ČETRTI MISIJONSKI NAGOVOR
PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: ZABLODA IN SMRT.
Pater Marko Ivan Rupnik, lep pozdrav v četrtem dnevu radijskega misijona na radiu Ognjišče.
Dober dan.
Tema za danes je: Zabloda
in smrt.
No, če se spomnimo dnevov
nazaj, kar nam bo pomagalo, da ujamemo rdečo nitko. Mi smo na poti, po kateri
se sprašujemo, na kateri se sprašujemo, zakaj je tako težko biti s Kristusom,
zakaj je lažje misliti na vse druge stvari, kakor na Kristusa. Zakaj je ta
odnos, ki je temelj vseh odnosov in temelj našega življenja, dihanja, saj je
Kristus najbolj čista in uresničena ljubezen do nas ljudi. Zakaj torej ta odnos
z njim in on sam za ni nekaj najbolj naravnega in najbolj domačega, zakaj je
težko, težko biti z njim. In smo videli prvi dan, da eden od razlogov je
verjetno to, da se za Kristusa navdušimo zelo na hitro, včasih zelo površno in
potem ko pride na dan to, da se Kristus uresničuje z odrešenjem v vsakodnevnem
življenju, v delu, v garanju, v preprostih stvareh, da je njegovo način zelo
ubogi, skromen, nas to škandalizira in ta banalnost vsakodnevnega življenja nas
počasi odmakne od Kristusa, mu ne zaupamo več, ga zreduciramo na nekaj drugega
in ga zapustimo. Potem smo videli drugi dan, da je pravzaprav križ, trpljenje
tisto, ki nas odmika od Kristusa, ki nas z, nam pomaga, da se zagledamo v druge
stvari, zato ker smo počasi prepričani, da Kristusova Velika noč ni še zadosti
velik dokaz, da bom tudi jaz vstal, če bom umiral, ne. In ker je križ
pravzaprav prostor, kjer se je uresničilo vse odrešenje in mi se ga izogibamo,
se zna zgoditi, da se nikoli ne srečamo z odrešenjem. No, včeraj smo videli, da
je pravzaprav eno prepričanje, da, da jaz bolje vem kaj je zame dobro en
začetek raznih malikovanj, kjer mi izmislimo, dodelamo miselne postavke, celo
religiozne drže in vse to, s katerimi se opravičujemo in dokazujemo, da smo na
pravi poti, dejansko pa nam manjka točno Velike noči, se pravi ljubezni. Ampak
ker se ljubezen uresničuje po svoji logiki, po svojem času, nas zgrabi neka
nepotrpežljivost in ne zdržimo, da bi bili res prepričani, da če so stvari od
Boga, se bodo tudi po njegovo uresničevale in če je v Jezusu Kristusu se
dopolnilo vsaka obljuba in vse kar je dobrega za človeka, potem če jaz hočem v
življenju storiti nekaj dobrega, če imam neko poslanstvo v življenje, je jasno,
da se bo to poslanstvo uresničilo samo, če se bo uresničevalo s Kristusom, kot
delež na Kristusu in se pravi, po njegovem načinu, po njegovi metodi življenja
in to nas straši in nam vliva nezaupanja in se prestrašimo, da bodo naši
čudoviti načrti in programi se ne bodo uresničili, zato ker Kristusov način
konec koncev ne vemo, če se bo res obnesel, ne. In začnemo sodelovati svoje. In
smo videli včeraj, da lahko to nas pripelje do velike trme, zaprtosti in celo
nasilja do tistih, ki tako ne razmišljajo, kar je logično, da se pokaže, da nam
pač manjka prav Kristusa in Velike noči in da skušamo živeti krščansko zraven
Kristusa. Danes pa bomo prišli verjetno do korenine. Do temelja, do odgovora,
do končnega zakaj je težko biti s Kristusom. Pa poslušamo, kaj pravi Božja
Beseda.
(pesem)
Kača pa je bila bolj
prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je
ženi: Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti iz nobenega drevesa v vrtu? In
žena je rekla kači: Od sadu drevja v vrtu jeva, le z drevesa sredi vrta, je
rekel Bog, ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla. Kača pa
je rekla ženi: Nikakor ne bosta umrla, v resnici Bog ve, da bi se vama tisti
dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro
in hudo. Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno
poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla. Dala
pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj sta se obema odprle oči in
spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnik iz smokvinih listov.
(pesem)
V temu odlomku najdemo na
zelo plastičen način opisano eno temeljnih resnic človeka. Skušamo zdaj malo
odpreti ta dogodek, ta odlomek. Začnemo s prvo besedo: kača.
Gre res za kačo?
Ja, gre za kačo. Gre za
kačo, zato ker kača v Svetem pismu pomeni nekaj zelo krutega in hudega.
Verjetno pomen kače prihaja iz dveh svetov v Svetem pismu. Eno iz Egipta, iz
Egipčanske kulture, kjer je kača pomenila smrt, kača je nekaj strupenega, kačin
strup pomeni smrt za človeka, ampak istočasno so Egipčani iz kačnega strupa
predelovali in izdelovali zdravilo. In dejansko Mojzes, ki prihaja iz
Egipčanskega sveta, ko so kače napadle ljudi v puščavi, s čim jih je ozdravil?
S kačo. Še danes jo imamo na lekarnah, kačo.
Znak, simbol.
Ja, zakaj? Ker dejansko
kače je imela ta dvojni pomen. Na eni strani je bila smrt, na drugi strani pa
ozdravljanje, zato je lahko kača tako dvoumna. Drugi svet, s katerega prihaja
pomen kače, je pa Mezopotamija. V Mezopotamiji pa je kača pomenila klepet, eno
simpatično pripovedovanje, klepetanje, da človeka zaposli. Kača pomeni nekaj,
kar se tako obnaša in tako govori, da človeka pritegne, nekaj privlačnega, ne,
ta klepet, ki mu vsak prisluhne. Ko ti slišiš nekoga, da klepeta nekaj, takoj
pozoren postaneš. In zdaj v tem odlomku tukaj se dejansko ta dva pomena zlijeta
skupaj. Kača je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju. Prekanjenost,
prekanjenost tukaj ne smemo, ne moremo razumeti v tem smislu, kakor jo danes v
modernem svetu razumemo, da je prekanjenost pomeni dejansko komolčarstvo. Jaz
se znam preriniti naprej in bom vzel tisto, kar hočem. Ker v hebrejskem,
semitskem svetu prekanjenost ni pomenila to. In že sama beseda, hebrejska,
prekanjenost, nam dejansko pove zadnji in najgloblji in resnični recimo tudi teološki
pomen, kaj kača tukaj pomeni. Gre namreč za to, se moramo vrniti nazaj malo v
angelologijo. Angeli v svetem pismu kot podoba verjetno prihajajo kot pomen iz
perzijskega sveta, kjer je pač bil kralj in pred seboj je imel sedem mož, ki so
mu služili in so bili njegovi poslanci. Če je on hotel kaj ljudstvu povedati,
ni povedal direktno ljudstvu, ljudstvo sploh ni videlo kralja, ker so ga ti
možje zakrivali, ampak se je eden od teh obrnil, spregovoril ljudstvu, potem je
ljudstvo mu odgovorilo in je ta povedal kralju, kaj pravi ljudstvo. Se pravi,
pred kraljem so bili trije poslanci in dejansko angelologija je nekako takole
zamišljena, ne, da so tiste osebe ustvarjene, ki so noč in dan, se pravi, večno
v prisotnosti Boga, zrejo njegovo obličje, ampak ker so ustvarjeni na tem
območju Božje ljubezni, so obrnjene v Boga, dejansko pa poslana k človeku. So
obrnjene k Bogu, ustvarjene pa za človeka, ne, da človeku posredujejo to Božjo
zaskrbljenost za človeka. In ko se je zgodilo to, da so se nekateri angeli uprli,
da bi služili Bogu in so bili umaknjeni iz te Božje bližine, so padli na
zemljo. Padli, celo poglavje v teologiji, ne, o padlem angelu. In angel pade.
In zakaj se zdaj vzame kačo za primer tega padlega angela? Zato ker kača se
plazi po trebuhu, prej si stal po koncu in gledal Boga, zdaj si padel in si v
prahu in se vlačiš po trebuhu. In zdaj ta padli angel ve dobro, da nikoli več
ne bo stal pred Gospodom, da ta padec je dokončen. Sam si ga je zorganiziral in
zdaj ga bo živel. In kaj ga zdaj moti? To, da človek je postal prijatelj Božji.
Zdaj je pač človek tisti, ki vidi Boga, medtem ko angel pa ne več. Ker človek
je ustvarjen po Božji podobi, je ustvarjen v tej zvezi, navezi z Bogom, v
prijateljstvu. Hudi duh je pa zdaj padel. In zdaj prekanjenost v čem obstaja?
Da bi se rešil tega, kar me moti. Kaj me moti? Da sem jaz izgubil, ti pa še to
imaš. Jaz tega več nazaj ne morem dobiti, ti pa še to uživaš. In to me moti.
Bom pa naredil vse, da boš
to tudi ti izgubil.
Točno to je. Točno to.
Prekanjenost je zdaj v tem, ker zdaj pa težko jaz tebe prepričam, zapusti Boga.
Jaz moram dobiti eno izredno vizijo, privlačno, fantastično, da tebe tako okrog
prenesem, da boš ti na to pristal. Zakaj? Ker če vzamem en primer, zelo neumen,
ampak zelo jasen. Če jaz grem zjutraj na delo z enim starim biciklom, ko vse
ropota,ti pa greš v službo z enim lušnim mercedesom, to je zame zelo nerodno,
posebej kadar je dež, ko ti mene prehitiš tam. In zdaj jaz ne morem ti
preprosto tebi reči: Veš kaj, pusti Mercedes, ker je bicikel boljši. Ker ti
meni ne boš verjel. Pa ti jaz lahko naredim najlepšo reklamo o kolesu, ampak ti
boš rekel: Veš kaj ti, dragi moj, se vidi, še nikoli v Mercedesu nisi sedel. Pa
ni res, jaz sem sedel v Mercedesu, ampak sem ga izgubil. In zdaj bi rad, da bi
ga še ti izgubil, ker jaz do Mercedesa ne morem. In kaj moram zdaj potem
narediti? Prekanjenost je v tem, da bom izdelal načrt in bom rekel: Ja,
dejansko veš kaj: Če bi pa ti to in to sprejel, pa bi midva to in to naredila,
pa boš ti dobil helikopter. Eu, to je pa zanimiva stvar zdaj, to je pa še en
korak več kot Mercedes. In ti pograbiš to idejo, jo zgrabiš: Ou to, to je pa
zanimiv načrt. Ko jo zgrabiš, zgine Mercedes in si tudi ti na enemu staremu
kolesu. In me mene nič več ne moti, ko pridemo na delo, oba na starem kolesu.
In me nič več ne, ne, ne, ne muči ne zavist, ne nevoščljivost, da me boš ti
prehitel z Mercedesom ali z BVW-jem, ker me ne boš, ker si ga izgubil. To je
prekanjenost kače.
(pesem)
Kakor pravi sveti Gregor
Niški, to je tudi glavni in temeljni sistem, po katerem deluje zlo v svetu. Zlo
ni ustvarjalna sila, ampak zlo samo ruši tisto, kar stoji, ne. Dejansko mi
lahko vidimo v življenju, ne, recimo, vzami en razred otrok. Če je tam noter
ena deklica, en fantek, ki sta pridna, jih bo toliko časa bodo streljali po
njih in se norca z njimi delali, da bosta še onadva kakšno lumparijo ušpičila.
Vzami katerikoli delovni kolektiv. Če je tam en pošten človek in misli drugače
in misli pošteno in plemenito, medtem ko drugi so luftarji in ne vem kaj vse,
bomo videli, da se bodo toliko časa zaganjali v tega poštenega človeka, da bi
ga enkrat spravili v blato. Potem bo tudi on umazan, potem je pa v redu. Zakaj?
Ker mene moti tvoja prisotnost, ker je praktično spomenik moje propadlosti. Ko
jaz tebe vidim, se spomnim, da sem tudi jaz bil to, pa nisem več in to te moti.
In če jaz nisem, ti tudi ne boš. Ta princip zla je, to je hujši kot virus, to,
to gre, to gre naprej, ne. In torej padli angel kače v tem primeru kot simbol
tle, ki nastopa, s čim prihaja pred človeka? Mora ponuditi Adamu in Evi eno
vizijo o Bogu tako, da bosta onadva rekla: A, to pa ne gre. To pa ni v redu. In
bosta stopila na stran kače. Bosta sprejela predlog in ko bosta ta predlog
sprejela, se bosta znašla sama, se pravi, Mercedes bo umaknjen. Se bosta znašla
na kolesu.
Ne samo, da tistega
helikopterja ne bo, ampak tudi Mercedes bo izginil. Ja saj to, to je to.
Dejansko kot smo slišali prej, ona dva sta mislila, da bosta postala kakor Bog.
Tako, to je tista, tista
skušnjava, biti kakor Bog.
Ja, potem sta se pa znašla
z vonjem smrti, sta se pa ustrašila, zdaj bova pa umrla. Se pravi, glih na
nasprotnem koncu sta se znašla. Ampak začetek je bil pa to prišepetavanje, ne,
zato vidiš to, kar smo na začetku rekli, da kača pomeni iz tega Mezopotamskega sveta
to klepetanje, ne. Kača zdaj tukaj pride in začne že nekaj debatirati, ne. Ali
je res Bog rekel, da ne smeste jesti z nobenega drevesa v vrtu. Bog tega sploh
ni rekel. In Eva se v začetku dobro brani, ne, ker Bog je rekel v, par vrstic
prej beremo v Svetem pismu v drugem poglavju šestnajsta vrstica, če se ne
motim, pravi: Jejta pa iz vseh dreves v vrtu, razen od enega. Ampak je velika
razlika, če jaz rečem, jejta od vseh dreves, razen od enega, ali pa če jaz
rečem: A je res rekel, da ne smeta jesti od nobenega človeka, eee, drevesa. To
je zelo velika razlika, od vseh razen od enega, ali pa od nobenega drevesa. Se
pravi, kača pride in prav na ta način klepetanja, ne, spremeni malo resnico,
malo spremeni, malo doda eno stvar in spremeni. Eva se v začetku dobro brani.
Pravi: Nikakor. To ni tako. Ni Bog rekel tako, ne, sam je rekel. Ja, da bova
umrla, če bova… Je pa on, kača pa pravi: Nikakor ne bosta umrla, ampak on ve,
da če bosta jedla, bosta postala kakor on. Alala, to je bilo pa, to je, to je
pa pritegnilo uho, ne. In se vidi tukaj dve stopnji. Prvo, prvi napad kače je,
da je Bog ljubosumen na svoje stvari. To kar se velikokrat zgodi, da se ponuja
eno otročjo podobo o Bogu. Kot otrok, ne, štiri leta ima en voziček, ga primeš,
ne, to je moj, pa jim daš eno karamelo, en bombonček, potem pa pride drugi pa
tisto prime. Ne, ne, ne, ne, to je moje. Vse vleče k sebi, to podobo o Bogu
kača riše, ne. Bog je stvarnik, tukaj so njegova drevesa, Bog ne daj, da se jih
kdo dotakne. Bo kar poginil, ker to je vse moje. Ta ljubosumen, egoističen Bog,
ki hoče vse stvari zase. Eva se brani, ampak jo kača napade. Pravi: Ja, ampak
veš kaj, ti pa ne veš, in to je pa zelo dramatično, da Eva nekaj ne ve, ne. Ti
pa ne veš, on, zakaj je on to rekel. On je to rekel za to, ker se boji, da
bosta postala kakor on. Se pravi, je ljubosumen za sebe, nad seboj je
ljubosumen. Da bi še kdo ne bil kakor on. Zanimivo, ker sveti Pavel v pismu
Filipljanom, ko govori o Kristusu, da točno na to odgovor. Pravi: Kristus kljub
temu, da je bil enak Bogu, ni to imel kot nek ljubosumen dobiček zase, ampak je
sam sebe izničil. Da je imel nekaj? Ravno pokaže, da Bog ni ljubosumen na sebe,
sam sebe je izniči, svojemu sinu ni prizanesel, ne, medtem ko skušnjava napade
ravno tukaj človeka. Bog je ljubosumen nad stvarmi, svojimi in celo nad seboj,
ne, da ne bi kdo postal. Sergej Bulgakov, veliki ruski teolog dvajsetega
stoletja, eden največjih genijev teologije, pravi, da je pravzaprav Adamov greh
ena intelektualna zabloda, ker ko mu je, ko je kači, kača rekla Evi: Bosta
postala kakor on, kakor Bog, če bosta jedla. To je tako, kakor če bi jaz rekel
recimo enemu Slovencu, ki je rojen iz sedemdesetih rodov, ne, nekje v Kranjski
Gori, in zdaj jaz pridem in mu rečem: Veš kaj, če boš ti vsak teden dvakrat
jedel kranjsko klobaso, boš postal Slovenec. Ja, ne, to je pa čista neumnost.
Jaz sem že sedemdeset rodov Slovenec, ne. Zakaj? Ker Bog je ustvaril človeka po
svoji podobi, pravi Bulgakov. Kaj pomeni podoba? Kakor Bog. In zdej pride kači
pa pravi: Če boš pa to pojedla, pa to vzela, boš pa kakor Bog. Bulgakov pravi,
takrat se bi bilo treba zasmejati in reči: Prepozno, sem že kakor Bog. Sem
njegova podoba.
(pesem)
Dejansko recimo, sveti
Atanazij v knjigi o Antonu Puščavniku, ko skušnjave napadejo Antona, se Anton
brani s smehom. Se smeje njim, ker je, dejansko so očetje našli kot eno izredno
uspešno tehniko obrambe pred skušnjavami, pred nasilnimi mislimi, motečimi,
morečimi mislimi, da človek se zasmeje pred tem.
Humor.
Ja. Anton pravi, ko tam so
se mu prikazovali levi in razne zveri. Pravi: Če bi vi res bili levi, bi me že
zdavnaj požrli, ampak niste. Se pravi ta sposobnost ne vse telesno, skušnjave,
ne, medtem ko, Eva je pa to, jo je, to je bilo za njo preveč huda stvar, da ona
zdaj prvič nekaj ni vedela, ne, zakaj je Bog rekel, drugič pa, da je to zdaj
čista ljubosumnost Boga, ne. Kakor on. Zdaj pa, Bog je človeka ustvaril po
svoji podobi. Se pravi, vizija Boga je bila gotovo ta, da človek deleži vedno
bolj polno Božje življenje. Eva bi pa zdaj rada to po svoje dosegla. Pa smo
spet tam, kot smo govorili včeraj. Pridobiti si nekaj Božjega na moj način. Po
moje. Pridobiti si nekaj dobrega po moje. Postati dober, celo to, po moje,
postati Božji po moje in ne po Božje. In tukaj je ta konflikt, ta spor zelo
hud, ne. No, in Eva se takrat obrne in vidi to drevo in spozna, da je drevo
dobro za jed. Mikavno za oči, se pravi lepo, in vredno poželenja, ker daje
spoznanje, in spoznanje leti na resnico.
Spet imamo tukaj tisto, s
čemer sva začela prvi dan, imava oči, imava misel in imava…
…usta.
Usta.
Točno. In tukaj se, tukaj
je pravzaprav temelj malikovanja. Eva pripiše drevesu to, kar dejansko pripada
samo Bogu. Dobro, lepo, resnično. In eno drevo. Vsa misel človeške zgodovine je
pripisovala te naslove samo absolutnemu. Samo absolutnemu bitju. V naši
teologiji so to tako imenovane slavne transcendentalije, ki najbolj precizno
pokažejo na Boga. Eva to pripiše drevesu, ne, in se pravi človek, Eva, zdrsne s
pogledom raz Boga na stvar. Raz Boga, ki je oseba, živa, svobodna, izvir življenja,
temelj življenja, življenje samo, zdrsnem na drevo, ki je en predmet, ki je ena
stvar torej in ki nima v sebi življenja, še več, ki je mrtvo dejansko. Prej je
bil moj sogovornik življenjski, eksistencialni in ontološki, če tako rečemo,
Bog sam. Zdaj je ena stvar. Prej sem jaz živel zato, ker sem bil v odnosu z eno
osebo, ki je Ljubezen. In življenje je zaradi ljubezni. Zdaj sem v odnosu z eno
stvarjo. Bog me pooseblja vedno bolj in moje življenje se uresničuje kot oseba,
kot nekaj enkratnega in se uresničuje po odnosih, po ljubezni. Bolj kot imam
svobodne odnose, več kot sem, bolj kot sem svoboden v odnosu, bolj kot sem v
ljubezni, bolj sem uresničen. Zdaj pa? Stvar. Več stvari kot bom imel, več
stvari kot si bom spravil k sebi, bolj bom zagotovljen. Moje življenje bo
zagotovljeno, če bom imel vse žitnice polne, ampak jih ne bo nikoli dovolj, ker
me strah, da mi jih bo zmanjkalo, vedno sili k temu, da še več zgrabim. Medtem
ko z Bogom je ravno obratno, bolj kot sem svoboden, bolj sem resnični jaz, ampak
še celo to. Ker je odnos v Bogu ljubezen, smo rekli: ljubezen se uresničuje po
Veliki noči, še celo pride na dan ena stvar, ki za našo miselnost sploh ne gre,
se pravi, bolj kot bom znal umreti v sebi, bolj kot se bom znal osvoboditi
sebe, bolj kot bom žrtvoval sebe, bolj bom uresničil sebe, ker samo tako bom
prišel iz smrti v življenje. Tako bom premagal to izpodjedenost s časom,
trohnenjem in vsem tem. To bom premagal, če bom sebe zavil v ljubezen. Zdaj ko
sem se pa skoncentriral na drevo, bo pa živel samo, če bom imel stvari. Če si
bom k sebi navlekel več in več predmetov in bogastva in tako naprej.
Pater Marko Ivan Rupnik,
tukaj si lahko zastavimo še eno vprašanje: Kaj pa razmerje med Adamom in Evo?
No, to je zanimivo, ker
dejansko je, ko sta, ko se je to zgodilo, sta spoznala, da sta umrljiva. Beseda
naga, da sta se odkrila naga pomeni ranljiv, umrljiv, izpostavljen, ne, in se
pravi, prvič ko človek okusi vonjave smrti, bližino smrti, prvič ko človeka
pretrese strah pred smrtjo. Prej je bil tako zaljubljen v življenje in Boga, da
se sploh ni zavedal na, na, na kakšno krhko stvar se to življenje veže. Prej se
ni zavedal, da je življenje navezano na nekaj tako krhkega, kakor je telo. In
zdaj začuti, da že dejansko življenja on nima. Da je popkovina prerezana in da
ko bo enkrat meni življenje izteklo, je konec. In v tistem trenutku, si ona dva
zakrijeta spolovila. Duhovni očetje, tudi v modernem času, recimo Vladimir
Solovjov, v tem dogodku vidijo nekaj izredno važnega za človekovo življenje.
Namreč Bog je človeka tako ustvaril, da je v njega, že v celo njegovo telo
položil nekaj kar bo za človeka postalo pot do odrešenja. Človek bo se spet
spomnil in spoznal, da je ustvarjen po podobi Ljubezni, razmerja odnosov in da
bo zaživel svojo resnico samo, če bo zaživel razmerje, odnose, če bo spoznal
spet, če bo spet prišel do ljubezni. Kdaj je človek prepričan, da je ljubljen?
Samo, če nekdo da življenje zate, zanj. Zakaj? Ker samo če boš ti meni pokazal,
da sem jaz zate važnejši kakor pa življenje tvoje samo, potem me imaš ti res
rad. Potem jaz vem, da sem jaz prvi, da sem jaz važnejši, da si ti izbral mene,
ne pa sebe in nobenega drugega. In s čim boš ti to dokazal? Samo s tem, da se
daruješ, da umreš. Zato je praktično tudi v vseh drugih religijah, ne, v središču
je neka žrtev, ker je edini antropološki dokaz za razmerje. Človek išče
zvestobe, ker samo zvest odnos bo meni dal trdnost, da sem ljubljen, da sem
izbran, da sem utrjen v nekom, da sem za nekoga važnejši kot pa on sam, ne, to
je edina zagotovitev, da sem res ljubljen, da sem za nekoga važnejši,
pomembnejši kot pa on sam. To je smrt in človek odkrije v spolnosti pot do
tega. In s tem, da se zakrije, pravi Solovjov, s tem pomeni, da človek izbere
pot totalno izključevalnega in zvestega odnosa. Zato da bi se prepričal, ne, da
ti izbereš res mene in jaz tebe in nobenega drugega. Za to intimnost postane
sestavni in temelji model zvestobe. Zvestoba pa je edina oblika odnosa, ki mene
prepriča, da sem ljubljen. Dokler pa jaz nisem prepričan, da sem ljubljen, dokler
ne prideš do tega spoznanja, da sem ljubljen, ne, do takrat pa sem jaz, kakor
da bi bil en sedež v zraku, nihče se name ne more usesti, ne, nobeden se ne
more name nasloniti. Zakaj? Ker še jaz iščem eno trdi pod pod mojimi nogami,
ker sem jaz negotov. In zato bom vse delal v življenju, tako da bi sebe najprvo
zagotovil. Zato dokler jaz ne pridem do spoznanja, da sem ljubljen, ne bom jaz
ljubil otrok, ampak jih bom rabil. Ne bom ljubil soseda, ampak ga bom rabil. Ne
bom ljubil kolega, ampak ga bom rabil, ne bom sposoben ljubiti tujca, ki gre
skozi mojo vas, ampak ga bom uporabil, če je treba, ali pa ven vrgel, ker se
bojim, da mi bo kaj vzel. Se pravi, družba, Solovjov pravi, družba, svet
propada zaradi tega, ker človek je zminiral pravzaprav erotično ljubezen. Ker
smo vse razgalili, nobena stvar več ni dokaz izročitve, izključevalne, se
pravi: absolutno zagotovljen, kakor je smrt, samo enkrat umreš, ne, tako ti
samo enkrat enemu se daruješ, ne. In ko smo vse to zminirali, pravi Solovjov,
je družba padla. Zakaj? Ker ljudje nimajo več možnosti, da bi prišli do
trdnosti, bivanjske trdnosti, zagotovljenosti. Dokler pa človek ni bivanjsko
trden, bo ves čas iskal, da bi sebe utrdil in to je nasilno, to je egoizem,
kruti, divji, ki lahko dobi ali grobe oblike ali pa našminkane, ampak gre vedno
za egoizem. Jaz iščem ali prefinjene in tankočutne načine, kako bom sebe
zagotovil in uveljavil, ne, ali pa zelo grobe in krute, ampak korenina je vedno
ista. Jaz bi rad sebe utrdil, ker sem zdaj, ko sem se, ko sem spoznal, da sem
nag, ko sem spoznal, da sem ranljiv, ko sem spoznal, da je smrt zelo blizu, sem
praktično en človek, ki se je zgubil v puščavi in ima samo še en liter vode in
točno ve, da ko bo ta voda šla, je konec. In ko bom srečal nekoga in bom videl,
da tisti ima še pet litrov vode, ne, si že kar lahko sami predvidevamo, kaj se
bo zgodilo. Se pravi, dejansko ta odlomek nam pokaže, da človek, ko je sprejel
lažnivo podobo Boga in to je bistvena stvar, kača je uspela vsiliti v človeka,
položiti vanj lažnivo podobo Boga. Bog je egoist, ljubosumen nase, na svoje
stvari, ni darovalec, ne daruje, on je pripravil en scenarij, ampak se ga ne
sme dotakniti, ker je njegov, on ima vse, kar je, je njegovo in Bog ne daj, da
se kdo tega dotakne, ker bo takoj poginil. Se pravi, ta podoba je Bog, je
človek sprejel o Bogu, ne, in ko se je navezal na to podobo, se je znašel brez
Boga. Se pravi, mladika se je zlomila in je padla s trte. In vsak kmet ve, da
mladika, ki bo v maju padla s trte, oktobra ne bo imela grozdja. Tukaj ni nobene
debate. Tisti sok, ki je v mladiki, bo stekel skozi rano ven in je konec. Eno
čudovito podobo takega človeka najdemo v Markovem evangeliju, o ženi, ki
krvavi, ki se ji ne more ustaviti krvotok. To je človek. Ko se utrže od Boga,
se začne ta drama strahu pred smrtjo. Ali jo človek spozna odkrito, ali pa se
jo prikriva in boji priznati, ampak pod raznimi maskami vdira vedno ven isti
strah. Človekovo življenje, kakor bi rekel sveti Maksim Spoznavalec, je
dejansko sestavljeno in položeno na eno ogromno luknjo, na eno črno brezno. V
našem temelju se odpre eno črno brezno, ki vse požre in se ven slišijo razni
kruti glasovi in strahovi in človek se trese. To, ta zavest, ne, da sem jaz
mladika, ki je padla s trte, da jaz nisem izvir življenja, ampak da življenje
meni lahko odteče in iz, bo pošlo, to me sili v eno divjo obrambo samega sebe.
Jaz sem sposoben vse narediti. In v četrtem poglavju se bo pokazalo, da sem
sposoben ubiti, da bi sebe rešil.
(pesem)
Pater Marko Ivan Rupnik,
ali bi Adam lahko zavrnil Evo?
V kakšnem smislu zavrnil?
Vzela je torej od
njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo in je jedel.
Aha. Jam mislim, da če se
tako postavi vprašanje, a bi lahko, ne, a bi lahko, jaz mislim, da verjetno ne
bi. In bom tudi razložil zakaj. Prvič, ker jaz mislim, da je vprašanje zla s
tem prestavljanjem, ne, ker recimo kača prepriča Evo, Eva da Adamu, potem ko se
pa začne obratno, ko se Bog oglasi, pa reče: Zakaj si to storila? Ja, nisem
jaz, mi je žena dala. Žena, ja, zakaj si pa ti? Ne, mi je kača dala. Dejansko
pomeni, da zlo ni sestavni del človeka, ampak prihaja od zunaj. Prihaja od
zunaj in človek sprejme. Zlo ni ukoreninjeno v človeku, kakor predpogoj
človekovega življenja, ampak človek ga je sprejel. Dejansko je prišlo od zunaj.
Zakaj pa je človek sprejel? Tukaj bi se pa naslonil na eno zelo drzno misel,
tudi nekaterih svetih cerkvenih očetov, ampak recimo precej živo prisotno v
moderni ruski teologiji, da je tudi v tej potezi Adama in Eve, da sta sprejela,
pravzaprav ena Božja previdnost, ker novi Adam bo nam pokazal resničnega Adama
v toliko bolj zreli podobi in resničnosti, prav zato, ker je ta Adam storil en
korak, da je sprejel in s tem se je zgodila ena tragedija. Ampak ta tragedija
bo Adama pripeljala do enega novega stadija, enega novega nivoja. V puberteti
človek marsikaj ušpiči, ampak je v nekem smislu pot dozorevanja, ne, zato se mi
zdi, da pred Svetim pismom se je nevarno spraševati, ali bi lahko bilo tako.
Zakaj? Zato ker v Svetem pismu je pokazano točno to, kar je najboljše, da se je
zgodilo, ne. Kar je prav, da se je zgodilo v tem smislu, ker tako se razodene
največja resnica o Bogu in o človeku, ne. Če bi človek lahko se uprl, ne, in bi
rekel tega ne sprejmem, potem bi bilo tam napisano, da Adam ni sprejel. Ampak
to je napisano šele po novem Adamu. Šele novi Adam je pokazal, da je sposoben
se upreti, se pravi, gre za en razvoj, za eno rast iz ene stopnje na druge, ki
jo mi ne moremo negirati, prekora, preskočiti, pa, lahko bi bilo drugače. Ne,
je bilo tako in dejansko vidimo, da je potem prišel Kristus, ki je nam pokazal
držo pred skušnjavo, ampak to je novi Adam. Torej, če povzamemo, smo zdaj
prišli dejansko do odgovora, zakaj je težko biti z Bogom. Prav Adam in Eva nama
to razodeneta v tem tragičnem dogodku. Imamo te stadije, te faze dogajanja.
Lažnivo podobo o Bogu, prejetje te podobe, lažnive, in ker je Bog krut in grob
in egoist in nedarovalec, se jaz od Boga umaknem in zaživim sam. Je boljše, da
sem sam, ker jaz bom boljše živel, kakor pa z Bogom. Če je Bog tak, potem je
dosti boljše, da sem jaz sam in bom sam postal Bog in bom uredil življenje in
stvarstvo boljše. To me pripelje do tega, da se zavem, da sem se odtrgal od
življenja, da je Bog dejansko bil življenje in sem se navezal na stvar. Stvar
me bo zapustila in jaz bom poginil. Strah pred smrtjo torej, naslednja faza.
Spoznanje strahu, negotovosti. Naslednja, boj in grabljenje in grabežljivost in
nasilje in prebrisanost, vse kar si želimo, da bi jaz svojo voljo po življenju
uresničil. Da zagotovim sebi življenje, da se rešim. Samoodrešenje za vsako
ceno. Naslednja faza: to mene oslepi, Kajn v naslednjem poglavju, Kajn ni več
sposoben prebirati znamenj časa, on gleda Abela in kar se z Abelom dogaja, on
bere proti sebi. Eva je mislila, da je Bog ljubosumen, njen si je že
ljubosumen. Včasih so rekli, da ko je Abel daroval se je kadilo v zrak, ko je
Kajn je šlo vse po tleh, dim, jasno, ker Kajn je bil v nižini, ker je bil
poljedelec, Abel na višini, ker je bil pastir. Ampak podoba je fantastična, ker
Kajn, ko je videl dim, ni bil več sposoben razumeti tega dima, ampak ga je bral
proti sebi. Kakor ti, ko vidiš recimo, da nekdo stoji pred, na ulici in gleda
tebe, ali pa stoji na hodniku in gleda tebe in govori s svojim kolegom
polglasno, si trdno prepričan, da govori o tebi. Ne, in ali misliš, da govori,
da si ti najboljši in si egoist, ali pa misliš, da govori o tebi slabo in si
enako egoist, ker misliš, da si popek sveta in se vsi s teboj ubadajo. Se
pravi, nisem več sposoben prebrati znamenj časov normalno, ne. Naslednja faza:
jaz sem pripravljen tudi enega ubiti, da bom sebe rešil, da bom sebi dal
življenje. Se pravi: ta postopek, duhovni, te faze, so v bistvu temeljni
odgovor, zakaj je težko biti z Bogom. Ker smo sprejeli o njem lažnivo podobo in
mislim, da tudi kulturno bi se dalo to razložiti, da je moderna doba recimo ena
močna reakcija na krščanstvo, na Boga zaradi lažnive podobe, ki je stopila v
svet na žalost tudi preko nas, ki smo pomagali skušnjavi s tem, da smo ponujali
dejansko podobo, ki ni resnična. Ampak kakor smo rekli že včeraj in prejšnji
dan, resnična podoba je Bog razodel Jezusu Kristusu s svojo ljubeznijo v Veliki
noči. Če mi tega nimamo ves čas v središču našega oznanjenja, oznanjevanja,
našega dela, naše vizije, naše miselnosti, potem smo ves čas na tej, na tej
skušnjavi, na tem pomikanju lažnive podobe, ki pomaga človeka oddaljiti od
Boga.
Naj besede odzvenijo. Vam
pater Marko Ivan Rupnik hvala lepa za četrti nagovor v našem radijskem
misijonu.
Hvala Vam.
(pesem)
Ni komentarjev:
Objavite komentar