STANE KREGAR IN NJEGOVA RAZSTAVA V NARODNI GALERIJI

1. del: Avtor razstave Romar k lepoti o slikarstvu Staneta Kregarja. Z nekaterimi se že poznamo, ker sem gostoval v semenišču. Lansko leto smo imeli en tak skupinski večer, ki je bil tudi posvečen umetnosti in tej dediščini v katero stopamo. Danes vas bom pa popeljal po tej Kregarjevi razstavi. Zdaj pravijo, da moram hitro govoriti, tako da, skratka nekaj vam bom povedal vsekakor tudi sproti ali pa potem na koncu, če vas bo kaj zanimalo, lahko vprašate. Zdaj, letos praznujemo 40 let smrti Staneta Kregarja. 6. avgusta 1973 je umrl in letos je tudi 20 letnica odprtja galerije Staneta Kregarja v Zavodu svetega Stanislava. Dediči so zapustili zbirko približno 90-ih del olj na platno in eno veliko zbirko osnutkov za njegove vitraje, barvna okna v Zavodu in to je v bistvu ena redkih galerij, ki jo imajo slikarji njegove generacije in je zelo dragocena, zato se tudi tega spominjamo ob 20 letnici. Zdaj seveda zadnja velika retrospektiva Staneta Kregarja je bila na prelomu leta 1971-72 v Moderni galeriji. Potem je bilo pa tudi veliko razstav. Zdaj Stane Kregar je en avtor, ki je bil relativno kar prisoten v naši likovni umetnosti, likovni kritiki, tudi v knjigah, je pa zanimivo, da nekje do osamosvojitve je bilo predvsem v osredju njegovo posvetno slikarstvo, torej posvetni opus, po osamosvojitvi je bilo pa v ospredju njegovo sakralno slikarstvo. Nikoli pa tudi recimo na retrospektivni razstavi v Moderni galeriji ni bil tako celostno predstavljen. Zdaj pač en razlog je zato, da ti cerkvenih del, fresk pa mozaikov, ''zgrafitov'' ne moreš prinesti v ta ambient, ne. Torej ta razstava prvič na nek isti imenovalec ter kakovostno isto pravzaprav združuje njegovo posvetno in cerkveno slikarstvo. On je bil na obeh straneh izjemno aktiven. Stane Kregar je namreč enem najpomembnejših likovnih umetnikov 20. stoletja na sploh na Slovenskem in je tudi pionir nadrealizma, pionir abstrakcije in je zanimivo tudi pravzaprav največji cerkveni slikar obdobja po drugi svetovni vojni, ne. Torej, mnogi so rekli, zakaj pa ta razstava v Narodni galeriji, ker po obdobju raziskovanja, to je recimo obdobje med vojnama. Recimo druga polovica 30-ih let je tisto obdobje, ko Kregar s svojo generacijo vstopi v naš prostor, likovni. To obdobje spada v Moderno galerijo, ampak če sem rekel Zavod svetega Stanislava ima največjo zbirko njegovih del, Moderno galerija drugo največjo zbirko njegovih del, tretjo največjo zbirko Kregarjevih del ima pa Narodna galerija in zanimivo predvsem gre za tako imenovano vladno likovno zbirko. Leta 1986 je Narodna galerija dobila v last likovno zbirko izvršnega sveta. To so pa vsa dela likovna, ki krasijo, parlament je sicer izvzet tukaj, je še vedno samostojen, ampak prostore vlade, prostore ministrstva, Ustavnega sodišča, Vila Bled, Vila Podrožnik in tako naprej, to je vse last Narodne galerije in tudi veliko del je Kregarjevih noter. In zanimivo, ne, to je zdaj bilo malo poudarjeno, v časopisih so bile tudi polemike. Zanimivo vprašanje je bilo to, da je Kregar slikal tudi za socialistično oblast tik po drugi svetovni vojni, to je bilo 46, 47. Recimo, ko je bilo sporno, ker je bil on duhovnik in recimo, ko je novinarka Dela napisala velik članek z naslovom: Stane Kregar, slikar za socialistično in cerkveno oblast, se je veliko ljudi pravzaprav čutilo prizadete, ker Stane Kregar je bil izjemno izobražen, izjemno pravzaprav svoboden človek, en velik intelektualec, ki ni samo v nekem ozkem, cerkvenem krogu živel, ampak je v bistvu vse pravzaprav dogodke spremljal v različnih fazah življenja, različne dogodke po svetu, v Evropi. In je tudi bil zelo svoboden in pošten in v tem smislu ne gre za nikakršno udinjanje oblasti, je pa zanimivo to, da, menda je bilo tako, da po drugi vojni so zelo nekritično kar vse odkupovali, potem je bila pa, malo selekcije je nastalo, je pa tudi se za Kregarja to nehalo.

Stane Kregar (1905-1973), slikar, duhovnik, učitelj, Prešernov nagrajenec, se je po končani teološki fakulteti v Ljubljani vpisal na likovno akademijo v Pragi in po vrnitvi v Ljubljano začel leta 1937 razstavljati v okviru Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. V razvoj slovenske umetnosti dvajsetega stoletja je bistveno posegel s surrealizmom in z barvno abstrakcijo.

Ob štiridesetletnici slikarjeve smrti in ob dvajsetletnici odprtja Kregarjeve galerije v Zavodu sv. Stanislava se ga spominjamo z razstavo izbranih del iz njegovega obširnega opusa; izbor poudarja ključna obdobja njegovega ustvarjanja. Razvojni lok različnih usmeritev povezujeta liričnost in melanholija - naj bodo to realistična, kubistična, surrealistična ali abstraktna likovna izhodišča. Ob slikah je ustvarjal tudi akvarele, risbe, gvaše, vzorce za tapiserije in za cerkvena oblačila, v večjih formatih pa freske, mozaike in slikana okna.

Globoki humanizem, odzivi na aktualne, a človeško relevantne vsebine, razpetost med realno in nadrealno, med zavestno in podzavestno, doživetje svetlobe in barv skozi krajino in njihovi odmevi v abstraktnih slikah, ritmična struktura kompozicije, to so glavne značilnosti Kregarjevega slikarstva. Besede Emilijana Cevca, ki ga je s Kregarjem povezovalo podobno nazorsko in duhovno prepričanje, poetično opredeljujejo umetnikovo delo kot privid upanja, kot tavajoče sence in kot krik žalosti.

Humanizem prežema tudi Kregarjevo sakralno umetnost. Hvaležni smo gospodu dr. Francu Šuštarju, ravnatelju Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ki nam je naklonjeno pomagal uresničiti željo, da prvič zunaj semenišča predstavimo Kregarjev petdelni oltarni poliptih iz semeniške kapele. Prav ta umetnina namreč odstira nov pogled na Kregarjevo sakralno slikarstvo; z reducirano in zastrto simboliko ga dviguje na tisto umetniško raven, ki jo je dosegel z znamenitimi ikonskimi deli iz svojega abstraktnega obdobja.

Razstavo je spodbudil poznavalec Kregarjevega dela, mag. Andrej Doblehar, tudi avtor izbora razstavljenih eksponatov in besedila v katalogu in pogost zunanji sodelavec Narodne galerije. Njegova zavzetost in odločenost sta nas prepričali. Ko se je že v drugi polovici lanskega leta oglasil s predlogom, si nihče od nas ni predstavljal, da bomo zahtevno nalogo zbiranja umetnin, njihove restavratorske priprave in dokumentiranja lahko izpeljali v tako kratkem času. To je bilo mogoče le z izkušeno in predano ekipo sodelavcev v Narodni galeriji, ki jih je pri tokratnem projektu odlično vodila Alenka Simončič, višja kustodinja in vodja dokumentacijskega oddelka. Vsem iskrena hvala.

Ob Kregarjevi galeriji v Zavodu sv. Stanislava in poleg zbirke Moderne galerije se Kregarjeva dela, ki jih hranimo v Narodni galeriji, po obsegu uvrščajo na tretje mesto. Veseli nas, da lahko ob tej priložnosti del galerijskih zbirk, ki drugače niso na ogled v stalnih postavitvah, predstavimo javnosti. Z zahvalo pa se na tem mestu želimo vsaj simbolično oddolžiti tudi vsem lastnikom Kregarjevih del, institucijam in posameznikom, ki so nam ljubeznivo omogočili, da smo na razstavo uvrstili skoraj vsa umetnikova ključna dela.

