DRUGI MISIJONSKI NAGOVOR PATRA MARKA IVANA RUPNIKA: ZLO, TRPLJENJE IN KRISTUS.
Pater Marko Ivan Rupnik,
pozdravljeni spet pred mikrofonom radia Ognjišče ob drugem dnevu radijskega
misijona.
Dober dan.
Naslov današnjega
razmišljanja je Zlo, trpljenje in Kristus. Zakaj tak naslov?
Ker se sprašujemo, zakaj
ni tako preprosto in enostavno biti s Kristusom, zakaj ga pozabljamo, zakaj se
mučimo, da se na njega spomnimo, ne, zakaj je to muka, zakaj je to napor, zakaj
je težko biti s Kristusom? In smo včeraj videli, da je eden od prvih razlogov
prav tako lahkotno navdušenje nad Kristusom, potem pa škandal njegove
preprostosti in uboštva, banalnosti vsakodnevnega življenja, naše fiksne ideje,
ki postajajo bolj močne in bolj pomembne kakor pa oseba Kristusa, naše
pričakovanje, ne. Se mi zdi, da je en od razlogov, zakaj je težko biti s
Kristusom treba iskati prav v tem, da je on velikonočni Odrešenik. Ne, Kristus sam
je bil skušan v puščavi, da bi izkoristil njegovo Božanskost v prid
človeškosti, ne, ker je bil lačen in tako naprej, da bi to izkoriščal na nek
čudodelen način, tako ne, in stvari so narejene, medtem ko ni, ni šlo tako, ne,
on je se uprl hudiču, skušnjavam in hodil, izbral pot, ki mu jo je oče
naklonil, da jo prehodi in to je Odrešenik po Veliki noči, v Veliki noči, na
velikonočni način, in se mi zdi, da je prav trpljenje, zlo, bolečina eno od
tistih stvari, ki lahko postane kamen spotike v odnosu do Kristusa. Kot bomo
videli, lahko postane najbolj goreče zatekanje h Kristusu in najbolj močan
objem in nepopustljiv odnos, ne, združen za vekomaj, prav zaradi trpljenja in
bolečine, ampak za človeka, ki se napoti na duhovno pot, pa je trpljenje in zlo
gotovo eden od kamnov spotike v odnosu s Kristusom.
Torej, da človek ni
zagledan zgolj v svoj popek, ampak da gleda naprej, da je zmožen…
…vzdigniti pogled.
Tako.
Tako, točno tako.
In o tem nam govori tudi
odlomek o poti v Emavs.
(pesem)
In glej, prav tisti dan
sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev
oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In
medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in
hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima
je: O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo. Žalostna sta obstala in eden
izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa je odgovoril: Si ti edini tujec v
Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni. Kaj neki? Je rekel. Dejala
sta: Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v
dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom, kako so ga naši veliki
duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali, mi pa smo upali,
da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh tega pa je danes že tretji dan odkar
se je to zgodilo, vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko
so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile
in pripovedovale, da so imele celo videnje angelov, ki so dejali, da živi.
Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse tako kakor so pripovedovale
žene, njega pa niso videli. In on jima je rekel: O nespametna in počasna v srcu
za verovanje vsega, kar so povedali preroki. Mar ni bilo potrebno, da je Mesija
to pretrpel in šel v svojo slavo? Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki
ter jima razlagal, kar je bilo napisano o njem v vseh pismih. Medtem so se
približali vasi, kamor so bili namenjeni, on pa se je delal, kakor da gre
dalje. Silila sta ga in govorila, ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan
se je že nagnil. In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sedel z njima za
mizo je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima
odprle oči in sta ga spoznala, on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug
drugemu: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in
odpiral pisma. Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla
zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod
resnično obujen in se je prikazal Simonu. Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se
je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
(pesem)
Tukaj, ta odlomek je jasno
izredno bogat. Mi ga bomo zdaj tako prehodili in tu in tam se malo ustavili in
malo duhovno, teološko odprli. Vedno iščoč odgovora Zakaj je težko biti s
Kristusom, zakaj je ta odnos, ni bolj naraven, kot nekaj najbolj normalnega v
življenju. Prav tisti dan, se pravi na dan vstajenja Kristusovega, ko so se vse
te stvari dogajale v Jeruzalemu in so se vsi zaprli v, ker tile apostoli,
učenci, vsi so se prestrašili, kaj bo zdaj z njimi, ne, če so s Kristusom
naredili tako, gotovo vemo, ne, nekateri so bili zaprti v tisti sobi, kjer je
bilo tudi zadnje večerje, tam v prvem nadstropju. No, dva učenca pa sta se
namenila, da gresta ven iz Jeruzalema, ne daleč, ta Emavs kot vemo ni bil
daleč, ampak ven iz Jeruzalema. No, že, že ta prvi stavek nosi eno duhovno
resnico, v življenju, kadar je človek zelo potegnjen v dogajanja, je ena velika
duhovna modrost, se znati umakniti ven. Nekateri ljudje imajo to duhovno
sposobnost, modrosti tako, da so v dogajanju in istočasno opazujejo sebe kako
so v tem dogajanju. Zelo velika modrost, ker, ker ko te enkrat zgrabi
življenje, človek počasi misli, da mu grejo stvari normalne, ampak on to misli
iz tiste izčrpanosti, v kateri se nahaja in iz tiste pogojenosti iz dogajanja v
katerem se nahaja, in lahko mi postanemo počasi v življenju tako kakor
boksarji. Ko boksar postaja utrujen, kaj dela? Objema nasprotnika, ne. Namesto,
da bi rekel, grem z ringa dol, ne, ker sem jih že dosti dobil, še vztraja in se
privija k nasprotniku, da bi ga nasprotnik le ne mogel ravno toliko udariti,
kakor če ga ima meter pred sabo, ne. Ampak to več ni boks. To je neko
privijanje, ko točno vidiš, da nima več moči, da se mu noge tresejo. In da jih
je toliko dobil že po glavi, da več nima mirno, mirne, mirne pameti. V
življenju se lahko zgodi točno to, da mi smo tako potegnjeni v dogajanje, da ta
sposobnost razlikovanja, razbiranja, kaj se z nami dogaja, katerim mislim
moramo slediti, katerih ne smemo poslušati, katere so brezzvezne, katere imajo
težo in katere nimajo. Zakaj? Ker se včasih človek zave po petih letih, šestih,
desetih, še več, jaz sem se boril za te stvari in te stvari so čisto plehke,
nimajo nobene teže. Jaz pa sem dal najboljša leta v to, največ energij, odnose
sem uničil, sovražnike sem si pridobil v življenju, ker sem se boril za neko
stvar, potem pa vidiš, ni bilo smiselno. Zakaj? Ker v tistem trenutku nismo
sposobni tega razločenja.
Ali ni morebiti vendarle
ta odhod tudi nekakšen beg, ali nista te dva učenca pravzaprav že vrgla puško v
koruzo?
Mogoče bi se lahko tudi to
reklo, čeprav nekaj čisto tako verjetno ne bi bilo preprosto zaključiti, zato
ker sta imela med seboj zelo težko diskusijo. Zelo sta bila zagreta, ne, zelo
sta bila zagreta. Ma tudi če bežita, jaz mislim, da je v duhovnem življenju, je
tudi beg ena duhovna modrost. In ni slučaj, da je začetek učlovečenja Kristusov
beg v Egipt, ne. In sicer točno tam, kjer je zgodovinski sovražnik Judovstva,
Egipt. On beži tja. Zakaj? Ker je v Izraelu en hujši sovražnik, Herod, ne. Se
mi zdi, da v duhovnem življenju je beg tudi ena, ena duhovna modrost, no, danes
mi, jasno z vso psihologijo moderno, ki smo jo pač posrkali, mislimo, da moramo
soočiti vedno vse in do konca in vsako stvar moramo mi se odločiti in vsako
stvar jaz moram spoznati in ne morem, ne smem nič sprejeti od nobenega, vse,
jasno, v tej drži se človek ne more velikokrat znajti druga, drugje, kakor v
bolezni, kar so stvari prehude. Če jaz grem po eni cesti zvečer in vidim štiri
fante, ki so petkrat bolj močni kot jaz, grejo proti meni z nekimi črnimi
jopiči in začnejo se dreti nad mano in me ustavijo. Ja, če so me že ustavili,
je že pozno, ne. Če imam še šanso, da se zmaknem, da nekam stopim, da nekam, je
samo modro, ne. Vedno soočiti vse, e, saj Kristus je soočil vse, Kristus je
soočil Izrael in Egipt, eno in drugo, ampak ob njegovi uri, to je modrost.
Torej, ta dva gresta v Emavs in se pogovarjata med seboj, ne, razpravljata,
zelo zanimivo, ker v nekaterih kodeksih pravi, da sta imela zelo vročo debato,
ne, da, to se pravi, med njima stvari niso bile jasne, ne, eden je govoril malo
v eno smer, drugi malo v drugo. O čem sta debatirala? O Veliki noči. O tem, kar
se je zgodilo s Kristusom. In zdaj? Kaj se zgodi? Kristus, in tam v grščini je
še lepše, ne, ker prav Kristus osebno, ne, osebno, kar je važno, ker Luka hoče
povedati, da je vstali Kristus, se pravi, ne da je kakšna senca Kristus ali pa
kakšna ideja, kakšen spomin Kristusa. Kristus osebno kot oseba se je njima
pridružil in šel z njima. Fantastično. Ona dva pa debatirata. Ona dva pa
vztrajata pri debati, in njune oči so bile zastrte, da ga nista spoznala. Zakaj?
Ker sta bila tako prevzeta od te diskusije, ne, in se sploh nista, nista
pomislila na to, da bi tam Kristus bil, ne. Zakaj? Je umrl, ga ni več.
Ta zastrtost oči, to je
tudi metafora, ne?
V kakšnem smislu?
V smislu recimo kot ga
tudi mi včasih imamo Kristusa pred očmi, …
… pa ga ne vidimo.
… pa ga ne vidimo.
Jasno. Ampak recimo, to si
lahko razla, razložimo z dogodkom na Oljski gori. Tam pravi, da so oni spali,
ker so bile oči težke, veke so dol padale. Kristus se je boril s smrtjo, ki ga
je čakala, učenci so pa zadremali. Pravi, oči so bile težke, veke so dol
padale, ne. Zakaj? Ker mi se z nečim zmučimo in potem, ko pride ta bistvena
stvar, jo ne vidimo, ker smo se že zmučili z nečim, kar ni bistveno, ne. Ker
človek, kot se zgodi v življenju, ne, včasih ti kdo reče, ma še pozdraviš me
ne, si šel mimo mene, pa me nisi pozdravil. Ja, pa te nisem videl. Zakaj? Ker
si razmišljal eno stvar, ena misel te je toliko posrkala, da ti si izbrisal
tisto, kar je mimo okrog tebe šlo, ne, ker to je bilo toliko važno. In tukaj
ravno tako, ta dva debatirata, ne, kaj se je zgodilo, ta je rekel tako, ta je
rekel tako, medtem ko protagonist, glavni igralec, če se smemo tako izraziti,
Velike noči, pride zdaj zraven, onadva debatirata o Veliki noči in se ne
zavesta, da je on tam. Jaz mislim, da je ta podoba, sicer ni preveč simpatična,
ne, za nas kristjane, ampak zelo resnična. Kolikokrat sem prisoten na raznih
svetih, od škofijskih raznih svetov, pastoralnih, župnijskih, redovniških, ne
vem kaj vse, in smo tam, in diskutiramo in debatiramo, kam gre Cerkev, kam
grejo župnije, kam grejo škofije, kaj je treba. Kristus? Kje je Kristus? Mi
poznamo vse diagnoze, skoraj vsaka stvar, vsaka sinoda, vsaka stvar se začne z
celo vrsto analiz, popolnoma odlično pripravljenih, perfektnih, po vseh
znanstvenih metodah. Mi vse vemo, kaj je narobe, ne, vse vemo, potem pa
debatiramo, kaj zdaj, ne. Ljudje vedno debatiramo za vsako stvar, kaj pa zdaj,
zdaj moramo pa tako. Pet let mine. Ali smo kaj od tega naredili? Nič. Moramo pa
tako, vedno znova. Jaz mislim, da ta podoba teh dveh učencev, ki debatirata,
ne, medtem ko Kristus hodi z njima, je lahko zelo pretresljiva podoba tudi za
nas, Cerkev, ne. Ne bi rad šel tako daleč kakor Dostojevski, ko praktično tam
veliki inkvizitor pravi Kristusu, pa kaj ti delaš še v Cerkvi, saj si nam dal
oblast in moč, ne, kaj še tle ti delaš, ne. Ampak lahko pa pridemo zelo blizu
te drže, se pravi tako zelo Leninistično, ne. Kaj je delal Lenin? Analiza,
potem se je pa vprašal, ne, što delat, ne, che cosa fare, kaj narediti. In
odgovor, tole in tole. Če mi vzamemo razne naše dokumente, so točno taki.
Analiza. Kaj moramo zdaj mi kristjani narediti, to in to, ampak tukaj manjkata
dve stvari, temeljni, če gledamo izročilo Cerkve. Analiza. zelo v redu,
znanstvene metode, pomožne vede tudi, to je vse, hvala Bogu. Dobimo rezultate
teh analiz. Zdaj je pa važna točka, duhovno razumevanje teh analiz, podatkov.
Kaj to duhovno pomeni? Kaj to pomeni glede na naše grešnost in na naše
odrešenje. Kaj to pomeni glede na naše razmerje do Gospoda? To moramo razbrati.
To je čisto teološko dogmatično razbiranje, duhovno, potem, kaj pa zdaj, ko smo
to razumeli, kjer je odrešenik Gospod. Kaj on pravi, kaj bi bilo zdaj treba
narediti, kaj on želi, kaj je njegova volja. Po teh podatkih, katera beseda on
nam ponuja, katero besedo. On nam po teh analizah ponuja eno besedo, da bi jo
mi spoznali in šli z njim v odnos in začeli njega posredovati ljudem, ne.
Zdi se, da bi se lahko
veliko naučili iz tega odlomka o poti v Emavs, ne. Tudi mi bi se morali
ustaviti in spoznati Kristusa, ki hodi ob nas in dopustiti, da nam odpre oči,
ne.
Da nam odpre oči in da nam
pove, ne. Prvič, da odpre oči, da ga spoznamo, da ga vidimo, ne, da ga
doživimo, da, da nismo sami, ker mi se z lahkoto znajdemo sami, vse razmišljamo,
potem pa naredimo eno molitev. Gospod, zdaj nam pa pomagaj, da bomo to
naredili. Ja, pa to ni to, ne, ampak da spoznamo njegovo prisotnost v tej
zgodovinski situaciji in da potem ga vprašamo: Gospod, povej nam, kaj to pomeni
in kaj bi ti rad. Ta dva debatirata, ali ne bi bilo preprosto, če bi njemu
rekla, o, a si tukaj, z nami hodiš, povej nam, kaj se je zgodilo, da bomo
razumeli, pa kako je to fantastično, da si tukaj zdaj spet, ne. In stvari bi
bile čisto drugač, ne, se pravi, ta, ta modrost, ne, obrniti se do Gospoda in
njegovo voljo, ne, kaj on želi, ne, ker ni, ni samo herojsko dejanje, ne, mi
mislimo, ja zdaj v Cerkvi je treba to. Če vzamemo primer recimo svetega
Frančiška Asiškega. Mnogi za njim so izbrali še bolj radikalno pot uboštva kakor
Frančišek, ampak razen tega, da so se slekli in da jih je potem zeblo, se nič
ni zgodilo, ne. Ko se je pa Frančišek slekel, pa je šel radikalno uboštvo, še
danes va vsi, v Assisiju živi njegov duh, samo da prideš tja v Assisi že
začutiš. In vesoljna Cerkev še danes živi iz Kristusove podobe Frančiška, ker
Kristus, Frančišek je postal drugi Kristus, je ikona Kristusa, ki še danes
govori, ne, ker je sodobnik njegov postal. In zakaj? Zato, ker Frančišek je to
naredil ves v soglasju z Božjo voljo, in če Bog želi, stvari postanejo, se
uresničijo. Če sem se pa jaz herojsko odločil z vso dobro voljo, ampak je to
moja odločitev in ne sovpada z Božjo voljo, od tega ne bo veliko, ne upam si
reči nič, ampak ne bo veliko. Se pravi, treba je najti to soglasje, to razmerje
s katerim, s katerega se potem lahko nekaj rodi.
(pesem)
No, onadva debatirata in
na koncu se Kristus njima pridruži še malo bolj na blizu in pravi: Kaj pa tako
debatirata, kaj se je pa zgodilo? Se ozreta, prav: Ja, pa si ti edini tujec? A
ni zanimivo, glavni igralec Velike noči, protagonist, je edini tujec. On ne ve
nič, on ne razume. In ga začneta podučevati, jaz mislim, da je bilo za Kristusa
tudi zanimivo poslušati, ne, kaj bosta zdaj povedala ta dva, ne, koliko sta
razumela ta dva, do katere točke sta prišla, ne, ker on je to odživel, Kristus,
zdaj pa poslušati, kaj ta dva govorita, ne, in se mi zdi zelo zanimivo, da ona,
da dejansko Kristus je sprejet kot tujec. V duhovnem življenju je to zelo, zelo
važno. Zakaj? Ker velikokrat nam pride na misel en navdih, ki je dejansko
najbolj duhoven, ampak za eno miselnost, ki je navajena enega takega bolj
egoističnega načina mišljenja, da ne rečem ena miselnost, ki je dosti
zaznamovana z grešnostjo, z grešnimi navadami, ali z neko zaprtostjo v svoj
svet, v svoj kotiček, je tisti navdih najbolj oddaljena misel, ki ti lahko pride
na misel. In človek jo takoj zavrne. Ah, pa to je nemogoče, pa to. Kaj, kaj bom
zdaj s tem, ne. Pa kaj bodo pa ljudje rekli potem, in vržeš proč. Pa je najbolj
sveti navdih, ki je prišel. Velikokrat je za nas ljudi Božji svet, Božja misel,
Božja bližina najbolj tuja stvar, in ravno v tem je prepričanost grešne misli.
Te miselnosti zaplankanosti v to dolino, ne, in ko ti pride nekdo in ti odpre
obzorje, ne, ti odpre en popolnoma nov svet in te tja popelje. A, ne, ne, ne,
ne, pa saj smo tukaj dobro. Tako kot Judje, ne, ko so šli iz Egipta, ja, pa
čujte, saj smo tam čebulo jedli, pa kdo ve kakšna je bila ta čebula, zdaj da bi
se jo toliko želel, ne, ampak očitno je bilo nekaj takega, da pritegne
pozornost, pa zakaj smo šli ven, ali ni bilo tamle boljše, smo imeli sklede
svoje pa to, ne. Pa majhne trgovinice, pa smo mal trgovinal, pa to. Ljudje zelo
težko sprejmemo, kot nekaj kar je za nas dobro, to kar prihaja od Boga. In to
je, tukaj je zelo plastična ta podoba, ne, Kristus je tam zraven, se približa,
onadva ga sploh ne vidita, potem se on oglasi, ne, in ona dva sta žalostna
obstala, žalostna. Zakaj? Ker on tega ne razume pa nič ne ve. On pa tako fajn
reče, ne: Kaj neki, in sta začela pripovedovati. To je pa druga zelo velika
resica za duhovno življenje: pripovedovati Kristusu. In ona dva mi zdaj vse
pripovedujeta, kar je za njega verjetno tudi hec, smešno bilo malo, hecno, ne,
ampak duhovno gledano je to izredno velika modrost. En veliki psihiater
Kubanski, ki jasno je bil izgnan iz Kube, živel potem v Severni Ameriki in v
Rimu, Arvezu, je velikokrat rekel: Če bi kristjani molili, kakor učenca iz
Emavsa, ne bi imeli v Cerkvi nobenega nevrotika, ker je to najbolj zdrava
molitev. Pripovedovati Gospodu. Bazilij Veliki pravi, da ne razume ljudi, ki se
dolgočasijo ali pa ljudi, ki so raztreseni pri molitvi, da jih ne razume.
Zakaj? Ker, pravi, kar koli se dogaja, kamor koli pogledam, dobim razlog, da
nekaj povem Gospodu, ali da se zahvalim, ali da mu preprosto povem, kaj
doživljam, ali da ga prosim, ali da se čudim, ampak da mu povem, da živim ves
čas, kakor bi živel pred odprtim oknom, da me drugi vidi, Sveti Kasijan, velik
učitelj duhovnega življenja, menih, je učil, ne, Gospod, pridi, poglej me, poglej
moje misli, poglej kaj mislim in mi pomagaj, se pravi, samo odkrivati, kar se v
meni dogaja. Včasih te vpraša kdo, ne, pa kaj to pomeni, da je treba vse delati
v Bogu, ali pa, da je treba neprestano moliti, saj se ne da. Ja, zakaj ne? Si
pri kosilu, če lahko rečeš ženi, da je dobra kos, da je dobro kosilo, lahko
rečeš tudi Gospodu, in s tem pošlješ to doživetje v notranjost, v srce, v
obzorje Duha in stvari se poduhovljajo. Se pravi, mati, ne, v kuhinji kuha, se
obrne, vidi svojega otroka, Gospod bodi zahvaljen za tega sina. Poglej ga, kako
je simpatičen. Zakaj to ne pove Gospodu, zakaj človek te stvari razmišlja sam?
Povej Gospodu. Tudi zato, ker Gospod se bo oglasil, Gospod se bo oglasil. Se
spomnim, nekoč mi je en fant rekel: Ja, kaj pa je s tem, če Gospod je. Ja, sem
rekel: Povej mu, ne, saj če ni, ne boš nič zgubil, glej, če zdaj ne, mu ne
govoriš, samo v sebi misliš te stvari, in nič se ne zgodi, ne, nič se ne zgodi,
nič se ne zgodi, v redu, povej zdaj Gospodu. Če ga ni, potem si na istem kot
zdaj, ampak če slučajno je, boš ti videl, kaj se bo zgodilo, ker Gospod se bo
oglasil in Kristus se je tle oglasil. Naj prvo je poslušal, da onadva povesta,
potem je pa on povzel besedo. In kaj sta zdaj njemu povedala tukaj. Povesta,
kaj se je zgodilo s Kristusom Nazarečanom, ki je bil on, onadva še ne vesta, da
je on in povesta, da je pač bil, da je rog, mogočen kot Mojzes, ne, v besedi in
dejanju in tako naprej. Pravi: Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil
Izrael, ki bo rešil Izrael, medtem so ga pa veliki duhovniki in poglavarji
izročili v smrtno obsodbo in križali. En ogromen polom je doživel. Ena
katastrofa. Mi pa smo mislili, da bo on rešil Izrael, zanimivo, spet smo na
isti točki, ne, ena katastrofa se je zgodila, ljudje vedno govorimo o kakšni katastrofi,
to zato, ker smo v tej kulturi kulta zla, vsi časopisi, vsi, kjerkoli je kaj
slabega, če ni, se izmislimo, samo da je nekaj dramatičnega, slabega, črnega,
in potem vsi govorimo, ne, za vsako stvar, in tudi sosedje doma, preprosti
ljudje, majhni, na vasi, v bloku, oj, on je se ločil, on je zapustil ženo, on
je šel, ta duhovnik se je napil, ta je, mi vedno nekaj govorimo, nekaj moramo
vedno nekaj, ne. Zakaj? Ker, ker zlo ima svojo moč, ne, in nas pritegne, ampak
poleg tega, da to meljemo, nikoli ne pridemo do zaključka, do odgovora, ne,
vedno rečemo, ah, škoda, veš, mi pa, ne, vedno se zgodi, škoda ne, škoda, tle
ravno tako, na enak način. On je, je bil naše upanje, mi smo mislili, da nas bo
rešil. Ja, potem so ga pa celo ubili, ne. Zdaj je pa vsega konec, ne. Vse je
padlo v vodo, ker so ga ubili. Ni samo to, vrh vsega pa zdaj je že, naši celo
so rekli, da je, pa ga več v grobu ni, zdaj pa se ne ve, kaj bo, ne. In smo še
bolj prestrašeni, ne. Naši so šli h grobu in so videli, da je res tako kot so
rekle žene, ampak kaj zdaj, ne, in takrat se pa on oglasi in pravi: Nespametna
in počasna v srcu za verovanje. Nespametna. To je zelo važno. Nespametna.
Kot bi ju malce oštel.
Ja. Ne, jih je. Ju je.
Zato ker ta beseda nespametna je zelo kruta, ker pametno pomeni razmišljati z
Božjo Besedo, razmišljati z eno inteligenco Razodetja, in kdor s to razmišlja,
pride do resnice. Če se bolj izpostavim vedno zunaj te inteligence, ne, potem
bom imel pa vedno težavo sprejeti to, pa ne bom nikoli razumel, bom šel vedno mimo,
ampak sem nespameten. In on pravi: Vidva sta nespametna, nista razumela, da je
Gospod moral, moral to trpeti. To je zdaj to. Kaj sta onadva? V čem je bil
škandal? V križu. To, da je Kristus doživel en polom. Pričakovali so odrešenje
in so mislili, da bo prišlo na eno tako čudodelniško, dogodek fantastičen, ki
se bo zgodil, ne. In zdaj to se ni zgodilo. In jaz mislim, da to je spet ena
zelo važna duhovna resnica, ko mi tudi odrasli ljudje ostajamo otročji, ne
otroci, otročji in pričakujemo odrešenje na en tak otročji način. Kot otroci,
ne, imajo jutri šolsko nalogo iz matematike in ker se niso pripravili, se
prebudi v njihovi fantaziji tale misel: Kaj bi bilo lepo, če bi učitelj imel
vročino, jutri ne bi prišel v šolo. Ne, aj bi mi bili rešeni šolske naloge. In
mi vedno tako mislimo v življenju, ne, kot odrasli ljudje, na en tak
čudodelniški način si domišljamo, kako bomo vse odrešili. In ker je pa
odrešenje prišlo po križu, mi pa usmerimo našo miselnost tako, da vedno obidemo
križ. Mi smo iznašli cele miselne strukture, življenjske drže, da bi se
izognili križa. In ker je odrešenje prišlo po križu, se mi z odrešenjem ne
srečamo. To je zelo globoka in resna tema duhovnega življenja in krščanske
vere.
Zato pa si ustvarimo svojo
zgodbo, svojo misel, ne, mi pa smo mislili.
Ja.
In gledamo na to, kako mi
to vidimo.
In kdaj se bo to
uresničilo.
In kdaj se bo to
uresničilo in se nam sploh ne sanja, da bi pogledali izven te svoje zgodbe.
Jasno.
Na neko drugo stran, ne.
Jasno. Točno to je, in tle
v tem dogodku mislim, da je to tako jasno, da je malo kje v evangeliju tako
jasno, skoraj fizično, gledališko uprizorjeno, ne. Kako mi si izdelamo neko
vizijo življenja brez križa.
(pesem)
Zdaj pa vprašanje križa.
Se spomnim nekoč, mi je rekel en fant, pravi: Jaz sem se v življenju odločil za
to pot, zato ker sem na njej videl več križa. O, sem rekel, to je pa zelo
nevarna stvar. Zelo nevarna stvar. Sveti Janez Klimak bi rekel, da to lahko zveni
tudi o duhovni ošabnosti. Kdo pa sem jaz, da lahko danes, ko mi je dobro, ko
tukaj sedim in razmišljam o moji življenjski poti in izberem tisto, kjer je več
križa na njej. Ko pa se jaz, da si mislim, da ko bo senca križa padla name, ne
križ, senca, ne bom jaz začel jokat, jamrat, protestirati, se jeziti,
spraševati, zakaj pa jaz in na koncu zavrniti Boga.
In ga preklinjati.
Točno. Obsojati, ker je on
kriv.
Mislim, da je malo stvari
v veri, ki je naredilo tako veliko zla, na duhovnem, moralnem in psihičnem
življenju kakor križ, ki ni pravilno razumljen. Če stvari iz naše vere ne
razumemo res tako, kakor nas uči dogma, to največji domet človeške inteligence,
ne, če mi malo po svoje stvari začnemo razumevati, potem zdrsnemo v nek
moralizem, idealistični, ne, in najlepši biseri, temelji, prav a, b, c, naše
vere lahko nam postanejo ne le kamen spotike, ampak prav bolezen. Koliko je teh
raznih deviacij. Ja, jaz bom trpel, jaz se bom daroval. Koliko je teh herojev,
ki so se darovali za ne vem kaj, čez deset let jih pa najdeš popolnoma
izničene, uničene, izčrpane in nesrečne. Če pa bi to bilo odživeto na en
duhovno zdrav način, bi jih našel odrešene. Kje je zanka? Kristus sam je
povedal, ne, ali mar ne veste, da je Gospod moral to pretrpeti, ne, da je
Kristus moral iti skozi to, ne, da je moral. V čem je ta, moral. Glejte, če je
Bog videl, da se je svet oddaljil od njega in je zašel na pot smrti, in se je
človek celo skril v smrt, v grob, ker je mislil, da Gospod življenja tja ne bo
nikoli prišel, ne in si je tam ustvaril svoj imperij, svoje vladavino. Bog, ker
je Ljubezen, nima druge možnosti, da tega človeka prepriča, da se nazaj vrne,
kakor da se mu res razodene v vsej svoji ljubezni in to v prvi ljubezni. Ne po
kakšnem preroku, ne po Mojzesu, ampak Bog osebno stopi in se mu izroči, temu
človeku. Človek se ne zaupa Bogu, torej beži pred Bogom, ne, grešen človek,
Adamov potomec, Bog pa se napoti za njim in hodi in hodi in hodi, celo Sveto
pismo govori o tem, kako je Bog iskal človeka. In ko ga je našel, kaj je
naredil? Se mu je dal v roke. Ti se meni ne zaupaš, misliš, da sem jaz ljubosumni,
nevoščljiv, navezan na sebe, da ti želim slabo, da ti želim vedno v blatu, jaz
pa na prestolu, ne, ti misliš vse to, zato bežiš pred mano. Ampak jaz imam tebe
za vrednega mojega zaupanja, poglej, jaz se ti dam v roke, ti pa naredi z mano,
kar želiš. In Gospod je prišel in se je izročil v roke človeštvu. In če se je
izročil v roke človeštvu, potomcu Kajna, Adama, je čisto popolnoma logično, da
smo ga mi uničili in razbili. Pavel pravi, da se je Bog nam zaupal v roke, ko
smo bili še sovražniki njegovi. Kdo se da v roke sovražnikom? Samo kdor noro
ljubi. In kot pravi psalm, ko se nam je Bog dal v roke in smo ga uničili, tam
pravi psalm, spoznajte, okusite in spoznajte, kako dober je Gospod. Ko smo
pobili Kristusa, smo bili dotaknjeni od njegove ljubezni, njegova ljubezen se
nas je dotaknila v tistem trenutku, ko se nam je dal v roke in smo ga mi
pretepli in na križ pribili in se iz njega norca delali. In Jezus pravi: Kako
sta nespametna in kasna, počasna v umevanju, da je tako moralo biti. Zakaj? Ker
Bog me je poslal, citiram svetega Avguština, da bi s svojim mesom se dotaknil
vašega umrljivega telesa, da bi preko mene Očetova ljubezen prišla k vam in bi
se vi vrnili k Očetu, ker bi spoznali, da Bog ni egoist, ni diktator, ni
policaj s pendrekov v roki in pištolo, ampak je oče, ki noro, emanikos eros to
teu, pravi Kabazilas. Nora ljubezen Boga in zato je on moral trpeti, Kristus ni
prišel na svet trpeti, ma ke moj, kdo si je to izmislil, ampak to lahko vodi v
grozne stranpoti. Kristus je prišel na svet zato, da bi nas se dotaknil z
Očetovo ljubeznijo, da bi nam pokazal, da Bog ni to, kar mi o njem mislimo po
Adamovem padcu, ko smo si izdelali vseh vrst malikovanj in ideologij, zato da
bi Boga zreducirali na nekam, samo da on ne bi bil svoboden Oče. On je prišel
za to, da bi to pokazal, da Bog je ljubezen. In kako bo to pokazal? Ne s tem,
da bo naredil eno konferenco, eno predavanje, pa bo šel. Ne to, da bo naredil
nekaj pet, sedem čudežev, fantastičnih, ki jih še noben ni naredil in bodo
rekli, ma to je pa nekaj neverjetnega, ta Bog, ne. Ne, on je prišel in je
rekel, v redu, Oče me ne bo, meni ne bo prizanesel, mene bo dal vam v roke, ker
ste mu vi pri srcu, da bi razumeli, kdo je Bog, ne. Se pravi, Kristus je prišel
za to, da bi ljubil, ampak kdor ljubi, uresniči ljubezen na velikonočni način.
Ljubezen ima vedno v sebi te dve razsežnosti: umiranje in vstajanje. Izgub,
izgubljanje daje in dobiva. Kako dobiva? Da daje. Kako vstaja? Da umira. Kako
zmaguje? Da izgublja. In to je dogodek Emavsa in teh dveh učencev. Se pravi,
križ, mi ga razumemo po naše in vidimo v njem samo tragedijo in ponižnos,
poniževanje, nič drugega. Medtem ko Gospod je tam povedal o sebi vse, to sem
jaz. Sem se dal spraviti na to. Vi ste me do tega pripeljali in tukaj pribili,
ampak zdaj pa spoznate, kako dober je Gospod, da je tako pustil, da je to se
tako naredilo. Se pravi, prihajamo počasi do vedno bolj izkristaliziranega
odgovora, zakaj je težko biti s Kristusom. Zaradi njegove Velike noči. Mi bi
radi po tej grešni miselnosti, po tej grešni logiki, bi radi nekega Boga, ki ne
bi imel v sebi Velike noči, kar praktično pomeni, bi radi nekega Boga brez
ljubezni. To je zelo kruto, kar zdaj rečem. Nekega Boga brez ljubezni. In
dejansko ljubezen je velik problem pri pojmovanju Boga, ker je pač razodetje
nam razodelo, da je Ljubezen živi in se uresniči na velikonočni način, da je tu
oblika, s katero živi Ljubezen v zgodovini, v teh dveh razsežnostih prostora in
časa, ne, se pravi, v stvarstvu, na zemlji, v zgodovini, Ljubezen Božja živi na
način velikonočnega tridnevja, še več, do Binkošti, to je način, kako živi
Ljubezen. Če mi v naši viziji izključimo križ, ne, izključimo trpljenje,
izključimo velikonočno tridnevje, potem, kako lahko razumemo ljubezen? Ali kot
strast, se pravi nesvoboda, ampak potreba, ali kot posladkanost, ne. Ko ni
velikonočne razsežnosti ljubezni, pride lutka na dan, posladkana lutka. In če
mi pogledamo zelo površinsko krščansko umetnost čez stoletje, vidimo točno to.
V najbolj močnih trenutkih vere, je Cerkev ustvarila umetnost, ki je kot pravi
Benedikt šestnajsti, vedno v sebi celovita. Kristus je vedno pantokrator in je
vedno moč bolečin. Je vedno vstali in je vedno Jud …
… mož bolečine.
Ja, ne, Jud, ki je hodil
po zemlji sem in tja po Palestini in na koncu odtrpel svoj pasijon in je spet
vstali. Ampak to vsak Kristus, smo mi naredili. Zakaj? Ker ima noter ta
resnično razsežnost dramatičnost Velike noči. Ker to je ljubezen. Ko je pa vera
šibka in ta velikonočna razsežnost ni prisotna, ni živa, ni del naše logike in
miselnosti, ne, potem pa izdelujemo lutke. Poglejmo mi naokrog po trgovinicah,
po cerkvah, po župniščih, po redovniških hišah, kakšne so Mati Božje. Koliko je
lutk. Koliko je teh Marij, ki se ne ve, ali ima štiri leta ali šest let ali
osem let ali deset, vsekakor jih nima šestnajst. Te, te otročje stvari. Zakaj?
Ker to je, jaz zdaj, ker moram narediti iz Mati Božje nekaj ljubezenskega,
nekaj ljubečega, ne, in ker nimam velikonočne ljubezni, kakšno bom dal,
posladkano. Ker strastno si ne upam, ne, nekateri so tudi šli v strastno, ampak
v glavnem bomo dali nekaj posladkanega. In enako s Kristusom, mi imamo celo
vrsto podobic, podob, publikacij, ne, knjig, ne te, kjer je en Kristus, ki nima
čisto nič velikonočnega. To je malik, to ni Jezus, to je Kristus, ki ga bi rad
narisal nam hudič v puščavi, ko se je Kristus z njim boril, ne.
Zanimivo bi bilo, pater
Marko Ivan Rupnik, če bi takega Kristusa, o katerem zdajle govorite ali pa Mati
Božjo prepoznali, ko bi pred nami razlomil kruh.
Se mi zdi, da ko se učenca
znajdeta pred Gospodom, ne, ko lomi kruh in takrat se ob tej gesti ga
prepoznata, se mi zdi, da je to možno razumeti, da je do tega prišlo tudi zato,
ker je njima po poti, ko njima je razlagal vse kar je v Svetem pismu, da bi
njima odprl oči, da bi spoznala. Njima je srce gorelo. Se mi zdi zelo, zelo
važno. Zakaj? Ker ti lahko srečaš tudi Kristusa in bo pred tabo naredil
največji čudež. Ampak če nimaš ti v srcu pravilnega razpoloženja, pravilnega
vzdušja, ga ti ne boš prepoznal. Zato se mi zdi, da je zelo važno to kar pravi
sveti Pavel: Samo v moči Svetega duha lahko rečemo, da je Gos, da je Jezus
Kristus Gospod. In je Kristus, ko je njima razlagal Božjo Besedo, ki je polna
duha kot vemo, ne. Je segrel srce, se pravi ljubezen je vstopila v njiju, ne,
segreto srce, klasičen pojem, je ljubezni polno srce. Ko se prebudi ljubezen v
enem človeku, je to tisto vzdušje, ki meni dovoli, da prepoznam nekaj
duhovnega, da spoznam nekaj Božjega. Že Vagrij iz Pontika je rekel, da princip,
spoznavoslovni princip je ljubezen. In te dva, ta dva učenca sta prepoznala v
tisti gesti, ko je Kristus razlomil kruh, ki je gesta ljubezni, ki je kaže prav
na to, kako se bo telo dalo in kako se je dalo. In takrat sta onadva spoznala,
ker je bilo telo dano iz ljubezni, ker se je on dal iz ljubezni, je zdaj tukaj,
ker ljubezen ne mine, ne. Ampak brez tega gorečega srca tudi razlomljen kruh
njim ne, ne bi, jih ne bi prepričal. Zakaj? Saj so vsi videli Kristusa
križanega, pa so se iz njega norca delali. Zato ni važno danes recimo tudi v
filmih o Kristusu, prikazati križanje kakor je bilo, to nima nobenega smisla.
Zakaj? Ker to takrat ni nobenega prepričalo, da je to Božji sin. Je treba
križanje prikazati tako, da lahko človek prepozna, da to ni en mizar križan,
ampak je Božji sin, Odrešenik sveta. To je pa vprašanje ljubezni.
Pater Marko Ivan Rupnik,
hvala lepa za nocojšnje drugo razmišljanje ob našem radijskem misijonu.
Hvala.
(pesem)
Ni komentarjev:
Objavite komentar