ŽUPNIJA ILIRSKA BISTRICA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz koprskega studia
radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz
življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Ilirska Bistrica. Z mano v
studiu so zato tamkajšnji župnik gospod Gabrijel Vidrih in njegovi sodelavci:
Vinko Rolih, Alojzija Rutar, Damjana Kinkela, Božidara Česnik in Martina
Štemberger. Lep pozdrav vsem skupaj.
Dober dan.
Začnimo kar s predstavitvijo. Ilirska
Bistrica je verjetno našim poslušalcem precej znan kraj, ni pa rečeno, da so
tam vsi bili, zato Vas prosim, gospod župnik za kratko predstavitev.
Lep dober večer, poslušalcem in poslušalkam
radia Ognjišče in na poseben način iskreno pozdravljam tudi naše župljane in
vse v Ilirski Bistrici, ki bodo prisluhnili našemu nocojšnjemu razmišljanju.
Župnija Ilirska Bistrica, ali nekdaj poimenovana Trnovska fara leži v večinoma
dolinskem predelu ob reki Reki, nekdaj poimenovani pa še zmeraj veliki, Veliki
vodi. Sega od vasi Jablanica na vzhodu, umetnega jezera Slivnika na jugu, Nereč
na severovzhodu in Šembijami, ki so nekdaj spadale tudi v to župnijo, sedaj
župnijo Knežak. Začetki župnije po nekaterih trditvah lahko glede na patronat
in patrocinij župnije trdimo, da je Trnovska župnija prafara iz desetega
stoletja, vendar omenjena posebno šele z župnikom v papeški taksaciji Tržaške
škofije leta 1272 in patrocinijem leta 1355. Podobno kot velja za župnijo
Slavina in tukaj zgodovinar Janez Hefler zatrjuje, da je obsegala tudi župnijo
Jelšane in morda tudi Hrušico. To so pač podatki iz preteklosti, ki nas morda
ne zanimajo toliko, marsikaj je zanimivega iz te zgodovine, recimo ob prihodu
Valzejevcev leta 1394 se vname spor za patronat nad nekaterimi župnijami
Tržaške škofije in med temi tudi Trnovske. Župnija je nekoč nosila ime svetega
Petra in Pavla v Trnovem ali v Cerovem tudi poimenovane in vemo, da cerkve
posvečene apostolom Petru in Pavlu so načeloma zelo stare cerkve, ampak tu se v
podrobnosti seveda ne bomo spuščali, ker lahko navajam samo zapise gospoda
Janeza Bilca, ki je napisal kroniko Trnovske fare in zgodovinarja Kandlerja.
Torej farni zavetnik sveti Peter, apostol, in potem še mestna cerkev svetega
Jurija, ki je sezidana leta 1752, omenjena pa že 1689. Potrebno je omeniti tudi
nekdanjo cerkvico Svete Trojice, ki so jo, čeprav je bila kulturni spomenik
prvega razreda, povojni oblastniki v Trnovem porušili za druge bolj takrat
važne namene na tem mestu. Cerkev svetega Petra je seveda močno potrebna
temeljite prenove, projekte tu že imamo, hvala Bogu, pripravljene, ampak
najtežji oreh bo seveda finančna konstrukcija in tokrat tudi trkam na srca
dobrih ljudi, morda tudi naših izseljencev po svetu, da bi, ko se bo obnova
začela po svojih močeh tudi pomagali.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Župnija sama obsega mesto Ilirska
Bistrica in dva nekdanja vikariata oziroma kaplanijo Podstenje in Harije, ki
sta sedaj podružnici, čeprav se v Harijah, seveda zaradi dobrega sodelovanja
tamkajšnjih ljudi, ohranja tudi že zmeraj nedeljska maša. Župnija ima okrog
osem tisoč petsto prebivalcev, večinoma je katoličanov, je pa še tudi nekaj
muslimanov in pravoslavnih, nedeljnikov pa je tam okrog tisoč. Podružnic je kar
veliko, devetnajst in jih imamo menda še premalo, tako da nastaja še ena v
Zarečici, kjer se gradi večja kapela, ki bo posvečena svetemu Jožefu delavcu.
No, kar se tiče našega pastoralnega dela, tudi to mislim, da je važno, skušamo
nadaljevati prizadevanja svojih predhodnikov, delo z mladimi, družinami,
starejšimi skupinami in seveda tudi gibanji. Za župnijo lahko rečemo, da je kar
precej še tradicionalna in seveda v takem smislu je težko spreminjati, uvajati
nove metode dela, ampak tudi v tem smislu bo treba malo bolj trdo prijeti, da
nam župnija v spremenjenih razmerah, bomo rekli, ne bo razpadla. Še zelo
zakoreninjeno je obhajanje shodov ali žegnanj po posameznih vaseh, ki je bilo
nekoč zelo važno, pomembno in predvsem pa mi je všeč, da se takrat ljudje zares
bolj snidejo, bolj dobijo skupaj, pogovarjajo in tako naprej, združijo z
ostalimi sorodniki in tako naprej. Potem drugo recimo sodelovanje kar se tiče z
občino imamo kar dobro urejeno, povezani smo z občinskimi strukturami in tako
naprej.
IZ FARNE KRONIKE.
Ne vem kaj je najbolj v zgodovinskem
spominu ljudi, ker nam spomin ne sega tako daleč, prepričan sem, da se pa
ljudje spominjajo svojih dušnih pastirjev. Gotovo je bil velik dogodek
posvetitev, vsaj tako sem razbral v kroniki, posvetitev velikega zvona leta
1287, potem blagoslov obnovljenega stopnišča do cerkve svetega Petra, popolna
preobnova notranjščine mestne cerkve svetega Jurija in za to ima velike zasluge
takratni župnik Bogdan Berce s sodelavci. Gotovo je še veliko takih podvigov,
ki so zapisani v naši kroniki, morda omenimo dva: nov zvonik na podružni cerkvi
svetega Florijana v Dobropoljah, obnova starega zvonika na podstenski cerkvi in
bi gotovo lahko našteli še marsikaj. Kar moram posebno poudarit, a ne, za našo
župnijo, je seveda sodelovanje s sestrami de Noter Dame, kjer se dogaja veliko
pomembnih stvari tudi za našo župnijo. To sodelovanje s Karitas, popoldne v
Trnovem imenovano delovanje in seveda potem pa gotovo to, kar se je nazadnje
zgodilo, to je vrtec, ki so ga sedaj sestre odprle za eno skupino naših otrok.
(pesem)
Ko je gospod župnik povedal na kratko,
kaj vse se pri vas dogaja, je morda zdaj čas, da spregovorite o tem tudi tisti,
ki se za to dogajanje še posebej trudite in nekateri od njih ste zdajle tudi z
nami v temle našem studiu. Mogoče bi kar začeli s tem, kaj počne župnijski
pastoralni svet. Gospod Vinko Rolih.
Ja, lep pozdrav vsem poslušalcev radia
Ognjišče. Sem tajnik župnijskega pastoralnega sveta, ki je posvetovalno in
delovno telo, ki preučuje, načrtuje, spremlja in preverja izvajanje
pastoralnega dela v župniji. Sestavljajo ga člani, ki so vanj vključeni po
službi: to so župnik pa kaplan, predstavniki katehistov in gospodarskega sveta,
katerega član tudi sem, pa voditelji posameznih skupin in gibanj v župniji ter
člani, ki so jih izvolili župljani. Župnijski svet v naši župniji sestavlja
petindvajset članov, ki se sestanemo najmanj dvakrat letno, ko sprejemamo in
potrjujemo načrt pastoralnega dela v župniji. Na kratko bi predstavil še
župnijski gospodarski svet, ki je bil ustanovljen predvsem za to, da svetuje
župniku glede gospodarskih zadev v župniji in mu pomaga pri upravljanju
materialnega imetja v župniji, pri tem naj omenim, da se kljub gospodarski
krizi redno vzdržuje podružnične cerkve v župniji, kot je omenil že gospod
župnik se zadnja leta načrtuje prepotrebna obnova župnijske cerkve svetega
Petra. Načrtovali smo, da bomo že pričeli, vendar nas je gospodarska kriza pri
tem nekoliko zavrla, za temeljito obnovo so potrebna kar izdatna sredstva, člani
župnijskega gospodarskega sveta so sprejeli sklep, da se za namen obnove opravi
ofer vsako tretjo nedeljo v mesecu pri vseh mašah, poleg tega pa je pomembno
pobudo dal tudi župnijski pastoralni svet, da se v ta namen pri vseh pogrebih v
mrliški vežici postavi skrinjica, da bi namesto cvetja darovali za župnijo
oziroma tudi za druge prepotrebne namene.
No zdaj pa: Kako vaša župnija v bistvu
živi, mogoče bi začeli z mladimi, kako ste poskrbeli za njih, kako poteka
kateheza? Gospod župnik.
Ja, kateheza je kar obsežna, če
računamo tu je, v naši župniji je štiristo veroučencev, zanje so, bom rekel, tu
pripravljeni jih vodit, a ne, usmerjat. Usmerjat naše katehistinje, to sta dve
sestri, sestra Alenka, sestra Martina in pa gospodična Jana, laična katehistinja,
poleg tega seveda je gospod kaplan in pa tudi jaz, a ne, čeprav postajam že
nekoliko star, da bi najraje prepustil kakšnim mlajšim, a ne, ampak trenutno
mislim, da to zadostuje, to število, a ne, kako lepo je razporejeno. Pogled
tega, bom rekel, obveznega katehetskega dela je potem še delo z mladimi.
Skupina srednješolcev, ki se zbira ob sobotah in pa skupina študentov ob petkih.
Ta skupina po birmancev je tudi bila vsaj do zdaj zelo dejavna v prejšnjih
letih. Upam, da se bo to tudi nadaljevalo in da seveda tudi vse to vključevanje
mladih tudi v druge dejavnosti, posebej na področju Karitas in kakšnega drugega
kulturnega delovanja. No, tu so nam v veliko pomoč seveda tudi skavti in
skavtinje, ki so v naši župniji precej dejavni. Posebna skupina, majčkena
trenutno na žalost ne skupina ministrantov, ampak mislim, da se bo to v
prihodnosti kaj tudi popravilo. Potem so pa seveda razna molitvena in duhovna
gibanja, o tem bi pa moji sodelavci lahko kaj več spregovorili.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Morda bi res nadaljevali kar z
molitvenimi skupinami, ki delujejo pri vas. O tem nam bo nekaj povedala gospa
Alojzija Rutar.
Lepo pozdravljeni vsi, ki nas
poslušate. V Bistrici imamo še kar živahno molitveno dogajanje, imamo precej
skupin. Zbiramo se pri molitvenih skupinah, k Svetemu Duhu molimo, pa ob
četrtkih imamo češčenje Najsvetejšega in celo prvi četrtek v mesecu častimo
Najsvetejše kar do polnoči, to za duhovne poklice, no, in imamo še Binkoštno
dvorano, ki se zbira enkrat mesečno, pa tudi Sera klub, katerega bi bolj
podrobno predstavila. To je molitvena skupina, ki molimo za duhovne poklice,
tako da pomagamo duhovnikom in zbiramo denarna sredstva, da če bi kje kaj
potrebovali, da jim tudi pomagamo s tem, drugače je pa teh sera klubov pet v
Sloveniji. Mi smo bili kar drugi, je pa potrebno da škof odobri, da to deluje
in moramo imeti določeno število članov, da smo potem sprejeti v mednarodni
sera internacional. Imamo pa tudi duhovnega voditelja, ki je gospod Ciril Sorč.
Poleg Sera kluba pa imamo tudi močno molitveno skupino Živega rožnega venca,
mislim, da je skoraj enih deset rož in imamo še Marijino delo, pa tudi lansko
leto smo začeli s Prenovo v Duhu, ker dosti ljudi navdušuje in so radi
prihajali.
Molitev je torej kar močna, ne, v
Bistrici?
Ja, mislim da se tudi neki sadovi že
poznajo. Bom rekel, če je molitev za duhovne poklice, vključuje vse, ne samo
duhovnike, ampak tudi redovnike, tako da imamo sedaj že kar gospodično, ki se
pripravlja za ta duhovni poklic redovnice, sestre, upam da bodo naše molitve še
trajale naprej in jo spodbujale, opogumljale, da bo korajžno ostala na tej lepo
izbrani življenjski poti.
Pa če še zraven dodam, smo imeli
zaključek Seramskega leta na Kureščku in letos je bil naš gospod škof Pirih in
nas je pohvalil, da so trije sera klubi na primorskem, v Ajdovščini je šel eden
v bogoslovje, v Postojni, da gre letos v semenišče, celo dva menda, je rekel,
da se že sadovi poznajo, ker dvanajst let že obstajamo.
To pa ne pomeni, da moramo nehat
molit, ampak kar nadaljevat, ker začetek je lep, ampak za vztrajanje je
potrebna tudi pomoč molitve.
Prej je gospod župnik omenil, da
nimate prav močne ministrantske skupine, po drugi strani pa za lepoto vašega
bogoslužja gotovo poskrbi pevski zbor, ki pa je močan oziroma ima lepo
tradicijo. Nekaj več o tem nam bo povedala gospa Damjana Kinkela, ki je
organistkinja in zborovodkinja.
Jaz bi tako rekla: Odkar pomnimo je v
naši cerkvi svetega Petra v Trnovem pel cerkveni pevski zbor. Bili so zagotovo
vzponi in padci, a kljub temu lahko rečemo, da je tradicija cerkvenega petja
pri nas že zelo dolga. No, cerkveni mešani pevski zbor zvon pa je začel svojo
pot v letu 1982 na Zahvalno nedeljo, zbralo se je skupaj triindvajset mladih
pevcev, vodstvo pa je prevzela Nives Pirih, korepetitorstvo pa takratni župnik
gospod Bogdan Berce. No, naj za zanimivost povem, da prva zapeta pesem je bila
Tomčev Začetek. Danes zbor šteje trideset članov. Vodim ga jaz, Damjana
Kinkela, pomaga pa mi organistkinja in korepetitorka Nives Pirih. Da bi vsaka
izpeta nota izzvenela kar najbolj točno in občuteno, se pevci vsak petek
srečujemo na pevskih vajah v Trnovskem župnišču. Pred večjimi prazniki seveda
število vaj podvojimo, ali pa še kaj več, saj pripravimo takrat zahtevnejši
pevski program, s katerim se dnevno udeležimo dveh ali treh bogoslužij. No,
ravno ta teden, naj za zanimivost povem, da se intenzivno pripravljamo na
zadnji koncert revije Primorska poje in imamo pevske vaje kar vsak drugi dan.
No, kljub majhnemu negodovanju moram pevce pohvaliti, da redno prihajajo na
vaje, saj se zavedajo, da brez žrtvovanja in odpovedi ni pravih rezultatov. V
župniji pa že dolga leta deluje in bogati bogoslužje tudi otroški pevski zbor
Zvonček, ki ga vodi mlada gospodična Anja Janežič. Glasba je umetnost, je tisto
več in ko v cerkvi svetega Petra, posebno za prvo sveto obhajilo zadonijo
ubrani otroški glasovi, tega občutka se z besedami ne da opisati. Moje delo
nekako vidim tako: pevce skušam usmerjati k doživetjem lepote človekove in
Božje izpovedi. Z bogato dediščino sakralne glasbe želimo in se trudimo
približati Božjo bližino celemu občestvu. Ko se Bog skozi pesem in molitev
dotakne vsakega od nas, vemo, da smo jo posredovali tudi našim poslušalcem
oziroma našim vernikom. Seveda pa je poleg duhovne pripravljenost potrebna tudi
dobra pevska pripravljenost, da se to res občuti. Zbor že kar nekaj let deluje
tudi kot kulturno društvo, tako da poleg pastoralnega poslanstva se redno
udeležujemo revij občinskih zborov, revije Primorska poje, raznih proslav doma
in drugje po Sloveniji in tudi v tujini. Zbor je recimo zapel na prireditvi
Živela sem za pesem ob stoti obletnici rojstva Bistriške pesnice Makse Samsa in
štiridesetletnici delovanja knjižnice Makse Samsa, sicer sodelovali smo s
štirimi pesmimi Makse Samsa, ki jih je uglasbil skladatelj Bojan Glavina.
Navdušili smo poslušalstvo, tako da moram pevce res pohvalit, ker to je zelo
veliko žrtvovanje. To je kot da bi bila v bistvu dva zbora, en del se nanaša na
pastoralo, drugi del pa na posvetne pesmi, ne, in je to, kar precej dela nam
vzame, da to vse zmoremo. Poudarila bi še Božične koncerte, ki so že nekako
tradicionalni, sedaj pa že nekaj let organizira naš zbor ta Božični koncert,
no, tukaj bi izpostavila tudi našega župnika, saj smo zelo veseli, da se nam
odzove, našemu povabilu in zapoje tudi kakšen solo delček.
(pesem)
Od petja pa sedaj h Karitas. Gospa
Božidara Česnik, pa povejte malo več o tej dejavnosti.
Naša župnijska Karitas je vključena v
vsa dogajanja v naši škofiji in pa tudi v celotni Sloveniji, v naši župniji je
tudi center dekanijske Karitas, tako da velikokrat ne moremo točno ločiti, kaj
je dekanijsko, kaj je župnijsko. Področja delovanja naše župnijske Karitas:
zagotovo je skrb za starejše, bolne in invalide in vanjo smo vključeni prav vsi
prostovoljci Karitas, pomagajo pa nam tudi skavti, mladi, pevci, gospodinje.
Starejše, bolne in invalide, ker smo zelo velika župnija, to pomeni približno
štiristo ljudi obiščemo na domovih, v jesenskem času kot osebno vabilo na
župnijsko srečanje zanje in pa ob Božiču in novem letu ter ob Veliki noči. Že
nekaj let v obiske ob Božiču vključimo tudi birmance, tako da je nekako
adventna naloga birmanca, da obišče z določeno sodelavko, v glavnem Karitas,
nekaj starostnikov. Zato tudi pripravimo nekakšno usposabljanje teh mladih
ljudi, da povabimo medse gospo Marijo Šlenc Zver, direktorico našega doma
starejših občanov in ona nam v eni taki prijetni delavnici predstavi, kaj je
pomembno ob obiskovanju starejših. Oskrbovance doma starejših občanov, teh je
tudi dvesto trideset, ker imamo zelo velik dom v občini, obiščemo s skromnim
darilcem ob Božiču in novem letu in ob velikonočnih praznikih. Skupaj s skavti
poskrbimo, da jih obišče Miklavž, tedensko se srečujemo v molitveni in pevski
skupini v domu starejših občanov. Pomagamo in spodbujamo jih za obisk svete
maše ob prvih petkih, sodelavci pa tudi obiskujejo individualno oskrbovance, ki
nimajo svojcev ali so zelo oddaljeni. Izpostavila bi pa tudi gospo Anko, ki
obišče dom starejših občanov prav vsak dan, se z njimi dobi ob molitvi in ker
je izredna delivka svetega obhajila, jih ob koncu molitve tudi obhaja. Potem
pripravimo posebno srečanje s čaščenjem Lurške Matere Božje za bolnike ob
svetovnem dnevu bolnikov, enajstega februarja v cerkvi svetega Jurija. Mlajše
invalide, ki pa nekako ne čutijo, da spadajo v eno od teh skupin pa povabimo na
zaključek pastoralnega leta v eno izmed podružnic na Brdce, za otroke bomo v
letošnjem šolskem letu že četrto leto nadaljevali s programom Popoldne v
Trnovem, program, ki ga izvajamo skupaj s sestrami v samostanu in Škofijsko
Karitas Koper nudi otrokom preko prijateljskih srečanj s prostovoljci
ustvarjalen in dejaven način preživljanja prostega časa, potrebno pomoč pri
premagovanju učnih težav in razvijanje socialnih spretnosti in veščin. Vsak
torek popoldne se v samostanu zbere več kot trideset osnovnošolcev in
prostovoljcev. Materialna pomoč, ki jo nudimo v našem centru Karitas je velika
naloga in pa velik del našega dela. Hvaležni smo upravi za zaščito in
reševanje, ki nam je dala prostore. Hrana, ki jo delimo, je hrana, ki jo
prejmemo iz Evropske skupnosti, hrana iz sredstev vlade in pa hrana, ki jo
prejmemo iz naše škofijske Karitas in pa v tem času recesije imamo tudi
košarico v Mercatorjevem nakupovalnem centru in je odziv naših občanov zelo
dober, pri dodeljevanju hrane se ravnamo predvsem po pravilniku za materialno
pomoč in pa redno sodelujemo tudi z delavkami centra za socialno delo,
svetovalno službo osnovnih šol v občini in z Rdečim Križem. Ljudi, katerim smo
v letošnjem letu pomagali, je že prek tisoč iz tristo šestdeset družin in pa
ker smo ravno ob začetku šolskega leta z zvezki in boni smo pomagali dvesto
dvajsetim šolarjem.
Imate pa v Bistrici tudi skupino Vera
in luč. Kaj več o tem nam bo povedala gospa Marija Štemberger.
Ja, tako: Vera in luč je mednarodno
gibanje, ki druži osebe z duševno prizadetostjo, to so naše lučke, njihove
starše in prijatelje. Prijatelji smo prostovoljci, ki z njimi radi preživljamo
prosti čas. Naša skupina deluje že od oktobra 2006 v prostorih šolskih sester
de Noter Dame v Ilirski Bistrici, od oktobra 2008 pa smo tudi uradno
priključeni kot ena od petintridesetih skupin slovenske Vere in luči. Dobivamo
se enkrat mesečno popoldan, običajno je to tretja nedelja v mesecu. Skupaj
pojemo, se družimo, molimo, obhajamo tudi sveto mašo, pri vsakem srečanju
praznujemo tudi rojstne dneve in se tako tudi skupaj veselimo. Vsak mesec
obravnavamo določeno temo, ki je zapisana v programskem zvezku Vere in luči in
smo tako združeni z vsemi skupinami sveta, saj naša mala skupina štejemo le
deset lučk in dvajset staršev in prijateljev, le droben kamenček v mozaiku vseh
skupin Vere in luči. V župniji predvsem skrbimo, da tudi osebe z duševno
prizadetostjo vsaj enkrat mesečno doživijo Jezusa pri sveti maši in to na
način, ki je njim blizu. Lučkarske maše so pač običajno polne petja, mimike,
prikaza Božje Besede na preprost način, zelo radi oživljamo evangelij z nekimi
ponavljajočimi, preprostimi kretnjami, gestami. Prav tako pa s pomočjo Vere in
luči v Ilirski Bistrici odpravljamo sence, ki vse prevečkrat padajo na naše
Lučke. Ljudi s tem ozaveščamo in privajamo na sprejemanje drugačnosti. Zelo bi
bili veseli tudi novih članov, tako medse vabimo nove lučke, njihove starše in
seveda tudi mlade prijatelje.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.
Ja, ko mi je gospod škof zaupal to
župnijo mi je rekel: »Elko«, tako je moje drugo ime, »do svetega Petra je strma
pot.« Pa nisem vedel za kaj gre, potem pa seveda v naslednjih minutah je bilo
jasno, da prevzemam župnijo, ki ni tako lahka, vendar vsako župnijo do sedaj
sem sprejel kot izziv za boljše pastoralno delo, za to, da kot duhovnik začnem
spet nekaj na novo, nekako drugače. Seveda vsak človek bi rad videl, ne,
takojšen kakšen uspeh, ampak človeško je pa tako, da je pa potrebno gledat
predvsem na tisto za kar sem kot duhovnik tudi poslan in bi rekel, tukaj imam
veliko, veliko zaslombo, veliko pomoč prav v skupinah in, bi rekel, tudi temu
našemu organiziranemu delu, po katerem se čuti utrip naše župnije, morda ne
ravno kratkoročno in takoj, vendar vidijo se pa končno tudi uspehi. Uspehi se
poznajo na ljudeh, ki so pripravljeni sodelovanja, ki so pripravljeni delati na
tem področju in iskati tisto, za kar smo tudi kot vsak posamezen, kot kristjani
tudi poslani v svet.
Gospod Vinko Rolih, kaj bi Vi rekli o
vaši župniji.
Meni se, bom rekel po domače, dopade
živeti v Bistrici, čeprav eni ljudje bežijo iz nje. Pravijo, da je neka luknja,
kjer se nič ne dogaja, ampak v Cerkvi se. In jaz mislim in sem vesel, da sem z
vsemi župniki in vsemi kaplani bil prijatelj, v bistvu, sem zato vesel, da
živim z njimi in da si skupaj pomagamo, kolikor moremo, in če si pomagamo, nam
bo tudi Bog pomagal, pravijo.
Gospa Alojzija Rutar.
Jaz sem pa tudi zadovoljna, da v
Bistrici živim in hvaležna sem župniku, ki nam dovoli te skupine in nas celo
podpira in oznani, ko je kaj potrebno. Zelo sem vesela tudi sestram de Noter
Dame, ki nam dajejo prostore, da se tam srečujemo in molimo v njihovi kapeli, v
prostorih pa imamo duhovne vaje in razne druge stvari. Res hvala lepa vsem.
Damjana Kinkela.
Tako, jaz bom pa tako rekla: povsod je
lepo, a doma je najlepše in cerkev svetega Petra je moj drugi dom. Poleg tega,
da sem še glasbenica, je pa še glasba tista, ki me usmerja v globino duše, je
tista, ki se začne, ko se besede končajo in ni namreč večjega smisla oddajanja
tistega, kar je najbolj tvoje in ni večjega zadovoljstva kot da s tistim, kar
daješ, prižigaš iskre v očeh ljudi in jim odpiraš srce.
Gospa Božidara Česnik.
Tudi jaz sem hvaležna, zato ker sem
pač v Bistrici doma, če se pa navežem na Karitas, zagotovo je Karitas povezan
tudi z mojim poklicnim delom, ker sem namreč patronažna medicinska sestra.
Zagotovo pa stiske, uboge bomo vedno imeli med seboj. Karitas bo vedno
potrebna. Želim pa si, da bi se nam še kdo pridružil.
Gospa Martina Štemberger.
Ja, jaz sem predvsem hvaležna za naše
šolske sestre. Veseli me, da z njimi dobro sodelujemo. Tako, v samostanu se
počutim že kar domače. Včasih zvečer po napornem delu kar tam najdem en mir v
njihovi kapeli. Drugače ne vem, pravzaprav zelo mi je všeč tudi naš Trnovski
zvon, ki vsakič res, ko grem od doma, ga pogrešam, no, vesela sem, da sem
Bistričanka.
Tako. Hvala vam za vse kar ste
povedali, preden pa se čisto zares poslovimo, pa seveda kot je v naši oddaji
navada, še priporočilo farnemu zavetniku župnije Ilirska Bistrica, svetemu
Petru. Sveti Peter.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar