Sredstva obveščanja
nas počasi privajajo na poslušanje in gledanje črne kronike o sodobni družbi,
ki nam jo vsiljujejo s sprevrženim veselje. Privajamo se na to, da je povsod,
tudi okoli nas in v nas samih. Drama na cesti, v mestni četrti, v naši hiši in,
zakaj ne, v našem srcu. Živimo v sožitju z nasiljem, ki ubija, ki uničuje
družine, neti vojne in spopade v številnih deželah sveta. Trpljenje nedolžnih
in miroljubnih nas kar naprej biča; omalovaževanje pravic najšibkejših
posameznikov in narodov ni prav daleč od nas; moč denarja nas demonizira kot
mamilo; korupcija, trgovina z ljudmi – tudi otroki – sta skupaj z gmotno in moralno
bedo veljavna valuta. Tej čudni simfoniji se pridružuje uničevanje poštenega
dela, boleče izseljevanje in negotova prihodnost. Na tem obzorju ne manjka niti
naših napak niti napak naše Cerkve. Najbolj osebne, ne pa tudi najmanjše oblike
sebičnosti, pomanjkanje etičnih vrednot v družbi, ki uničuje družino,
medsosedsko, vaško in mestno sožitje – vse to nam govori o naši omejenosti,
slabotnosti in nesposobnosti, da bi spremenili ta dolgi seznam rušilne
stvarnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar