Znamenja razočaranja
so zelo različna, a najočitnejše je »zaverovanost po meri«: zaverovanost v
tehniko, ki obljublja vedno boljše stvari; zaverovanost v gospodarstvo, ki na
vseh življenjskih področjih ponuja skorajda brezmejne možnosti tistim, ki se
skušajo priličiti sistemu: čarobnost nižjih oblik verske ponudbe, po meri
sleherne potrebe. Razočaranje ima skoraj eshatološke razsežnosti. Napada
posredno in se izogiba vsaki dokončni odločitvi, namesto tega pa ponuja drobne
čare, iz katerih dela »otočke« ali »zatišja«, ker ne premore upanja v splošni
razvoj sveta. Posledica tega je, da se moramo odločiti za temeljno človeško
zadržanje, ki odpravlja zaverovanost in razočaranje ter se sprašuje o
poslednjih rečeh in vprašanjih: Ali nas v luči upanja pot navzgor vodi od dobrega
k boljšemu, pot navzdol pa od slabega k slabšemu? Tedaj vznikne dvom. Si znamo
nanj odgovoriti? Ali kristjani premoremo besede in kretnje, s katerimi lahko
določimo smer upanja za naš svet? Ali smo kot učenca na poti v Emavs ali oni,
ki so ostali v dvorani zadnje večerje, prvi, ki bi potrebovali pomoč?
(8. maja 2011)
Ni komentarjev:
Objavite komentar