Prof. Ranko Novak je z razumevanjem Kregarjeve umetnosti in doživeto ustvaril elegantno postavitev in privlačen katalog; njegovo sodelovanje je neprecenljivo.

Brez vedno naklonjene pozornosti vas vseh, spoštovani ljubitelji umetnosti in Narodne galerije, bi naše delo ostalo nemo. Iskreno si želimo, da vas Kregarjeve stvaritve nagovorijo z duhovno in estetsko bogato vsebino, ob kateri smo se med pripravami razstave napajali tudi mi.

_______________________________________________________________________

2. del: Zdaj nekaj podatkov o življenju, biografskih. 1905 je bil rojen. Zapuže pri Šentvidu, oziroma ta Dravlje, Šentvid. To je bila župnija Šentvid nad Ljubljano. Tudi škofijsko klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu in kasneje se je odločil za duhovniški, ali pa poklic slikarja. On je bil že kot otrok zelo umetniško nadarjen, kiparil je, z glasbo se je ukvarjal, slikal je. Njegov oče je imel, je bil mizar in je tudi v njegovi mizarski delavnici vse sorte ene stvari sestavljal, ampak Kregar je bil tudi zelo, ne samo pač reden, resen, ki je dal veliko na izobrazbo, ampak je bil tudi dosleden. Je rekel: Samo eni stvari se lahko 100 procentno posvetim. To je slikarstvu, ne, in je potem vse ostalo pustil. Hkrati je pa rekel, da je zelo tak boj močen bil, kaj bi šel za duhovnika, bil šel za slikarja. To je zelo poudaril v intervjuju iz leta 71 v reviji Znamenje. Je naredil intervju Franc Rode, dozdajšnji nadškof, zdajšnji kardinal, zdajle glih vstopa v tisti procesiji v Sistinsko kapelo, jutri bomo pa rekli: Habemus papam Franciscus Rode. Tega ne smem reči, ne, ker ne smemo špekulirat, ne. Nas pa gotovo vse zanima, kaj se bo na tem konklavu zgodilo, ne. Skratka, Franc Rode je naredil enega redkih in predvsem najboljši intervju. Predvsem zaradi odličnega, odličnega izpraševalca. Rode je sijajno spraševal in je dobesedno drezal v Kregarja. No, in tam Kregar opaža oziroma Kregar razlaga otroške vtise, od kod ta umetnost, želja po umetnosti izhaja in tudi razlaga ta boj. Imel je pa Kregar, leta 1929 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, imel je pa kar srečo v nesreči, namreč to, Gašper Porenta je bil profesor risanja na klasični gimnaziji v Šentvidu in je umrl in Kregarja so določili za njegovega naslednika in škof Rožman je rekel, da si lahko izbere katerokoli študijsko središče. V Ljubljani takrat ni bilo še akademije. Bila je pa že v Zagrebu in recimo slikarji Kregarjeve generacije so že v Zagrebu študirali. Kregar si je pa izbral Prago, zato ker je rekel, da jo pozna iz knjig, da je kot otrok gledal tisto mesto stoterih stolpov in da je blazno užival in tudi ta Porenta, njegov profesor, je študiral v Pragi in si je izbral Prago, kjer je leta 35 doštudiral slikarstvo in se vrnil v Slovenijo in je učil seveda risanje na Zavodu oziroma v Škofijski klasični gimnaziji. Tudi sestra njegova, ki sem jaz jo spoznal pred leti, je zdaj že pokojna. Sestra Cilka je rekla, da je učil matematiko. Je rekel, kako bom jaz matematiko učil, če še sam ne znam. Je rekla ona za slikarja, da se je strašno jezil. Potem, ko so Nemci zasedli 41-ega leta Zavod so, cela gimnazija se je preselila v Baragovo semenišče, akademski kolegij, do konca vojne, potem so seveda ukinili to cerkveno gimnazijo, je Kregar postal samostojni umetnik. On je sicer občasno pomagal pri maševanju, pač teh dušnopastirskih zadevah v Šentvidu, ni bil pa nikoli župnik. On je imel atelje najprej v centru, potem pa na Večni poti, tam kjer so znani ateljeji, državni za umetnike in je pač on je delal, delal in je pravzaprav, jaz rečem, hvala Bogu, je Cerkev, njegovi nadrejeni škof so prepoznali njegove talente, ga usmerili v študij in mu tudi na nek način v narekovajih dali mir za delo, kar se je pozneje seveda zelo obrestovalo pri njegovem velikem delu za cerkveno umetnost, ne.


_______________________________________________________________________

3. del: Zdaj bomo pa malo se sprehodili po njegovih slikah. Tukaj razstavo začenjamo z letom 1935, zato ker je seveda to leto, ko je končal študij in pa prišel v Ljubljano. Ta slika nima naslova, morda tudi ni najbolj posrečena. Prišla pa je njegova nečakinja. Ko je delala v Pragi, jo je odnesla od družine, kjer je Kregar živel. On je namreč tam študiral, ampak on je tam tudi živel pri eni družini in je tudi kot duhovnik pomagal v Zavodovicah. To je pač neka fara v Pragi in je tudi, kasneje so, ko je že on učil, so zgradili novo cerkev in že on je za svojega časa agitiral in je zanimivo, ohranjeni so trije zvezki pridig v Češčini in je rekel sam slikar, koliko je v bistvu težko se Češko naučiti, zelo težko, in ga je zelo matral, ker je bilo toliko malo podobnosti, hkrati pa različnosti, torej tej trije zvezki obstajajo, zelo zanimivo. In tudi spomini od tistih faranov ostajajo zapisani. V enem Celovškem zboru je en gospod pisal, kako je, se spominjajo Kregarja, mirnega, prijaznega, in tako se spominjajo, da je Češčina se počasi, počasi zboljševala, ne. Ta slika v bistvu uvaja v neko to vzdušje, ki je značilno za celoten Kregarjev opus, za vse različne faze. Namreč Kregar je ustvarjal v štirih različnih fazah. Prva faza je nadrealizem, druga faza je poetični, barvni realizem, tretja faza je abstrakcija in četrta nova figuralika. Na prvi pogled so zelo različne, imajo pa eno skupno noto pravzaprav, eno rdečo nit. Te poetičnosti, liričnosti, nek pesniški pomen neke ''balnahronije'', torej Kregar kot en pesnik, slikarski pesnik. In ta slika to zelo dobro uvaja. Morje je že takoj nek, pesniško morje se v njegovih delih zelo pojavlja in morje je en tak zanimiv, pač, prek morja se ustvari neko hrepenenje, oddaljeno, neke oddaljene horizonte, dobesedno ali pa v prenesenem pomenu razlagajo. In tudi tukaj vidimo recimo to obrežje, nek ostanek nekega vratnega podboja, nek kip neke deklice. In tukaj vidimo en zelo močan vpliv slikarja De Kirik-a. To je bil slikar ''pittura metafisica'', metafizično slikarstvo, ki se je v Italiji razbohotilo. Je pa zanimivo, da Kregar temu ne sledi toliko s temi kolonadami, tako da v bistvu De Kirik ima zelo te kolonade, ''piazze'' italijansko, kipe. Temu je zelo sledil, v bistvu zelo sorodno je slikal v tem slogu pater Gabrijel Humek, menih iz Stične. Je bil pravzaprav največji predstavnik tega, čeprav desetletja pozneje. Kregar je to vzdušje, ne, nekako bi lahko rekli, upodobi.


_______________________________________________________________________

4. del: Zdaj recimo tukaj je pa njegov portret z deklicami. Zanimivo je da neki motivi se pri Kregarju stalno čez cel opus ponavljajo. Vem da recimo zanimivo je, da Kregar se je velikokrat na avtoportretih upodobil mlajšega, kot je v resnici bil in velikokrat bodisi pri svojih avtoportretih ali pa samostojno, ali pa na nekih drugih delih upodablja deklice. Deklice kot nekaj lepega, liričnega, potem igrajo na kitaro, torej glasba kot nekaj poetičnega, lahko se češejo, zrejo ven. In te deklice so stalno prisotne kot nek tak lepoten element v njegovih delih. 

