Ko sem se pripravljal
na mašo, sem pomislil na življenje prvih krščanskih skupnosti in na mašo danes.
In sem se vprašal, ali ne bi naša vzgojna prizadevanja po tej poti dosegla
harmonije: ubranost vseh dečkov in deklic, ki so nam zaupani, notranje
ubranosti, osebnostne skladnosti. Kakor rokodelci moramo pri tem posnemati
Boga, »modelirati« moramo življenje teh mladih, da bomo dosegli harmoniko in
jih iztrgali disonancam, razglašenostim, ki so vedno temne. Harmonija pa je
svetla, jasna, harmonija je luč. Prizadevati si moramo za ubranost srca, ki
raste in ki ga spremljamo na tej vzgojni poti. (…) Ko vidim ta tako relativni
eksistencializem brez opornih točk, ki ga na vseh koncih ponujajo mladim,
večkrat pomislim na njegovega buenosaireškega preroka: »Ni važno … vse je isto …
vsi se bomo srečali v peči.« Ti otroci, ki ne poznajo meja in se zaletavajo v
prihodnost, so torej pečeni! In bomo pečeni! In jutri bomo imeli pečene može in
žene!
(18. aprila 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar