ŽUPNIJA ŠEMPETER

ŽUPNIJA ŠEMPETER.    

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Dragi prijatelji, dober večer. Veseli me, da skupaj praznujemo praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Sveti Peter nima samo ključev nebeškega kraljestva, ampak je tudi ključ do nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij, srečali se bomo namreč z župnijo Šempeter pri Gorici.

Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam šempetrskega župnika Janeza Kržišnika.

Dober večer.

Gospo Klementino Abolnar.

Dober večer.

Gospo Maro Pižent.

Dober večer.

In gospo Sonjo Mozetič.

Dober večer.

Župnija Šempeter leži v občini Šempeter Vrtojba, na meji z Italijo, v neposredni bližini kraja, kjer je po drugi svetovni vojni zraslo mesto Nova Gorica. Gospod Janez Kržišnik, kakšni so pravzaprav začetki župnije?

Najbolj zanimivo je to, da se Šempeter ne imenuje pri Novi Gorici, ampak pri Gorici, ker smo v neposredni bližini Stare Gorice in zato je ostal ta naslov Šempeter pri Gorici. Šempeter ima v zadnjem času že tudi status mesta. Župnija Šempeter se omenja že leta 1425, cerkev pa že leta 1200, torej imamo kar dolgo zgodovino. Sedanja cerkev je posvečena 17. Novembra leta 1929 na ruševinah prve svetovne vojne, posvetil jo je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. Letos torej obhajamo osemdesetletnico posvetitve sedanje župnijske cerkve.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Kot smo rekli, Šempeter je veliko naselje, skoraj že mesto. Kakšen je pravzaprav obseg župnije in morda število vernikov, gospod Janez?

Torej, Šempeter je mesto, ta status ima, šteje pa sedaj okrog štiri tisoč prebivalcev. Župnijo na poseben način zaznamuje prisotnost bolnišnice in duhovniškega doma, in mimo tega skoraj človek ne more iti, mi v župniji. Ob nedeljah se zbira pri maši okrog štiristo petdeset vernikov, več ali manj, od nedelje do nedelje so tudi velike razlike.

IZ FARNE KRONIKE.

Gospod Janez, kdo so tisti ljudje, ki so župnijo Šempeter v zgodovini posebej zaznamovali?

Trenutno pripravljamo ob osemdeseti obletnici posvetitve župnijske cerkve prav knjigo o župniji Šempeter in bo o tem kaj več povedano. Omenil pa bi župnike, ki so oblikovali podobo župnije po prvi svetovni vojni. Leta 1928 je prišel za župnika v Šempeter gospod Alfonz Berbuč, ki je izpeljal gradnjo župnijske cerkve, delo arhitekta Maksa Fabianija. On je bil župnik v Šempetru vse to smrti leta 1957, celih devetindvajset let, za njim je prišel v Šempeter gospod Albert Metlikovec, znan predvsem po katehetskem delu, tudi na škofijski ravni. V Šempetru je bil župnik deset let. Za njim pa je prišel v Šempeter gospod Dušan Bratina in bil župnik v Šempetru enaindvajset let, do svoje zlate maše 1988. On je še vedno med nami kot župnik v pokoju in pri svojih petindevetdesetih letih še vedno vsak dan mašuje v cerkvi. 1988-ega leta je prišel za župnika v Šempeter gospod Jože Pegan, s svojo mladostno zagnanostjo je v enajstih letih skupaj z župljani uredil veroučne prostore in mnoga druga obnovitvena dela. Za njim pa sem leta devetindevetdeset prišel jaz in skušam nadaljevati dobro zastavljeno pastoralno delo.

(pesem)

Bogata pa ni samo po velikosti vaša župnija, ampak tudi po različnih dejavnostih, po pestri pastoralni ponudbi.

Župnija je res živa in precej dejavna po sodelovanju laikov v župniji. Veroučencev je okrog sto petdeset, približno polovico otrok v kraju hodi k verouku, prve štiri razrede učijo katehistinje. Poleg rednih srečanj za starše, smo oblikovali v župniji tudi posebno skupino staršev, ki jo vodi gospod Slavko Rebec, rektor Škofijske gimnazije v Vipava in se srečuje mesečno. Neposredno pripravo na prvo spoved in sveto obhajilo oblikujem za prvoobhajance skupaj z njihovimi starši. Pripravo na birmo oblikujejo poleg rednega verouka v birmanskih skupinah birmanski animatorji in skupaj z njimi tudi starši birmancev.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Več o delu z veroučenci nam boste predstavili Vi, gospa Mara Pižent, Vi ste katehistinja v župniji Šempeter, je tako?

Ja, tako je. Cilj oznanjevanja je privesti tiste, ki jim oznanjamo k Jezusu, k domačnosti z Jezusom Kristusom in kateheza je tisto oznanjevanje, ki naj bi odmevalo in je na nek način gibalo, anima župnije, in se mi zdi, da v naši župniji se trudimo, da bi bila kateheza resnično živa, dinamična in da bi otroke nagovorili in da bi se jih dotaknilo. Poleg redne kateheze pa otrokom nudimo med veroučnim letom še veliko drugih možnosti, dejavnosti, v katere se lahko vključijo. Če začnem s Slomškovim bralnim priznanjem, ki ga sama zelo spodbujam, ker se mi zdi zelo pomembno v današnjem času, ko so otroci bombardirani, če tako rečem, z vsemi mediji, da se znajo pravilno odločati in da se znajo odločiti za dobro knjigo. In k temu Slomškovo bralno priznanje gotovo pripomore. Potem druga taka dejavnost je Mavrično priznanje, kjer otroci celo leto sodelujejo z revijo Mavrica, pišejo, rišejo, pošiljajo svoje prispevke, zbirajo stare molitve, kar se mi zdi zelo pomembno in spodbudno, no, za otroke, in potem vse to zaključimo z mavričnim romanjem na Sveto goro. Otroci potem so povabljeni tudi k pevskemu zboru, k ministriranju, k raznim delavnicam v adventnem in postnem času, pa tudi Karitas je vedno vesela, če priskočijo na pomoč. To so tiste dodatne dejavnosti, ki so otrokom na voljo med veroučnim letom, ki pa zahtevajo od otrok in od staršev marsikatero odpoved. Potem v počitnicah je pa poskrbljeno za tisto lepše, ko je v župniji oratorij, za kar skrbijo mladi animatorji in takrat je v župniji živ žav, se mi zdi pa pri oratoriju, vsaj meni tako, bogastvo prav ta skupina animatorjev, ki se na oratorij pripravlja in potem oratorij izvede. Se mi zdi, da župnija, ki ima skupino animatorjev, je bogata župnija.

To se pravi, gre za aktivne srednješolce in študente?

Tako, ki so vključeni v skupino animatorjev, ki pripravlja oratorij.

To je neke vrste že samostojna mladinska skupina bi se reklo hkrati?

Torej, pri nas lahko doživljamo eno prehodno obdobje iz tiste tradicionalne oblike mladinske pastorale, mladinske skupine in podobno, v aktivnem udeleženju mladih v župniji, ko se v resnici čutijo nagovorjeni, ko so lahko animatorji tako oratoriju ali kot birmanski animatorji, pa tudi recimo kot voditelji lahko pevskih zborov, organisti, pritrkovalci, tudi strežniki, še v srednji šoli pa študentje in podobno, delivci obhajila, pa tudi raznih drugih prireditev, recimo jasličarji, Božičnice in podobno.

No, v počitnicah imajo poleg oratorija potem otroci še možnost udeležbe na duhovnih vajah, ne, potem strežniki imajo počitniške dneve v Lokovcu, to je nagrada za celoletno zvesto služenje in pa pevski zbor zaključi svoje delovanje izletom skupnim, ne.

Kako poteka to oznanjevalno delo preko kateheze? Najbrž ima glavno besedo župnik ali kako se dogovorite glede dela?

Ja, v župniji smo trenutno štiri katehistinje in gospod župnik in Jezus, ki je glavni katehet, ne. In zbiramo se enkrat do dvakrat mesečno na srečanjih, kjer usklajujemo delo, načrtujemo, povezujemo, planiramo, predvsem pa so ta srečanja pomembna za duhovno obogatitev katehetov.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Kot smo slišali imate v župniji Šempeter pri Gorici štiri cerkvene pevske zbore. Kar dva odrasla mešana, mladinski in otroški pevski zbor. Gospa Klementina Abolnar, kako je pravzaprav s petjem v Šempetru?

Ja, kot je že bilo rečeno, delujejo v naši župniji štirje zbori, otroški, mladinski zbor vodita Ingrid Praznik in Martina Merljak. Za orgelsko spremljavo pa poskrbi Matjaž Černic. Oba zbora sta nepogrešljiva pri družinskih in veroučnih mašah, pri otroški polnočnici, ki je prav posebno oblikovana in tudi obiskana nad pričakovanji. Otroški, mladinski zbor sodelujeta tudi pri krstnih bogoslužjih, prazniku prvega svetega obhajila, večkrat jih povabijo tudi na poroke, sodelujejo na božičnicah, tudi na dobrodelnih koncertih in še bi lahko naštevali. Oba zborčka rada sodelujeta tudi na prireditvi ob materinskem dnevu, ki je namenjen prav mamam celotne župnije Šempeter in tudi vsem mamam v našem mestu, saj so povabljene prav vse na proslavo ob materinskem dnevu v Šempetrsko kinodvorano. Prireditev je zelo prisrčna in zelo lepo sprejeta. Sodelovanje pri maši pa mnogokrat popestrijo, kot smo že prej rekli, mladi glasbeniki s spremljavo na različne inštrumente, najbolj so pogosta godala, flavta.

Poleg teh dveh pa delujeta še dva odrasla pevska zbora.

Ta sta v bistvu mlajši in starejši župnijski mešani zbor. Mlajši mešani župnijski zbor sestavljajo v bistvu sestav petindvajsetih pevcev, zdaj vodi ta zbor Ingrid Kragelj, so pa od ustanovitve tega zbora leta 1988 vodila ta zbor najprej Bogdan Brecelj kot ustanovitelj in od leta 2006 do leta 2008 še Tjaša Rotar. Približevati se Bogu, ga častiti, občutiti ubranost in lepoto ter biti ljudem v veselje, to je težnja našega zbora, sodelujemo pri bogoslužju, dejavni pa smo tudi v kulturnem življenju Šempetra. Pojemo vsako prvo in tretjo nedeljo pri nedeljski maši. Tako smo se dogovorili z zborovodjo starejšega pevskega zbora, ki je Alenka Peric, in torej pojemo prvo in tretjo nedeljo pri nedeljski maši in za vse večje praznike kot so Vsi sveti, Kristus kralj, seveda na polnočnico, na Božič, na Veliko noč, na Binkošti, birmo kadar pač je in seveda za praznik farnega zavetnika svetega Petra. Za vse ostale praznike med tednom pa pojemo skupaj s pevci starejšega župnijskega zbora. Zdaj mogoče bi še predstavila še naš starejši župnijski mešani zbor, ki redno poje drugo in četrto nedeljo v mesecu kot sem pač že prej povedala vodi ta zbor gospa Alenka Peric, pri orglah pa ji pomaga Matjaž Černic.

Gospa Klementina, Vi ste tudi članica župnijskega pastoralnega sveta. Kaj je skrivnost delovanja župnijskega pastoralnega sveta v vaši župniji?

Ja, župnijski pastoralni svet se v skladu z rokovnikom, ki smo ga sprejeli ob začetku leta, se sestaja vsak drugi mesec v letu, seveda razen med poletnimi počitnicami se ne sestajamo. Tisti mesec, ko ni seje župnijskega pastoralnega sveta pa se sestajamo po skupinah, oziroma komisijah in posvečamo skrb za duhovno rast s tem, da obravnavamo posamezno temo, ki nam jo gospod župnik vnaprej priporoča v branje in premišljevanje. Pregledamo realizacijo zastavljenih nalog, ki jih je imela posamezna skupina in načrtujemo delo za naprej, predvsem s predlogi, ki jih potem obravnavamo na župnijskem pastoralnem svetu. Dvakrat letno imamo tudi skupno sejo župnijskega pastoralnega sveta in župnijskega gospodarskega sveta, kjer obravnavamo poleg pastoralnih tem tudi gospodarske teme in načrte, ki zadevajo celotno župnijo. Kot veste, kot verjetno tudi v ostalih župnijah sestavljajo župnijski pastoralni svet tri skupine, to je bogoslužna skupina, oznanjevalna skupina in dobrodelna skupina. Bogoslužna skupina je bolj usmerjena pač v bogoslužje, oznanjevalna pač skrbi za oznanjevanje evangelija in dobrodelna pač skrb za posameznika.

Ko smo omenili gospodarski, župnijski gospodarski svet, povejte nam gospod župnik, kakšni so tisti pravzaprav stroški, ki župnije Šempeter nosi?

Župnijski gospodarski svet prevzema odgovornost za vse obnove v župniji, lansko leto smo na novo pozidali konico zvonika, za to zahtevno delo je bilo potrebno pridobiti sredstva tudi z občinskega in državnega sklada. Letos pa nadaljujemo z deli pri cerkvi z ureditvijo kanalizacije in pločnikov. Da bi tukaj našteval, koliko smo porabili soldov, se mi ne zdi smiselno, rad bi predvsem to poudaril, kako župnijski gospodarski svet prevzema vlogo v župniji odgovorno in sem jaz tukajle tisti kot župnik zraven, ne pa kot tisti, ki bi vodil oziroma skrbel za gospodarske zadeve v župniji.

In kakor gospodarski svet poskrbi, da so stavbe na mestu, da zvonik stoji, tako tudi pri Karitas skrbite za to, da ljudje dobro živijo in da jim je lepo na zemlji. Gospa Sonja Mozetič, Vi ste predstavnica Karitas v Vaši župniji?

Ja. Začetek našega delovanja sega v leto 1988, to je že pred uradnim začetkom organiziranega delovanja Karitas pri nas. Stalnih sodelavk je petindvajset in nekaj občasnih. Naše delo vodi in povezuje Mirjam Možina. Skrbimo tudi za duhovno življenje. Vemo, da če želimo komu pomagati, moramo nekje nabrati moči. To dobimo ob rednih mesečnih srečanjih pod duhovnim vodstvom našega gospoda župnika in razna romanja in predavanja. To bi rekla, tisti osnovni duhovni del da nas nekje bogati in da lažje delamo in pomagamo.

Če se ne motim, je srčika vašega dela prav bolnišnica v župniji in duhovniški dom?

Bolnišnica in duhovniški dom so nekje naše dejavnosti, ki niso značilne za vse župnije, posebno bolnišnica. V pritličju imamo kapelo in naloga naših sodelavk Karitas je, da gremo eno uro pred mašo povabiti bolnike po oddelkih, po sobah, gremo do vseh bolnikov, najprej se predstavimo sestri in potem povabimo. Če so pa bolniki, da njihovo zdravstveno stanje težje in da rabijo spremstvo, jih tudi spremljamo in potem zopet pripeljemo do sobe. Včasih izrazijo željo, da bi jih obiskal duhovnik in to mu tudi sporočimo. To smo nekako ena vez med bolniki in duhovnikom. Poskrbimo tudi za praznike. Ob Božičnih in Velikonočnih praznikih razdelimo in voščimo, okrog petsto voščilnic razdelimo in z obogateno vsebino teh voščilnic skrbi ena naša sodelavka Ivica. Bi rekla, v teh srečanjih z bolniki doživimo izredno dosti, mnogi nam zaupajo svoje zgodbe, mislim svoje preizkušnje v bolezni in lahko rečem, da odhajamo domov z drugačnim pogledom na življenje. Vidimo, da se ljudje z enim zaupanjem nekje izročijo prav v najtežjih trenutkih, bi rekla, Bogu. Potem imamo, ob bolnišnici imamo še duhovniški dom, kamor prihajajo bolni duhovniki in tisti, ki preživljajo jesen življenje. Vsi so v skrbi in delu naše Karitas, za vse poskrbimo. Oni pa v znak hvaležnosti darujejo svoje molitve, trpljenje in svete maše. Naloga sodelavk Karitas je tudi, da smo pozorni do bolnikov doma in v bolnišnici in da obvestimo domačega duhovnika, če je kdo bolan in gre v bolnišnico. Tu smo zopet tista vez, bi rekel, med temi našimi župljani in duhovnikom. Sodelujemo in smo vključeni v številna dogajanja v župniji, tako so razna srečanja, praznovanja, oratorij, čiščenje in krašenje cerkve, čiščenje veroučnih prostorov, adventne delavnice in še in še je tega, bi rekla, pri vsaki reči nekje pridemo zraven, da nekaj pomagamo. Mnogokrat za organizacijo različnih akcij, ki so res pogoste poskrbi naša župnijska gospodinja Sonja, ker je nepogrešljiva. Mesečno se pri nas srečuje tudi skupina za samopomoč, to so abrahamovcki, ki jo vodi psihologinja Ana Mučič in skupina Vera in luč za Goriško območje. Ta povezuje otroke z drugačnimi potrebami, njihove starše in prijatelje in to pod duhovnim vodstvom gospoda župnika.

Niso vsi duhovniki tako zelo odprti za razna gibanja kot je gibanje Vera in luč in ste Vi že prej imeli, gospod Janez, stik s tem gibanjem?

Ja, zanimivo je, da sem se jaz pridružil Veri in luč že v prejšnji župniji, ko so iskali nekoga kot duhovnika, da bi to skupino vodil na Pivškem in sem rekel tem mlajšim sodelavkam Vere in luči: Veste, če boste šli zdaj iskati še naprej, bo lahko rekel tako kot jaz zdaj, jaz za to nisem sposoben, in sem takrat sprejel vlogo in dejansko sem povezan z Vero in lučjo že dvajset let in več, tako da to delo z otroci z drugačnimi potrebami, z njihovimi starši, na poseben način človeku daje en izziv, ko odkriva, kako se Bog razodeva tem malim, ki so bili svoj čas tudi v Cerkvi bolj postavljeni ob stran, ampak poleg te skupine Vere in luči sem jaz čutil vedno kot duhovnik eno posebno karizmo, kakorkoli, z delom z bolniki in zato sem recimo v tej župniji na poseben način nagovorjen, ki imam tudi še bolnico, pa duhovniški dom kot upravitelj in podobno, da sem, da svoje sposobnosti lahko kar dobro nekje izkoristim v župniji.

(pesem)

Gospod Janez Kržišnik, zakaj bi se kot župnik župnije Šempeter posebej zahvalili Bogu?

Vesel sem, da sem kot duhovnik v polnosti zaposlen. Bolj kot v prejšnjih župnijah, in da imam v župniji veliko sodelavcev. V župniji je toliko duhovnega dela, da praktično nimam časa za dejavnosti, ki niso nujno duhovnikove. Pri tem resnično rad sprejemam pomoč župljanov, ki so pripravljeni pomagati in tudi kvalitetno in strokovno opravijo zaupane naloge. Na poseben način morem razvijati svoj čut za ostarele bolnike in invalide. Rad obiskujem oblike, tako v bolnišnici kot po družinah, Pri tem so mi člani župnijske Karitas prav gotovo v pomoč. Delo z bolniki mi prinaša poseben blagoslov tudi za drugo delo v župniji in dekaniji. Vesel sem tudi za odzivnost mladih v župniji, mladi ostajajo v župniji kot sodelavci, kot animatorji, strežniki, pritrkovalci, pevci, izredni delivci obhajila, jasličarji in podobno. Iz naše župnije je kar nekaj duhovnih poklicev, trenutno trije duhovniki in štiri redovnice. Med njimi sta dve, ki sta se odločili za redovno življenje tudi v času mojega župnikovanja. Župnija ima precej tradicionalnih oblik vernosti, vendar vedno bolj odkrivam odzivnost za osebno in angažirano vernost. Nič ni samoumevno. Tudi za Boga in za pot vere se mora vsak sam odločiti. Vedno bolj odkrivam, da je odločitev staršev za krst otroka začetek poti vere, marsikoga prav ta korak spodbudi, da uredi svoj zakon. Odgovornost za vzgojo svojih otrok morajo starši prevzeti nase. Če ga hočejo vzgojiti v veri, mu morajo stati ob strani s svojim zgledom. Če ne uspemo pridobiti družine za pot vere niti v času verouka tja do birme, ostaja družina zunaj evangelizacije, kaj še, da bi starši učinkovito posredovali odločitev za vero svojemu mladostniku. Ko tako predstavljamo živost župnije, bi lahko rekel, da je v župniji veliko dobrega, celo idealnega. Po drugi strani doživljamo vsi skupaj, da je v nas veliko slabosti, nepopolnosti, a Bog je tisti, ki rast daje in z velikim zaupanjem zremo v prihodnost župnije, Cerkve v Sloveniji.

S tem smo se približali koncu današnje oddaje Iz življenja naših župnij. Z vami sem bil Bor Seušek. Gospod Janez, bi naše poslušalce še povabili morda na kakšen poseben dogodek, praznovanje je praktično mimo.

Ja, na poseben način, svoje župljane najprej, pa tudi tisti, ki so nam blizu, na misijon, ki ga pripravljamo ob osemdeseti obletnici posvetitve cerkve. To je tisti teden pred praznikom Kristusa Kralja, in tudi k molitvi za uspeh misijona. In v tem bi želel, da bi vsa župnija vedno bolj dihala in čutila, da se pripravljamo na pomemben dogodek, ki pa mora tudi živeti v našem življenju. Sveti Peter.

Prosi za nas.