V slikarjevem ateljeju, 1950; olje, platno, 97 x 130 cm; dat. in sign. d. sp.: 50 / SKregar; Zavod sv. Stanislava, Galerija Staneta Kregarja

________________________________________________________________

5. del: Zdaj če se obrnemo pa na ono stran. Zakaj lahko rečemo naslov razstave: Romar k lepoti. Ta naslov sem sam pač dal. Pač Kregar je bil seveda romar k pač nekemu lepemu. On je vedno iskal nekaj lepega v svojih delih, nekaj lepega, tisto, kar bi človeku predstavil. Nekaj iz realnosti, pa pravzaprav na nek drug način, prek svojega videnja in seveda to romanje k lepoti, romanje po njegovi poti je bil en razlog za naslov te razstave. Drugi razlog je bil pa to, je pa motiv romarjev v njegovi umetnosti. On je nosil v sebi seveda blazno močne spomine iz otroških let, kako so romali. Šmarna gora je bila seveda tam na dosegu roke, tako rekoč, in tudi dejstvo je, da romarstvo je bilo nekdaj, je še bolj zaznamovalo človeka, njegovo šege, navade, leto. Še bolj kakor danes. Čeprav danes se romarstvo obnavlja na nek drug način povezan s kulturnim turizmom, tudi romanja v velike kraje. To je danes spet nekaj, kar se spet vzpostavlja, ampak tisti pristni romarski spomini nekega kmečkega človeka so živeli v njemu, ne. In to je prva slika romarja iz leta 1936. Tukaj je pa zelo močan vpliv Dalija, to je nadrealistična slika. Nadrealistična slika z nekimi drugačnimi oblikami, z drugačnimi barvami, z nekimi nerealnimi podobami. On predstavi neko temo, ki je poznana in je, on je tudi rekel, da zaradi tega hoče na drugačen način slikat, da bi ljudi pripravil do razmišljanja. In to je en pač romar tak značilen z neko berglasto palico kaže proti horizontu. Tukaj je cerkev, spominja malo na Šmartno pod Šmarno goro, ja, tako da v bistvu. In zanimivo na pol pregrnjena je z nekim prtom. Včasih je dejstvo, da zelo dragocene slike so nekoč zastirali, ne, zastiral, ali pa tudi recimo včasih so take slike, ki so bile malo bolj pogrošne so tudi zastirali, ne. Zelo svete, pa zelo tako, dve skrajnosti, no, ne. Seveda se vidi kopice, ki so znak nekega spomina od tega mladostnega kmečkega življenja. To je ena slika romarjev. 


_______________________________________________________________________

 6. del: Tukaj je druga slika romarjev. Ta slika romarjev je pa iz leta 1939. Ta je pa že realistična, ne, samo dejstvo je, da je te romarje, ki so tukaj se posedli na nekem prtu z neko pravzaprav tihožitjem, z nekim vrčem. Potem klobuk je odložil, romarska palica, tukaj odzadaj v bistvu v sredini kompozicije pa taka poenostavljena Šmarnogorska cerkev. In tej romarji so s to trikotno kompozicijo, to je pač klasična kompozicija, so tako kot nek obred, romarski obred, zelo simbolistično, in to je obdobje, ko je slikal zelo simbolistične podobe. Torej realne slike, ki nosijo en poseben pomen. Tale iz 39, to je ena izmed najbolj znanih njegovih del, tudi najboljših. Tukaj imamo pa še tretjič upodobljene romarje iz leta 1955. To je pa že abstraktno delo in je zanimivo, tukaj seveda nič več ne moremo prepoznati, ne. In zanimivo je to, da lahko spremljamo nek zelen horizont, neko zelenino krajine, neke svetle packe kot en horizont. Morda tukaj imamo neke vertikalne forme kot romarske palice, palica je vedno poudarjena, ne, kot nek slehernik, ki roma, ne. Tako, da to je pa še tretji primer romarjev v njegovi umetnosti. Torej en nadrealistični, potem realistični in abstraktni romarji. 

_______________________________________________________________________

7. del: Zdaj gremo pa na ono stran. Zdaj, torej, rekli smo, prvo obdobje Kregarjevega slikarstva je bilo nadrealistično, zdaj Andre Breton je v Franciji utemeljil nadrealizem že mnogo pred Kregarjem, zato so tudi rekli temu post nadrealizem v jugoslovanskem prostoru. Rekli so tudi, z izvirnikom so poimenovali sürealizem, mi danes rečemo nadrealizem, označujemo. In zanimivo je to, da Andre Breton je v Franciji rekel, da to je temačen slog, ki neke temine duše, neke frustrirajoče otroške spomine, tudi neke erotične konotacije prinaša, zato so te slike vedno zelo temačne, saj če se Dali-ja spomnimo. Vedno čisto nekaj posebnega. Zdaj Kregar temu ni tako realno sledil. On, ko je prišel recimo nekje tam v 2. polovici 30-ih let do 38, 39 je slikal te slike. V Zavodu svetega Stanislava ima na žalost samo eno nadrealistično delo in tudi sicer v njegovem velikem opusu nadrealističnih slik ni toliko, ne. So pa te tri slike zelo ikonske, lahko rečemo, ker razstava predstavlja nekatera najbolj znana dela, torej ta klasična in nekatera, ki jih tudi prvič vidimo. Združuje torej nekaj kar že vsi poznamo z nečem, kar je, še ni bilo kaj plod recimo novejših raziskav lahko rečemo. Večer v maju, Fantazija na terasi, pa Privid. To je vse iz druge polovice 30-ih. Večer v maju je ena najlepših slik njegovih. Ta poetičnost tega, pravzaprav kako je ta ženski speči profil kot en kip, pravzaprav še vedno na De Kirik-a spominja. Ta lepota, tudi ta barvna skladnost. To je ena najlepših slik danes. Recimo pravijo nečaki, da so hoteli, da ni sam slikar jim te slike nikakor ni hotel dati in tudi sestra Cilka jo je v oporoki zapustila Moderni galeriji. To so pač taka osebna razmerja. 


_______________________________________________________________________

8. del: Fantazija na terasi je pa en tak duhovni avtoportret slikarja. Na terasi domači sedi, notranji svet gleda, ven je slika nekega tega vranca, vse sorte, en kup enih detajlov. To je Tomaž Brejc zelo dobro razložil. Vse sorte, od leva, ki žre grivo, pa ujet ptič golob bel, pa podkev, ki je odletela. Pa tukaj ciprese, ki ranijo konja, pa Dafne, žena, ki je kot drevo. Tako, en kup enih detajlov, ki kažejo na zelo dobro poznavanje slikarske umetnostne ikonografije. Zelo dobro poznavanje literature, zgodovine, mitologije. Kregar je to izjemno dobro tako spretno zaranžiral, seveda odlično naslikal in z enim kupom enih podpomenov, zaradi tega so pa velikokrat rekli, da je on eklektičen. Eklekticizem je seveda v določenih obdobjih likovne umetnosti bil nekaj zaželenega. Torej nekdo združi najboljše preteklih obdobji in da na eno sliko. Eklekticizem v modernem smislu pa je nekaj slabšalnega. In za Kregarja so včasih rekli, da je preveč eklektičen prav za ta dela, ampak danes se je že mnenje popravilo, da pravzaprav je on zelo dobro osebno noto dal tem slikam in seveda izjemno poznavanje vsega tega kar sem rekel dol ne. 


_______________________________________________________________________

9. del: To je pa slika Privid. Zelo zanimiva, iz galerije Velenje, en tak horizont. To je iz 1938. To so že obdobja, ko so totalitarizmi se pojavili, obdobja nekih pravzaprav prihajajočih vojn in to. Neko vzdušje se tudi v delih slovenskih umetnikov, ne samo Kregarja, pojavlja. In recimo ta opustošen horizont, neka uničena hiša, potem neka gospa starejša kot vdova, neka deklica. Ta oblak, ki kaže neko fiziognomijo obraza kot dve oči, usta, morda celo tri usta. Potem tukaj je ena stena s prehodom kot nek svetovni zemljevid, ne. Tako, da en kup enih pomenov in tudi nek tak faličen simbol, ki pri Kregarju seveda niso bili pogosti ali pa sploh zelo redko. Kregar je bil le duhovnik, v tem smislu, čeprav so bili taki neki erotični poltoni za nadrealizem zelo močno značilni za Evropo. To so tri take nadrealistične znane slike. 


_______________________________________________________________________

10. del: Zdaj smo tukaj, pet njegovih risb. Kregar za svoja dela, zlasti ta posvetnega opusa ni naredil dosti skic. On ni bil človek, ki bi delal skice. Zelo malo jih obstaja v svinčniku ali pa recimo kvaš, akvarel, kreda. Je pa zanimivo, da prav ta slika tukaj je kot osnutek za sliko Fantazija na terasi, tako da seveda to je zgolj neka skica, neka ideja vržena na papir, tam je pa v bistvu realizacija in to je zanimiva ta postavitev, ne, končnega dela in seveda neke prve ideje, ne. 


_______________________________________________________________________

11. del: Prvotno so bili napisi tako dol, ker to so vsi se pritoževali. To je bilo toliko pritožb nad tem, da se nič ne vidi, ne, mislim. Samo oblikovalec je rekel, da pred sliko se je potreba pokloniti, potem te pa išias zagrabi recimo. To je vse olje na platno? To je vse olje na platno, ja. Skratka, tukaj nadaljujemo. Zdaj, če smo rekli, da leta 1935, ko je on prišel, je delal v nadrealističnem slogu. Leta 1937 je pa on nastopil prvič s skupino neodvisni likovni umetniki ali pa na kratko neodvisni. Prvič so se mlajše generacije umetnikov predstavile. Približno na 10 let so, po koncu prve svetovne vojne so umetniki se predstavljali tamle čez v Jakopičevem paviljonu, ki ga danes ni več, ne. In je tudi Kregar je bil zelo zanimivo, je bil na nek način zelo tudi odgovoren umetnik, ker je vedel, da če bodo se združili v neko skupino, bodo lažje prodrli, to je vedno tako. Kot somišljeniki, torej so se združili v skupino neodvisni. Kregar je kasneje postal predsednik neodvisnih in po koncu vojne, ko je nastalo društvo slovenskih likovnih umetnikov, je bil Kregar tudi zelo viden član tega društva in zelo spoštovan umetnik, ne. Skratka, in tej neodvisni so konec 30-ih let začeli delati v poetičnem, nadrealističnem slogu. To je bila splošna usmeritev tudi v Evropi in so slikali klasične motive: portret, avtoportret, potem akt, veduta, krajina, tihožitje, torej vse te klasične, kar poznamo, kar so slikarji stoletja upodabljali, na realistični način, kjer je bila barva zelo močno poudarjena. In tukaj imamo en sklop, kjer so recimo, tam je en žanr, kjer sta dve krajini. Tam, tle so tihožitja različna, ne. Treba je poudariti, da Kregar v tem obdobju je bil seveda na visokem nivoju, ampak to lahko rečemo, da obdobje je mogoče obdobje ene priprave in da ga je tudi marsikdo od njegovih kolegov prekašal v, šel je dlje, recimo Gojmir Anton Kos v tihožitjih. In zanimivo je, to so vsa dela, ki so nastala že po drugi svetovni vojni. Zanimivo je, in to so vsa dela last Narodne galerije in so nekdaj krasila vilo Bled, danes jih pa ni več v vili Bled, so pa v Podrožnik, v državnih pravzaprav apartmajih, Tartini v Strunjanu, na Brdu, v predsedniški tudi brunarici in tako naprej. Skratka, zanimivo je to in ko je leta 1947, 46, po vojni je Kregar zbolel za tuberkulozo. Je šel naprej iz Ljubljane ven na Gorenjsko, Preddvor, potem pa tudi v Istro na otoke. In doktor Cuderman mi pravi, da, mi je pravil, da je on kot deček, fant, mu pomagal nositi štafelaj platna, ne, je rekel, da je slikal stol, pa je tam takole gledal, pa meril, kje sva bila včeraj, pa meril, pa sva se še prestavljala, pa se mi je prestavljal, je rekel Cuderman. Potem je pa naredil: Ah, pa je vzel takole prst, pa je takole naredil na sliko pa je bilo konec, ne. Tako, da takih, fajn je da še kar nekaj ljudi živi danes, ki imajo te osebne spomine na slikarja, In zanimivo, tale krajina in ta sta prav iz okolice Preddvora, torej dve gorenjski krajini iz 49. Tale slika je počitek ob košnji, Spet neka kmečka opravila, samo zanimivo je, to je zelo podobno Maksimu Sedeju. Jaz se s Kregarjem kar že nekaj časa ukvarjam, diplomiral sem iz njega, naredil sem nek portret njegov na televiziji, ampak recimo če na hitro pogledam, recimo iz poznih 40-ih let, moram pogledati, ali je to Sedejeva ali pa Kregarjeva slika, ker je zelo identično. In zanimivo je to, to je tak lep prizor, glejte te gospe, deček, gospod s klobukom, kako so se posedal. Tle ni nič nekaj težkega, kmečkega, teh žuljev kmečkih. To je eden idealiziran prizor tega kmečkega življenja, kar je zelo zanimivo, kako je on gledal na kmečka opravila. Očitno Kregar ni bil nek otrok, ki bi zelo po zemlji delal, hkrati je pa nosil te kmečke spomine v sebi, ne. 


_______________________________________________________________________

12. del: Kako pa združiti tisto zagrenjenost in pa to idealistično stanje? Ta je zelo idealizirana slika, ne. Zdaj, kaj jaz vem, potem imamo one kmete od Gasparija, ki spet niso, potem imamo recimo kmete recimo Jakopiča, pa Groharja, ki so tako poveličani kot eni svetniki, ne. Zdaj kaj jaz vem, France Mihelič je meni recimo to kar v redu združil, ne. Ampak že sam Kregar? Ja. Tako, da ta slika je pač taka malo lepotna. To je tudi malo post impresionistično, ja. Doživljanje tega kmečkega življenja je zanimivo, ne. 


_______________________________________________________________________

13. del: Evo, če smo mi rekli, da je šel v Preddvor, potem je šel še malo na morje, ne. Seveda človek se tam lahko pozdravi, hvala Bogu. Šel je v Istro in na Jadranske otoke in on je rekel, da v Istri kot sami veste, če gre človek na morje je svetloba druga, je vzdušje drugo, morje, sama voda, drugačen lom svetlobe. In on je rekel, da je začel drugače doživljati naravo. To je Rodetu zelo opisal natančno, ne, te barve. In v bistvu je začel on razbijati neke te realne ploskve, ki seveda slikar teži k trem dimenzijam, trodimenzionalnosti, kar jo je začel razbijati. Tole je na polju. Je začel razbijat v take dvodimenzionalne ploskve, to so kot nek protokopizem označili. In je začel tudi barve drugače upodabljati. In s tem se je on tam 50, 51, ne, s tem se je on začel odmikat od realnosti, ne. 


_______________________________________________________________________

14. del: Zdaj tlele sem, mislim, sem pozabil, tle sta portreta staršev. To je mama s petelinom in pa oče. Recimo ta je prva razstavljena, prvič razstavljena, ne. Zdaj tudi recimo pri portretih je on velikokrat naslikal ljudi zelo tako idealizirano in zelo tako odmaknjeno od neke realnosti, ne da si ne bi bili podobni, ampak velikokrat so mu ti rekli, da ni jim všeč, kako je naslikal. Oče, mama, pa zlasti oče sta pa tako zelo močno prisotna, taka bolj realistična in zato to sodi med najboljše portrete njegove, zato sem se odločil za ta dva portreta. Ta sploh že dolgo ni bil predstavljen, ta pa še nikoli, ne. Skratka, no, če sem rekel, da to je tak ''intermezzo'', da je šel on v Istro in je začel, torej tamle imamo na polju, tukaj pa fazan, torej nek žanr ali pa nek tihožitje je začel na drug način slikat. In on je šel leta 52 v Francijo, kjer se je srečal z umetnostjo tako imenovanih mladih slikarjev Francoske tradicije. Torej mladi slikarji Francoske tradicije so bili skupina umetnikov, ki so med vojno v Parizu že začeli razstavljati in en umetnik mu je bil posebno blizu. To je bil Alfred Mansije, ki je slikal posvetna dela in tudi cerkvena dela, tako da mu je bil v vseh pogledih zelo blizu in ga je njega velikokrat citiral za svoj največji vzor, ne. Seveda so velikokrat rekli, da Kregar itak samo kopira, ne, ampak tukaj lahko rečemo, da Kregar je sam začel slikat na podoben način. Francozi so mu to potrdili in hkrati lahko rečemo tudi to, da Kregar ni on šel pa slepo kopiral. Kregar je šel in ko je videl, se je postavil v dialog, kaj jaz lahko v tej smeri naredim, ne. No, to je pomembno, on je s svojim slikarstvom, ki je bilo zelo močno in zelo pravzaprav dovršeno, se je vedno postavljal v galop z nekimi dosežki. On je bil, tako kot sem že rekel večkrat, zelo razgledan in je vedel, kaj se po likovni umetnosti dogaja. In je tudi so. On zaradi tega tudi recimo bi si zaslužil mesto profesorja na akademiji, ampak nikoli ni prišel. To pa tukaj pa je bila ovira to, da je duhovnik bil. Recimo na fakulteti za arhitekturo, tudi na likovni akademiji so seveda imeli prvo prednost in primat so imeli tisti umetniki, ki so v partizanih sodelovali. Kregar pa pač ni, ne. Tako da, no, saj nič, če je to Božidar Jakec, pa France Mihelič, ki jo odlični umetniki. Nič proti temu, absolutno ne, samo recimo tisti, ki pa niso prvovrstni umetniki pa zaradi političnega ozadja dobijo, to je pa tako kot danes, seveda, ne, jasno, nepotizem,  ne, na vseh ravneh. Torej, on je s temi nekimi pol abstraktnimi deli, to niti ni abstrakcija, to je še vedno razvidno, kaj je upodobljeno, se je prvič predstavil v Ljubljani leta 53 v Moderni galeriji in takrat je nastal cel halo. Če smo rekli, da so po vojni njegova dela odkupovali, je pa Josip Vidmar napisal eno strašansko kritiko, kako on sedaj, kakšne slike dela. Zakaj tovariš Kregar ne slikate več rožic? Problem ni bil v tem, da je on bil duhovnik, problem je bil v tem, da je on slikal zahodnjaško. Pri nas je bil takrat socrealizem, čeprav ne zelo močno, je bil zaželen, ne. To so bili slikarji: Ive Šubic, pa še prej Slavko Pengov, ki so neke teme NOB-ja, revolucije, izgradnje socializma. Kregar je seveda bil nek svoboden duh, intelektualen, odprt, seveda takih stvari ni slikal. No, in je razvil Kregarjevo abstrakcijo. V tem je pa on najboljši. Abstrakcija po letu 53, nekje tam do približno 10 let je to trajalo. V tem je bil pa on najboljši in v bistvu dosegel je vrh, ne. Govorimo pa o dveh, zgodnja je bolj geometrizirana, to je tole recimo. To je spomin za francoske katedrale, poglejte, kako je on v neko asociacijo vnesel špice. Gotske katedrale, ki so seveda doma v Franciji, najboljše, največje, najlepše, so seveda zidane, da grejo v vertikalo. Špice zvonikov, teh fial, stolpičev so s tem poudarjene in dve okrogli so kot rozete, seveda, ne. In kako pravzaprav vidimo to kot neko barvo rumeno peščenca, kot nek moder dan, recimo v Šartru, Amienu, Remu, ne vem kje so vse, kje je še vse to. Kako je to asociativno upodobil. To je ta geometrijska abstrakcija. Druga faza je pa lirska abstrakcija. To je pa zorane njive. Spet en kmečki prizor. In kako pravzaprav s to barvo, te oranžne, rumene, okraste barve so najbolj značilne za Kregarja. Kako pravzaprav neko, spomin teh njiv, to barvo teh svežih njiv, teh grud upodobi v tej sliki. 


_______________________________________________________________________

15. del: Tukaj imamo tri slike iz tega geometrijskega obdobja. Čoln na obali, potem so Topoline v februarju, pa Megleno jutro. Gre dejstvo, da pravzaprav on z neko asociacijo na neke oblike. Ali so to drevesa, veje, neki drogovi, on ohranja neko prisotnost realnosti. On nikoli ni tako slikal samo modrih slik ali pa rdečih slik, kar bi bila čisto abstrakcija, ampak je vedno neka krajina mu služila kot izhodišče, zato so tudi rekli, da je abstraktni krajinar. In tukaj v bistvu, tukaj lahko pojasnimo pravzaprav s temi vertikalami, horizontalami neko kompozicijo, ritem slike. Potem on jo dopolni z barvami, bodisi so to en spekter ene barve, bodisi so to nasprotne barve, bodisi so barve, ki se ujemajo. Odvisno kaj želi poudariti. In zanimivo je, spet morje, ki se zelo pojavlja v njegovem opusu. Barva je tista, on je bil strašno dober kolorist, eden najboljših v slovenski umetnosti. Barva je tista, ki izrazi vzdušje slike, to štimungo, ki nas nagovori. Ljudje, ki pridejo, vsi rečejo, to so pa res lepe slike. Koliko nas to pomiri, koliko nas to obogati. To so v bistvu reakcije na Kregarjevo razstavo, čeprav Kregar je poznan, pa še vedno vsi rečejo: O, kako je to lepo, ne. In gotovo so te slike zelo takšne. Kregar kot en izjemen kolorist, kot pesnik. Je pa dejstvo, da je dal tudi on naslove svojim delom in zanimivo je, kako je, recimo so naslovi napisani vedno in včasih tudi katerega spremenil, ampak tej naslovi so tako pesniški. Njegov bratranec oziroma bratranca sta bila pesnika: France pa Anton Vodnik in je v bistvu, so imel nekaj te žilice v žlahti, ne. 


_______________________________________________________________________

16. del: Zdaj ta slika se imenuje Istrsko poletje. Oblikovalec Ranko Novak, odličen oblikovalec, je rekel, da to je zanimivo, je rekel, da tle bi mogel samo še škržate imeti, da je tako fantastično upodobil to prežgano istrsko rdečkasto zemljo. Kontrast s tem, s to sivino kamenja, da res v bistvu to štimungo, vzdušje on sijajno tle doseže. To je ena najboljših v bistvu del, ki kaže prav to obvladovanje neke, vzdušja pravzaprav upodobljenega, ne. 


_______________________________________________________________________

17. del: Zdaj če smo rekli, katere teme se ponavljajo, romarji se ponavljajo. Kmečki prizori se ponavljajo, potem deklice se ponavljajo. Čez različne faze se ponavljajo tudi neke mitološke teme mitoloških junakov. Zdaj 20. Stoletje je zelo rado imelo mitologijo, predvsem ta tragični pol. Zaradi vojne, zaradi totalitarizmov, žrtev, pobojev so poudarjali to tragičnost, ker recimo barok, klasicizem je poudarjal ta herojski pol teh zgodb. In zanimivo je recimo, da jaz sem po katalogu zelo primerjal, umeščal Kregarja med avtorje, recimo za največje avtorje veljajo Gabrijel Stupica 20. stoletja, no, ali pa zlasti obdobja po vojni, drugi svetovni vojni, Marij Pregelj, potem France Mihelič tudi, Kregar tudi, ampak Pregelj pa Stupica najbolj in zlasti Pregelj je teh tem antičnih ogromno slikal in zanimivo je, da na nek način Kregar ni nikoli šel v to ekspresivno, v neko ekspresijo, neko trdost, bi lahko rekli. In to je bilo pa bolj cenjeno v likovni umetnosti, tako da pri kateremu likovnemu kritiku tudi Kregar zato ni bil cenjen, ravno zaradi tega, ker Kregar je slikal lepo, Kregar je slikal skoraj prelepo in so rekli, da je prelep, da je predekorativen, ampak ta slika je zanimiva: Sokratova smrt. Sokrat pravzaprav se žrtvuje za državo, polis, spije strup in zanimivo, kako seveda to smrt upodobi v prevladujoči tej rdeči barvi, ki je tudi barva krščanskih mučencev, dobi nekaj sakralnega ta podoba, ne. In zanimivo je, da ta barva je močna, živa, pa hkrati ubita. To so Kregarjeve barve, take ubite, niso živahne, ne bijejo v oči, bi lahko rekli. Torej, tukaj lahko pojasnimo ta razmerja med kolegi, med umetniki in v bistvu tukaj gremo pa že v čas okoli leta 60, 61, 62. Lahko rečemo okoli leta 60 je on vrh dosegel, ne. Leta 60 v tej abstrakciji. 


_______________________________________________________________________

18. del: Tej sliki sta pa tako monokromni. Monokromno pomeni enobarvito, ne. Svetla gmota pa korenine, ne. Zdaj zanimivo je to, da tle se pa najbolj približa nekemu splošnemu gibanju 60-ih let: informel. Informel je kot abstraktna umetnost z neko poudarjeno gesto in tudi z nekim tridimenzionalnim nanosom barve. In to točno tle vidimo, recimo tlele, tukaj recimo. Ta slika je zanimiva, korenine kot nekaj arhetipskega, nekaj kar se lahko skoraj bojimo, kaj se tukaj odzadaj nanaša. Tukaj se, torej, Kregar je tudi sledil vse recimo nekim slogovnim, nekim premikom in je tukaj dokazal, kako lahko tudi na tak način slika.


_______________________________________________________________________

19. del: Zdaj pa še zadnje obdobje njegovega posvetnega opusa. Od nadrealizma smo šli k poetičnemu barvnemu realizmu, k abstrakciji, zdaj gremo pa k novi figuraliki. Zdaj tudi novo figuraliko so imeli za pionirsko, čeprav figura nikoli, kljub abstrakciji, nikoli ni izginila iz slovenskega ali pa jugoslovanskega slikarstva. Ampak on je tam 63, predvsem pa 65 je uvedel to novo figuraliko. Spet neko angažirano figuraliko. Ne gre, da bi slikal cele figure, ampak slika glavo, roko, nogo, dele nekih predmetov, ki govorijo o neki zgodbi. Zgodbe so pa zelo zanimive. On je se odzval na potrese v Skopju, Reko in za Skopje. ,potem na uboj predsednika Robelta Kennedy-ja, pa na astronavte, ko so šli na luno, pa na hipije, ne. Na škofiji imajo Hipijeve sanje, tako da, sliko, ja, tako je zanimivo. Na škofiji imajo dosti njegovih del, tako da tudi nadškof v svoji pisarni ima eno tako oranžno. Skratka, to je en triptih preteklost, sedanjost, prihodnost. Zanimivo, recimo preteklost kot ene korenine, sedanjost kot en profil, ki gleda skozi ključavnico in ki mu, pravzaprav ne vidi nič skozi ključavnico, ne, ali pa zelo zastrto, ne, in ne vemo, kaj je v prihodnosti, ne, neko sakralno konotacijo ima. 


_______________________________________________________________________

20. del: To je Ikarov padec ali pa Ikar oziroma Ikarus je naslov tej sliki. Spet antična tema. In zanimivo: to ima njegova nečakinja in je rekla: stric, kaj pa ta slika predstavlja? Je rekel: Postavi se pred njo, pa si zamisli. Potem je pa le razložil in zanimivo je, da on je velikokrat spreminjal interpretacije teh slik in je v bistvu zelo težko o teh slikah govoriti in jih analizirati, ne. 


_______________________________________________________________________

21. del: Včasih moramo poznati neke zgodovinske okoliščine, kaj se je takrat dogajalo, kaj bi lahko Kregarja zanimalo. Namreč, on je včasih tudi kar samo datum napisal, pa to potem recimo vidimo, da je to konec Praške pomladi, v bistvu, kako so tanki prišli v Prago, sovjetski, 22. avgust, 1968. To je pa zanimivo slika, ena najbolj zgovornih: Protest. To je 67, ko recimo Praška pomlad se je rojevala. V bistvu protestnik, kako v tej diagonalni roke gor drži, vpije, kako eno uho posluša, kako so tukaj noge, veliko nog kot neka veliko število, ki se bojujejo, ne, za pravice. Nek labirint kot pač, kot neka brezizhodnost. Potem tukaj dol so pa kot ena kolesa, kolesnice nekih gosenic, tankov, ki to rušijo. To je pač ena interpretacija lahko te slike, a v bistvu je čisto nekaj drugega, ne. In recimo to je ena najbolj taka znanih družbeno angažiranih slik. Tukaj sicer si potem sledijo še zelo različne slike, ne. Od, recimo ta ima naslov Happening. Tudi angleške naslove je dajal, ne. Recimo Happening kot, recimo in tudi v bistvu on je v tem obdobju tudi ene elemente pop arta. Pop arta in tle se vidi recimo neka rozasta barva, recimo neka plakatnost, neke barvne ploskve, pa neke pravzaprav mrežaste strukture v katere je dal te noge, kolo, balanco, skratka to. Ali pa recimo osvetljava, recimo zelo plakatno to deluje, kakor en plakat natiskan, kot grafika, čeprav on grafik ni bil, ne. Tako da, ali pa ta zadnja: Večer ob morju. Spet ena morska, morje, neka lepa, lirična. In zanimivo, torej ta liričnost, lepotnost se vleče skozi celoten njegov opus, ne. Zdaj gremo pa tam na sredo. Zdaj pridemo pa do onega dela, ki more vas zanimati posebej, ne. 


_______________________________________________________________________

22. del: Torej če govorimo o Romar k lepoti. Nekaj razlogov za naslov razstave smo že povedali. Eden od razlogov za tako poimenovanje, naslov razstave je pa tudi postavitev. Jaz sem jo predlagal sam in jo je potem odlično izvedel oblikovalec Ranko Novak. Poglejte, če pridete tamle noter, je to kot cerkvena ladja, ki gre proti veliki oltarni sliki. Zdaj mi smo se pač sprehodili kronološko po njegovih, po njegovem opusu. Nad tem je video projekcija vitrajev. To je približno 100 posnetkov. Izbor iz približno 20, 22 cerkva. Zraven tukaj so pa mašna oblačila, kot mašniki, ki pristopajo. Torej neka sakralna, zasnova sakralnega prostora, s čemer smo hoteli poudariti, da je Kregar bil seveda močen sakralni umetnik. On je, tako kot sem rekel, on ni bil grafik, drugače je pa delal v vseh tehnikah: na papirju, potem so olja na platno. V cerkvenem slikarstvu pa je delal freske, mozaike, zgrafite, potem delal je osnutke za barvna okna, vitraje, potem delal je knjižno ilustracijo, delal je v bistvu tudi osnutke za umetno obrtne izdelke, torej cerkvene vezenine, tapisereje. Celo med pripravljanjem razstave sem videl, da je delal recimo za intarzijo načrt, kar je bilo zanimivo to družinska tradicija. Tudi brat Ivan je bil potem mizar, ta mizarska tradicija očitno se je tudi malo držala. Torej, kako je prišlo do teh cerkvenih naročil? Zdaj, on je že v obdobju med vojnama, pa potem po vojni delal posamezna dela za cerkve. Ko je pa drugi vatikanski koncil, je bil pa izjemno pomemben, ker so po drugem vatikanskem koncilu, ko se je seveda bogoslužje prenavljalo, prezbiteriji so se prenavljali. Potem so nove knjige bogoslužne v slovenskem jeziku, potem oltarji proti ljudstvu. Vse skupaj se je spremenilo in takrat so tako imenovani ponedeljkarji pri vas v semenišču se dobivali: Janez Oražem, rektor semenišča je bil duša. Potem so bili pa še škof Lenič, pa profesor Smolik, ki je še edini živ od te generacije oziroma teh prisotnih. Ja, vi ga lahko pač še vedno srečujete, jaz sem tudi dosti zelo dobrih podatkov od njega dobil. Potem pater Roman Tominc je bil frančiškan, za Bežigradom je deloval, večinoma je bil tudi predavatelj umetnostne zgodovine na teološki fakulteti. Potem je bil to arhitekt Tone Bitenc, on je bil zadnji asistent od arhitekta Plečnika in je v bistvu nadaljeval njegovo delo tudi na sakralnem področju. Kregar je pa ta dela opremil z likovnimi umetninami. Zdaj vaša kapela je seveda en tak prototip. Leta 65 je naslikal to platno. Vi lahko zdaj poveste, kakšno je tisto, ki je pri vas, pa kakšna je razlika med tem. Naša je bolj svetla zdaj. Ja, jaz vam rečem, ko sem v semenišču velikokrat sem že to videl, pa poznam. Pa so mi rekli, koliko je pa velika ta slika. Saj ima ene tri metre, sem rekel. In v bistvu meni je v semenišču ta slika deluje manjša kot je tle. Nek optični učinek je drugačen. In v bistvu gospod Smolik je trdil, da je slika iz enega celega platna, da sta s Francem Rodetom to prinesla iz Pariza, ampak ni, je v bistvu tle je štukana, ne. To, ja, saj mi smo naredili cel elaborat, kako bomo to sliko dobili ven, ne, ker tudi če jo hočeš dobiti ven, taka slika ne gre mimo ovinkov. Samo potem smo hvala Bogu ugotovili, da je pač štukana. Skratka, oprema semeniške kapele, nek celosten ambient s križevim potom, oltarno sliko, barvnimi okni, vitraji, to je eno skupno delo Bitenca in Kregarja. Cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko, cerkev v Dražgošah, cerkev v Idriji, cerkev v Kosezah, stara in nova. To so skupne v bistvu modernistične arhitekture, ki jih je Kregar celostno s svojimi deli opremil. Kregar je najbolj znan po vitrajih, tam med 50 in 60 cerkva, tudi recimo taki sklopi, 20 oken ali pa cela barvna stena je, to ne gre samo za eno okno. In okoli 100 cerkva je on opremil, torej z vsemi temi deli. To je en ogromen opus, ne. Zdaj bistvo tega je, da je on temeljil na starokrščanski, bizantinski umetnosti, torej nekemu idealizmu srednjega veka, ki jo je pa pravzaprav, ki je pa zelo vplival ta srednjeveški, zgodnje srednjeveški idealizem na moderno umetnost in te moderniste kot so bili Matis, Chagall in tudi recimo, to je Kregar tudi zelo jih citiral, ne. In recimo bodisi je Kregar naredil figure, ki so pa take dvodimenzionalne, ploskovite, take risarske, s čemer hoče on, kakor so hoteli modernisti in srednji vek poudariti seveda to duhovno noto upodobljenega, ne toliko tisto, kar je bilo, moglo biti vse narisano, dobesedno izrisano, tako perfektno narisano, naturalistično, realistično, ampak da je malo bolj skicozno, ampak zato bolj močno, ne. Če pomislite na kakšne katakombe, če pomislite na kake bizantinske mozaike, to je točno tisto, kar je Kregar zasledoval, ne. Torej, v tem ogromnem opusu imamo pač boljša ali slabša dela. Kregar je vsekakor ostajal vedno na enem nivoju, vsekakor pa se je tudi naročnikom prilagajal. On je rekel: Joj, naročniki so hoteli to pa to pa to. In je potem se tudi prilagajal. 


_______________________________________________________________________

23. del: Zdaj če nekaj povemo o tej sliki. Zelo veliko vzbuja pač začudenje zaradi svoje dimenzij, zaradi te postavitve, kot en osrednji eksponat. Res bi ga lahko pogrešali, ne. Direktorica je rekla, dajte eno alternativo. Sem rekel: Ni alternative, ne. Sliki po kakovosti, jaz jo imam, in tudi splošno velja za najboljše cerkveno njegovo delo, pač stvarjenje, odrešenje, poveličanje. Kako je on pravzaprav s simboli, z božjo roko: Bodi luč ali pa: ''Credo in unum Deum'', verujem v enega Boga. Z božjo roko loči temo od svetlobe, zemljo ustvari, živali ustvari. Pravzaprav, kako on združi abstrakcijo, neka barva polja, neke lahko rečemo mreže različne z sakralnimi krščanskimi simboli. Tukaj je v bistvu neko trnje kot simbol seveda Kristusovega trpljenja. Tudi tukaj imamo sulice, pa neka menora judovska, svečnik kot pada – Kristus postavi Novo zavezo na temelju Stare zaveze, ampak jo seveda nadgradi. Tukaj je ''Cristus vincit'', Kristus zmagovalec, vstali Kristus. Križ in seveda simboli evangelistov: Matej, Marko, Luka, Janez. Ta del ožji je pa Resurexit, vstajenje, ne, grob. Zanimivo, kako je dobro upodobil s temi barvami jutro. Kako se jutranja zarja svetlika in tukaj glejte imate pečat kar na pismu, kot je človek pečat, v času ali pa pečat prerokbe, torej grob se je že odprl. In tukaj imate recimo ščit vojaka in na koncu pač Veni creator, Sveti Duh, pač darovi svetega Duha v teh jezikih oziroma ognjenih pač jezikih. Smrt je premagana, glejte, takole s tole roko. Tako da to je ena taka razlaga te slike, ki takole zbuja zelo občudovanje. Zdaj to je osrednji prostor. Dva prostora sta pa: tam so oddaje televizije Slovenija, tudi nekaj, kar nekaj od Kregarja smo našli. Zanimivo je tudi ga gledati, kako slika, kaj sestra pove o njemu, kako Prešernovo nagrado dobi. On je leta 1971 dobil Prešernovo nagrado, samo v utemeljitvi niso nič imenovali cerkvenih del njegovih, ampak pač posvetni opus neke pionirske faze. Zdaj v oni dvorani tam so pa predstavljena cerkvena dela pa knjižne ilustracije. Mi seveda ne moremo barvih oken, pa fresk, pa zgrafitov, pa mozaikov prinesti v razstavišče po naravi del, ne moreš jih spraskati iz stene. Zato smo študijsko predstavili z osnutki, pa s foto povečavami. Si gremo še tisto pogledat. 


_______________________________________________________________________

24. del: A ja, zdaj je še le tale, mašna oblačila. Zdaj vi, ki ste blizu stolnice, gotovo poznate, tole je od nadškofa Šuštarja. Prvič, teh plaščev je v stolnici, so trije, Šuštarjev je bolj bel, potem sta pa še dva malo bolj rumena. Šuštarjeva mitra iz istega kompleta je predstavljena tam. Potem tale je eden, stolni je najbolj, največkrat reproducirani, ker pač tehnika lahko pač to dopušča, in jaz ko sem šel k sestram v Mariboru. To so delale sestre v Radovljici, pa v Mariboru. Danes v Radovljici ni več, ne, je pa v Mariboru. Sestra Gizela je enega glih našega imela končanega in enega je delala, pa sem vprašal, koliko pride tak plašč. Ta, dobesedno ta. Je rekla: Okoli 400 evrov. Pa sem rekel: Ma saj to pa ni drago. Sem rekel: Človek gre v Rim. Jaz sem bil jeseni, malo gledal po Rimu, se rekel, pa tam so take cote, pa so čisto industrijske, pa so takoj 800, 900 tisoč, mislim, to je pa umetnina. Zato sem vam predlagal, da je fajn izkoristiti, ne. Skratka, ta je iz stolnice, tudi v drugih barvah izveden, tam sta pa dva iz Ježice, tam je v bistvu eden, ki je unikat in so ga naredili v šiviljstvu Ercego in je najlepše, najbolj bogato izvezen njegov plašč. Potem imamo pa še en ornat, ki je bil narejen za leta, jaz sem iz Ježice namreč, že leta 73 za novo mašo patra Krizologa Cimermana. Ta, ki je zdajle v New Yorku pater, ne. Imamo plašč, štiri dalmatike, pa pluvial. In ta plašč in ta so si v stolnici sposojali včasih za največje slovesnosti. Na fotografijah je, ne, zdaj več ne. Ta je pa tudi iz Ježice, je zanimiv, kako je v bistvu s čisto preprostimi sredstvi dosegel eno elegantnost, ne, kako je z materialom in obliko, to je pa značilnost tudi za Plečnika, material in oblika. Dalmatika je iz ornata iz Dobrepolja. Tole je iz frančiškanov, bel je last iz Tromostovja, ta je bel baročni, ne, ker je spodrezan, je iz Šiške, tisti rdeč je pa iz Rakeka. To je en izbor, tega je seveda ogromno, ne. 


_______________________________________________________________________

25. del: Ta mitra je od Šuštarja, ker je identična s tistim plaščem. Taka visoka je, tako je imel gor, zelo visok, ker naš Stres ima vse potlačene, čist. 


_______________________________________________________________________

26. del: Skratka, ta je pa en tak bolj cerkven del. Lahko vidite torej osnutke pa foto povečave, to je pač eden izbor, ne, Kregarja. Če sem rekel, da posvetnih stvari on ni dosti, praktično nikoli ni slikal. Zelo tako za cerkvene pa je, ker so mu, barvna okna so delali v Staltu Zabret, mozaike recimo tukaj na Ježici, je delal Alfio Dal Bozo, to je mozaični mojster in je pač mogel in naročnikom, vernikom, župniku in izdelovalcem predstaviti. Tako da čisto na kratko, tamle je recimo en sklop iz celjske stolnice s kapelo Žalostne Matere Božje. To je največji sklop, ki je trajal 20 nekje po številu. Tole je ena slika iz Preske iz 57, to so rekli, ma kje ste dobili tega kubističnega slikarja, ker je tako pač s temi oblikami, ne, Stara, Nova zaveza. Mozaiki na Ježici. Tukaj je pa cerkev v Teznem, Maribor – Tezno, arhitekt Ciril Zazola. Če je recimo Bitenc, Tone, naredil celo vrsto novih cerkva, pa opremil ogromno prezbiterijev, tudi v stolnici pa vse povsod drugod v ljubljanski nadškofiji, je iste stvari počel v mariborski Ciril Zazola, in to je njegova pač njegova cerkev svetega Cirila in Metoda in tudi osnutki ne. Tam imate sestro Gizelo, ki izdeluje točno vezen plašč. Tle sta dve mitri od nadškofa Šuštarja, ta je pa od škofa Leniča. Škof Lenič je januarja 68 bil posvečen za škofa in seveda kot svojemu prijatelju mu je Kregar naredil osnutek, in tam sestre hranijo, je tam osnutek, skica za to mitro. Lahko vidite, poglejte, sprednja, pa zadnja stran. Ali se da še eno narediti? Saj so jo, saj so jo naredili za nadškofa Rodeta. Nadškof Rode ima isto mitro. In ko smo jo iskali na škofiji ni bilo ne ene, ne druge in potem so rekli: Ja, imamo v zavodu eno, pa nisem zdaj vedel, katera je, ali je od Leniča, ali je od Rodeta. Samo se je izkazalo, da je od Leniča, ker je bila tudi po trakovih že kar malo znucana pa zamazana, so malo popravili. Tam je še ena cerkev: Poljane nad Škofjo Loko, tudi Bitenčeva z eno krasno sliko: Daritev v vesolju - Kristus. In seveda je zanimivo, tle imate semeniško situacijo. Imate dva osnutka, pa dve realizaciji vitrajev, ta je zelo lep: Roža skrivnostna, ''Rosa mistica''. In tukaj imate dva osnutka, ja. Ta je od gospoda Smolika. Ta je pa od gospoda slavista iz Škofljice - Roman Brulšek. To sem jaz pa kot detektiv, se vidi, da sem novinar, zvedel, ta osnutek, to je pisal pa Smolik enkrat v enem Virtuti et Musis, je pisal, da je dobil Jože Vesenjak, ki je bil dolga leta spiritual. Jože Vesenjak je potem šel v Andraž nad Polzelo, potem ko je bil pa že zelo slab, je prišel pa na Ježico k svojemu učencu Vladu Pečniku in mene je imel verouk Vesenjak in jaz sem pač prebral in kam je ta slika šla. Sem klical njegovo žlahto, ker vem kje je doma, dol Gorišnica, Sveta Marjeta niže Ptuja, in sem rekel, ali ste vi, sem rekel, jaz sem ta pa ta, delam to pa to. Ali ste Vi dobili kakšne stvari od vašega strica, ne. So rekli, ja ne, ja, ali imate kakšne slike. Ja, gobeline, oni imajo ene gobeline je rad delal, pa same, mašne plašče si je izdeloval Vesenjak Jože, tudi ne vem, kje je zdaj to. Ja, on je bil zelo za to in je, so rekli. Sem rekel: kaj pa kakšne druge slike. Ne. Sem rekel: Kje bi pa to bilo? So rekli, ja, eden gospod, ki je bil z njim prijatelj, ki ga je tudi spremljal na koncu, je knjižnico pa avto dobil. In potem sem zvrtal in zvohal tega gospoda in smo res prišli do te slike, da jo lahko predstavimo na razstavi. Zanimivo, to je bil prvi osnutek, ki je bolj realističen in so rekli v semenišču: Ta nam ni všeč, ker je preveč realističen. Kako so bili na en način napredni, ne. Ta je pa drugi, ki je v bistvu… Mislim, saj pač tako, kako so pravzaprav čutili in gledali na cerkveno umetnost tistega časa. To je zanimivo, ne. In ta je pa drugi osnutek, menda celo trije obstajajo, tako piše, čeprav jaz sem samo dva odkril. To je pa drugi osnutek, ki je, po katerem je bila zares slika narejena, ne. 


_______________________________________________________________________

27. del: Še čisto zadnja stvar, ne. Gospod Smolik je tudi iz semenišča, iz knjižnice osnutke za mašne obredne knjige, evangelijarije, sveta birma, pa še ne vem kaj vse, mislim, da ja: birma, pa berila pa evangeliji, ki so predstavljeni tukaj pač z izvedbami na mašnih knjigah, ne. In še danes tako tiskajo. Tukaj so pa knjižne ilustracije. To so že pred vojne, pa potem so med vojne, potem je pa zlasti po drugi svetovni vojni in pa potem vse do smrti delal za Mohorjevo družbo. Vi se spomnite od kakih starih mam pa od doma teh naslovnic, vinjet noter svetniških, svetnikov, znamenj, opravil žanrskih mesecev. Tako celostno je to izdelal in tudi tole, poglejte, to so knjige, konec 60-ih je on recimo cel letnik opremil. In če si predstavljate, da je to v ogromno izvodih prišlo v domove, je s tem tudi likovni okus vzgajal. In najbrž so oni, teli gospodje, zelo načrtno to gojil in so rekli, če bomo ljudi vzgojili bodo lažje tudi sodobno umetnost sprejeli. Je bil tudi en tak pedagoški, ne, in to so krasne stvari. Zdaj jih dobite v antikvariatih po en evro. Te so v bistvu vse moje, ne. Tako, da, nič, malo smo poromali skupaj, ne, po tej razstavi, po posvetnem, po cerkvenem polu, po vseh slogovnih usmeritvah. Po v bistvu druženjih z umetniki. Potem tudi po njegovih cerkvenih delih, ki jih boste pravzaprav kot duhovniki srečevali po cerkvah in da boste pozorni na to, da je on delal. In boste tudi cenili to, da je on pred koliko in koliko leti, 50-imi in 60-imi leti toliko za cerkveno umetnost naredil. In seveda je treba tudi odnos imeti do tega, ne. Jasno, da nam tudi vsaka taka razstava daje odnos. Mi smo tudi izdali katalog, kjer je pač celotno, kar sem jaz razlagal, tudi opisano. Večina del iz razstave je tudi reproducirane, tako da to je prvič v katalogu strnjeno posvetno, cerkveno njegovo delo, ne. Tako, da ko boste nekoč gotovo mnogi izmed vas delali in službovali v cerkvah, ki jih je on opremil, se boste lahko spomnili tudi na naše vodstvo, ne, po razstavi, ne, tako da hvala.