ŽUPNIJI PORTOROŽ IN LUCIJA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Drage poslušalke, cenjeni
poslušalci, v današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili
župniji Portorož in Lucija. Tukaj so z nami gospod župnik Janez Kavčič.
Dober dan vsem poslušalcem
in poslušalkam.
Župnijo Lucija predstavljata
gospodična Petra Povšner.
Dober dan vsem.
In gospa Lidija Božekjan.
Župnijo Portorož pa
gospodična Haidi Mikuš.
Lep morski pozdrav.
In gospa Anita Valič.
Lepo pozdravljeni.
Župniji Portorož in Lucija
ležita na slovenski obali. Kakšni so začetki župnije, gospod Janez?
V začetku in sicer leta 1968-ega
je bila ustanovljena župnija Lucija Portorož in takrat je bil za prvega župnika
imenovan gospod Franc Prelc, poznan kot oče Franc. Še pred tem pa so ta del
župnije upravljali bratje frančiškani in Pirana. Bilo je pač to kot podružnica
Piranske župnije.
Farna zavetnika župnij pa
sta?
Farna zavetnika župnije pa
sta v Portorožu Roženvenska Mati Božja in sicer po prvotni cerkvi Rožnega
venca, ki je bila nekoč v pristanišču pod današnjo turistično fakulteto in
Lucija po cerkvici svete Lucije. Tudi kraj se je do druge svetovne vojne
imenoval sveta Lucija.
(pesem)
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod Janez, povejte nam,
kakšen je obseg župnij Portorož in Lucija in morda število vernikov.
Če se najprej omejim na
župnijo Lucijo. Lucija obsega, in sicer del od Sečoveljske župnije pa vse do
Portoroške župnije. Na morju je soseda s Hrvaško župnijo, in sicer Umag, na
severu je soseda z župnijo Strunjan Izola in Korte, tako da je to nek okvir.
Potem pa, v župnijo Lucija spadajo: polotok Seča, tudi ne cel, kakor je poštna
številka, potem zaselek Vinijole, Lucan, Tampolin in seveda tudi del Portoroža,
in sicer do hotela Metropol. Pod župnijo Portorož pa je ta del od Lucije proti
Piranu, in sicer zavzema ves del do Bernardina, potem do belega križa in potem
tudi Šentjane nad Portorožem, kjer meji z župnijo Strunjan. In nad to je potem
še Vesna, to je ta del, ko se prevesi potem tudi dol proti Strunjanu, kjer gre
glavna pot proti Kopru.
Imajo vsi ti kraji svoje
podružnice, podružnične cerkve?
Nobeden od teh krajev nima
podružnice, pač pa ima Portorož ruševine cerkve svetega Bernardina, kjer je tam
stal tudi nekdaj frančiškanski samostan. Potem je znamenje na belem križu, križ
in potem tudi kip Marije ubogih na Koprski cesti. Je pa prvotna cerkev
Roženvenske Matere Božje, je bila na centru Portoroža in sicer tam, kjer je
danes tudi Mercator. To je za Portorož. Lucija prav tako nima podružnice, je
samo ena majhna cerkvica svete Lucije, to je bila prvotna solinarska cerkvica,
kjer so se solinarji zbirali k opoldanski molitvi. Spada pa potem tudi še
kapela na Lucanu, in sicer Rože skrivnosti in ruševine Antona Padovanskega pri
gostišču Ribič na Seči.
Preden bom spregovorili
nekaj o zgodovini obeh župnij in cerkva, kako so te nastajale, nam povejte še,
kakšno je število vernikov župnije Portorož in župnije Lucija.
Po zadnjem popisu naj bi
župnija Lucija imela okrog sedem tisoč osemsto prebivalcev, od tega je krščenih
sigurno štiri tisoč petsto, praktičnih nedeljnikov je pa sedem procentov od
tega, od celotnih prebivalcev. Župnija Portorož pa ima nekako dva tisoč osemsto
prebivalcev. Zopet je tam en tak podoben procent kakor je za župnijo Lucijo.
IZ FARNE KRONIKE.
Gospodična Haidi Mikuš, Vi
ste pripravili nekoliko bolj podrobno predstavitev zgodovine Portoroške
župnije. Kam segajo začetki vaše župnije?
No, prav podrobna ravno
ni, je zelo kratka, vendar zajema vse bistvene elemente, tako da vam kar z
veseljem jih predstavim. Namreč, začetki gospodarskega razvoja in živahne
trgovine na območju današnjega Portoroža zasledimo že v Rimskem času, ne.
Arheološke najdbe pričajo o številnih posestvih imenovanih Vile rustike, ki so
ležale v zavetnih legah in pogosto uglednih lokacijah, kjer so v kasnejšem času
zrastli samostani, cerkve in vile. Med prvimi cerkvenimi redovniki, ki so
prišli na to območje, so bili benediktinci, v 12. stoletju so na širšem območju
današnjega Portoroža delovali kar štirje samostani, zelo veliko pa je bilo tudi
cerkva. Med najstarejšimi je bila prav cerkvica svete Marije Roženvenske, ki je
stala ob zalivu na območju današnjega naselja Fizine, to je pred Bernardinom,
že na začetku 13. stoletja. Imenovala se je Santa Maria Róze oziroma Santa
Maria della Róse. Po njej se je leta 1251 poimenoval Portoroški zaliv, Portus
del Sante Marie de Roze in v poznejšem času, v 19. Stoletju je prišla skrajšana
oblika Portoroze.
No, mislim, da je to za
večino poslušalcev nekaj novega.
Tako je.
Večina od nas, ki smo kdaj
obiskali Portorož, smo se šli dol kopati, smo vedno mislili, da je Portorož
zaradi prelepega cvetja ali morda zaradi prodaje cvetja…
… dobil ime, ne.
Zdaj pa vemo, da je to po
Roženvenski Materi Božji.
Ja, in to že toliko
stoletij nazaj, ne. Zato bi omenila še, res, to je zanimiv razvoj, ne, prav,
ker je Portorož označen tudi kot zdraviliško mesto, ne, bi omenila tukaj, da so
prav patri benediktinci, jih lahko označimo za začetnike oziroma ustanovitelje,
utemeljitelje Portoroža kot zdraviliškega kraja, saj so v samostanu svetega
Lovrenca, ki je stal na griču, na območju današnjega hotela Metropol, z zelo
koncentrirano morsko vodo, imenovano slanica, in solinskim blatom zdravili
predvsem revmatična obolenja, vodenico in druga ostala obolenja, ne, tako da
jih lahko prav kot utemeljitelje štejemo, ne, zdraviliškega turizma v
Portorožu, ne. Lahko bi rekli, da se zgodovina nekako ponavlja, saj tako kot
smo bili sedaj v župniji Portorož in Lucija združeni in dani v upravljanje
enemu župniku, tako je bilo tudi leta 1968, ko je bila ustanovljena skupna župnija
z imenom Portorož Lucija.
Pred letom 1968 sta bili v
Luciji in Portorožu le podružnični cerkvici, ki sta spadali pod Piransko
župnijo. Portoroška cerkvica se je takrat nahajala na območju sedanje trgovine
Mercator, v centru Portoroža in sicer je bila umeščena v vstopno avlo hotela,
ki so ga pričeli graditi, ampak nikoli dogradili. V sedemdesetih letih pa je z
naraščanjem turizma s tem postala cerkvica premajhna, tako se je dogajalo, da
so ob praznikih in nedeljskih svetih mašah morali obiskovalci stati zunaj, saj
je bila prepolna, ne, in so stali zunaj ceste glavne. Tako so stekli pogovori
in sprejeta je bila odločitev o izgradnji nove cerkve z župnijskimi prostori.
Začela se je intenzivna iskalna akcija za primerno lokacijo cerkve in
ustanovljen je bil gradbeni odbor. V obravnavi je bilo sedem lokacij na celem
območju Portoroža, po dolgih pogajanjih z občino je bila sprejeta lokacija na
kateri sedaj stoji cerkev. Na tem mestu je bila prej lokalna vrtnarija lokalna
vrtnarija starega hotela Palac, sedaj obnovljenega v vsem svojem sijaju, ne
Župnija si je priborila zamenjavo lokacije okrog stare cerkve in kapele, za
novo lokacijo na Palasovi vrtnariji in s tem se je osvobodila visokih
prispevkov za komunalne naprave. Ta boj za cerkev z vsemi birokratskimi in
drugimi zapleti je trajal v bistvu celih petnajst let. Vse do pridobitve
gradbenega dovoljenja. Za glavnega izvajalca je bilo izbrano gradbeno podjetje
Stavbenik iz Kopra, ki je bil pripravljen kreditirati večji del investicije. Tu
moramo omeniti, da gre največja zasluga predhodnemu župniku gospodu Francu
Prelcu, ki je bil Portoroški župnik vse od začetka skoraj štirideset let do
njegove premestitve pred dvemi leti in ki je s svojo neutrudljivo zavzetostjo,
poslovnostjo in zagnanostjo iskal sredstva in donatorje za izgradnjo cerkve
tako doma, kot v tujini. Svoj majhen, a pomemben delež, moram omeniti, pa so
prispevali tudi župljani. Vsak po svojih zmožnostih. Tudi s tem, recimo, da so
oljčne akcije prirejali in katehetsko igrico za otroke Greh in kreposti, če jih
kdo pozna, je nastala v Portorožu, ne, mi smo avtorji, ne, te igrice, ki je šla
potem v prodajo. Tudi s tem se je zbiral denar, majhen del denarja za izgradnjo
Cerkve.
Torej bi lahko rekli, da
je skupaj z izgradnjo cerkve se dejansko tudi vzpostavila neka nova skupnost v
Portorožu.
Tako. Večje sodelovanje,
ne, med župljani, večji elan za pridobitev nove cerkve oziroma tako, na tak
način bi lahko rekli, ne. Torej, gradnja same cerkve se je potem pričela leta
1983-ega, cerkev pa je bila končana in posvečena naslednje leto sedmega
oktobra, 1984-ega, na praznik Marije Rožnovenske, ki je zavetnica Portoroške
župnije. Arhitekti, ki so bedeli nad izgradnjo, so bili: Ivan Bergant, Jože
Marinko, Meta Šorenpec, Stane Kajzer. Vsi barvni vitraji v cerkvi so delo
akademske kiparke gospe Mire Ličen Krmpotić iz Pirana, križev pot pa je delo
slikarke Marte Kunaver iz Ljubljane.
Hvala, gospodična Haidi.
Gospodična Petra, Vi ste pa pripravili predstavitev zgodovine Lucijske župnije.
Tako je. Lucija je bila
nekoč majhen kraj, danes pa je zelo velik v primerjavi z nekdanjo velikostjo.
Njen razvoj je v zadnjih dvajsetih letih prinesel Luciji mnogo novih hiš, novih
stavb, blokov, novih mestnih funkcij. Včasih so govorili, da je bila Lucija
samo spalno naselje, ampak to se spreminja. Začetki naše župnije segajo v leto
šestinsedemdeset, ko smo se ločili od celotne, skupne župnije Lucija Portorož
in postali samostojna župnija. Prvi župnik je bil pater Franc Svolšek, kasneje
za njim pa je njegovo vlogo prevzel Jože Ipavec, ki se ga mnogi naši župljani
še dobro spominjajo in tudi jaz, v naši župniji je bil celih osemnajst let, za
njim pa je prišel sedanji Janez Kavčič, ki je tudi danes z nami.
Torej, v začetku župnije
so bili tam redovniki?
Res je, to so bili
jezuiti, ki pa niso dolgo časa ostali v naši župniji. Samo dve leti. S prihodom
novega, sedanjega župnika, je tudi župnija dobila nov zagon, nove ideje,
ustanovili smo pevski zbor, začeli smo z župnijskim pastoralnim svetom, z
gospodarskim svetom, začele so se priprave na gradnjo nove cerkve, kajti ta, ki
jo imamo sedaj je stara približno štiristo let in je majhna, premajhna za naš
kraj. Ime Lucija izhaja iz latinskega lux lucis, kar pomeni luč in posvečena je
župnija sveti Luciji, tako kot je povedal že naš župnik. Izbrali so si jo solinarji,
vendar ne vemo, zakaj. Mogoče zato, ker je njen praznik v začetku decembra,
trinajstega decembra in so jo prosili, da prinese zopet luč, svetlobo. Takrat,
pa z njimi se je potem zopet začelo sonce prevešati, dan je postajal daljši in je
mogoče to bil razlog, zakaj so si jo izbrali za svojo zavetnico. Bila je to
solinarska cerkev kot sem že povedala, ker so bile v Luciji in še tudi v
Sečovljah in Strunjanu soline. Sečoveljske so še ostale in so stare več kot
sedemsto let, v Luciji jih pa ni več. Na njenem mestu je potem zrastla marina,
ki je veliko pripomogla k gospodarskemu razvoju kraja. Cerkvica pa je še
ostala, drugače je bilo vzdolž celin še sedem podobnih cerkvic, glavno vlogo pa
je imela tista ob vznožju Seče, ki je posvečena svetemu Jerneju oziroma San
Bortolo, kot se to reče v italijanščini. Ja, v naši župniji imamo tudi
italijansko skupnost, tudi italijanske vernike, ki imajo svojo mašo, svoja
bogoslužja, ob velikih praznikih pa se dobimo skupaj pri eni maši. Mogoče lahko
povem, da eno takih večjih je polnočnica, na primer, ki je v naši župniji nekaj
posebnega, ker se dogaja v šolski telovadnici. Cerkvica je premajhna zopet in
so pač takrat se zberejo in Slovenski in italijanski verniki. To se dogaja tudi
poleti, ko imamo skupne maše in je potem maša pravzaprav dvojezična.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
No, ko smo sedaj slišali,
kakšna je zgodovina župnij Lucija in Portorož nam pa gospod župnik Janez
povejte, kako danes ti dve župniji v svojem pastoralnem delu sodelujeta. Je ta
povezava močna, ali delujeta posebej?
Vsekakor, pred dvema
letoma, ko sem se iz Lucije preselil v Portorož in kjer sta se še pred dvema
letoma bile obe župnije navajene na to, da so imele svojega duhovnika, svojega
župnika, so prvi začetki bili zelo težki. Zakaj, a ne, ker vsak je mislil, a
ne, da so mu pri tem kratene pravice, to se pravi, zakaj ne bomo imeli mi mašo
takrat, ko si jo mi želimo in obratno. To čisto razumem, ker to so čisto
človeške stvari in vsak ima pravico do neke stvari, ampak danes se že
marsikatere stvari postavljajo na pravo mesto, da tudi ljudje doumejo, da je
duhovnik samo eden in da ga ne morejo dati na dva dela, in zato so mnogo stvari
zares odpadle, mnoge stvari pa danes povezujemo. In kaj je tisto kar
povezujemo? Najprej, župnijska pastoralna sveta sta pri obeh župnijah, vendar
imamo vsake tri mesece skupaj, vsaka dva meseca ima pa vsak župnijski svet
posebej. Ravno tako imamo tudi za gospodarski svet. Potem pa imamo skupne
stvari: verouk je sedaj za obe župniji v Portorožu in učijo tako katehisti iz
Portoroža, kakor tudi iz Lucije. Tukaj otrok ne ločujemo. Tudi vsa srečanja za
starše imamo skupaj. Potem imamo tudi srečanja za katehiste, tudi skupaj. Potem
zakonsko skupino, čeprav je bila takrat v Luciji samo za Lucijske zakonce jih
danes skušamo tudi v Portorožu privabiti. Potem je svetopisemska skupina, ki je
bila prej samo v Luciji, se je ta svetopisemska skupina preimenovala v šolo
Božjega usmiljenja, in v to skupino so ravno tako povabljeni iz obeh župnij in
ni potreba, čeprav je to v Lucijski cerkvi so ravno tako lahko tudi tam
povabljeni in prihaja tudi iz Portoroške župnije. Mislim, da bo kmalu tudi to v
vsej polnosti zaživelo, da smo med seboj povezani, ne pa kdo je kaj.
Prisluhnimo, kako tudi
laiki skrbijo za ta, za to povezanost, za ta živ utrip obeh župnij. Gospa Anita
Valič, Vi ste članica oziroma predstavnica župnijske Karitas v Portorožu.
Kakšno delo opravlja župnijska Karitas v vaši župniji?
Radi bi predstavila
sedilno Karitas, kaj dela v župnišču Portorož. V župnišču Portorož pri Karitas
sodelujem že nekaj let. Odgovorna sem za materialno pomoč, direktor Karitas v
župnišču Portorož je župnik Janez Kavčič. Da se odločiš za to delo moraš imeti
v sebi ljubezen do Boga in do bližnjega, saj Karitas črpa navdih in moč za
svoje delo iz evangelija Jezusa Kristusa. Biti moraš vedno navzoč in
pripravljen ob vsakem času za nas oziroma za mene besedi ne morem in nimam časa
ne obstajata. V župnijski Karitas Portorož nas je trenutno prisotnih petnajst
prostovoljk in prostovoljcev. Med nami pa mora vladati pravi medsebojni odnos,
da lahko s skupnimi močmi pomagamo vsem družinam in posameznikom, ki
potrebujejo pomoč. Naša naloga pa je še, da poiščemo otroke in starejše, ki
samevajo in čakajo, ker ne najdejo prave poti do nas. Pri Karitas v župnišču
Portorož imamo enkrat mesečno dan odprtih vrat, veseli smo vsakega, ki nas
poišče. Delimo tudi hrano za župnijski Karitas Piran, Sečovlje in Strunjan,
katero pride iskati voditeljica ali voditelj. Za Lucijo prihajajo prejemniki
pomoči sami v Portorož, ker se je delo združilo. Pomagamo s hrano iz evropske
skupnosti in škofijske Karitas. Na voljo so tudi oblačila in obutve. Potrebe so
tudi po beli tehniki in pohištvu, ki nam ga ljudje podarjajo. Šoloobveznim
otrokom potrebnim pomoči vsako leto podelimo nekaj šolskih potrebščin. Poiskali
smo sponzorja, kot je na primer Hartis, ki nam je letos podaril zvezke za
župnijske Karitas Piran, Sečovlje, Strunjan, Lucija in Portorož. Zraven dobijo
tudi bone v vrednosti trideset evrov za nakup ali za plačilo položnice, malice
ali podobno. V veliko pomoč nam je sodelovanje s šolo Piran, s šolo Lucija in s
centrom za socialno delo. Ob praznikih poskrbimo za starejše, vsaki prvi petek
v mesecu obišče starejše župnik Janez Kavčič, ki jim prinese obhajilo. Sem
spadajo tudi obiski v domovih za ostarele in jih razveselimo. Kakor tudi ne
pozabimo na brezdomce v Piranu in posameznike, ki prihajajo od drugod in iščejo
pomoč. Imajo svoje skrbnika, ki z njim sodelujemo za potrebe hrane, posteljnino
in oblačila. Zelo nas skrbijo med njimi številni alkoholiki in narkomani.
Upamo, da bo Cerkev in država s skupnimi močmi storila zanje več kot do sedaj.
V župnijski Karitas Portorož imamo enkrat mesečno sestanek prostovoljcev, da
uskladimo delo, odpravimo nepravilnosti, Karitas ima tudi skupni pravilnik, ki
nam je vodilo za pomoč, za delitev pomoči družinam. Vse naše delo Karitas naj
bi pomagalo, da na svetu ne bi bilo lačnih in da bi delili med nami dobrine
tistim, ki potrebujejo našo pomoč.
Gospa Anita, Vi ste verjetno
spremljali delo bivšega župnika očeta Franca. On je dejansko tudi za Cerkev na
Slovenskem postal en simbol karitativnosti, za svoje, skrbel za narkomane,
sodeloval je tudi z očetom Bojanom Ravbarjem, ki sta skrbela skupaj za
invalide. Kako se je to dogajalo?
Ko sem začela za Karitas,
da sodelujem, sem nekje se privadila, sem z njimi sodelovala, in sem prevzela
delo sestre Kristine, tako da nekje sem obdržala in prevzela to delo. In sedaj
tudi narkomane in vse te večkrat spremljam. Skoraj vsak ponedeljek to imajo
srečanje v Bertokih spremljam njihovo, njihove težave, sorodnikov ali teh ki
so, ki se zdravijo, tako da nekje to spada vse v Karitas.
Hvala, gospa Anita. Gospa
Lidija Božekjan, Vi ste tudi članica pevskega zbora iz Lucije.
Ahm.
Je relativno mlad zbor. Se
mar motim?
Ja, v povprečju, bom
rekla, smo člani pevskega zbora mladi. Smo pa zelo pisana druščina. Zbor šteje
petindvajset članov. Smo sicer različnih starosti in različnih poklicnih
profilov, se pravi, od študentov, dijakov, zaposlenih v različnih poklicih,
tako da pevski zbor združuje, bom rekla, takšno mladostno igrivost in
sproščenost z zrelostjo, modrostjo in z resnostjo. Zbor bo naslednje leto
praznoval deset let. Pojemo zelo različno glasbo, od cerkveno ljudske in
umetne, zborovske pesmi do narodne, domovinske. Ker pregovor pravi: Kdor poje,
dvakrat moli. In kdor ima dar posluha, ga pač najbolje uporabi s petjem Bogu v
čast. In Slovenci smo pa tudi narod, ki si ga težko zamislimo brez druženja z
lepo pesmijo in tudi srečanja s Kristusom pri bogoslužju ne bi bilo tako
doživeto in popolno brez petja in glasbe. Cerkveni pevski zbor je prav gotovo
krona tega sodelovanja, saj z umetniško ubranostjo pomaga vsem v cerkvi
doživeti skrivnost Božje navzočnosti in zato je naša župnija zelo ponosna in
vesela, da premore ta mešani pevski zbor, ki sodeluje pri, bom rekla, cerkvenih
obredih.
Povejte nam: Kdo vodi
pevski zbor?
Zbor, bom rekla enostavno,
na pobudo nekaterih posameznikov, ki so že od samega začetka tudi aktivni člani
v zboru. Nedvomno pa ima največjo zaslugo za naše delovanje in uspešnost naša
zborovodkinja in organistka, gospa Cilka Kavčič, ki nas usmerja s svojo
potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Verjame v naše sposobnosti, kar se odraža
predvsem v tem, mogoče iz leta v leto ponuja oziroma izbira zahtevnejši
program. Kje vadimo? Naš vadbeni prostor je kar naša domača cerkvica, ki je
zelo majhna. Pevci se radi pošalimo, bom rekla, kadar je mogoče, za kakšen bolj
pomemben nastop oziroma ob večjih praznikih, da bi mogli župnika premakniti
pred cerkev, ker pač zbor zaseda velik del oltarja, ne, in zato si pevci
nedvomno želimo, bom rekla, oziroma si prizadevamo za novo cerkev, ker
verjamemo, da bomo dobili tudi svojo pevsko sobo in predvsem pa si želimo velik
kor z lepimi orglami in naj povem, da pevci pri vsaki vaji nekako, bom rekla,
zbiramo sredstva za nove orgle, ne vem, če smo zbrali že za en register, ampak
kaplja vode, se pravi prvi korak k cilju.
Kolikor sem spremljal in
kolikor sem opazil na raznih srečanjih, predvsem na Božičnicah, sem opazil, da
je bilo precej mladih fantov pri pevskem zboru. Zgleda, da je bilo eno
rodovitno leto, ali kako? Ste jih Vi, gospod župnik, nagnali k pevskemu zboru,
ker so klepetali med mašo ali kako je bilo to?
Ne, ne, začetek je bil
takrat, ko smo prvo leto, ko sem prišel v Lucijo je bil zelo močen letnik
birmancev in tam je bilo tudi kar nekaj fantov in tisti fantje so imeli tudi ta
čut ali željo, da bi peli. In tukaj so bili potem tudi tisti zametki, ko so
potem tudi druge povabili, da so prišli v ta zbor.
No, naj pa tle recimo
dodam, ker ste omenil Božičnico. Božičnica ni edino, bom rekla, izven župnijsko
srečanje, kjer se pač, bom rekla, naš zbor, pojavlja. Poleg Božičnice
sodelujemo tudi na reviji zborov Primorska poje, ki je bila letos v cerkvi
Marije Magdalene v Bazovici, se pravi na italijanski strani. Gostujemo tudi v
drugih župnijah. Sodelovali smo letos na občinskem prazniku O Piran, kjer je
odpelo, bom rekla, skupaj pet zborov. V Trbovljah je bilo srečanje pevskih
zborov z vseh Slovenskih škofij, ki je bilo sicer prvo to vrste, ampak si vsi
želimo, da bi to postalo tradicionalno srečanje. Letos smo sprejeli tudi
povabilo zamejskih Slovencev v Mačkovljah. Intenzivno se pripravljamo tudi na
petstoto obletnico prikazanja Strunjanske Matere Božje v Strunjanu v
sodelovanju z drugimi pevskimi zbori. Pojemo pa tudi na porokah, na pogrebih in
praznujemo pa tudi skupaj rojstne dneve. In tako kot smo se malo pogovarjali s
pevci, katero gostovanje mogoče jim je ostalo najbolj v spominu, je bil to
nedvomno obisk zbora v Izolski bolnici in to ravno na dan Božiča, to je bom
rekla en takšen vtis, ki je ostal, je ostalo v lepem spominu in pri pevcih in
poslušalcih.
Bogata in dinamična je
tudi katehetska dejavnost v obeh župnijah. Gospodična Haidi, Vi ste katehistinja
v župniji…
Portorož.
Nam lahko kaj poveste o
tem, kako skupaj z župnikom oblikujeta, oblikujete te ure oziroma ta pouk.
Ja, tako kot je že gospod
župnik povedal, imamo sedaj obvezno združeno katehezo otrok, to pomeni, da so
otroci župnije Lucija in otroci iz župnije Portorož skupno po razredih
obiskujejo v Portorožu, ker imamo tam tudi primerne prostore, velike prostore.
Kateheti imamo srečanje enkrat mesečno, kjer si potem povemo, s kakšnimi
težavami se srečujemo med katehezo otrok, in planiramo tudi delo naprej. Mi
kateheti lahko podajamo. Podajamo zgled, podajamo ljubezen v veri in podajamo
snov, da rečem tako, svetopisemsko snov o delovanju in življenju Jezusa, starši
so pa vzgojitelji in tega starši ne smejo pozabiti. Da so oni vzgojitelji, da
njihov zgled šteje, in da ne moremo mi v eni uri jih vzgojiti v taki veri, da
bodo nosili v življenju vrednote.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Gospod župnik Janez, zakaj
bi se kot župnik župnij Portorož in župnije Lucija posebej zahvalili Bogu.
Jaz se najprej Bogu
zahvaljujem za vsak dan znova, da sem duhovnik, in da sem prav tukaj dol na tem
področju, čeprav bi lahko bil ne vem kje drugje, sem prepričan, da je tako prav
in sem vesel, da sem tukaj. To se pravi, kljub težavam in vsem stvarem, ki jih
srečujem v vsakdanjem življenju, sem še vedno rad tukaj. Nisem pa toliko
navezan, da tudi če bi rekel škof: Jutri pojdi od tukaj, bi šel, ker vem, da
nisem samo za te ljudi, ampak jaz sem najprej zaradi Boga in to se vedno znova
zavedam. To je prva stvar. Druga stvar, sem hvaležen tudi za vse te ljudi in za
te ljudi, ki me podpirajo, ki mi tudi mečejo kajle pod noge, ker takrat res
postajam tudi močnejši in bolj duhovnik, in vem potem, da za te moram moliti,
in s tem tudi hkrati moram biti še bolj duhovnik. Potem sem hvaležen tudi za
vse bolne, ostarele, ki jih vsak petek obiskujem v domu upokojencev v Izoli
zdaj še in v bolnišnici, tej so tudi tisti vir, ki so trpeča Cerkev, ki so pa
verjetno najbolj pomembni v vsem našem krščanskem življenju, ker Kristus za nas
prav preko trpljenja odrešuje svet. Potem sem hvaležen tudi duhovnemu pomočniku
Tomažu Keteju, ki tudi svoj delež doprinaša v župniji, zlasti zdaj ko tudi vodi
tečaj Alfa. To je prav ta tečaj za neverujoče, za tiste, ki na nov način hočejo
spoznati tudi krščansko vero. Potem sem hvaležen tudi za to, da imamo ob sebi
rodno sestro, ki mi je tudi velika opora, ker to nima vsak te milosti. Hvaležen
sem tudi za to, da sem na obali, ker je tako mešano prebivalstvo in tudi
turizem, s katerim se lahko vsak dan srečujem in nekaj novega naučim, a ne, še
vedno se zdaj vežbam v nemščini in s tem mi tudi daje to širino. Hvaležen sem
tudi za vse svoje slabosti, ker prav po teh slabostih postajam tudi močan.
Kaj pa vam ostalim? Kaj
vam daje elan pri vašem delu in morda upanje za vztrajanje?
Zelo rada delam z ljudmi,
sem med ljudmi, rada pomagam in predvsem zelo rada delam z otroci. Tako da, v
župniji tudi sem mentorica raznim dobrodelnim skupinam, oziroma prav tako kot
je prej gospod župnik omenil, birmanski skupini, ki je na moj predlog, zdaj smo
ustanovili delavnico ročnih del, ki bomo potem prodajali v dobrodelne namene.
Prav tako miklavževanje prirejam v župniji, pišem igrice, jih prirejam, tako da
z otroci potem naredimo eno prijetno miklavževanje in predvsem to, da smo tukaj
ljudje za ljudi, da v medsebojnem kontaktu drug drugemu nekaj dajemo v Jezusovi
ljubezni, ne. Če pa bi lahko samo kot župnija omenila je veliko dogodkov, ne,
veliko teh majhnih, ki so zapisani v spominu naše župnije. Recimo, poleg tega,
da imamo vsakoletno praznovanje v oktobru na Rožnovensko, ne, bi omenila samo
to, da izhajata iz naše župnije dva novomašnika, to sta Kekič, Mio in Čebanov,
Boris, in da nas je v preteklih letih obiskala Marija v svoji milostni podobi
kar trikrat. Prvič je bil to kip iz Marije iz Nazareta, drugič kip Marije iz
Barbane, ki je prišel po morju in tretjič kip Marije iz Fatime. Kot značilnost
naše župnije, Portoroške, pa bi omenila to, da imamo pod cerkvijo urejene tudi prostore,
v katerih otroci, ki si težje privoščijo počitnice in razne skupine kot so
Mavrica, Vera in luč, preživljajo poletne počitnice tudi delavno in kreativno.
In tudi te skupine
prispevajo k elanu v župniji.
Tako, vsekakor.
Pa še ostalim.
Hvaležna sem Bogu, da sem
lahko član pevskega zbora med drugim, da lahko ljudem polepšamo nedeljske maše,
oziroma mogoče tudi običajne dneve in da s svojim zgledom privabljamo tudi
druge nove člane v svojo sredino.
Ja v vsakdanjem življenju
črpam moč, pogum, veselje in optimizem predvsem iz tega, da sem članica gibanja
Marijino delo oziroma gibanja Fokolarov. Navdih za življenje mi daje predvsem
naša medsebojna ljubezen, ljubezen do Jezusa v bratu in to prenašamo potem tudi
na delo v župniji, v Luciji, s katero sodelujemo. Obenem ena tako mogoče moja
posebnost je ta, da sem že od svojega desetega leta bralka Božje besede, in to
mi prinaša eno tako posebno milost, bi rekla, ker kljub temu so to besede, ki
jih je navdihnil Bog in ko jih nekomu preberem, to ni moja interpretacija,
ampak poskušam postati nič, nič iz ljubezni do bližnjega, ki posluša to Božjo
besedo.
S tem bomo počasi
zaključili današnjo oddajo Iz življenja naših župnij. Predstavili sta se
župniji Portorož in župnija Lucija.
Sveta Lucija.
Prosi za nas.
Rožnovenska mati Božja.
Prosi za nas.
Nedeljske svete maše so v
Portoroški župniji ob enajsti in ob osemnajsti uri, v župniji Lucija pa ob
osmih trideset v italijanskem jeziku, ob desetih pa v slovenskem jeziku.
Verniki obeh župnij vse prisrčno vabijo na obisk. Oddaji Iz življenja naših
župnij lahko ponovno prisluhnete prihodnji ponedeljek. Tokrat sem bil z vami
Bor Seušek, za tehnično obdelavo pa je poskrbel Andrej Gropajc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar