LETO C: 5. POSTNA NEDELJA ALI TIHA

    1. DEL PRIDIGE (1min 55s)

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (3min 59s)

 

______________________________________________________

 

3. DEL PRIDIGE (2min 46s)

______________________________________________________

PA ŠE ZA MOJE PRIJATELJE ITALIJANE (2min 45s)

Oggi la Parola invita ciascuno di noi a scardinare la barriera del pregiudizio nei confronti delle imperfezioni degli altri, per farci assumere lo stesso sentimento che anima il cuore del Figlio incarnato, la misericordia. 

La comprensione della misericordia di Dio, però, non basta: essa esige una nostra reazione. Siamo cristiani non solo perché abbiamo accolto Dio, ma soprattutto perché dobbiamo evangelizzare, lasciare che Dio, attraverso la nostra vita, parli agli altri. A riguardo, il Santo Padre Francesco, nella sua prima omelia, ha riferito che l'annuncio evangelico non può sussistere senza considerare la croce di Cristo, espressione suprema della misericordia della Trinità. Nella croce, Gesù si abbassa verso l'umanità, caduta nelle tenebre e nell'oblio della morte, per risollevarla e condurla alla sua destinazione finale. Quindi, anche noi cristiani, più che giudicare gli errori commessi dai fratelli, dobbiamo chinarci, senza timore o ipocrisia, e rialzare chi è sprofondato nel peccato.

Bisogna imitare il Maestro: Egli, come narra il vangelo, "si chinò" e non condannò la donna "sorpresa in flagrante adulterio", manifestazione di un Dio sempre pronto al perdono; e la esortò, con dolcezza, a continuare a vivere senza peccare.
La medesima dolcezza deve animare ogni nostra azione. Non siamo chiamati a puntare il dito per giudicare i difetti degli altri; bensì ad amare tutti e, nel nome di Gesù, contribuire a costruire nel mondo "una grande fratellanza". Amen.

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna. 

     Vsakdanja zgodba, kajne? Vsi se lahko najdemo v njej. Tale zgodba o obsojanju. V vsakem našem prepiru je je polno. Radi smo sodniki. To nam vpliva moči. Izvira pa iz naše želje, da bi se ljudje ravnali po naših merilih, da bi bili takšni, kot mi. Ali pa da bi v njih obsodili to, kar je najtežjega, najgršega v nas samih. 

Kako hitro in učinkovito vse to prekine Jezus: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen…« Zavest krivde je vendarle še toliko prisotna, da nam kamni popadajo iz rok. Da, tudi mi smo tisti, ki ležimo sredi arene, grešniki, s slabimi koraki, s težkimi krivdami obloženi, pa še obkroženi s sovraštvom in obsojanjem. Tudi mi se spoznamo v njej, ki leži tam v pesku pred Bogom, ne vedoč, kaj bi s svojim življenjem. Tudi mi slišimo: »…jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več«. A pravi problem se šele začne. Takrat ko gredo vsi, ko vsi odvržejo kamne, ko mi je dejansko odpuščeno, takrat jaz še vedno stojim pred seboj s težkim kamnom v roki. »Kriv sem. Ne zaslužim odpuščanja.« 

     Kako veliko moč ima odpuščanje, kadar se zmoremo opravičiti drugemu ali sebi. Logika sveta in drugačna logiki krščanstva. Logika sveta in logika krščanstva sta različni. Ena nas uči, kako moramo, da bi imeli boljše odnose, upoštevati določene stvari: da pazimo na naše besede, da znamo poslušati, da bi drugega razumeli, da smo pozorni na sedanji trenutek, da lahko spreminjamo samo samega sebe. 

Lansko leto, pred Veliko nočjo smo doma pospravljali in s tatom sva sestavljala dve omari. In tatu sem rekel: Želim sam sestavit to omaro, pusti me. In on je potem šel, ker sem eno polico napačno montiral, in je to popravil. In tako sva se zaradi ene malenkosti pred prazniki, ko vsak hoče najboljše naredit, sprla in težko je bilo odpustiti samemu sebi. Se pravi, imel sem načelo, da nočem uporabljat besed, ki bi drugega prizadele in prizadel sem svojega bližnjega, tata. In prav tukaj nastopi krščanstvo. Ko nam Jezus prihaja naproti in nam odpušča, da zmoremo tudi sami sebi odpustiti. Da nismo perfektni. 

Ravno včeraj, ko sem že tretjič gledal film Oktobrski otrok, in vedno znova ko ga gledam, me presune dogodek, ko mama, ki je splavila to deklico Hano. Ko jo deklica končno najde, jo njena prava mama sicer sprejme in ko jo vpraša: »Rodila sem se 8. oktobra tega in tega leta, a Vam to kaj pomeni?« In ta mama najprej sicer želi govoriti in odpove sestanke, potem pa ko pride njen mož in jih reče, da gresta, se odloči, da ne bo govorila. Ta hčerka naslednjič zbere pogum in napiše: »Odpuščam ti.« In ko pride naslednjič v pisarno, zmore še toliko moči, da zapre vrata in se sesuje in se v joku osvobodi. Še ena misel: Mati Terezija je ob prejemu nagrade na mir, ki ji jo je podeli papež Pavel 6, zapisala molitev, ki jo je napisala tudi na svojo vizitko, ki jo je dala kot poslovna ženska, se je hecala, vizitko z njenim citatom. In ta citat pravi: Sad tišine je molitev, sad molitve je vera, sad vere je ljubezen, sad ljubezni je služenje in šele sad služenja je mir.  In predpogoj za to tišino, za molitev, ki se rodi v tišini našega srca je, ona piše, da je prav odpuščanje. Če ni odpuščanja, ni te tišine. In kako lepo je reči drugemu: Se opravičujem ali odpustiti samemu sebi, da lahko dobimo to tišino. Ko se zmoremo opravičiti drug drugemu je nekaj prekrasnega. 

Ali ni večkrat tako, da raje odpuščamo drugim, kakor da bi sprejeli, da nam kdo odpusti? Ne moremo in ne moremo si dovoliti tega. Ker se nimamo za vredne, nočemo odložiti svoje krivde. Radi bi trpeli za svoje grehe. Radi bi si vrgli kamen. V odpuščanje pa ne verjamemo.

     Menda je za to kriva zamisel, kakšen naj bi bil sam kot popoln človek. In po tem hrepenim. Potem, sklepamo, bom priljubljen, me bodo imeli radi, pa tudi sam se bom imel rad, ker bom končno dokazal, da nekaj zmorem čisto sam. 

Radi bi bili nekdo drug. Pa nismo. In morda tega ne znamo sprejeti. Tako težko je namreč sprejeti svoje omejenosti, svoje slabosti. Nočemo jih. Nočemo živeti kot grešniki. Kako težko je mladim sprejeti to, da smo grešniki. Včeraj sem jim po ogledu filma postavil eno uganko: Mati Terezija pravi: obstaja stanje človeka, ko je grešnik z grehom, in obstaja stanje človeka, ko je grešnik brez greha. Kdaj smo grešniki brez greha. In potem je ena punca pogruntala in je rekla: Po spovedi. Druga punca pa je rekla: »Ma zakaj je človek vedno grešnik? Grešnik je vedno odvisen od nekoga drugega.« Radi bi bili nekdo – nekdo, ki je dober, pošten, uspešen, prijazen… A če hkrati sebi ne dovolimo, da v teh prizadevanjih lahko pademo, potem pravzaprav ne delamo teh stvari zaradi in za druge, ampak samo zase, za lasten napuh – ki nima osnove. 

Samo če sprejmemo to, da smo slabotni in da lahko pademo tudi mi ter da nas ima nekdo rad kljub temu, da nam vse to odpusti, potem bomo lahko iz istega občutja tudi mi sposobni narediti enako: imeti radi kljub napakam. Odpuščati. Se zavedamo omejenosti drugega? Samo če sprejmemo odpuščanje, smo sposobni resnično odpuščati tudi drugim in tako živeti svobodno. Tudi z zavestjo, da se Bog z vsakim našim skesanim momentom sklanja v pesek našega padca in vanj odločno piše: »…jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več!«

Če nas ne obsoja On, nas ne more potreti nikakršna obsodba. Niti najhujša – lastna.

________________________________________

1!