ŽUPNIJI MAREZIGE IN
TRUŠKE.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V
današnji oddaji vam bomo predstavili župnijo ali bolje rečeno kar dve župniji
iz slovenske Istre. Gre za župnijo Marezige in župnijo Truške. Župnija Truške
je prav tako upravljana iz Marezig, zato zdaj v studiu pozdravlja gospoda
župnika Lojzeta Furlana. Lepo pozdravljeni.
Lepo pozdrav, tudi
poslušalke in poslušalci, prisrčno pozdravljeni.
Iz Koprske škofije sta
prav Vaši župniji prvi, ki bosta prišli na vrsto za predstavitev v naši oddaji
Iz življenja naših župnij, zato Vas prosim, da kar na začetku poveste, kje se
pravzaprav župniji Marezige in Truške nahajata.
No, kot ste že rekli takoj
na začetku, to sta dve župniji v slovenski Istri z lepim razgledom na Koprski
zaliv. Do njih pridemo iz več smeri, če gremo iz Kopra proti svetemu Antonu in
potem desno v Marezige in naprej v Truške ali pa, če gremo proti Šmarjam, takoj
spet iz Kopra ven, preden se cesta začne vzpenjati v hrib zavijemo levo v
Vandarnelski dolini in spet pridemo najprej do Babičev in potem Marezige in iz
Marezig naprej proti Truškam. Ko sem jaz prišel v Istro, to je že sedemnajst
let, takrat sem bil kaplan v Izoli, sem se najprej čudil temu, kako je Istra
razbrazdana, Marezige so na skoraj tristo metro nadmorske višine in potem se
spustimo skoraj na nič do Rokave in spet se dvignemo čez tristo metrov do Trušk
in to na razdalji treh kilometrov. To so kar velike strmine, bi lahko rekli,
čeprav se zdi, da je Istra ena nizka planota in tak občutek dobi tudi bežni
obiskovalec, ampak ko pa enkrat pridemo v notranjost vidimo kako je to res od
rek in erozije zbrazdano in razgibano in prav pestre stvari, zanimive za pogled
se tudi vidi pri nas.
Mogoče še nekaj besed o
začetkih ene in druge fare.
To sta bili dve samostojni
župniji dosti let in šele zadnja leta po vojni je tako, da župnik upravlja dve
župniji in jih povezuje v eno pastoralno enoto. Velja sicer, da je bila župnija
Truške starejša, ampak če pogledamo potem prav po teh kronikah in letopisih,
vidimo, da je tudi Marezige skoraj toliko stara kot Truške. Obe namreč sta
omenjeni okrog leta 1500, starejših dokumentov ni, ki bi o tem govorili, ampak
to, da sta takrat omenjeni pomeni, da sta bili ustanovljeni prej, ustanovljene
listine pa ni ne za eno ne za drugo župnijo. In v obeh župnijah so tudi zelo
stare cerkve, tako imamo v Truškah blizu župnijske cerkve je stala stara
župnijska cerkev v vasici, ki se imenuje Vršič in tista po izročilu naj bi bila
vsaj iz enajstega stoletja, če ne že starejša. V Loparju, ki je spet ena
podružnica župnije Truške iz prvih časov krščanstva imamo lokalnega svetnika,
mučenca svetega Rufa in tudi njemu so cerkev postavli kmalu po tem, ko je
krščanstvo dobilo svobodo. No, v Marezigah imamo pa tudi eno podružno cerkev iz
petnajstega stoletja, prezidana, se pravi je bila še starejša in župnijska
cerkev, tako kot navaja Naldini, je tudi bila zgrajena že pred letom 1500. Tako
da so kar lepe korenine. Župniji imata vsaka svojega farnega zavetnika, v Marezigah
je to Sveti Križ in je posvečena najdenju svetega križa, včasih sta bila to dva
ločena praznika: povišanje svetega križa in najdenje svetega križa. Župnija
Truške je pa posvečena svetemu Kancijanu. Svetemu Kancijanu so običajno
posvečene cerkve v bližini izvirov in tudi tukaj imamo te vodne izvire v
bližini in reko Rokavoz4, tako da tudi to ustreza nekako temu pravilu, da je
sveti Kancijan zavetnik vodnih izvirov.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Ko smo tako slišali nekaj
o tem, kje pravzaprav ležita obe župniji, ko ste nam povedali nekaj iz te bolj
davne zgodovine, vas pa zdaj prosim, da predstavite, kakšna je župnija danes.
Župnija Marezige obsega
več vasi, ima pa samo eno podružnico, ki je že aktivna in eno pa usposabljamo,
ker je bila porušena cerkev po vojni in zdaj smo se s krajani odločili, da bomo
tudi to dvignili iz ruševin in spet vrnili v uporabnost. Drugače se pa pri
obredih in bogoslužju zbiramo v župnijski cerkvi, vseh ljudi po vseh vaseh
skupaj je tisoč tristo približno, vasi so pa kar razpotegnjene, od Vanganela,
ki je že čisto v dolini, v bistvu predmestje Kopra, potem Babiči, Čentur,
Montinjan, potem župnija Truške ima pa drugo posebnost, je cerkev čisto na
samem, ob cerkvi je samo župnišče, potem pa kar nekaj sto metrov proč ni nobene
druge hiše. Truške nimajo nekega drugega jedra, da bi bilo to ena večja skupina
hiša, ampak je značilno za Truške, da imajo veliko podružnic in majhnih
zaselkov razsejanih okrog in okrog te cerkve. Tako imamo sedem podružnic,
Lopar, Popetre, Trsek, Boršt, Dlem, Sveti Lazar in Labor. Če bi šteli pa vasi,
je pa še nekaj več, ker nimajo vse vasi tudi svoje cerkve. No, še to, v Truškah
je približno osemsto ljudi, kar se tiče vernosti pa še zmeraj velja, da so
tradicionalno katoličani in je lahko rečemo katoličanov vsaj osemdeset
procentov, potem se pa počasi s tem, ko se naseljujejo prihajajo tudi
predstavniki drugih veroizpovedi ali pa nekateri se pa deklarirajo kot
neverujoči. Stik s temi ljudmi imam vsaj enkrat na leto, ko obiščem ob novem
letu in božičnih praznikih skoraj vse družine in si ob tej priliki voščimo. In
je ta navada, da ob tem novoletnem obisku duhovnik blagoslovi hišo, tudi za
krst, za pogreb, druge zakramente, se tudi zelo potrudijo ljudje in si kar
prizadevajo, da bi bili deležni teh zakramentov. V nedeljah je pa odstotek
tistih, ki pridejo k maši pa skoraj malo premajhen, prenizek in je manj kot
osem procentov. In delamo v to smer, da bi se to izboljšalo in povečalo.
Mogoče malo prehitevam,
ampak med tistimi stvarmi, ki so pa v vaši župniji oziroma v obeh župnijah zelo
žive, so pa pevci, omenjam jih zato, ker bomo zdajle prisluhnili eni od pesmi.
Predlagajte katero.
No, ker smo ravno v
Božičnem času pa bi dal posnetek iz predlanske Božičnice.
(pesem)
Po tem kratkem glasbenem
predahu pa je prav, da nam poveste nekaj o dogodkih, ki so zaznamovali vašo
župnijo.
No, gotovo so župnijo zelo
zaznamovale predvojne, medvojne in povojne razmere. Zaznamovali so jo pa tudi
moji predhodniki, dostikrat se pozablja omeniti delo duhovnikov, ki so delovali
v neki župniji. Vsak župnik gleda, da bo sam najboljše delal, ampak za vse kar
mu uspe je dostikrat zaslužen tudi njegov predhodnik, ki je sejal, zato bi
omenil župnike, ki so zaznamovali življenje župnije. Pred vojno in med vojno je
bil to gospod Tone Požar, za njim je župnijo prevzel Milko Margon, za njim je
za nekaj mesecev župnijo prevzel Milan Nemac, potem je več let deloval v teh
krajih Bogdan Špacapan. Za Bogdanom Dinko Bizjak, on je imel tudi zasluge, da
se je sedež župnije preselil iz Trušk v Marezige, kjer je bolj blizu dogajanju,
blizu ljudem. In zadnji moj predhodnik pa je bil gospod Miha Kramni.
IZ FARNE KRONIKE.
Predvojne razmere so
zaznamovale župnijo v toliko, ker se Maržgani radi pohvalijo, da so prvi, ki so
se uprli fašistom. Te razmere, ki so se dogajale v zvezi s tem uporom so
Maržgane naredile malo bolj tako liberalne, malo bolj bojevite in to je po
vojni pomenilo tudi, da so se malček oddaljili od cerkve in od vere, ker so
hoteli biti bolj na liniji, ampak prav delo mojih predhodnikov je ustvarjalo
tako vzdušje, da se to ni zaostrovalo, kdo je vaš, kdo je naš, ampak da so se
te meje zabrisovale. Zmeraj bolj smo prihajali ljudje do spoznanja, konec
koncev živimo vsi v istem kraju in nima smisla, da se delimo na rdeče in črne
in ne vem kakšne barve še, ampak dajmo nekaj narediti za naš kraj, vsak naj
prinese tisto, kar je njegova specifika, njegovo bogastvo, njegov dar in tako
bomo drug drugega bogatili. In tako lahko rečemo, da smo zdaj res marsikaj
delamo z roko v roki, tako krajevna skupnost kot župnijska skupnost, se
dogovorimo, kaj kdo rabi, kaj lahko kdo doprinese in potem se res dogajajo lepe
stvari, ki so v veselje vsem, ki smo tam, ki tam živimo, in vsem, ki pridejo na
obisk.
Omenili ste, da je eden od
vaših predhodnikov, gospod Dinko Bizjak, prenesel sedež župnije iz Trušk v
Marezige.
Sprememba je bila za
Truškolane zelo boleča in so z bolečino, z žalostjo spremljali to potezo,
vendar na koncu se le pokaže, da je bilo to pozitivno, ker s tem obe župniji
pridobita, v Marezige so se ljudje dosti bolj priseljevali, je dosti lažje
organizirati kakšne stvari, ker je več ljudi v bližini, tam je tudi sedež
krajevne skupnosti in stvari bolj tečejo prav zaradi tega, ker župnik biva
sredi ljudi in ker je večje sodelovanje imajo konec koncev tudi Truške, sicer
manj vidno opazno, ampak imajo tudi glede tega eno prednost. No, to moram res
pohvaliti Marežgane, v zadnjih dvajsetih letih, če vzamemo bolj na okroglo, so
res ogromno stvari uspeli izvesti. Začeli so z gospodom Dinkotom, ko so
obnovili župnišče in župnijske prostore v katerih je učilnica, dvorana, potem
gospod Miha pa je začel z obnovo cerkve in je trajala do predlanskega leta, ko
smo obhajali dvesto petdeset let cerkve in smo nekje zaključili obnovo
notranjosti, še zmeraj nas čaka obnova zunanjosti, ampak notranjost imamo pa
res tako, da smo veseli, da smo lahko tudi ponosni in da ko pridemo noter nam
je lepo. Nas stvari, ki jih vidimo nagovarjajo z neko toplino in nas usmerjajo
k temu, da čutimo Božjo bližino. To je bil naš cilj in smo lahko veseli,
ponosni. Tako smo obnovili vse slike, ki so v notranjosti, oltar, naročili in
dali izdelat nov križev pot, nove orgle in še en kup enih drobnarij, ki se jih
ne opazi takoj, ampak ko so v celoti pa naredijo celoto lepo.
Ob tem, ko ste skrbeli za te
zunanje stvari, ste prav v zadnjem času imeli pa tudi sveti misijon, mogoče še
nekaj besed o tem.
Ja, samo zunanjost človeka
ne obogati, ga naredi morda bolj prijetnega za pogled, notranjost pa ostane
taka kot je bila in potem če je ta razkorak prevelik, je to še bolj žalostno in
podobno je s cerkvijo in župnijskim občestvom. In je skoraj žalostno imeti lepo
cerkev, če pa ni še lepega občestva, ki se zbira v njej in za to smo, ko smo se
trudili dati olje v rečemo zunanjost cerkve, smo se trudili, da ustvarimo tudi
župnijsko občestvo, da začutimo, kako smo vsi, ki prebivamo v kraju in smo
krščeni, odgovorni, da se v župniji stvari dogajajo, krona prizadevanja, da bi
zgradili čim lepše občestvo je bil pa misijon, ki smo ga obhajali v tistem
letu, ko smo obhajali dvesto petdesetletnico. Misijon še vedno živi v nas in ta
gradnja občestva še poteka.
Pa še o relikvijah Vas
prosim, da poveste par besed.
Ja, to je pa pomembna
stvar za celotno področje, formalno pa spada to v župnijo Truške in sicer
podružnica Lopar, omenil sem že za tega svetnika, da je bil mučen v zadnjem
času preganjanja cesarja Dioklecijana in je bil to domačin, iz tega kraja
učenec sveti Ruf in poročil o njegovem mučenju nimamo, ampak kasneje pa so
podatki o tem, da je njemu v čast bila postavljena cerkev, da so bile v tej
cerkvi njegove relikvije in da so v času Kenovežanskih upadov in ropanj bili
ljudje prestrašeni, da bodo te relikvije ukradli in zato so jih župnik in še
nekaj mož odnesli v Momjan, sredi gozda je bila ta cerkev in so jih tam skrili.
Potem so ljudje skoraj pozabili na to, da so bile te relikvije odnesene in šele
dosti kasneje je prišlo to na dan in so ostale v tej cerkvi kar nekaj stoletij,
potem so jih iz tiste cerkve prenesli v župnijsko cerkev v Momjan. No, pred
kratkim so pa v Loparju, kulturno društvo, dali pobudo, Marko Kocijančič je bil
takrat predsednik in on pride enkrat do mene, pa reče: Gospod, kaj bi se dalo
relikvije svetega Rufa prenesti v našo cerkev, da bi ga imeli tukaj. No, in smo
šli v akcijo, kako bi to pridobili in nam je uspelo lansko leto. Smo naredili
ta slovesni prenos, res lepo praznovanje smo naredili, pihalna godba iz Marezig
nam je pri tem pomagala, tako da je s svojim igranjem povzdignila slovesnost in
škof Metod Pirih je na začetku vasi sprejel te relikvije in potem smo jih v
slovesnem sprevodu prenesli v cerkev in zdaj so v Loparju ljudje veseli in
ponosni, da imajo spet svojega svetnika doma.
Omenili ste dvesto
petdeset letnico župnijske cerkve v Marezigah, takrat seveda ste to slovesno
obeležili in ob tej priložnosti je vaš župnijski pevski zbor zapel skupaj s
pihalnim orkestrom. Dajmo, prisluhnimo.
(pesem)
No, zdaj pa še nekaj besed
o pastoralnem utripu župnije.
Ja, zdaj kje začet.
Časovno največ časa vzame osnovnošolski verouk in delo z mladimi. Tukaj imamo
morda malo drugače urejeno kot po drugih župnijah. Kar je način, kateri se meni
zdi, ena velika prednost, ker otroke bolj poveže. V čem je ta specifičnost?
Prav v katehezi, prav veliko pomaga katehistinja Ljubica Mikolič, ki prihaja iz
Izole na pomoč in potem se tako organiziramo, da imava istočasno vsak eno
skupino. Takoj ko končamo eno skupino, pridejo že otroci z naslednjih dveh
skupin, z naslednjega termina in imamo potem pol ure skupnega programa, potem
pa spet vsak s svojo skupino, tako da imamo katehezo dve šolski uri, ena ura je
posvečena katehezi, pol ure, ko so pa štiri skupine skupaj pa liturgični
dejavnosti. V tem času se pripravljamo na sveto mašo za nedeljo, se naučimo
pesmi, se zmenimo za sodelovanje, včasih posvetimo ta čas pevskim vajam, prav
otroškemu zboru, v tistem času potem tisti otroci, ki ne pojejo pri pevskemu
zboru, imamo pa druge dejavnosti, ki so spet povezani s pripravo na liturgijo,
ali se učimo kakšne stvari, ki sicer niso zajete v katehetsko snov, v učbeniku,
ali se spoznavamo z raznimi oblikami ljudskih pobožnosti, izkoristimo čas za
češčenje, za molitev, kaj podobnega, tako da je ta čas izkoriščen, da ni samo
tistih petinštirideset minut, ko pridejo skupaj, se nekaj učijo, ampak da imajo
tudi nekaj izkustev religioznega, verskega življenja. Upam in tudi opažam, no,
je zelo lepo sprejeto in tudi otroci res so nekaj od tega odnesli.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Druga skupina je pevski
zbor. Skupina pevcev, ki prihaja vsak teden, včasih tudi po dvakrat na teden na
pevske vaje in se res tudi na osebni ravni razumemo med sabo, smo prijatelji in
se trudimo nekaj narediti, da bi čim lepše peli pri maši, pa tudi izven maše.
Radi bi prav s pomočjo pevskega zbora dosegli to, da župnija ne bi delovala
samo znotraj zidov cerkve, ampak da bi stopili tudi v zunanji prostor, v
javnost, v civilno družbo. Zato smo tudi naredili nekaj korakov že v smeri, da
bi se tudi pevski zbor registriral kot kulturno društvo, da bi potem lažje
določene stvari tekle, ker so pač pri nas zakoni tako urejeni in s tem pevskim
zborom dejansko potem tudi organiziramo razne prireditve v župniji, ali pa
sodelujemo na revijah izven župnije, ne samo cerkvenih, ampak tudi drugih. Tako
smo se recimo udeležili revije Primorska poje že štirikrat ali petkrat. No, in
ker se je treba že zelo zgodaj truditi, da se dobi kakšnega pevca, in zato
imamo tudi otroški pevski zbor, ki deluje prav z namenom, da se otroci
izobrazijo na področju petja in da tudi olepšajo bogoslužje in kakšno
prireditev tudi z njimi skupaj naredimo. Ena takih recimo, ki jo sedaj
začenjamo pripravljati, je materinski dan in je tudi to ena od stvari, ki jih
že kar nekaj let pripravljamo spet v sodelovanju in sožitju, z roko v roki, s
krajevno skupnostjo, turističnim društvom in z drugimi civilnimi
organizacijami.
Skratka, če lahko
povzamem, se v vaših dveh župnijah, posebej pa še v Marezigah izrazito trudite,
da bi ne bili zaprti v neke ozke cerkvene okvire, ampak da bi bili tisto, kar
kristjani moramo biti, sol zemlje in luč sveta.
Tako. Brez neke
vsiljivosti, ampak v tem kar imamo ponudimo: glejte, to je kar oznanja
krščanstvo, to je tisto pozitivno, kar lahko prinesemo družbi, povabljeni ste,
pridite, sprejmite, vaše je, ne, v tem smislu delamo in mislim, da je to naše
poslanstvo in tudi prihodnost pastorale, ne, da se ne zapiramo. V Cerkvi
najdemo okrepitev sami zase, se oblikujemo, dobimo hrano, ampak to hrano je
potrebno porabiti izven zidov Cerkve. Ne moremo sami sebi zadostni biti, ker
tako pobožno molimo in pojemo v cerkvi, če vemo, da zadnje papeževe okrožnice,
on se prav ustavi ob tem, ko mi rečemo ob koncu maše: Pojdite v miru, da bi
morali iti in reči, da smo poslani, da mir ponesemo v svet.
Preden bomo prisluhnili
pesmi, ki jo je vaš mešani pevski zbor zapel na prireditvi Primorska poje, Vas
prosim, da naštejete še druge skupine, ker ne bi želela, da kakšna ostane
neomenjena.
No, v župniji smo dali
skozi tudi program šole verskega poglabljanja. Ta skupina nadaljuje, smo
ustanovili svetopisemsko skupino. Molitev je pomembna in se vsaj občasno
dobivamo pri češčenju Najsvetejšega, potem imam eno skupinico zelo pridnih in
živih, polnih energije strežnikov, ki res pridejo ob nedeljah in tudi drugače
so zelo pripravljeni pomagati kakšno reč mimo liturgije in še ena zanimivost pri
vsem tem, ne, ko pridejo strežniki na svoje srečanje, on potem je največja
atrakcija in najbolj mikavno to, da na koncu srečanja pečemo palačinke in to je
že obred, to mora biti zraven. Ko pa pridejo otroci na pevske vaje, tiste
intenzivne pevske vaje, ki jih imamo občasno v soboto cel dopoldan, takrat pa
pričakujejo, da jim župnik na koncu speče pico.
(pesem)
No, kot sem že omenil med
pogovorom, dostikrat se zavedam, da v bistvu že žanjem jaz tista semena, ki so
jih sejali moji predhodniki, tisto pa kar jaz sejem, bodo šele drugi za mano
želi, tako da se ne postavljam preveč s kakšnim uspehom, ki sem ga dosegel,
ampak se zavedam, da je to dar predhodnikov. Potem je to dar tistih skritih
rok, ki se sklepajo k molitvi, vem za mnogo žena in mož, ki ne morejo niti v
cerkev več priti, še jaz se jih spomnim, ki so recimo redno hodili k maši in
dosti molili, zdaj so ali v domu ali doma priklenjeni na posteljo, pa še vedno
sklepajo roke k molitvi prav za župnijo, prav za ljudi, ki tukaj živijo, da bi
stvari šle po Božjem načrtu. Potem so roke in molitve mnogih mojih sorodnikov,
ki me tudi spremljajo in podpirajo in sem jim tudi za njihovo podporo in
molitev hvaležen, tudi konec koncev pokojnih, ki vem, da me spremljajo z nebes,
zlasti bi se zdaj spomnil na mojega očeta, ki je zmeraj pravil, kako mi bo, ko
bom župnik, bosta prišla z mamo k meni in mi bosta kuhala in pomagala, in mu
bomo zidali je rekel zmeraj, no in ko je bil že v letih, ni mogel kaj več dosti
pomagati, pa je s pomočjo Božjega načrta izbral ta način, da mi pomaga z nebes,
s svojim blagoslovom in molitvijo. Tako da sadovi truda so res ne samo moji
sadovi mojega truda, ampak mnogih ljudi, mnogih rok, ki so skriti. Seveda pa so
potem tudi sodelavci, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč, zdaj tukaj bi bilo
težko našteti vse, zato bom kar na splošno rekel, hvala vsem, ki pomagajo v
župniji in sodelujejo. Kar naredimo, naredimo za Božje kraljestvo in kar
naredimo za Božje kraljestvo nam bo stokratno in tisočerno povrnjeno.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Znamenja upanja so zlasti
prav ta odprtost za pomoč, za sodelovanje s strani vodstva krajevne skupnosti
in se tudi njim zahvaljujem za to njihovo odprtost, za to držo, in ta politična
otoplitev po osamosvojitvi tudi je eno znamenje dobrih časov in tukaj je še
zmeraj dosti stvari, ki jih lahko naredimo. Če se znamo pravilno organizirati,
bomo tudi čas, ki nam ga primanjkuje, našli za sodelovanje v župniji. Je res
ena mojstrovina, kako v vsem tem gneči, obveznosti, najti nekaj časa za delo v
župniji. In na to temo smo naredili jaslice, smo rekli Betlehem, Betlehemčani
niso sprejeli Jezusa, ker niso imeli prostora. Naš problem ni prostor, ampak je
čas, in mi dostikrat ne moremo sprejeti Jezusa, ne doživimo Božiča, tega kako
Bog prihaja v naše življenje, ker si za to ne vzamemo časa in zdaj pa poglejmo,
za kaj čas porabimo, recimo ne, lahko je to nogometni klub, lahko je to plesna
šola, lahko je to glasbena šola ali pa službene obveznosti, skrb za boljši
jutri in te stvari. In zdaj je treba sredi teh obveznosti včasih kakšno stvar
tudi črtati in smo si postavili vprašanje, a je res tisto, kar je povezano z
Bogom najmanj pomembno, da bomo to najprej črtali. Ali bi bilo dobro tudi
kakšno drugo stvar prej črtati, da damo, najdemo čas za Boga in za svojo dušo.
Znamenje upanja pa so
gotovo tudi otroci, zato bomo zdajle prisluhnili temu vašemu upanju,
župnijskemu otroškemu zborčku.
(pesem)
V oddaji Iz življenja
naših župnij smo tokrat predstavili župniji Marezige in Truške, gost v studiu
je bil tamkajšnji domači župnik gospod Lojze Furlan. Z njim sem se pogovarjala
Zlata Krašovec, za tehnično izvedbo oddaje pa je poskrbel Andrej Gropajc.
DOBRO JE VEDETI.
V župniji Truške so
nedeljske maše ob deveti uri, v Marezigah pa ob deseti uri in pol. Urnik
tedenskih maš je prilagojen letnemu času, pozimi so ob sedemnajsti uri,
spomladi in jeseni ob osemnajsti uri, poleti pa ob devetnajsti uri. Maše so med
tednom načeloma v Marezigah, izjema je, kadar so naročene za Truške in v tem
primeru je to tudi posebej oznanjeno. Farni praznik v Marezigah Najdenje
svetega križa se praznuje 14. septembra, letos pade to na nedeljo, zato ga bodo
praznovali prav na ta dan, sicer pa ga praznujejo na nedeljo po 14. septembru.
Ker je v obeh župnijah med verniki zelo cenjen svetnik sveti Ruf, ki je bil
doma iz teh krajev in njegove relikvije hranijo v cerkvici v Loparju, naj našo
predstavitev župnij Marezige in Truške končamo z molitvijo k temu mučencu.
Sveti Ruf, naš zavetnik, zvest si bil Jezusu in ga nisi zapustil niti za ceno
svojega življenja, zato so te naši predniki častili in se ti priporočali. Tudi
mi te prosimo, utrdi našo vero in kliči Božji blagoslov na naše domove in
družine, polja in vinograde, delo naših rok in vsa prizadevanja za skupno
dobro, posreduj pri Bogu, da bomo v našem kraju živeli mirno in v slogi.
Pomagaj nam k medsebojnem razumevanju in sodelovanju. Vodi nas, da bomo hodili
po pravi poti in delali, kar je prav in s svojim življenjem po tvojem zgledu
slavili nebeškega Očeta. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar