ŽUPNIJA PIRAN.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij
bomo predstavili župnijo Piran, zato v našem studiu pozdravljam gospoda župnika
Zorka Bajca, tajnico župnijskega pastoralnega sveta gospo Slavico Kogoj
Franičevič, voditeljico župnijske Karitas gospo Tatjano Ledica in predstavnico
gospodarskega sveta gospo Miro Ličen Krmpotić, ki je tudi sicer zelo aktivna
pri organizaciji prireditev, ki jih Piranska župnija prireja v sodelovanju s
krajevnimi organizacijami. Lepo pozdravljeni.
Pozdravljeni. Lep pozdrav.
Enako.
Ne bom veliko govorila o
tem kakšen je Piran, prav je, da o tem spregovorite kar Vi, gospod Zorko.
V bistvu smo ponosni, da
smo Pirančani in da ljudje radi prihajajo v naše mesto in v našo župnijo Piran.
Piran je malce drugačna župnija kot smo jih morda navajeni, pa tudi kot sem jih
bil sam navajen kot župnik oziroma kot kaplan poprej kot rečemo na celini. Že
sama lega je zelo svojstvena, pač leži na edinem slovenskem polotoku in pohvalimo
se lahko s tem, da imamo najbolj zahodno točko slovenske obale, ki jo tudi
zaznamuje cerkev Marije zdravja na naši Piranski punti. Župnija obsega cel
polotok, torej staro mestno jedro Piran vse do Bernardina, do Belega Križa
vključno s Fieso in Pacugom, to je področje župnije Piran. Nekoč je ta župnija
bila veliko večja, dejansko lahko rečemo, da sodi med prafare, obsegale je
področje celo dela današnje Savudrije in vse do Strunjana, Danes so na tem
področju nastale kar štiri oziroma pet novih župnij. Zadnja, če tako rečemo,
odcepitev se je zgodila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je
samostojna župnija postala Strunjan in od takrat naprej piranska župnija obsega
ta del, to področje dejansko v glavnem mesta, samega mesta Piran.
Župnija torej ni posebno
velika, ima pa zelo bogato zgodovino, zelo daleč v zgodovino segajo njeni
začetki.
Ja, sama ustanovitev
župnije sega, mislim da nekje lahko rečem tisoč let nazaj, čeprav krščanstvo je
bilo prisotno na tem področju že v pozni antiki, v petem, šestem stoletju, to
nam spričuje tudi najdba, ki smo jo pred leti našli pri arheoloških
izkopavanjih pod cerkvijo svetega Jurija, stara fibula pava, ki je bil že
starokrščanski simbol za večnost, nesmrtnost in to spričuje, da so kristjani že
takrat naselili ta kraj in tudi porabili isti kraj, kjer je pred stal star
poganski rimski tempelj za prvo cerkev in na tem mestu stoji danes mogočno
sveti Jurij.
Ja, sveti Jurij je vaš
župnijski zavetnik in sveti Jurij je za Pirančane tudi sicer izredno pomemben,
vse nekako v Piranu se dogaja v znamenju svetega Jurija. Celo občinski grb, to
je zelo redko, nosi njegov pečat. Mogoče gospa Mira, vprašanje na društvo
prijateljev svetega Jurija, ki je tudi povezano s tem.
Ja, prav gotovo tudi samo
društvo prijateljev zakladov svetega Jurija je nastal iz ene potrebe, ker
župnija sama take dediščine kot jo premore Piran prav na sakralnem področju ne
zmore in tudi ni to njena naloga, da bi promoviralo in opozarjalo na tako
bogato dediščino in tu je bilo ravno ta možnost, da so se vključili zraven tudi
ljudje iz širše okolice iz Pirana, ki jim pa ta kulturna dediščina nekaj pomeni
in so bili pripravljeni ne glede na to, da so ali pa niso kristjani, da so bili
pripravljeni pomagati in tudi s temi projekti, ki jih skupaj delamo nekako
pomagajo, da lahko opozarjamo na to bogato dediščino, da tu pa tam tudi
nekatere stvari lahko potem tudi nekako se lahko finančno podpre, predvsem pa
gre za eno opozarjanje tega, ker mogoče deset let nazaj marsikdo ni vedel, kje
je kakšna manjša cerkev, sedaj pa mislim, da je to sedaj veliko bolj domače
vsem v Piranu.
Torej o tej vpetosti cerkve
in župnije v siceršnje življenje Pirana bomo izvedeli več tudi še kasneje, zdaj
pa je mogoče prav, da najprej predstavimo župnijo.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Župnija šteje približno
dobrih štiri tisoč ljudi. Res pa je, da je od štiri tisoč ljudi morda samo dva
tisoč dvesto kristjanov, od tega morda tisoč sedemsto, tisoč osemsto
katoličanov in od tega sto štirideset, sto petdeset nedeljnikov, se pravi vernikov,
ki redno prihajajo vsako nedeljo k sveti maši. To je izjemno majhen procent in
to je tudi eden izmed problemov s katerim se srečujemo, namreč želimo si, da bi
se število povečalo, da bi se ta skupnost resnično bolj zaživela. Zakaj je
tako? Tukaj je več razlogov, gotovo segajo v sam povojni čas, ko je Piran
dejansko bil izpraznjen, ko se je prekinila ta kontinuiteta, v Piran so prišli
novi ljudje z novo kulturo, z različnimi tradicijami, različnih veroizpovedi in
to se že več kot petdeset let dejansko še vedno v samem mestu pozna. Tako da je
nekje naša glavna skrb, kako ponovno pri Pirančanih prebuditi to pripadnost
samemu mestu in hkrati tudi s tem tudi župniji. Ko bomo nekoč to uspeli v
dovoljšnji meri narediti, bo tudi življenje župnije, pa tudi mesta bolj
perspektivno. V sami župniji pa delujeta tudi dve skupnosti. Že več kot
sedemsto let so v župniji prisotni patri minoriti, tako da poslušalci gotovo
poznajo znameniti križni hodnik in cerkev svetega Frančiška. Deset let pa so v
Piranu prisotne tudi sestre Dominikanke, to sta tudi dve taki središči
duhovnega življenja, duhovnega utripa, dve oazi, če tako rečem.
Kako pa je z mladimi?
Ja, to je naslednji
problem. Piran je tudi po strukturi prebivalstva žal stara župnija. Mlade
družine se, so se in se žal še vedno na veliko izsiljujejo iz Pirana, tako da
tudi mladih ni na pretek, tisti pa, ki so, žal zelo malo povezani s Cerkvijo.
Podatek, ki veliko pove, je tudi ta, da pri verouku v celotni devetletki imamo
približno petdeset otrok. To je zelo, zelo malo in tudi tisti potem, ki končajo
birmo, tako kot povsod drugod majhen procent je tistih, ki ostane povezan s
Cerkvijo. Število krstov, ponekod so župnije, ki imajo na desetine kar
stoletno, pri nas jih štejemo dva, tri, štiri morda na leto. Žal veliko več
pogrebov, kajti rečeno je zelo stara populacija. Drugi problem, ki je za
župnijo problem je to, da postaja morda Piran preveč mesto vikendašev, ljudi,
ki prihajajo samo začasno v Piran, kar je sicer določena obogatitev, hkrati pa
za samo skupnost to predstavlja določeno težavo, ker ti ljudje ne živijo z
mestom in niti ne z župnijo.
(pesem)
Župnija Piran torej šteje
malo ljudi, še manj pa nedeljnikov, vendar to ne pomeni,da župnija pri svojem
delu ni aktivna, da niste živahni.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Bom prosila naše gostje,
da kar same spregovorijo o tem, kakšen je ta utrip župnije. Mogoče najprej v
imenu župnijske Karitas, gospa Tatjana Letica.
V Piranski župniji je
začela delovati Karitas nekje istočasno kot je pričela Karitas na škofiji, tako
da smo že od samega začetka prisotni z delom. Na začetku smo pomagali bolj
ljudem, ki so se preseljevali zaradi vojne, zdaj pa v temu času imamo vedno
večji problem ljudi, ki so socialno ogroženi, zaradi nizkih pokojnin, zaradi
nizkih dohodkov v družinah in srečujemo se tudi s problemom brezdomstva, to
nastane po navadi v času sploh v pomladanskih mesecih, ko postane pri nas bolj
toplo, se pojavi preseljevanje teh brezdomcev na Primorsko in dosti pa imamo
tudi ljudi, ki živijo sami in s svojimi pokojninami ne morejo preživeti, tako
da se dostikrat obračajo zdaj oni k nam po pomoč.
In na kakšen način
poskušate pomagati ljudem?
V glavnem je tako. Pri nas
pomagamo v glavnem z delitvijo paketov, to so pomoč v hrani, nudimo pa tudi
pomoč, finančno pomoč pri plačilu položnic. Smo pa tudi v dobri povezavi zdaj s
šolo, tako da v tej povezavi pomagamo tudi otrokom, kateri so potrebni pomoči,
pomagamo s šolskimi potrebščinami, tudi z boni za pomoč za nakup šolskih
potrebščin.
Gospa Slavica, Vas bom pa
prosila, da poveste malo o teh velikih podvigih, ki pravzaprav se jih v Piranu
lotevate, tako majhna skupnost, pa tako veliko dela.
Ja, župnijski pastoralni
svet ima kar nekaj pridnih članov, ki pridno sodelujejo pri različnih delih,
predvsem pri velikih praznikih tako je Božič, Velika noč in praznovanja seveda
svetega Jurija. Imamo pa tudi nekaj starejših vernih župljanov, ki tudi pridno
pomagajo po posameznih cerkvah. To so ženske, ki imajo pridne roke in včasih
priskočijo na pomoč tudi kadar je večje praznovanje se malo vključimo tudi.
Težko je pridobiti mlade, ne, mladi imajo svoje delo, po navadi enkrat ko imajo
birmo jih je težko vključiti, grejo za šolanjem, za kruhom in tako da se
trudimo po svojih močeh, vse smo zaposlene, imamo družine, tako v pevskem zboru,
celo po tri otroke, pa se vse ne vključujejo v pevski zbor. Naš zbor šteje
okrog petnajst članov, od tega trije moški, večinoma so tudi starejše ženske,
domačinke, že več kot petintrideset let obiskujejo vaje in so zadovoljne, še
kar pri močeh. Želeli bi, da bi dobili kake mlade glasove, so vedno dobrodošli.
Najbolj smo pa zadovoljni, ker je naš župnik priskrbel našo zborovodjo in
organistko, sestro Marjeto, uršulinko iz Izole, ki nas enkrat tedensko vodi in
nas uči ob nedeljskih mašah. Prihaja kakor utegne, ne vedno, zato ker ima tudi
svoj zbor v Izoli. V tem času jo pa nadomešča gospod Milan Vuga, organist, ki
pač se lepo znajde z nami in smo zaradi tega zelo zadovoljni.
Gospa Mira Ličen Krmpotić,
za Vas pa seveda tisto najtežje vprašanje. Gospodarski svet v Piranu pa ima kaj
delati.
Ja, predvsem mora čudeže
delati, ker je sigurno ena taka, za tako majhno župnijsko skupnost kot je
Piranska osem cerkva s tako bogato dediščino, ki so v Cerkveni lasti, ki so
vsaka zase poseben biser in tudi posebna, posebno potrebne enih obnove in se
tudi na njih dejansko veliko dela in tudi se je tudi marsikje že veliko
naredilo, vendar že samo vzdrževanje bi bilo preveliko breme za tako župnijo,
kaj pa še, da vse to, kar se še zraven dela in je potrebno postoriti, ne.
Mogoče le malo opišete,
morda vsem poslušalcem pa le ni znano, koliko dela pravzaprav zahteva
vzdrževanje samo tega, da cerkev svetega Jurija stoji tam na svojem mestu, da
ni ogrožena?
No, že samo vzdrževanje
strehe, ne glede na to, da je bila pred kakimi osmimi leti na novo narejena,
prav obnovljena, je pa vsaka burja, je lahko že nevarnost, da je treba
pogledati, če je vse še tako kot mora in da se ne ogrozijo slike, že en velik
strošek potem, da ne govorimo o eni razsvetljavi, ki pa je tudi recimo luči in
podobno, kar pa tudi ni majhen strošek ne glede na to, da to ni del
vzdrževanja, ne, ampak je ravno tako to en strošek za eno tako župnijo kot je
naša. Poleg tega je pa tudi recimo že odpiranje cerkva, čiščenje in vse
podobno, na konec koncev je župnija tista, ki je vedno na razpolago za
obiskovalce, za turiste in je v večji meri ta servis turistični bolj kot, ampak
je to tudi ena prilika, da tudi na ta način pričujemo za našo vero. Je neke
vrste en sodobni način, kako misijonarit, ne, ker, je ena možnost, kako se
lahko pokaže to, kakšna je naša vere prav preko te dediščine, ki je mogoče ena
slika, ena prijazna beseda, ko se lahko odprejo vrata navzven, nekaj pove, da
svoj prispevek enemu mestu.
Ja, tukaj bi dopolnil
morda samo v tem, dejansko da se trudimo tudi, zaradi tega smo odprli tako
imenovani župnijski muzej svetega Jurija v sklopu cerkve, kjer lahko ljudje
potem si ogledajo del teh dragocenosti, ki so v lasti župnije. Tudi samo
cerkev, kajti problem je varovanje vsega tega, namreč vse je žal danes
izpostavljeno tudi kraji in tukaj imamo tudi velike probleme, zato smo tudi se
odločili, da tudi ostale cerkve, podružnične, ostalih osem, omogočimo ogled
ljudem skozi železna vrata, včasih se morda tudi kdo huduje, zakaj pa niso
cerkve odprte, zakaj ne moremo vstopiti v cerkev, potem skušamo razložiti, da
to namreč predstavlja prevelik problem, da bi lahko cerkve pustili odprte,
nenadzorovane, žal kot rečeno, nas je premalo, da bi lahko vsaka cerkev imela
svojega človeka, ki bi stalno varoval cerkev, tako da preko župnijskega muzeja,
tudi preko gospe, ki jo imamo zaposleno preko javnih del, skušamo vsaj glavno
cerkev omogočiti, da je dostopna obiskovalcem.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Ko že govorimo o vseh teh
ljudeh, ki se trudijo za živ utrip župnije, mislim pa, da je prav, da
spregovorimo na kratko tudi o tem, kakšen pomen imajo patri minoriti in sestre
dominikanke v vaši skupnosti. Gotovo bi bilo življenje osiromašeno, če jih ne
bi bilo.
Ja, patri minoriti torej
že več kot sedemsto let prisotni v župniji z raznimi nihanji kot gotovo
poslušalci vedo tudi po drugi svetovni vojni je bilo veliko odvzeto,
nacionalizirano, tako da so patri minoriti, jim je ostala samo cerkev, no pred
desetimi, petnajstimi leti so dobili nazaj vrnjen samostan, križni hodnik, zelo
lepo ga obnovili, tako da je tudi to sedaj eno tako središče duhovnega, pa tudi
kulturnega dogajanja na obali. Patri minoriti pomagajo v župniji, tudi pri
katehezi, tudi pri nadomeščanju župnika, ko sem odsoten, torej gre za eno
simbiozo. Ravno tako sestre dominikanke pomagajo zlasti pri italijanski
katehezi, namreč sestre prihajajo v glavnem iz Italijanskega govornega
področja, se tudi privajajo, učijo slovenščine, vendar v glavnem skrbijo za to
področje, torej otrok z italijanskim jezikom, pa tudi obiskovanje predvsem
starejših ljudi po Piranu, ki jih je zelo veliko in kar je tudi v bistvu
karizma sester dominikank.
Kdor je Pirančan, je
Pirančan za zmeraj. (pesem)
Najbrž ni veliko župnij v
Sloveniji, ki bi imele skozi vse leto pravzaprav toliko pomembnih dogodkov, ki
jih tako ali drugače zaznamujete in mislim, da je prav, da se, danes, ko
predstavljamo utrip, življenje župnije Piran, ustavimo tudi pri teh dogodkih.
Iz vseh teh prizadevanj rastejo sadovi in ti sadovi so zelo vidni in najbrž jih
tudi mnogi naši poslušalci vsaj v delčkih poznajo, če so obiskali obalo, ali
poleti ali pozimi, skratka zmeraj skoraj je bil kakšen dogodek povezan z
župnijo, kjer ste izrazito sodelovali. Še nekaj o tem.
No, naša želja je, ne samo
da gre za neke trenutne sadove, česar smo tudi veseli in tudi to je del našega
dela oziroma načrtovanja. Želja je, da bi v prihodnosti sto delo obrodilo
sadove, predvsem kot se že omenil, gre za povezovanje samih Pirančanov, samih
domačinov, vse te naše če rečem akcije so usmerjene v to, da bi ljudje začutili
večjo pripadnost samemu mestu, sami župniji in če tukaj začnem tudi pri samem
društvu, ki pripravlja tako razstrave jaslice, križev pot po Piranskih cerkvah,
določene koncerte in druga srečanja, kot tudi kar se tiče neposredno župnije,
ko želimo obuditi romanja, stare običaje, romanje ob svetem Juriju v
povezovanju z ostanem mestu, z ostalimi ustanovami, ki delujejo tudi na
kulturnem področju ali turističnem in ena takih stvari je, ki smo jo v zadnjih
letih, je prav ta, romanje z barkami iz Strunjana v Piran v sodelovanju s
Strunjansko župnijo. To so stvari, ki mislim, da bodo daljno ročno pustile svoj
pečat in bo na tem lahko župnija gradila.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Tukaj bi dal tudi besedo
ostalim članicam tukaj prisotnim, kako morda same doživljajo in vidijo ta utrip
mesta.
Ja, jaz sem zelo vesela,
ko imamo praznovanja svetega Jurija. Nekako smo začeli zdaj že dve leti.
Tri, štiri.
Tri, štiri, ko se
vključujejo tudi vsi ostali, ne samo verniki, ampak tudi Pirančani, nekako
živimo s tem praznikom in je povezana nekako tudi verjetno s solinarskim
festivalom in Piran takrat diha, vsi sodelujejo, to se okrašujejo ulice,
razprti so prti po balkonih, oknih, cvetja je ogromno in se res vključujejo
praznovanja vse do solin, tako da…
Torej med, na praznik
svetega Jurija solinarji pač opravijo ta simbolni odhod v soline, na praznik
svetega Jerneja je zaključek solinarske sezone in se vračajo, vmes pa je še
praznik Veliki Šmaren, ko prirejajte to procesijo z barkami. Mogoče še nekaj
besed o tej procesiji.
Ja, procesija je nastala
kot je tudi nekoč že bila, ena največjih je bila leta 1912 ob štiristoletnici
prikazanja strunjanske Marije in s patrom Nikom sva prišla na idejo, da bi pa
morda ponovno to obudili. Konec koncev, kot Piran, Strunjan, Slovenija smo tudi
pomorska dežela, zakaj ne bi tudi na ta način, če imamo morje, zakaj ne bi
imeli romanja tudi po morju in to vidim, da ljudje so zelo hitro sprejeli za
svoje, ne samo domačini, tudi od drugod prihajajo. Je hkrati pa, ta romanja, ki
so sedaj bila trikrat, se pravi letos pripravljamo četrto, so vse skupaj
priprava na veliki jubilej, ki bo leta 2012, ko bo petstota obletnica
prikazanja Marije v Strunjanu. Ravno tako kot pri praznovanju svetega Jurija
želimo res vključiti čim širšo javnost, čutiti to povezanost tako, se pravi te
tradicije, verskega izročila, duhovne vsebine, kot tudi povsem turističnega
utripa, mislim da določeni sadovi so vidni. Prebuditi dejansko ta ponos na to,
kar imamo v Piranu. Dolga desetletja so vsi tako imenovani zakladi svetega
Jurija, se pravi vsa ta cerkvena, kulturna dediščina bila malce zanemarjena
oziroma skrita očem, noben se je ni zavedal v tej, v tem pomenu kot si jo
zasluži in to počasi prihaja na dan in tega smo veseli, čeprav jasno prinaša s
seboj tudi veliko dela in veliko napora.
Na poseben način pa Piran
zaživi tudi pred največjima krščanskima praznikoma, pred Božičem in pred Veliko
nočjo, prav s postavitvijo teh umetniških del po Piranskih cerkvah. Gospa Mira,
bi prosila Vas, da poveste malo več o obeh dogodkih.
Kot sem povedala že prej,
prav za ta dva praznika smo se odločili, da bi nekako pripravili po vseh
Piranskih cerkvah, nekaj kar bi opozorilo na ta dogodek, bodisi za Božič, ali
pa Veliko Noč in že vrsto let pripravljamo v Božičnem času jaslice po piranskih
cerkvah in v Velikonočnem času križev pot, kjer smo seveda skušali pa le tudi
kvaliteto te, da bi pokazali novo umetnost v teh starih kvalitetnih ambientih
in bi s tem lahko nakazali na nekaj živega, da je tudi sodobna umetnost živa in
tudi s tem bi se nekako lahko vključila tudi širša javnost, doživela tudi to,
kar mi doživljamo, nekako smo želeli, da malo se zasluti. Je, v bistvu gre za
en dialog, za eno ponudbo pokazati kakšna je naša vera preko teh skromnih
dogodkov, ki pa v bistvu so zelo odmevni in mislim, da tudi so bili vsa leta
kar na dosti kvalitetnem nivoju, tako da smo imeli tudi res eminentne umetnike
med temi stvaritvami, tako da je, postajajo ti dogodki res ena stvar, ki nas
nekako v mestu lahko tudi poveže in naredi iz tega mesta lahko res eno živo
skupnost.
Povezovanje, sodelovanje,
to je gotovo zelo pomembno, gotovo se v vsem tem kaže vaše prizadevanje, odkrivati
tudi tistim, ki morda niso verni, Kristusovo skrivnost. Seveda to, da to
začutijo, da to vedo in kakšna je ta pot, je odvisno pa od Gospoda. Kje
slutite, kako bi rekla, upanje, da boste na ta način res približali tudi
Gospoda, da damo ljudem še kaj več.
Ja, no, jaz sem prepričan
o to, v tem duhu tudi delam, prav preko, če govorimo o kulturi oziroma o
umetnosti, o lepoti, to je tisti, gotovo prvi korak, ki pelje človeka tudi k
razmišljanju v nekaj še onkraj, globljega, transcendentnega, presežnega, vedno
mi je umetnost bila tista, ki dejansko skriva v sebi, kaže na Boga in zato
tudi, če govorim zdaj kot župnik, moje pastoralno delo, oznanjevanje je
predvsem morda bolj usmerjeno prav preko tega, da skušam približati Boga, Božjo
ljubezen, Božjo lepoto, dobroto ljudem okrog sebe in mislim, da je v Piranu
verjetno to morda najbližji pastoralni način pastorale med ljudmi glede na
raznolikost ljudi, na kulturno raznolikost tudi, ki je lahko včasih obogatitev,
včasih tudi težava, vendar z neko odprtostjo mislim, da se prav preko kulture,
preko umetnosti da te razlike premostiti in najti skupen jezik. Piran je vedno
bil mesto kulture, mesto umetnosti, konec koncev imamo Pirančani tudi slavnega
Tartinija, ki je leta 1692 bil rojen in krščen v naši župnijski cerkvi svetega
Jurija. Tako da prav preko vseh teh dogodkov, ki so morda na prvi pogled
nekomu, nimajo nobene povezave direktno z župnijo ali z vero, vendar mislim da
vse vodi dejansko k končnemu cilju, to je k Bogu.
Beseda se ne vrača, dokler
ne obrodi sadu, v to verjamemo, to želimo tudi vsem župljanom v župniji Piran,
mnogo, mnogo tudi tega duhovnega uspeha pri vašem delu vam želim in se vam
zahvaljujem za ta pogovor.
Hvala lepa. Hvala. Hvala
lepa.
In seveda vsi poslušalci
lepo vabljeni v naš Piran, skozi vse leto boste kaj lepega našli za svojo dušo
in svoje srce.
(pesem)
DOBRO JE VEDETI.
Nedeljske svete maše so v
cerkvi svetega Jurija vsakič ob deset uri, v cerkvi svetega Štefana pa ob
osemnajsti uri, nedeljska sveta maša v italijanskem jeziku pa je ob sobotah v
cerkvi svetega Štefana in sicer ob osemnajsti uri. Svete maše ob delavnikih
krožijo po različnih Piranskih cerkvah, v zimskem času so ob osemnajsti uri,
spomladi in jeseni, marec, april, maj in september so svete maše ob devetnajsti
uri, v poletnem času, to je v juniju, juliju in avgustu pa ob dvajseti uri. Za
natančnejši razpored kakor tudi za marsikatero drugo informacijo o župniji
Piran pa lahko pogledate na splet pod http://zupnije.rkc.si/piran. V današnji
oddaji Iz življenja naših župnij sem se z gosti pogovarjala Zlata Krašovec, za
tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Andrej Gropajc.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar