ŽUPNIJA BUDANJE

 

1. del

 

 

2. del

  

   ŽUPNIJA BUDANJE.

             IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

           Spoštovani poslušalci in poslušalke. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Budanje. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Andrej Volk in njegovi sodelavci oziroma sodelavke: Polona Raspor, Kristina Krašnja in Ivan Krašnja. Lep pozdrav vsem štirim.

             Lep pozdrav. Tudi vsem poslušalcem lep pozdrav.

           Da so Budanje nekje na Vipavskem to morda poslušalci še uganejo, kaj veliko več o tem kraju pa ne vedo, zato Vas gospod Ivan Krašnja prosim, da nam ta Vaš kraj predstavite na kratko.

Budanje so vas, ki ležijo pod vznožjem Kovka in Podrte gore, nad cesto med Vipavo in Ajdovščino. Župnijo Budanje sestavlja dvanajst budanjskih zaselkov plus vas Dolga poljana. Njen farni zavetnik je sveti Nikolaj, Miklavž. Prva cerkev v Budanjah se omenja že leta 1499, k farni cerkvi pa spada tudi podružnična cerkev svetega Ahacija, katera nima takšnih točnih datumov nastanka, verjetno pa po ljudskem izročilu je nekje tam v bližini nekoč bil tudi samostan. Budanje so bile najprej Vipavska kaplanija, samostojna župnija so postale 27.11.1893, njen prvi župnik pa je bil Janez Škvarča, ki je takoj uvidel potrebo po novi cerkvi, saj se mu je zdela prvotna premajhna. Po pripravi načrtov so dela stekla. Sodelovali so praktično vsi farani, vendar pa kot povsod so tudi tu nekateri izstopali, Marija Fabijan je za novo cerkev darovala dve tretjini svojega premoženja, kupila je glavni oltar, križev pot in zvonove. Jernej Praček pa novo obhajilno mizo. Slovesni dan posvetitve je bil 10.9.1899. Poleg Janeza Škvarča, ki si je z novo cerkvijo postavil nesmrtni spomenik, bi morali omeniti tudi vse ostale duhovnike in kaplane, ki so skrbeli za duhovno življenje v župniji. Vseh je bilo do sedaj dvajset, gospod Andrej je pa enaindvajseti. Največ časa pa je župnijo vodil župnik Ivan Debevec in to kar dobrih dvainpetdeset let.

            Skoraj polovico časa, ne, od tega kar je samostojna župnija.

            ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Po podatkih iz leta 2002 šteje Dolga Poljana tristo tri prebivalce oziroma okrog tristo in pa Budanje sedemsto osemdeset, se pravi po tem štetju tisoč osemdeset prebivalcev, zdaj vsi niso kristjani oziroma katoličani, kar precej imamo tudi priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi nekaj muslimanov, pa najbrž kakšne druge vere ali pa tudi nekrščenih. Kar se tiče samega farnega občestva, lahko rečem, da sem prišel v tako župnijo, ki je v naši župniji med boljšimi, vsaj kot gledamo po teh zunanjih podatkih, saj skoraj polovico, nekaj manj kot polovico ljudi obiskuje nedeljsko sveto mašo, torej nekaj manj kot petsto, ampak to je kar visok procent. Župnija sama, lahko rečem, je verna, oziroma tradicionalno verna, sicer v tistem pozitivnem smislu, ne, kaj to pomeni pozitivnem, krščanske vrednote so še precej žive in se tudi poznajo v odnosu do, medsebojnih odnosih, potem tudi v samem župnijskem življenju in tudi pozna se pri vzgoji otrok, to tisti, ki učimo verouk to dobro poznamo. Potem to se pozna tudi v pripravljenosti poprijeti za kakšno delo, tako na primer imamo kar precej skupin v tej naši župniji, ki so številčne, recimo med bralci je skorajda ali pa okrog petdeset bralk in bralcev beril, potem vsakih štirinajst dni se zamenja skupina čistilcev in krasilcev, tako da prideta obe vasi na vrsto in tukaj res skrbijo za to, da je cerkev snažna, čista in tudi lepo okrašena, potem zelo zagnani so pevci, ki imajo redne pevske vaje in tudi, lahko rečem, skrbijo za redno petje. Potem pritrkovalci, ki nam polepšajo praznike, župnijski pastoralni svet, gospodarski svet in še razne druge skupine, morda bom kakšno pozabil, ampak ne nalašč, ne, ki kažejo kako je ta župnija res živahna, in tudi dejavna. Potem kaže se tudi ob zelo lepih praznikih. Moram reči, da po dvajsetih letih recimo, ko sem duhovnik, sem na Vipavskem doživljal spet ene lepe praznike, se pravi, tudi kar se tiče slovesnosti, ne, te največje praznike kot so Velika noč, Božič, župnijski praznik. To je pravzaprav prispevek vseh faranov, od pevcev, strežnikov, pritrkovalcev pa do ljudi, ki tudi sodelujejo v Cerkvi. Tukaj bi jaz še dodal, da takega petja, recimo ljudskega petja kot je v Budanjah, od svoje mladosti nisem več slišal, upam da bo tudi še ostalo. Potem Budanjci gredo tudi radi na romanja, vsaj dvakrat na leto organiziramo in sicer eno romanje tako enodnevno in pa v oktobru mesecu kam dlje, recimo prvo romanje tako je bilo v Lurd, potem smo lani smo bili v San Giovani Rotondo, letos poskušamo, bomo najbrž izpeljali romanje na grob svetega apostola Slovanov svetega Metoda. Dva si sicer tako ali tako dejavna, ne, to se pozna po raznih dejavnostih, saj to bi gospod Ivan ali pa moji sodelavki tukaj bolj povedali, od petja, več pevski skupin pa do dramske skupine in raznih knjig, ki jih pišejo posamezniki in tako dalje, torej kaže se, da je Budanjska fara taka živa. Kakšno je naše sodelovanje med krajevno skupnostjo in župnijo, lahko rečemo, da je zelo dobro, ker so praktično eni in isti ljudje, zato mislim, da en tak utrip upam sem nekje pokazal, kako ta župnija diha.

          Že gospod Ivan Krašnja je tako povedal, ko je govoril o nastanku župnije Budanje, da je prvi župnik, Škvarča se je pisal, če se ne motim, takoj opazil, da je tedanja cerkev premajhna in se je odločil zgraditi večjo. Vi pa ste gospod župnik, Andrej Volk, pohvalili Budanjce, da so še kar pridni za prihajat k maši, pa me zdaj zanima: Je vaša cerkev prevelika, premajhna ali ravnopravšnja?

        No, za običajne nedelje kar zadosti velika, so, sta dve maši, tako da ni težav, no, nekateri morajo še vedno stati, ne, vsi ne sedijo, pozna pa se za največje praznike kot je Velika noč, in za Božič ali kakšne druge praznike, Vsi sveti recimo, pa je dejansko kar precej polna, ne.

       Ampak tega ste gotovo veseli, boljše da kakšen stoji kot pa da bi bilo vse skupaj na pol prazno.

          Brez dvoma.

Tako.

IZ FARNE KRONIKE.

Pa pokukajmo še malo v farno kroniko župnije Budanje, kateri so tisti dogodki ali pa ljudje, ki bi jih še posebej izpostavili, gospod Ivan Krašnja.

Ja, v preteklih časih je iz naše župnije izšlo kar nekaj novomašnikov, imeli smo jih sedem, trije so bili redovni bratje, dva misijonarja in dve redovnici. Čeprav potem je nastala suša, te nove maše nismo dolgo imeli, pater Andrej, ki je deloval potem v Braziliji, je bil posvečen leta triinpetdeset v Benetkah in nismo imeli v Budanjah nove maše. On je bil rojen 5. avgusta 1928 in je bil posvečen, smo rekli, ko je bil v Benetkah in potem je odšel v Brazilijo, kjer je deloval med študentsko mladino. Pomagal je snovati frančiškansko univerzo, dosegel doktorat iz čiste filozofije, zgodovine in prava, diplomiral iz grščine, latinščine, angleščine, nemščine, ruščine in italijanščine, tako da je postal praktično svetovno znan in smo lahko ponosni nanj in se ga tudi Dolgopoljci od koder izhaja, z veseljem spominjajo. Pater Andrej je ob obhodil skoraj, bi rekel, južno Ameriko in bil je tudi po Evropi v raznih krajih, sam na zadnje čase je pa živel v Vipavskem Križu in je pred nekaj leti umrl. Drugi mož, ki bi se ga prav za potrebo spomnili in omenili Janko Brle, je bil rojen 12. marca 1869 pri Primoževih. Učiteljev sin, v družini je bilo devet otrok, preselili so se v Belo Krajino, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, Karlovcu, Zagrebu, bogoslovje v Zagrebu, mašnik je postal leta 1892, v Zagrebu je bil nato katehet, nadškofijski notar in arhivar, tajnik, vodja nadškofijske pisarne, kanonik stolne župnije, predsednik Cecilijanskega društva, bil je pesnik in pisatelj, objavljal je v slovenskih in hrvaških revijah, prevajal iz raznih jezikov, posvetil se je zlasti hrvaški cerkveni in kulturni zgodovini, umrl pa je v Zagrebu 18. februarja 1948. Janko Brle je bil to.

Dva res pomembna predstavnika.

In zaslužna in potrebna, da se jih omeni. Kot sem prej rekel, da je nastala suša v poklicih, smo po dolgih letih pa vendarle imeli tudi mi svojo novo mašo, katero je v velikem slavju daroval gospod Marko Trošt, ki še sedaj živi in misijonari v Jagodinju v Srbiji. To je bil za župnijo res izjemen dogodek in smo ga bili vsi zelo veseli, ker marsikdo od nas v svoji fari ni doživel nove maše.

Kdaj pa je bila ta nova maša?

Ta nova maša je bila pa dva tisoč tretjega leta.

Dva tisoč tretjega leta. To je vaš rojak in pravite, živi v Srbiji. Vas kaj obišče?

Ja, nas obišče večkrat, pa tudi mi smo bili pri njemu na obisku, ko je bil še v Boru v Srbiji. Smo ga šli enkrat obiskat z avtobusom in je bilo kar lepo.

(pesem)

Marsikaj o tem, kar se v župniji Budanje dogaja, nam je že malo prej povedal gospod župnik Andrej Volk, tukaj z nami pa sta dve mladi predstavnici, Polona Raspor in Kristina Krašnja, ki jih bom pa povprašala: Kaj je tisto, kar mlade najbolj navdušuje v vaši župniji? S čim se ukvarjate, kaj delate, kakšne skupine obstajajo? Mogoče najprej Polona.

Mlade gotovo, tiste iz srednje šole pa študente pa mogoče tudi tiste, ki obiskujejo zadnji razred osnovne šole, vsekakor najbolj navdušuje projekt Oratorij. Tam so lahko kot animatorji stopili že v letu 2008, ko smo organizirali prvi oratorij. Trajal je približno štiri dni.

Rekli ste, da je Oratorij trajal štiri dni. Da nekaj traja štiri dni je treba najbrž kar veliko načrtovanja, priprav, dela, pa jih malo opišite, malo povejte, kako ste se pripravljali in čemu je bil Oratorij oziroma so bili oratoriji namenjeni. Če prav razumem, boste letos imeli že tretjega. 

Res je, ja. Letos bomo organizirali že tretji Oratorij. Vendar za pripravo je potrebno začeti že veliko prej. Ko smo prvo leto organizirali Oratorij, smo sicer začeli aprila, ko smo imeli prvi sestanek, takrat se nas je zbralo približno dvajset animatorjev, ki smo se, ki smo bili zelo zagnani in veseli in polni pričakovanj, in ko smo organizirali svoj prvi oratorij, smo videli da, da so se naša pričakovanja izpolnila, da so bili otroci zelo veseli. Imeli smo okrog šestdeset otrok in sicer starih med šest in trinajst let, potem pa se je vse to razvijalo naprej. Mladi smo bili zelo zagnani. Naslednje leto smo temu projektu dodali še nove dogodke in smo vse to pokrili tudi z malo večjim projektom, ki smo ga imenovali Priključi se in nam ga je podprla tudi Evropska unija, v sklopu tega projekta, kjer smo povabili tudi še druge mlade iz župnije, tudi iz drugod so bili vsi lepo povabljeni, smo organizirali delavnice in sicer na temo motivacije, retorike, debat, torej vseh, torej delavnice, ki nam nudijo različne te izkušnje, ja, znanja, ki nam pridejo prav ne samo na oratoriju, ampak tudi drugod.

Dvoje vprašanj se mi je zdajle porodilo, najprej to: Oratorij je verjetno imel neko temo, vsako leto izberete kakšno temo, pa če jih mogoče naštejete.

Ahm. Prvo leto je bil sveti Pavel, drugo leto, torej leta 2009, lansko poletje, je za tematiko bil izbran sveti Frančišek, letos pa je glavna tema Momo iz zgodbe z naslovom Pazi čas, torej letos se bomo precej pogovarjali o tem, kako je potrebno včasih tudi paziti na čas, ki nam je in kako ga izrabimo tudi koristno in tudi za molitev.

Ahm. Drugo kar bi rada vprašala v zvezi s tem je pa ta, to sodelovanje oziroma ta podpora Evropske skupnosti, mladi danes to pravzaprav že morate obvladati, ker brez tega več ali manj ne bo šlo. Je pa kolikor poznam različne projekte kar zahtevno pripraviti vse tisto, kar je treba predložiti, da je potem projekt potrjen. Je tudi v tem primeru bilo tako?

Vsekakor, ko prvič organiziraš oziroma pišeš nek tak razpis, seveda malo večji, z malo večjo vsoto, je potrebna pomoč tudi koga bolj izkušenega, v tem primeru bi se rada zahvalila Tadeju Bevčeninu, ki nam je precej priskočil na pomoč, je bil takrat tudi predsednik Mladinskega sveta Ajdovščine, ki so že organizirali različne take podobne projekte in so nam zato lahko tudi pomagali.

Torej, vsaj od daleč pa ste verjetno vse to dogajanje spremljali tudi vi, gospod župnik? To je kar podvig za mlade. Kako ste Vi to doživljali?

Jaz bi rekel, kar od blizu.

Aha.

Ker sem pač od jutra do večera, oziroma od začetka do konca sem poleg, tako ali drugače, sicer v posebni vlogi, pa tudi pri sami pripravi posebno prvo leto, no, potem drugo leto so že sama ta naša dekleta in naši animatorji nekje poprijeli, ampak sem še vedno tisti, ki je, pomagajo kakšne stvari, ki se pojavijo kakšni problemi ali pa potreba hitro zamašit te vrzeli. Ja, en tak velik projekt sem pa si ga želel prav zato, da ponudimo otrokom tudi v počitniškem času en tak razigran čas, ki pa tudi vzgaja, zato smo se za to odločili. To, ko sem prišel prvo leto, sem nekje videl, da bi se v Budanjah dalo tudi en tak projekt speljat in ko sem povprašal, a ne, kdo bi bil pripravljen sodelovati, sem takoj dobil odziv med mladimi, recimo Polona tukaj, pa Kristina, pa še eno moram omenit Andrejo Peljhan. Pa še nekateri drugi, ki so potem nekje iz druge vrste, ampak vendarle pomembno sodelovali pri tem projektu.

Otroci so bili očitno zadovoljni. So bili kakšni odzivi tudi med starši?

Ja, že to, da pošljejo drugo leto, pomeni da so zadovoljni. Nekateri otroci tudi potem povejo, da komaj čakajo, ne, pa spremenijo tudi datum dopustov, če se to da, tako da iz tega sklepamo, da ja.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

No, ko smo tako izvedeli za ta največji projekt namenjen mladini, pa mogoče spregovorimo še o drugih skupinah mladih, gotovo imate v Budanjah tudi birmance, o tem nam bo nekaj povedala Kristina.

Ja, v Budanjah imamo tudi birmance, ja. In prav oni imajo tako dosti priprav in dosti priložnosti, da se dobro pripravijo na prejem svete birme, recimo imajo verouk, to je reden verouk, ki ga vodi župnik, poleg tega pa imajo še vsakih štirinajst dni srečanja po birmanskih skupinah in tu precej pohvalijo, te birmanske skupine vodijo mladi animatorji in je zato birmancem tako dokaj všeč. Vsako leto grejo birmanci tudi na duhovne vaje, zadnje čase hodijo na Sveto goro in letos so med drugim, med spoznavanjem življenja Jezusa, so tudi šli en dan ven, pa so raziskovali tam kaverne, tako še iz vojnih časov, jim je bilo tudi zelo všeč. Pa vsakič poromajo tudi v Oglej, to je romanje, ki ga organizira župnik, povabljeni pa so zraven tudi starši, bratje, sestre, animatorji. Pred samim praznikom svete birme, pa imajo še devetdnevnico, kamor sodelujejo s svoj sodelovanjem pri sveti maši.

Vi ste birmo letos že imeli. Kakšno je nadaljevanje birmancev po birmi?

Upam, da bo ta priprava tudi vplivala na nadaljnje življenje, torej da se bodo birmanci vključili v župnijsko življenje, saj nekateri že tako ali tako sodelujejo, bodisi pri strežnikih ali pri otroškem pevskem zboru, kakšni bodo brali berila, tako da bodo nekje ostali, morda bo tudi seveda ena lepa mladinska skupina lahko nastala, predvsem pa, to je, lahko že rečem, že pred birmo so vključeni, precej jih je vključenih v animatorstvo pri oratoriju in to, tega sem zelo vesel.

No, seveda pa preden mladi pridejo do birme je pa kar dolga pot, pa mogoče če nekaj besed o tem, kako s tistimi najmanjšimi, pa potem pri nauku, morda kar vi, gospod župnik.

Zdej verouk poučujemo trije, dve katehistinji sta in jaz sam, tako da smo si nekje razdelili te razrede med seboj. No, v Budanjah so še take zdrave družine, kjer otroci že doma dobijo nekaj verskega, precej verskega, ne nekaj, in to se tako zelo pozna pri verouku. Seveda, so pa tudi že kakšne družine, kjer nimajo časa za to in se spet pozna pri verouku. Se, pa seveda vsaka skupina ima svoje zanimive in manj zanimive strani. Najbolj sem vesel dejansko s prvoobhajanci, se pravi, ko delam s prvoobhajanci, ko tudi večkrat na teden se dobimo in čutiš, kako prav ta poglabljanja v tisto skrivnost, ki jo bodo prejeli pri prvem obhajilu dejansko vpliva tudi na njihovo razpoloženje. No in potem, drugo tako veselje so birmanci. Zakaj? Zato ker smo se našli na neki liniji zanimanja, tudi povpraševanja, in predvsem pa, ker vidim, da so tudi pripravljeni marsikaj napraviti in potem se da delati.

Se mi zdi, da bi k temu rada Kristina tudi nekaj še dodala.

Ja, mogoče še to, da se v naši župniji župnik trudi, da bi bili birmanci tudi dosti vključeni v samo življenje in tako se to pozna na sodelovanjih pri mašah, predvsem v petkih, ko so mladinske maše. Potem vsako leto organizirajo in pripravijo križev pot k svetemu Ahci, to je podružnična cerkev, pa dve leti nazaj smo imeli tudi eno akcijo, kamor smo izdelovali voščilnice za starejše krajane in smo jim te voščilnice potem pred Božičem tudi raznosili tem krajanom in smo potem dobili par odzivov, da je bilo, da so bili zelo veseli, da smo jih razveselili, predvsem tiste, ki so dobili voščilnice, ena gospa pa je tako omenila še, da je opazovala skozi okno, pa gledala birmance, ki so prihajali pa so šli potem kar mimo njene hiše in je potem šla dol in vsa vesela povedala, da ona pa še ni stara, ker ni dobila voščilnice. (smeh)

(pesem)

Zdaj pa mogoče bi spregovorili še o tistih skupinah, ki jih pa sestavljajo že odrasli, malo starejši ali pa ljudje srednjih let. Morda bi najprej rekli kakšno besedo o molitvenih skupinah.

No, v preteklih letih je bila ena posebna molitvena skupina, ki se je zbirala ob torkih, zdaj letos ne deluje več, drugače pa redno, ne toliko organizirano je češčenje Najsvetejšega ob četrtkih, ki ga zdaj že drugo leto opravljamo vsak četrtek, povabljeni so tisti, ki hočejo in moramo reči da, in to pred mašo, ne po maši, ker želim, da je to res prostovoljno. Da pridejo in da pač kdor hoče priti k maši, pride točno ob uri in pride k maši. Poleg tega imamo še živi rožni venec, dva živa rožna venca, to pomeni štirideset članov, ki vsak dan vsak eno desetko zmoli in nekako bi lahko rekli, podpira naše prizadevanje v naši župniji. No, potem morda ni prav del naše župnije tudi, so mnogi, ki so vključeni v gibanja ali v skupnost Prenove v Duhu, vendar smo jih vključili tudi v našo župnijo, tako da eno molitveno uro en četrtek, drugi četrtek v mesecu pripravijo oni. So mi zelo všeč te molitvene ure, so nekaj drugačne, ampak so res take doživete. Poleg teh molitvenih skupin, ki so za odrasle, imamo potem še zakonsko skupino drugo leto in tudi so ta, enkrat na mesec se srečamo in so ta, ti pogovori zelo zanimivi, tako zame kot tudi za zakonce nekje človek občuti to, kako se človek odpira, ne, in si začenja zaupat in, moram reči, da so tej večeri zelo lepi. Morda bi omenil še ministrante, ki sicer niso, jaz rajši rečem strežniki, ki niso, ne spadajo k starejšim, ampak so to osnovnošolski otroci in jih je kar dvajset, tako da je eno tako veselje spet delati z njimi, ne, predvsem bi jih pohvalil, da so redni, v glavnem lahko rečem, da so redni, ko so dežurni, ko imajo vrstni red. Zelo radi pridejo, še posebno ob prazniki. Moram prav gledati, da vse vključim v praznike, za nagrado pa na koncu leta gremo na kakšno letovanje, zdaj smo dve leti smo šli v Moravske Toplice, tako za dva, tri dni. Tako da so malo tam naužili tega vrveža v Moravskih Toplicah v vodi, v teh toboganih in podobne stvari. Mislim pa, da zaslužijo to za svojo zvestobo, nagrado.

Med njimi pa so tudi skavti.

Med našimi mladimi je tudi nekaj skavtov, res je. Zdaj jih ni toliko, da bi imeli ravno lasten steg, zato pa tej navdušenci obiskujejo steg v župniji Ajdovščina.

Lahko se pa zgodi, da boste čez nekaj let tudi pridobili lasten steg, a ne. Dobro, zdaj ko smo malo spoznali že nekatere skupine, recimo gospod župnik, omenili ste strežnike, pa bralce, pa krasilce, za lepoto bogoslužja gotovo poskrbijo pa tudi pevci, mogoče bi pa zdajle Kristina povedala nekaj o tem, kako pa pojete v Budanjah.

Ja, v Budanjah se precej poje, že tako po naravi so Budanjci dokaj, smo tako dokaj pevsko naravnani. Imamo precej pevskih zborov pa tudi zadnje čase se precej mladih odloča za solopetje. No, v naši župniji prav obstajata prav dva cerkvena pevska zbora in sicer otroški pevski zbor, ki poleg svete maše zjutraj, vsako nedeljo zjutraj ob sedmih in pa ob petkih in pa mešani pevski zbor, ki pa sodeluje pri mašah ob nedeljah ob desetih. Oba zbora vodi Marjan Praček, na orgle pa mu dosti pomaga njegov brat Bogdan. Pojemo pa vse, od ljudskih cerkvenih pesmi pa do kakšnih klasičnih, od Hendlove aleluje do raznih Taizejskih spevov, pa tudi nekaj mladinskih pesmi se zadnje čase pojavlja v našem repertoarju.

Župnik je s petjem v Budanjah zadovoljen?

Ja, zelo, zelo, jaz sem tudi ljubitelj petja, oziroma zelo rad pojem, tako bom rekel in kot sem že prej omenil, sem zelo navdušen nad tem, kako ljudje pojejo, odzivu, se pravi ljudsko petje in pa seveda petje enega in drugega zbora, brez katerega ni nobene nedeljske maše in še manj pa praznične maše. Na tem mestu bi lahko rekel, imam, imamo tudi takega organista, ki se lahko, na katerega se lahko nanj zaneseš, kar je danes že redkost. Veš da bo maša z igranjem, petjem, se ne zgodi, da bi zmanjkal, in pa predvsem to, tudi ob takih devetdnevnicah in podobnih med tednom, ki se dogajajo med tednom, slovesnosti, ne, je tudi redno zraven.

(pesem)

Slovenska posebnost je tudi pritrkovanje, ampak že dolgo časa je pravzaprav od takrat, ko je to bilo živo v vsaki župniji. Torej, na Vipavskem pa je še kar nekaj takih župnij in med temi župnijami so tudi Budanje. In o tem pa, kako v Budanjah pritrkujejo nam bo pa nekaj povedal gospod Ivan Krašnja.

Ja, lahko smo tudi na pritrkovalce zelo ponosni, so vztrajni in požrtvovalni, ob vsakem vremenu se povzpnejo v zvonik in tudi pritrkovanje je ena vrste melodija, ker to melodijo, tako kot so pevci veseli, da se je v Budanjah obnovilo orgle, da imamo obnovljene orgle, tako so tudi pritrkovalci veseli, da imamo v zvoniku štiri zvonove, ki so lepo ubrani in tudi pritrkovalci nanje znajo izvabiti čudovite melodije.

Štiri zvonovi, to pa ni tako pogosto.

Ja, tako je naneslo, da smo dobili še četrti zvon, ki je bil praktično potreben za nekatere in tudi so res lepo ubrani in moramo kar reči, da smo zadovoljni. Tej naši pritrkovalci so v preteklih letih dosti nastopali tudi po raznih tekmovanjih in prinesli kar lepe rezultate, en pokal domov, tako da škoda, da zdaj trenutno je malo zatišja, ma upamo da se bo to vse obnovilo. Imamo pa tudi v cerkvi zadnje čase smo naredili nove klopi, ki so tudi ena sama harmonija in kdor pride v cerkev jih strašno občuduje in pohvali tudi mojstra, ki je bil iz Budanj doma.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Tako, povedali smo vsaj nekaj stvari o župniji Budanje in preden bomo to našo oddajo zaključili, bom tako kot po navadi vse vas povprašala, kaj je tisto, kar vas v župniji najbolj navdušuje, zakaj ste radi prav v tej župniji. Vprašanja najprej za vas, gospod župnik Andrej.

Jaz bi se res Bogu zahvalil za to župnijo, zato ker je tako živahna, pa tudi mlada. Je lahko rečem med Vipavskimi župnijami ena redkih, kjer je zelo veliko otrok, ne, se rodi vsako leto in tu je upanje, kjerkoli, ne samo v župniji, ne. To je prva stvar. Druga stvar, pa bi se rad Bogu zahvalil tudi za mojega predhodnika, gospoda Borisa Čibeja, ki je ostal v župniji in mi lepo svetuje, pomaga in je tudi pripravljen marsikdaj poprijet, tako da se lahko jaz kdaj odpravim ali na kakšen vikend ali kam drugam, tako da me lahko nadomešča.

Ali pa na gimnaziji kakšno opravite.

Tudi, tudi, ja.

Isto vprašanje še za ostale. Polona Raspor.

Vsekakor sem najraje v tej župniji zaradi mladih, zaradi, torej v tej župniji sem najraje predvsem zaradi tega, ker vidim, tej moji vrstniki so ravno tako kot jaz pripravljeni veliko narediti tudi za druge, veliko narediti tudi za njih same in vse to skupaj precej navdušuje in vliva nove moči tudi za lastno delo, ne samo tukaj, ampak tudi kot drugod in naprej.

Gospod Ivan Krašnja.

Ja, jaz sem že malo bolj v letih in bi težko župnijo zamenjal in zato sem rad v moji župniji, ker je prav moja.

No in še Kristina.

Ja, jaz se tudi v tej župniji se počutim domače in tudi spoznavam predvsem zadnja leta, ko študiram v Ljubljani in vidim, kako mi veliko pomeni, ko se vrnem domov in ko lahko grem tudi k maši in tako se povzpnem na kor pa kakšno zapojemo in tako, mi zares, mi to veliko pomeni.

Zavetnik vaše župnije je sveti Miklavž in preden to oddajo zares zaključimo, naj se najprej zahvalim vsem štirim, ker ste prišli v naš studio in predstavili vašo župnijo. Sledi pa še priporočilo vašemu farnemu zavetniku, svetemu Miklavžu. Sveti Miklavž.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.