kako v tej moderni dobi, ko je zmagal individualizem, ne, kako je
recimo ljudem nerodno jesti. Recimo, če se ti pelješ z vlakom, ne, pride ura
kosila, zanimivo videti, kaj se dogaja. Recimo v deželah, kjer je še bolj živa
ta človeškost, recimo na jugu Italije recimo ne, tam ljudje potegnejo ven vse
pa jejo, ne. Bolj na severu, se človek kar skrije, ne. Zakaj? Ker se nekaj
pokaže o človeku. Nekaj se razodene. Miza je torej to območje intime,
spoznavanja in v tem lušnem vzdušju in po vrh vsega še prazničnem, ne, Kristus
pride na dan z eno strašno besedo: Resnično, povem vam, eden izmed vas, potem
še malo počaka in reče, ki z menoj je, tisti me bo izdal. Kaj je izdaja? Kaj
pomeni izdati? Se mi zdi, da je vizija, ki jo je razvil v svojem teološkem
razmišljanju Pavel Florenski zame ena najbolj pretresljivih razlag. On pravi
tako, začne zelo na daleč, pravi: Kaj je resnica? Kaj je resnično? In nam pove:
Resnično je to, kar ostane. Istina, isti, ne, ali pa astma, iz sanskrta, kar
diha, ostane to, kar je živo, kar diha. Kaj diha, kaj ostane živo? On pravi,
edina stvar, ki nikoli ne mine in nikoli ne prenese človeka okrog je zvestoba
Očeta, Sina in Svetega Duha. Pravi: Vse drugo, prej ali slej se zlomi,
sprevrže, strohni, ta Ljubezen pa ostane. Celo, če nekoga od teh ubijejo, ga
Ljubezen postavi na noge in gre naprej. In kot pravi pastir iz Erme, po
Kristusovem vstajenju so ga spraševali: Kje je Kristus? Pravi, hodi z nami. On
je prišel na zemljo, pravi, zato da nas bi ljubil. Mi smo zaradi tega ubili,
ampak ker se ljubezni ne da ubiti, on gre naprej in nas ljubi.
Teologija odnosov.
Ja, to je to. To se ne da
uničiti. In Florenski pravi, edina skala zanesljiva, ki ne mine, je ta
ljubezen. Ta ostane. Pravi: Kaj pa je laž? Pa si takole odgovori: Laž je pa to,
kar se pretvarja, da je v odnosu, v resnici pa ni. In prej ali slej se bo
razodelo, da ni. In ko se to razodene, se človek počuti izdanega, ker se je
zanesel, da to kar danes je, bo tudi jutri in pojutrišnjem in čez deset let,
potem se pa odkrije, da to ni res tako. In ti padeš v prazno. Ti misliš, da se
boš na nekoga naslonil, pa tistega več ni. Se pravi, laž je to, kar se dela, da
je, ma dejansko ni. In zdaj, če se vrnemo k Judežu, mi vemo iz drugih
dokumentov, tudi zelo zanimivi so recimo iz zapisov, tempeljskih zapisov. Judež
je načrtoval in pričakoval, da bo Kristus speljal ene vrste Judovsko Veliko
noč, ne. Da bo pač on osvobodil Izraela od Rimske, Rimljanske sužnosti. Kristus
je pa imel, v sebi vizijo Očeta, agapične Velike noči. Ljubezenske Velike noči.
In se pravi, Judež je šel h Kristusu, ampak je imel svoj načrt s Kristusom in
je hotel v ta svoj načrt vključiti Kristusa. Zato se pravi, se je delal, da je
učenec, ma dejansko je imel s Kristusom načrt.
To je tisto eno vrste
malikovanje o katerem sva govorila, ne?
Točno to. Točno to. To se
pravi, naše vizije, moje vizije, ne, tudi glede Kristusa, premagano nad
objektivnostjo Kristusa. Jaz ne priznavam Kristusa, jaz sem Kristusa vzel v
enem zornem kotu, ki ga jaz potrebujem, ki meni zelo prav pride in zato grem
tja, ne pa da bi ga v celoti priznal in ga sprejel takega in se k njemu privil,
zavezal mu. Ne, ne, ne, ne. Judež je bil zavezan svojim, ideji. In v to idejo
je hotel on spraviti Kristusa. Še celo to sem bral pri enem starem
srednjeveškem pridigarju, da je ta poteza, da je se pomočilo kruh v skledo, v
vino, da je to bila ena gesta, ena poteza iz starih časov, judovskih, ko so še
Judje bili pod, pod Jakobovimi šotori in ko so bili v kakšni dolini in je šel
tam mimo en popotnik in če so ga sprejeli v šotor in se je tam pri njih
ustavil, je tisti šotor, tisti gospodar, tisti oče tistega šotora za tisti svoj
čas vzel k sebi tega popotnika in mu dal varstvo. In sta to naredila tako, da
sta pomočila v isto skledo en grižljaj kruha ali nekega, neke hrane in s tem
sta si izrazila pripadnost. Se pravi, Judež, ne, Judež izvede pred Kristusom
eno gesto pripadnosti, dejansko pa mu ne pripada, ampak moramo paziti, ker mi
lahko zelo površinsko to razumemo in mislimo, da je Judež s tem, ko je pomočil
v skledo, pokazal, da se je pač razodelo tem učencem, da je on tisti, ki ga bo
izdal, ampak to ni res, ker to ni znamenje v tem smislu, da bi rekel, kdo je
to. Tisti, ki ima rdečo jopo, tisti je. Poglejmo, kdo ima rdečo jopo in tisti
je. Ne, ne, ne, ker so očitno vsi imeli roko v skledi, in zaradi tega to
Kristus hoče reči, vsi prej ali slej pridemo do izdaje.
(pesem)
Torej, Kristus mora nekako
iti skozi to izkušnjo, da nobeno človeško razmerje vzdrži, ker dejansko ne more
srečati človeka, ki bi mu bil sposoben biti zvest, ker to bo dejansko rezultat
odrešenosti. Zato Kristus nekako razgali vse tiste oblike, simbole, ki smo
človek, ki jih je človeštvo izdelalo tekom stoletij kot simboli zaveze,
zvestobe. On dejansko razgali, da to je, drži nekaj časa, ampak dejansko ne
vzdrži, zato recimo to pomakanje, ta obred pripadnosti na koncu se izkaže, da
je brez vsebine dejansko. Kristus pravi: V redu, jaz grem v to izdajo, jaz bom
izdan, ampak gorje tistemu, ki bo to naredil. In pove eno zelo kruto podobo,
ne, da bi bilo boljše, da se mu da mlinski kamen in se ga vrže v vodo, ne. Kaj
to pomeni? S tem hoče reči, da ko bo ta človek, ki bo njega izdal, se zavedal
kaj je storil, bo za njega zelo hudo. Ta gorje ni v tem našem smislu: Gorje, če
te dobim, ti bom že pokazal, ne, ampak gorje v hebrejščini, se pravi, ko bo on
spoznal, da me je izdal, bo ga, bo za njega tako hudo, da ne bo zdržal. In
dejansko Judež ni vzdržal. In če obrnemo stran Svetega pisma in pogledamo, kako
se odvija naprej zgodba Judeža, vidimo, da Judež gre s svojim načrtom do konca.
(pesem)
In takoj, ko je še
govoril, se je pojavil Juda, eden izmed dvanajsterih in z njim množica z meči
in koli, ki so jo poslali veliki duhovniki, pismouki in starešine. Izdajalec
jim je dal znamenje, češ, kogar bom poljubil tisti je, primite ga in ga
previdno odpeljite. Ko je prišel je takoj stopil k njemu in rekel: Učitelj. In
ga je poljubil. Oni pa so stegnili roke po njem in ga prijeli.
(pesem)
Torej, Kristus še govori
na Oljski gori. Kaj govori? Vstanite, pojdite, pojdimo. Glejte, tisti, ki me je
izročil se je približal. Torej, Judež ga je že izdal. Kristus je zelo vešč
tega. Ki me je izročil, je že v pretekli obliki. Kristus še pripoveduje:
Poglejte, tisti, ki me je izročil se je približal, je zelo blizu. Jasno, da
učenci so zelo z debelimi očmi gledali, ne, ker oni niso razumeli. Kot smo prej
rekli: To, da je nekdo pomočil, da je Judež pomočil z njim roko, to ni bilo
znamenje razpoznavno. Zakaj? Ker je bilo preveč rok v tistem trenutku v skledi,
ne, učenci se niso zavedali, tudi od drugih apostolov, evangelistov vemo, da so
celo mislili, da Judež je šel nakupovati za uboge ali kaj takega. Učenci so
gotovo debelo gledali. Kdo je, kje je kakšen, saj ni nobenega v tej noči. Kdo
se, koga se vidi? V tistem trenutku se pokaže Judež, ki je pripeljal s seboj to
množico z meči in koli.
Hordo bi lahko rekli.
Tako, tako. Jasno, vsa
oblast je bila zraven, ne, poslani od vseh treh, ne, duhovnikov, pismoukov in
starešin, ne. Zdaj je pa zanimivo, ker spet pridemo do enega simbola odnosov,
zvestobe, in Judež mora tudi tega razgaliti v nekem smislu. Kristus mora iti
skozi to izkušnjo nezvestobe, neresničnosti, laži človeka, nesposobnosti
ljubezni. Judež pravi: Poglejte, dal vam bom znamenje. Tisti, ki ga bom
poljubil, on je, njega primite. Zakaj mora to Judež povedati? Ja, ker če Judež
ne bi povedal, da njega primite, potem ga gotovo ne bi prijeli. Zakaj? Ker če
jaz pridem v eno skupino in nekoga poljubil, kaj sem s tem povedal? Ta je moj
prijatelj. Torej njega ne bomo zgrabili, bomo zgrabili tistega zraven magari,
ampak ne njega. Judež mora povedati, da poljub ni simbol, ampak je eno čist
preprosto znamenje, ki mu mi damo tisti pomen, ki mu hočemo. Razlika med
simbolom in znamenjem je zelo veliko. Ker znamenje pomeni, da se mi dogovorimo,
da ko se vozimo po cesti na primer pridemo do enega križišča, kjer je eno
znamenje enega trikotnika s špico navzdol, se pač moramo za trenutek ustaviti
in pogledati na levo ali desno. To se mi dogovorimo in kdor se, tega dogovora
ne pozna, znamenja ne razume. Simbol je pa tako močno združenje vidnega in
nevidnega sveta, da se ta nevidni svet preko vidnega posreduje in tudi če ga
jaz ne razumem takoj, se mi bo sam posredoval s tem, da me bo pritegnil, če
hočemo rabiti malo bolj čudno besedo, ma zelo jasno, me bo zapletel s seboj, se
bom začel ukvarjati z njim, ne, z vsebino, ki mi jo simbol ponuja in potem me
bo simbol sam pripeljal do tega, da bom jaz to imenoval, to vsebino počasi.
Zato je simbol zelo počasno razumevanje, ampak izredno močno in celostno, iz
zelo živo, aktivno, ker moram biti aktiven pri tem, in recimo Vjačeslav
Ivanovič Ivanov pokaži, pokaže prav kot primer simbola poljub, zato ker če
človek poljubi nekoga, mu ni treba še zraven napisati deset strani obrazložitve
v njegovem jeziku, kaj si hotel s tem povedati, ker poljub sam prepriča s
svojim časom, s svojim ritmom, ampak prepriča, ker je pač simbol. Torej Judež s
tem, da opozori: Tistega, ki bom poljubil, praktično reče, pazite, ker poljub
ni simbol, ampak je znamenje. In znamenju damo mi pomen. In ker vi mislite, da
poljub pomeni ljubiti, moram vas jaz opozoriti, da to ni res. Zame ta poljub bo
pomeni: zgrabiti. Zgrabiti zase. In s tem razgali eno drugo zelo veliko duhovno
resnico okrog ljubezni in glede ljubezni, da pač se človek zelo z lahkoto moti
in sam sebe vara misleč, da ljubi, dejansko pa ne ljubi, ker se lahko
prepričuješ, ne, v bis, da ljubiš, v bistvu pa grabiš in nosiš k sebi. To je
tudi na tej čisto normalni človeški ravni, ljubezenski, zelo pogosto. Človek se
zaljubi v nekoga, ker mu je nekaj na tistem človeku všeč. Če tisti človek
slučajno tisto izgubi, kako pride v težko situacijo ta ljubezen, ta
zaljubljenost. Ker je zelo močna prisotnost te trgovske miselnosti, ne: Jaz to
jemljem zase, ne. Se pravi: tukaj se pred nami razgali ena velika tragedija na
človeka, se pravi Kristus se je zaupal človeku, gre v svojo Veliko noč in Judež
mu jo dejansko najbolj direktno pripravlja, ker bo pokazal Kristusu, da vse to
kar zgleda, da je že zdravega, da je že v ljubezni, da je že v razmerju, da je
že v prijateljstvu, da se že lahko zaupaš in zaneseš, vse to se bo pokazalo, da
ni res. In v tem bo Kristusovo odrešenje, ko bo on postal žrtev te človeške
potrebe, da bi nekoga človek imel, ne. No, in dejansko stavek, v nekaterih
grških prevodih je to še močnejše, kakor recimo v našem ali pa v teh modernih
jezikih, zato ker prav dobesedno pride tako: Je stopil k njemu, ga poljubil in
potem je brez pike, ampak se kar nadaljuje: in so stegnili po njem roke, ki se
spet pojavi ta podoba Eve in Adama, ko zgrabita, ko vzameta. In Kristus
dejansko v Getsemaniju po ugrabitvi postane čisti predmet, čisti predmet in se
neprestano ponavljajo iste besede, ga primejo, ga zgrabijo, ga vlečejo, ga
potegnejo, ga peljejo, ga postavijo. On je čisti predmet. Se spomnimo, ko smo
govorili o padcu Adama, kako je dejansko človekova kultura od greha naprej
popredmetena. Razmišlja s kategorijami predmeta, stvari, ne pa oseb, obličij,
svobodnih razmerij. To je za človeka najbolj odtujeno, za njegovo, mislim, za
našo človeško grešno miselnost, ne. No, in če pogledamo še konec Judeža, ki nam
ga opiše recimo evangelist Matej. Ko se je Judež zavedal, kaj se je zgodilo, je
šel nazaj v tempelj in je nesel tiste denarje. Tistih trideset srebrnikov. In
je mislil, da se bo tam kaj zmenil s temi. In so mu oni rekli: Veš kaj, to je
pa čisto tvoja stvar. Mi pri tem nimamo čisto nič.
Mi smo ti pošteno plačali.
Tako je.
In zanimivo, ne, da skušnjava, ki je v začetku tako vabljiva in prepričljiva. Kaj vse bo človek s tem dobil, kaj vse se bo zgodilo? Na koncu skušnjava pusti človeka samega. Povsem samega. In greh postane najbolj grozljiva samota. In Judeževa tragedija je ta, da je rekel, grešil sem pred to stavo, ker sem prelil nedolžno kri, torej, Judež se ni skesal. Judeža je zgrabila krivda, ma ne kesanje. V duhovnem življenju je zelo velika razlika med krivdo in kesanjem. Krivda raste v človeku recimo pred postavo, pred zakonom, pred pravilom, celo pred družbo, ker jo posplošimo. Kesanje je pa popolnoma duhovna drža, ki se zgodi, ko se človek znajde pred obličjem. To bomo videli na drugem liku, na svetem Petru. Judeža je pa ta krivda gnala z neko moro, z nekim begom od ljudi proč, v to nevzdržljivo samoto, ločenost, in zanimivo, ker je človek dejansko vztrajal pri eni svoji viziji, če hočemo reči, pri eni svoji strastni, egoistični misli, načrtu in ta se mu zdaj ni uresničil. Namesto, da bi priznal, se skesal te svoje trme, vztraja v njej in kot pravijo mnogi duhovni stari učitelji: Samomor, jasno zunaj bolezenskega stanja, je izraz najbolj krutega egoizma, in Judež je šel in se obesil. In je zanimivo, da so Judje rekli, da tam kjer se je Judež obesil, tisto je zdaj s krvjo umazano, s tem čudnim grehom, zato je boljše, da se to ukupi in se naredi tam pokopališče za tujce. To pomeni, da kar ni živeto v ljubezni, je res v nekem smislu usojeno smrti. In to je Judeževa zgodba.
In zanimivo, ne, da skušnjava, ki je v začetku tako vabljiva in prepričljiva. Kaj vse bo človek s tem dobil, kaj vse se bo zgodilo? Na koncu skušnjava pusti človeka samega. Povsem samega. In greh postane najbolj grozljiva samota. In Judeževa tragedija je ta, da je rekel, grešil sem pred to stavo, ker sem prelil nedolžno kri, torej, Judež se ni skesal. Judeža je zgrabila krivda, ma ne kesanje. V duhovnem življenju je zelo velika razlika med krivdo in kesanjem. Krivda raste v človeku recimo pred postavo, pred zakonom, pred pravilom, celo pred družbo, ker jo posplošimo. Kesanje je pa popolnoma duhovna drža, ki se zgodi, ko se človek znajde pred obličjem. To bomo videli na drugem liku, na svetem Petru. Judeža je pa ta krivda gnala z neko moro, z nekim begom od ljudi proč, v to nevzdržljivo samoto, ločenost, in zanimivo, ker je človek dejansko vztrajal pri eni svoji viziji, če hočemo reči, pri eni svoji strastni, egoistični misli, načrtu in ta se mu zdaj ni uresničil. Namesto, da bi priznal, se skesal te svoje trme, vztraja v njej in kot pravijo mnogi duhovni stari učitelji: Samomor, jasno zunaj bolezenskega stanja, je izraz najbolj krutega egoizma, in Judež je šel in se obesil. In je zanimivo, da so Judje rekli, da tam kjer se je Judež obesil, tisto je zdaj s krvjo umazano, s tem čudnim grehom, zato je boljše, da se to ukupi in se naredi tam pokopališče za tujce. To pomeni, da kar ni živeto v ljubezni, je res v nekem smislu usojeno smrti. In to je Judeževa zgodba.
Tudi tu je človeku,
seveda.
Jasno, to je skrivnost
človeka, zato se mi zdi, da je še toliko bolj važno, da se v krščanstvu, ne, o
krščanstvu in v krščanstvu ne razmišlja z nekimi abstraktnimi principi in
pojmi, ampak da se gleda duhovno in bivanjsko, zato ker je to velikanska skrivnost.
V Vezlaju v tej čudoviti katedrali, gotski v Franciji, romansko gotski je ta
prizor gor na enem kapitlju, kapitelju ali kako se reče, ki pride en moška
figura in mnogi so v tej moški figuri prepoznali vstalega Kristusa, ki se vrne
in Judeža sname z drevesa in si ga nada, nadene okrog vratu, kakor pastir
izgubljeno ovco. To je zelo velika skrivnost.
(pesem)
Ob Judežu smo zdaj videli:
ena reakcija človeka prav v uri Kristusove Velike noči, Človek je še vedno
sposoben vztrajati pri tej svoji trmi, pri svojem načrtu in ne priznati
realnost in resničnost Kristusa. Ne razmišljati v odnosu, z odnosom, z
ljubeznijo, ampak s kategorijami, s stvarmi, z materialnostjo, s
količinskostjo, vse to, kar meni omogoča eno samouveljavitev. Pa poglejmo zdaj
še svetega Petra.
(pesem)
In Jezus jim reče: Vsi se
boste pohujšali, kajti pisano je, udaril bom pastirja in ovce se bodo
razkropile, toda po svojem vstajenju pojdem pred vami v Galilejo. Peter pa mu
je rekel: Tudi če se vsi pohujšajo, jaz se ne bom. Jezus mu odvrne: Resnično ti
povem, preden po petelin nocoj, to noč dvakrat zapel, me boš ti trikrat
zatajil.
No, tukaj pa vidimo
Kristusa potem ko je še ustanovil evharistijo, ko je že spoznal in tudi
obelodanil Judeževo izdajstvo, se napoti na Oljsko goro in pravi učencem: Nocoj
se bo zgodilo nekaj zelo dramatičnega, mene bodo udarili, vi pa se boste
razleteli kakor ovce, razkropili se boste in takrat se Peter oglasi in pravi:
Ja, Gospod, to se pa ne bo zgodilo. Tudi, če se bodo vsi tile pohujšali, ne,
jaz se sigurno ne bom. Od kod zdaj Petru taka gotovost? Od kod taka način
razmišljanja, odgovarjanje Kristusu. Je treba iti malo nazaj in če obrnemo
Sveto pismo in gremo recimo k evangelistu Mateju, vidimo, tukaj ena reakcija
svetega Petra, ki je gotovo Peter ni dobro preživel. Od takrat je Jezus začel
svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od
starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti
tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati, Peter je
začel grajati Kristusa: Bog ne daj Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi. On
pa se je obrnil in rekel Petru: Poberi se, za menoj Satan, v spotiko si mi, ker
ne misliš na to kar je Božje, ampak kar je človeško. Peter, ko ga je Kristus
poklical, ne, mu je rekel: Naredil te bom za ribiča ljudi in Peter je to
sprejel, je bil vesel, ampak je verjetno nekaj po svoje razumel, verjetno je
mislil, da bo to, kar so imeli vsi rabiji, vsi učitelji so imeli ljudi, ki so
pripravljali njim tele shode, ne, da so pač zbrali ljudi skupaj, da je prišel
potem učitelj in učil, in Peter si je verjetno razlagal, da bo to tako: ribič
ljudi. In potem je hodil s Kristusom in se je tudi nad njim zelo navdušil,
potem pa Kristus začne govoriti, da bo moral trpeti in da bo zelo mučen, in da
bo na koncu ubit, in Kris, Peter pravi: To ne gre, ga pokliče na stran, pravi:
Čuj, če boš ti tako govoril, bomo mi vse zgubili, ne, kdo bo šel še za teboj.
Tebi se to ne sme zgoditi, ti si vendar Odrešenik. Tebe smo čakali, ne boš zdaj
tukaj se odpovedal in kiksnil na tak način, ne. In pride do tega, da ne da bi
on hodil za njim kot učenec, ampak hodi pred njim in ga graja, ga uči. Kristus
pa mu reče nekaj tako krutega, Kristus mu reče, da je Satan, Satan. Tega Peter
ni prebavil po domače povedano. To, da mu je Kristus in to po vrh vsega še
tako, da se je k učencem obrnil, če bi vsaj samo njemu rekel na samem, ampak se
je k učencem obrnil in rekel: Ti si Satan, postavi se za menoj. Jaz sem tebe
poklical, da bi hodil za menoj, ne pa pred menoj. E, tega Peter ni prebavil in
je iskal vsako priliko, da bi dokazal Kristusu, da se je Kristus zmotil, da o
njem slabo misli, in da bo on sam presenečen, ko bo videl, kako je Peter dober.
In dejansko, če se nazaj vrnemo, zdaj k tem odlomku, ki smo ga prej prebrali, ne,
vidimo, da Peter se dokazuje, ne, in se pridušuje in pravi, ne, to se pa ne sme
zgoditi, pa mu Kristus pravi: Pazi se, Peter, nocoj, ne, ker najprvo reče,
danes, pol to je štiriindvajset ur, ne, pravi: Ne, to noč, se pravi še manj,
ne, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil. To ni ena igra
besed: Dvakrat pa trikrat, ker takrat je bilo tako, da ob prvem petelinjem
petju, ko so prvi petelini zapeli, ne, kot vemo, najprvo zapoje eden, potem
odgovorijo po vasi vsi petelini, ne. Takrat se je veliki duhovnik zbudil, pri
drugem petju je šel na dvorišče in opravil jutranjo daritev. Kristus mu pravi:
Ko bo petelin zapel, ko bo šel duhovnik veliki maševati, darovati, boš ti mene
že daroval, se boš od mene že odtrgal, me boš že zapustil. Ti boš mene dal v
daritev. To je zelo močan stavek, ki mu Kristus reče, ne, zelo močan. Preden bo
petelin dvakrat zapel, ko se bo šlo darovati, me boš ti že celo trikrat
zatajil, ker trikrat pomeni dokončno zatajil, ne. Dokončno zatajil. On je pa še
bolj vneto govoril: Tudi če bo treba umreti, se pravi, citira Kristusa samega,
ne, Kristus je rekel, največje je, da daš življenje za drugega, tudi če bo
treba umreti, Gospod, boš videl, jaz bom to naredil, zatajil te pa ne bom. Umrl
bom zate, zatajil pa ne. In Marko doda eno zelo tragično frazo: Tako so
govorili tudi vsi drugi. Se pravi: vsi. Tukaj pa zdaj vidimo že: Pri Petru gre
za drugačnega grešnika kakor pri Judežu. Pri Judežu gre, Judež je bil dosti
bolj inteligenten kot Peter, kot vemo, ne, je znal jezike, izobražen človek,
ampak kot grešnik je bil pa zelo preprost. On je imel svoj načrt, in je
vztrajal. Peter je, pri Petru gre pa za drugo reakcijo. On pa hoče dokazati, da
je Kristusu potreben, da ga Kristus potrebuje. On hoče dokazati, da se je on
naučil tega, kar je Kristus povedal in da je on zdaj to sposoben narediti. Se
pravi, gre za precej bolj prečiščenega, delikatnega, našminkanega z vsemi
šminkani, šminkami, grešnika, zato ker dejansko, če eden ni previden, bi rekel:
Pa saj ima Peter prav, ne, saj ima Peter prav. Se pravi: on se hoče dokazati
pred Kristusom, da on je stvari zastopil in zdaj jih bo tako živel. On noče
priznati svoje šibkosti. Svoje potrebe po odrešenju. On hoče že reševati, pa še
ni odrešen. To kar potem Makarij Veliki zelo dobro pove, pravi: Kako je
siromašno oznanjevanje in pričevanje tistih kristjanov, ki bi radi recimo
prepričali ljudi, kaj je med, pa ga še nikoli niso jedli, ne, kako oznaniti
odrešenje, če nismo bili odrešeni. In zanimivo recimo, če čisto tako pogledamo
sedanji napor Cerkve za novo evangelizacijo, tisto, kar je pravzaprav
najšibkejši je, kako danes recimo evropskemu recimo slovenskemu človeku
oznaniti odrešenje. Vse drugo: vrednote, moralo, teorije, razne razlage, težke,
komplicirane, vse smo sposobni, akcije izvajati, vse sorte. Ampak kako
prebuditi potrebo po odrešenju, da se človek zave, da je potreben odrešenja in
kako mu ga približati? Zakaj je to verjetno tako težko? Zakaj to nam ne gre od
rok? Mogoče, ne vem, mogoče je en razlog tudi v tem, ker smo zapadli v to
skušnjavo, da bi bili radi kristjani, ampak brez odrešenja, ker smo se naučili,
ker vemo, kakor je rekel en kardinal, ne, da je, da mislimo, da bomo kristjani
z enim predavanjem, ne pa s krstom. Kakor da samo lahko nekaj naredimo. Se
pravi, tukaj gre pri Petru prav za človeka, ki dejansko misli, da je dosti, da
je razumel, ne, kakor človek, ko zgreši in se zaveda, da je zgrešil. Prva
reakcija je: odzlej, odslej naprej pa ne bom več tako, zdaj pa vem, zdaj pa ve,
da ne smem tako. Zdaj pa vem, da moram drugače. Nekaj časa, pa smo spet tam.
Ampak še vedno rečem: Ja, sej zdaj sem se pa že, zdej se, zdej pa že dobro vem,
ne, zdaj pa moram drugače, zdaj pa jaz. Od zdaj naprej pa več ne bom to delal.
Ne, ni to, ni to. Izgubljeni sin je tudi sklenil, kaj bo naredil, ampak ko se
je vrnil domov in ga je oče objel, se mu vrgel v objem, takrat se je izgubljeni
sin spremenil. Ko so vsi njegovi sklepi padli v vodo, ker ga je preplavila
ljubezen Očeta, ne.
(pesem)
Ko je bil Peter spodaj na
dvorišču, je prišla ena izmed dekel velikega duhovnika. Ko je zagledala Petra,
da se greje pri ognju, ga premeri z očmi in reče: Tudi ti si bil s tem
Nazarečanom, z Jezusom. On pa je tajil: Ne vem in ne razumem, kaj govoriš. Nato
se je umaknil ven proti veži in petelin je zapel. Ko ga je dekla opazila, je
spet začela govoriti okoli stoječim: Ta je eden izmed njih. On pa je spet
tajil. Kmalu nato so zraven stoječi Petru spet rekli: Res si izmed njih, saj si
vendar Galilejec. On pa se je začel zaklinjati in prisegati: Ne poznam tega
človeka, o katerem govorite. Tisti hip je petelin drugič zapel in Peter se je
spomnil besede, ki mu jo je Jezus rekel: Preden bo petelin dvakrat zapel, me
boš trikrat zatajil. In je planil v jok.
(pesem)
Torej, dejansko sta dva
procesa, v prvem nadstropju je proces proti Kristusu, učitelju. Na dvorišču
proti njegovemu glavnemu učencu, Petru. Kako se je držal Kristus smo že videli.
Zdaj poglejmo, kako se drži Peter. Pride ena dekla k tem ognju, kdo ve, kaj se
je grel tam Peter, kaj je bilo v njemu tako trdega in tako mrzlega, da se je
moral tam greti. Pride dekla, v takratni kulturni že žena ni pomenila nič,
dekla popolnoma nič. In pride ta dekla k Petru in mu pravi: Tudi ti si bil s
tem Nazarečanom, Jezusom. Zanimivo: Si bil. Kakor da bi točno vedela, da ni
več, dejansko. On pa je tajil. Ampak pazite, kako je tajil. Poglejte: Ne vem in
ne razumem kaj praviš. Kaj pa pravi ona? Ti si bil s tem Nazarečanom. Ne vem in
ne razumem kaj praviš. To pomeni, ne vem in ne razumem, kaj pomeni biti z
Jezusom Nazarečanom. Se pravi, začne se odpirat resnica Petrova: Mi smo lahko
kristjani, mi mislimo, da smo kristjani, mi mislimo, da smo s Kristusom, ker
smo se naučili določene stvari, ker smo se zagreli za določene stvari, ampak
dejansko se od njega, od njega ne pustimo imeti rade, ljubiti. Njemu hočemo
narediti usluge, Cerkvi hočemo služiti, ljudem pomagati, ne, ampak ne pa
obratno, te izkušnje, ne, te ni. In on tam preprosto pove: Ne vem, kaj to
pomeni. Jaz sem bil tri leta z njim, ampak zdaj pa ne vem, kaj ti praviš, ne,
ne vem, kaj ti praviš, noč, pa ne zastopim, kaj pomeni, ne. On ima pa čisto
jasne: Ti si bil. Kaj pomeni biti z njim? In on je tajil. Šel je ven in je
prvič petelin zapel, potem ga je dekla še enkrat zagledala in je tem, ki so
bili zraven rekla, ta je izmed njih, izmed njih. Izmed koga? Apostolov. In
Peter je tajil. Koga je zatajil? Cerkev. Apostole. Kot vidite, spet smo pri
tretjem in četrtem poglavju Prve Mojzesove knjige, pretrgal se je odnos z
Bogom: četrto poglavje, posledica: odtrže se odnos človek- človek. Prvi dan sem
rekel, da so vsi naši odnosi utemeljeni, usidrani, ukoreninjeni v odnosu z
Bogom. Se prelomi tisti odnos, se prelomijo tudi naši. Potem smo videli, da je
Kristus vzpostavil odnos človek Bog in človek človek in tukaj zdaj vidimo
Petra, ki gre točno po tej poti teh dveh temeljnih odnosov. Zanika Kristusa in
takoj zataji svoje prijatelje, svoje součence, ki so hodili za Kristusom. Se
pravi, on, ki bo postal skala Cerkve zataji Cerkev. Potem, ko bi vsaj bil tiho,
ampak očitno je nekaj govori in ker je govoril v narečju, so tile rekli: Res si
izmed njih, saj si vendar Galilejec. Se pravi, res si izmed njih. Na koga gre
zdaj tole. Res si izmed njih. Na koga leti. Ti, Peter si izmed njih. Ta drugi
kdo so? Apostoli. O kom se ne govori v tem stavku? O Kristusu. Oni so govorili:
Ti in njih. Res si ti. Ti si res od njih, zato ker si Izraelec. On pa se je
začel zaklinjati, pomislite, zaklinjati in prisegati, da to pa nikakor ne. Ne
poznam tega človeka. Katerega? O katerem govorite. Trenutek. O katerem človeku
govorijo? Res si ti, Peter, izmed njih. In Peter pravi: Tega človeka, o katerem
govorite, pa ne poznam. On misli, da se še gre za Kristusa, da govorimo o
Kristusu, dejansko se govori o njem. In ker je zanikal Kristusa, je zanikal
sebe. Človek je Božja podoba. Pomeni, brez izvirnika te podobe ni. In ker je on
zanikal izvirnik. In ko je zanikal odnose, razmerja, prijatelje, s tem je
uničil sebe. Svojo identiteto kot Božjo podobo. On zanika samega sebe. Tri
stopnje Petrovega zanikanja, Petrove zatajitve. In takrat je petelin zapel ta
drugič. In Peter se je spomnil. In verjetno se je spomnil ene besede, ki takrat
še napisana ni bila, ki je napisal pozneje sveti Janez: Ljubezen ni v tem, da
mi ljubimo Boga, ampak, da nas je on najprvo ljubil. Najprej nas je on ljubil. Še
ko smo ljubljeni, lahko ljubimo, Peter pa ne prizna svojega siromaštva. Ne
prizna svoje nebogljenosti, šibkosti, slabosti, on hoče biti heroj.
In kaj preostane? Jok.
Jok. V novem prevodu
pravijo: Zlomil se je ter jokal. Zlomil se je. Ampak to je pa zdaj tisto
kesanje, o katerem smo prej govorili. Kaj je kesanje? Če vzamemo kesanje kakor
ga razlaga recimo sveti Teofan Zatvornik, je kesanje gibanje, ki spravi človeka
v en sladki, topli jok, mehki, ki omehča srce. Ko pride v to mrzlo, v to
egoistično, to zledenelo srce tak naval ljubezni, da srce ne vzdrži. Se ta led
razbije. Očetje govorijo o tej razbitosti srca, ko se srce razdrobi in takrat
se človek napoti nazaj v objem. Takrat ni postav, zakonov, pravil, takrat
človek išče obličje. Z enim zelo šibkim sicer primerom, ampak da si pomagamo,
bi lahko to takole povedali, ne, če en otrok naredi kakšno lumparijo majhno,
ne, ga mama skrega in ker je tole otrok tri, štiri leta star, se ujezi, jasno
reče, mama ti si grda, se obrne in gre ven iz kuhinje. Pol ga, takoj ga je
strah, ker je na hodniku, čez trenutek pride nazaj čisto tiho v kuhinjo. Stoji
na vratih, spodnje ustnice ven, ne, točno poznamo, kako izgleda. Mama takoj
zapazi, da je v kuhinji, ampak naredi, kakor da ne vidi in čez nekaj trenutkov
zasliši ihtenje. Malo močnejše, še malo močnejše in potem otrok pravi: Mama,
saj nisi res grda. In steče k njej in se hitro pritisne k njej, To je pravilno
gibanje kesanja. Kesanje te vrže nazaj v objem, te pripelje v objem. In za
Petra je ta jok dejansko bil krst. Je bil dejansko krst. In Luka v
dvaindvajseterem poglavju v enainšestdeseti vrstici pove eno, eno, eno, en, en
detajl, ki je čudovit. Kristus s prvega nadstropja se obrne, se ozre na
dvorišče, vidi Petra in pravi tam Luka, sta se srečala, ne, pogleda sta se
srečala. Pogledal je Petra in pravi Luka: Takrat je Peter planil v jok. Ampak
kdo ve, kakšen je bil pogled Kristusa, ko je pogledal Petra? Ko Peter, ko je
bil vedno običajno navajen odgovoriti Kristusu na vsako stvar, mu takoj
priseči, obljubiti vse, tokrat ni imel nobene obljube več. Peter je ostal
popolnoma nag, osramočen do konca. V tem pogledu on ni imel nobene stvari več,
da bi jo potegnil ven in Kristusu rekel, poglej, od zdaj naslej, odslej naprej
bo pa tako. In to je za Petra odrešenje. Mi smo ljubljeni takrat, ko si z
ničemer ljubezni ne zaslužimo. Takrat je to, kar pravi sveti Pavel, ki je
doživel isto stvar, takrat smo res zastonjsko ljubljeni. Ne pa ker si
zaslužimo. Dokler mi hočemo delati dejanja, herojska, zato da se potem
opravičujemo, da nas nekdo mora ljubiti, ker smo si tega zaslužili, ker smo
bili toliko pridni, ne pridemo ven iz svojega kotička. Smo še vedno v svojem
okovu. Šele ko se ti popolnoma prepustiš, te ta pogled celega zajame in umije,
tako močno, da ta pogled doživiš na svoji koži, fizično, ne, ko gre od kože do
srca do mozga in te prečisti in očisti, takrat zate se zgodi ura odrešenja.
Zdaj sem pa ljubljen tak kot sem, nihče noče nič, razen da me ljubi. Nihče ne
zahteva nobenega koraka od mene razen da se pustim tako pogledati in od tega
objeti. Da pustim, da me Oče, se vrže v objem. Da se mi vrže okrog vratu. To je
edina stvar, ki me čaka in to je Petrova zgodba. Torej grešnik, trmast, ki
misli, da bo vse znal in da bo vse naredil. Na koncu spozna, da potrebuje
Gospoda, ko ni več imel nič drugega, razen neizmerno ljubeč pogled Jezusa
Kristusa.
Pater Marko Ivan Rupnik,
hvala lepa za današnji misijonski nagovor.
Hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar