ŽUPNIJI DESKLE IN GORENJE POLJE.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji
oddaji Iz življenja naših župnij Vam bomo predstavili tri obsoške župnije. To
so župnija Deskle, Gorenje Polje in Plave, zato so zdajle z mano v našem
koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Zoran Zornik in njegovi sodelavci,
Aleš Valentinčič, Helena Markič, Erika Valentinčič in Franka Mladenovič. Vsem
prav lep pozdrav.
Lep pozdrav.
Tri župnije moramo predstaviti,
zato je najbolje, da kar pohitimo. Gospod Zoran Zornik, kjer pravzaprav ležijo
te župnije, ki jih upravljate?
Župnija Deskle, Gorenje
Polje in podružnica Plave so postavljene v spodnjo Soško dolino. Kraj Deskle se
omenja že iz leta 1086. To je bilo kmečko naselje, bolj v gorenjih Desklah
kakor v spodnjih. Obe župniji Gorenje Polje in Deskle, sta vsaka na svoji
strani reke Soče in od leta 2001 sem tam župnik, sem tudi prvi župnik, ki
upravljam obe župniji in mislim, da nam je skozi ta leta lepo uspevalo graditi
most med obema župnijama, kjer imamo tudi veliko lepega sodelovanja. Kraj sam
je postavljen malo pred Gorico, le deset, petnajst minut vožnje je do Gorice,
kjer je gotovo bolj središče. Lepo in prijetno je bivati tako v kraju kjer si
nekje na podeželju obenem pa zelo blizu mestnih središč. Krščanstvo je v naše
kraje prihajalo iz Oglejskih škofij. Samostojnost so župnije dobile od nadškofa
Mihaela Attemsa leta 1757, od kar se tudi pišejo matične knjige. Prej pa se je
to vodilo iz Kanala. Cerkev je najstarejša Gorenjepoljska z lepim gotskim
prezbiterijem, potem pa je bila ladja kasneje tudi dozidana. Župnije so dobile
status župnije leta 1935, prej pa so bile nekako samostojne krščanske skupnosti
vezane na Kanal. Farni zavetniki teh treh cerkva, v Desklah je sveti Jurij, na
Gorenjem Polju nadangel Mihael in v Plaveh Janez Krstnik. Župnije imajo tudi še
podružnice, zlasti je pomembno omeniti svetega Ahaca v Prelesju, ki spada nekje
k Plavem, tak so tudi znamenite freske iz 16. stoletja. Nekje najbolj živo občestvo
in tudi praznovanje shoda pa je tudi na podružnici Goljevica, ki spada k
župniji Gorenje Polje. Tam se prvo nedeljo v maju vedno zbere veliko ljudi k
praznovanju poletnega shoda, na jesen zadnjega dne oktobra pa je tam tudi
praznovanje cerkvenega zavetnika svetega Volbenka. V ta kraj je gotovo zelo
zasidrana tudi tovarna Salonit Anhovo, ki je tam od leta 1921. S Salonitom
Anhovo kot župnija zelo lepo sodelujemo in so bili tudi zelo veliki donatorji
kadar smo obnavljali župnišče in cerkev v Desklah.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Kakšne so tej vaše
župnijske skupnosti, jih vidite bolj kot tri različne ali se počasi povezujejo
tudi med seboj, da se že prepletajo stvari, gospod župnik?
Gotovo da je Deskle eno
središče, ker tam je šola, je, so trgovine, zdravstveni dom in vse kar pač
spada v nek kraj in že s tega vidika se ljudje med seboj povezujejo. Res je, da
do leta 2001 sta bila tukaj dva župnika in sta pač samostojno upravljala
župnije, v teh letih pa smo se zelo povezali, ker vse oznanjevanje imamo v
Desklah in v župnijskih cerkvah, tako v Plavah kakor na Gorenjem Polju pa imamo
seveda bogoslužje in praznovanja. Prav skozi ta leta smo se zelo povezovali, se
vidi, ker imamo vse skupine skupne, tako zakonske skupine, tako srečanja za
starše, tudi pastoralni sveti se večkrat dobijo skupaj, pa tako Karitas, verouk
je ves v Desklah, za vse otroke, ker je tam tudi šola. Te župnijske skupnosti
so lepe in prijetne, v Desklah pride k nedeljski maši približno dvesto ljudi,
na Gorenjem Polju okrog sto dvajset in v Plaveh okrog petdeset. Vse tri cerkve
imajo nedeljsko sveto mašo. Skupaj bi lahko rekli, da je tam blizu štiristo
nedeljnikov, župnije so zelo aktivne in v njih je kar zelo veliko skupin, od
pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, zakonskih skupin, molitvenih skupin,
zelo veliko se v naših župnijah moli in mislim, da se ta blagoslov tudi čuti
pri našem delu. Tudi verouk in oratoriji in vse to nekako zaznamuje naše
župnije in mislim, da smo pastoralno kar dobro aktivni.
IZ FARNE KRONIKE.
Lepo. Zdaj ko smo izvedeli
kar precej o tem, kje ležijo vaši kraji, o tem kakšni ljudje tam prebivajo,
kako je krščanstvo živo, pa mi mogoče pogledali malo v zgodovino, v vaše farne
kronike. O tem nam bo pa spregovorila gospa Helena Markič.
Globoke brazde je v
župniji Gorenje Polje gotovo zaoral župnik Izidor Zavadlav, ki je kot zelo
mlad, zagnan duhovnik prišel na Gorenje Polje leta 1935. Zelo je poživi delo
tako na materialnem, kot tudi na duhovnem področju. Bil je zaveden Slovenec.
Antifašist in antikomunist, zato tudi preganjan od fašistične oblasti in od
komunistov. Tako so ga 15. septembra leta 1946, ko se je vračal iz Marijinega
Celja, komunisti zahrbtno ubili, prav na ta dan njegove mučeniške smrti se je
rodil gospod Bogdan Špacapan, ki je župnikoval na Gorenjem Polju od leta
oseminosemdeset do 2001. In smo ob petdesetletnici Zavadlavove smrti postavili
spomenik ob cerkvi v obliki svetilnika in na kraju umora tudi tako skromno
obeležje. Gospod Špacapan je ob tej priliki pisal knjižico Na braniku resnice,
v kateri je podrobno prikazano Zavadlavovo življenje. Vsako leto pa na, ob
obletnici smrti gospoda Zavadlava gremo na kraj smrti in molimo križev pot in
rožni venec, tako v procesiji gremo in je takrat potem tudi maša, ne. Zelo je
zaznamoval življenje v naši župniji tudi gospod Vinko Kobal, poznan duhovnik in
prijatelj mladih. V življenju župnije je zavel popolnoma nov veter, župnišče v
Desklah je postalo kraj stalnega zbiranja mladih iz naših župnij, pa tudi od
drugod. Prav v Desklah so se rodili dnevi zbranosti, ki so še danes stalnica
gibanja Pot. Na Gorenjem Polje smo leta 1991 praznovali ob hrumenju bombnikov
Jugovojske petstoletnico cerkve. To je bilo tako praznovanje z grenkim
priokusom, ne.
Zelo radi se torej
spominjate teh svojih duhovnikov, ki so naredili veliko za ta kraj in za vero.
So pa bile Deskle in Gorenje Polje rodovitni tudi za duhovne poklice?
Ja, zelo, hvala Bogu. V
tridesetih leti prejšnjega stoletja je bilo v Desklah pet novih maš in ena na
Gorenjem Polju. Največje veselje, no.
Ahm. Imeli ste pa
predčasno tudi zlato mašo.
Ja, zlato mašo je
praznoval na Gorenjem Polju gospod Stanko Medvešček leta 2002.
(pesem)
V današnji oddaji vam
predstavljamo župnije Deskle, Gorenje Polje in Plave. Za živ utrip v teh župnijah
si prizadeva veliko ljudi, pa bi začeli mogoče s tem, kako delujejo vaši
župnijski sveti in gospodarski sveti, gospod Aleš.
To da župnija ima župnika
še ni dovolj da lahko trdimo, da je ta župnija živa, saj župnija brez nekih
sodelavcev ter utripa, a ne, kaj kmalu postane mrtva. V župniji so pomembni vsi
sodelavci, zelo pomembno vlogo v župniji pa imajo prav člani župnijskih svetov,
kajti prav oni nosijo zelo pomembno vlogo. V naših dveh župnijah župniji Deskle
in Gorenje Polje ter podružnici Plave imamo dva župnijsko pastoralna sveta ter
tri župnijsko gospodarske svete, zbiramo se na rednih sejah, po potrebi pred
večjimi prazniki za organizacijo le-te, ali gospodarsko pred velikimi deli.
Prav iz razloga kot je že župnik omenil, da delujemo kot ena župnija imamo
včasih tudi skupne seje, župnijski pastoralni svet je v naših župnijah
sestavljen iz članov, predstavnikov skupin, ki delujejo v vseh treh župnijah,
hkrati pa je sestavljen tako da pokriva vse tri veje cerkve, to je
oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost ali Karitas. V župnijskem pastoralnem
svetu Deskle in Plave je enaindvajset članov, v gospodarskem svetu pa dvajset
članov. V župniji Gorenje Polje je v župnijskem pastoralnem svetu osem, v
župnijskem gospodarskem svetu pa deset članov, to sem že omenil v podružnici
Plave je pastoralni svet združen z župnijo Deskle, župnijski gospodarski svet je pa ločen in sestavlja pet
članov. Župnijski pastoralni svet je lahko rečemo župnikovo posvetovalno telo
ter skrbi v župniji za pripravo in organizacijo raznih praznikov, duhovni utrip
župnijo, pripravo svetih maš. No, v letošnjem letu je bilo zelo veliko vloženo
tudi v pripravo misijona. Župnijski gospodarski svet pa skrbi, predvsem za
gospodarstvo in cerkvene objekte. V zadnjih letih je bilo v naši župniji kar
precej narejenega tako da bom omenil samo nekaj najpomembnejših stvari. No, naj
omenil eno zelo pomembno delo, to je bila generalna obnova župnišča v Desklah
pri kateri so z vso vnemo sodelovali tudi vaščani ter je bilo opravljeno zelo
veliko število prostovoljnih ur dela, od samega začetka do vselitve župnika v
župnišče je minilo samo devet mesecev. V župniji Gorenje Polje pa se je na
župnišču naredilo novo streho. V obeh dveh župnijah, Deskle in Gorenje Polje in
podružnici Plave se je pa obnovilo vse v cerkvi, se pravi obnovilo se je vse od
elektrifikacije, zunanje fasade, strehe na vseh cerkvah, pa vse do notranjosti
cerkve. V župnijski cerkvi v Desklah pa smo pridobili še nov tlak v cerkvi,
oltarno mizo, ambon in tako dalje. Trenutno pa v Desklah poteka obnova zvonika,
glede na vse povedano in vsa dela, ki so bila opravljena v župniji, mislim, da
nam bo tudi to uspelo.
Ko poslušam vse tole, sem
pravzaprav kar malo presenečena, pa eno malo vprašanje še za Vas, gospod
župnik: Kako Vaši župljani vse to zmorejo, ker to pa je res velik zalogaj,
najbrž?
Res je, da smo zelo veliko
vložili sredstev v te obnove. Kako zmorejo? Ne vem. Vem pa to, da so zelo dobri
ljudje, da so odprtega srca in odprtih rok, zelo veliko sredstev so namenili za
obnove in veliko tudi sami prostovoljno opravili teh del tako da sem jim res
zelo hvaležen in mislim, da tudi to je nekje gradilo našo skupnost in naše
skupno bivanje, da smo lahko tudi skozi te materialne stvari postajali
prijatelji, bolj povezani med seboj in mislim, da je župnija, župnijska
skupnost čutila, da je cerkev in župnišče njihovo in da morajo to obnoviti prav
iz ljubezni do župnije in pa tudi iz ene globoke vere do Boga.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO
Gospa Erika Valentinčič,
Vi nam boste pa povedali, kako v Vašem kraju oziroma v Vaših krajih poteka
kateheza.
Ja, v naših župnijah imamo
kar šest katehistinj, ki so zaključile šolanje na katehetsko pastoralni šoli in
letos upam, da se nam bodo pridružile še dve, ki končujeta šolo, še Barbara in
Danica, vse poučujemo verouk in s tem smo tudi ena velika opora župniku pri
verski vzgoji otrok, verouk imamo ob ponedeljkih, ves verouk poteka v župniji
Deskle, pri tem bi pa poudarila to, da ni samo pomembna vzgoja otrok, ne,
pomembno je tudi, da se katehistinje same tudi versko vzgajamo, ne. Udeležujemo
se duhovnih obnov, ki potekajo, ki jih naš župnik ogranizira, katere so se tudi
udeležile katehetskega simpozija na Mirenskem gradu.
Vtis imam, da je verouk
zelo dobro organiziran, da ni problemov, ker vas je dosti, lahko organizirate
to ob primernem času najbrž kar kmalu potem ko končajo otroci pouk, ali kako?
Ja, pouk poteka ob
ponedeljkih, imajo vse skupine verouk, in to po šoli.
Ahm. To da poteka ves
verouk v Desklah, da se vsi srečujejo je najbrž dobro tudi za povezovanje otrok
med seboj iz teh krajev.
Gotovo, otroci hodijo
skupaj v isto šolo in so povezani že v šoli in potem pridejo skupaj tudi k
verouku, obenem pa tudi se njihovi starši med seboj povezujejo medžupnijsko,
ker so iz vseh treh župnijskih skupnosti.
Omenili ste starše, zanje
pa ni samo, da pripeljejo otroke k verouku, ampak so nekateri vključeni tudi v
zakonske skupine, o tem nam bo nekaj povedala pa gospa Helena Markič.
Ja, prva zakonska skupina
je bila ustanovljena takoj ko je prišel gospod Zoran, 2001. V župniji imata
srečanja dve zakonske skupini, mlajša, kjer so zakonci, ki so poročeni tam do
petnajst let in starejša, kjer smo pa zakonci, ki smo poročeni več kot dvajset
let. Ideja o ustanovitvi druge zakonske skupine je nastala na romanju v Lurd,
tam smo preživeli skupaj pet, šest dni, lepo smo se imeli in smo želeli to
druženje nadaljevati, tako je nastala zakonska skupina starejših. Gospod Zoran
pa je tudi organiziral šolo za zakon, ki je potekala dve leti, Tisti pari, ki
so to šolo obiskovali, tudi potem so se vključili v zakonsko skupino. Mlajša
zakonska skupina se srečuje enkrat na mesec ali pač po dogovoru, kakor je,
delajo po Vital Vidrovi metodi, tako da začnejo z odlomkom iz Svetega pisma in
potem nadaljujejo pogovor o zakonski temi ali v starševski temi. V starejši
zakonski skupini pa se po navadi v začetku pastoralnega leta dogovorimo o
programu, o čem bomo govorili, tako potem začnemo z molitvijo večernic, potem
gospod župnik je vedno zraven, on pripravlja to temo in končamo z druženjem,
kakšnemu prigrizku, kakšnemu kozarcu vina in nam je prav lepo.
Že gospod župnik je
omenil, da je v vaših krajih veliko molitve, kdo vse moli, kako se med seboj
molivci povezujejo nam bo povedala gospa Franka Mladenovič.
Ja, res je. Jaz ne bi samo
molitveno skupino omenjala, ampak ljudi, ki molijo v skupini, tako. Imamo sicer
pravo molitveno skupino, začetki te skupine segajo že več kot osem let nazaj,
ko so se začeli zbirati v Svetopisemski skupini, potem pa je od 2003 naprej je
ta skupina se nekako prelevila v molitveno skupino. Srečujemo se vsako drugo
sredo po maši, seveda nas združuje v prvi vrsti molitev, največkrat pred
Najsvetejšim, del te ure je pa vedno posvečen tudi drugačnemu poglabljanju
vere, v teh drugih delih ure smo se pobliže spoznali z zakramenti, z apostoli,
z veroizpovedjo, v letu Svetega pisma smo razmišljali ob Lukovem evangeliju, v
Pavlovem letu smo se bolj posvetili apostolu Pavlu, predstavljeni sta nam bili
okrožnici Svetega očeta Bog je ljubezen in Odrešeni v upanju. Zadnje leto
seveda pa v pripravi na slovenski evharistični kongres so te ure posvečene
evharistiji, to je v Desklah. Moramo pa obvezno omeniti tudi čisto majhno
skupino v Prilesju, to spada k podružnici Plave. Tam se združujejo molivke,
samo par jih je, so pa zelo vestne, zelo redne, vsak teden, enkrat do dvakrat
se dobijo pri molitvi, v svetih časih, v adventu in postu pa tudi v pripravi na
misijon pa celo vsak dan, se dobivajo po domovih, kar pa v Desklah pa ni prav
velika navada, po domovih se dobivamo v molitvi samo v adventu ob podobi Marije
Romarice. V naših župnijah, pravzaprav v Desklah, se dobivajo pri molitvi tudi
moški, in to vsako prvo nedeljo po maši, ostanejo v cerkvi in molijo rožni
venec. Rožni venec pa molijo tudi molivke pred mašo. Pred vsako mašo v vseh
treh cerkvah se moli rožni venec in zato smo lahko hvaležni našim vdanim,
vnetim molivkam. Mi smo letos imeli misijon v vseh treh cerkvah in na misijon
smo se pripravljali že od septembra, mesečno smo se dobivali pri molitvenih
urah za uspeh misijona. Te molitvene ure so bile kar lepe, bogate, ustavili smo
se pri svetem pismu, molili rožni venec z razmišljanjem, pa tudi nekaj pesmi je
bilo. Pri nas zelo radi počastimo Najsvetejše, vsak teden je v vseh cerkvah pol
ure pred mašo izpostavljeno Najsvetejše, imamo pa še, bi rekla, mesečne molitve
pred najsvetejšim, to je na prvo soboto v mesecu, pred mašo je eno uro
izpostavljeno, pa počastimo, imamo pa eno posebnost po vzoru iz Medžugorja, to
je pa po navadi zadnjo soboto zvečer se dobimo in počastimo Najsvetejše z
razmišljanjem, s pesmijo, dosti v tišini, lepa srečanja, zelo lepa. Ko sem že
omenila Medžugorje naj povem, da tudi kar dosti poromamo, tako smo bili v
Medžugorju trikrat, tudi dosti svetih krajev, ne samo doma, drugi v tujini, na
primer Rim, Čenstohovo, San Giovani Rotondo, Lurd, lani smo bili v Fatimi,
letos pa v Sveti deželi, smo hodili po Jezusovih poteh. Še nekaj imamo zelo
redno, tri leta smo se zbirali na duhovnih obnovah za odrasle v Soči, tu v
postnem času. Zbralo se nas je vedno več kot dvajset. Letos normalno te duhovne
obnove nismo imeli, ker smo imeli veliko duhovno obnovo doma, misijon. Prav za
te velike reči, in romanja, in duhovne obnove se moramo najprej zahvaliti Bogu,
potem pa seveda našemu župniku, ker zna to tako lepo organizirati in speljati.
Da ne pozabim še eno veliko skupino molitveno imamo: živi rožni venec. V vseh
treh župnijah je v živi rožni venec vključenih sto sedeminpetdeset molivcev, to
se pravi skoraj osem polnih rož. Zares da je molitev v živem rožnem vencu osebna,
vendar je, pripadamo eni skupini, ki moli za duhovne poklice. Za duhovne
poklice pa se darujejo tudi svete maše, redno je na Gorenjem Polju mesečna
sveta maša prav v ta namen. V Desklah pa na prvo soboto v čast Fatimski Materi
Božji, občasno pa tudi maša po namenu žena, to naj bi bil naš prispevek za
duhovne poklice.
(pesem)
Kako pa je v vaših treh
župnijah poskrbljeno za mlade? Gospa Erika.
Ja, tako. Včasih so bile v
naši župniji dve mladinski skupini, ena je bila srednješolska, ena smo bili
študentje. Danes je pač žal tako, da je samo še mladinska skupina v katero hodi
par srednješolcev, ne. Kako je poskrbljeno za mlade. Takrat smo kot študentje
še začeli pripravljati oratorij za otroke, najprej je bilo to enodnevno, ne, ko
smo se začenjali dobivati pred večjimi prazniki, pred Božičem, pred Veliko
nočjo in tako, v poletnem času pa smo imeli kar cel teden oratorij. Kako je
potekal ta oratorij? Tako da prvo je bila neka tema, ki jo je običajno imel
župnik, nato pa je sledilo ustvarjanje in sama igra otrok. No, tak oratorij pa
poteka še danes, ki ga vodijo nekateri mladinci in tako so lani otroci
spoznavali lik svetega Frančiška. Poleti peljemo tudi otroke, ki so strežniki
ali pa kako drugače sodelujejo v župniji za nagrado na poletni teden, tako smo bili
že trikrat v Izoli, ene dvakrat v Soči, lani pa v Logu pod Mangartom. Delavnico
za otroke imajo pa še vedno tudi tej mladi, ki potekajo enkrat na mesec, to po
navadi ob sobotah, ker otroci tudi spoznavajo razne like svetnikov, sodelujejo
razne reči, rišejo in tudi veliko pojejo. Tukaj bi pa jaz omenila še eno stvar,
na katero smo tako ponosni. (smeh). Takrat kot študentska skupina smo za
Miklavža šli na obisk k bolnikom in prav tistim, ki jih naš župnik obhaja za
prve petke. Najprej smo to začeli izvajati v Desklah, potem pa smo to razširili
in gremo zdaj v vse tri župnije in tako da je ta, mi rečemo temu Miklavževa
odprava, ne, lani že šesto leto razveselila te naše bolne in ostarele v naših
župnijah. Zdaj te naše študentske skupine ni več, ne, zato ker eni so se
poročili, eni delamo, nekateri smo večni študentje, ne. Smo pa vsi, ki smo bili
člani te skupine, zelo aktivni člani tudi v župniji. Imamo mežnarje, smo člani
zbora, bralci, v postnem času in adventnem času pripravljamo v cerkvi simbole,
po evangelijih, ki se v tistem času berejo. Pripravljamo križev pot na Paljevo.
Sodelujemo pri češčenju, ki ga je prej Franka omenila, skratka…
Ste pridni.
Internet na stran, desna
roka župniku, tako če lahko rečem.
Lepo. Kako pa je z vašimi
birmanci, gospod Aleš?
Kot ste lahko slišali je
naša župnija zelo živa in aktivna, v naši župniji sodelujejo tako starejši kot
mlajši, tako imamo tudi pri verouku veliko otrok. Prav iz tega razloga se
srečujemo tudi s pripravami na birmo. Priprava na birmo v naši župniji obsega
poleg rednega verouka, ki ga vsi poznajo še birmanske skupine. Birmanske
skupine vodijo animatorji, teli animatorji se na srečanje pripravijo skupaj z
župnikom. Z birmanci pa se dobijo dvakrat mesečno v župnišču, Ker se obenem
tudi zavedamo, da je delo z mladimi v teh letih zelo težko, je zelo pomembna
vera ter predvsem mnenju staršev. Zato se je župnik v času birmanskih skupin
srečeval s starši, kateri so mislim da na srečanja radi zahajali. Birmanske
skupine so bile nekako tako zastavljene, da so ob razmišljanju, ob razlagi
Svetega pisma, prišli v neko njihovo življenje. Se pravi odlomek Svetega pisma
smo prenesli v življenje. Naj omenim samo nekaj takšnih naslovov teh katehez,
recimo to so: Krmariti med skušnjavami, Drugačen zato izločen, Tvoji zakoni,
naši zakoni, Ne sodite, Odrini na globoko, Kdo si ti, Kdo sem jaz. Birmanci pa
v okviru priprave na birmo so imeli tudi vikend duhovnih vaj, na katerih so
podrobno spoznali življenje svetega Petra in se ob njim tudi pogovorili.
Duhovne vaje so pa za naše birmance potekale v Soči pri Bovcu, Stržišču ali
Logu pod Mangartom.
Aktivni ste tudi v
Karitas. Gospa Helena.
Župnijska Karitas je na
Gorenjem Polju in v Desklah. No, v Gorenjem Polju so bili zametki Karitas že od
leta 1981, ko je odbor za Karitas delal v okviru župnijskega pastoralnega
sveta.
Župnijske Karitas imajo
redna srečanja na dva meseca, po navadi se pač obe skupaj, po potrebi ločeno,
vsako leto organizirajo srečanja starejših, z mašo, pri tej maši prejmejo
bolniki in starejši tudi bolniško maziljenje. In po maši tako srečanje,
prijetno v župnišču. V jeseni potem te članice razdelijo zvezke, ne, ki jih
dobijo za otroke, za potrebne in tudi sredstva, ki se jih zbere. Redno hodijo
na srečanja medžupnijske Karitas v Novo Gorico, lani v jeseni v oktobru pa so
članice Karitas pripravile lepo praznovanje ob 110 letnici naše najstarejše
župljanke Tince in istočasno najstarejše Slovenke. Mašo je vodil gospod škof
Jurij Bizjak kot da …
Je bilo res tako posebno
praznovanje.
Posebno praznovanje, ja,
posebno praznovanje.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Zdaj ko smo že pri
posebnih praznovanjih, ne, me pa zanima, kako pa kaj pojete v vaših krajih, je
kaj petja tudi?
Ja, zelo veliko petja. Vse
tri župnije imajo vsaka svoj zbor, najštevilčnejši je v Desklah. Za zbor v
Desklah je že pred zelo veliko leti zelo poskrbel takratni župnik Filip Kavčič,
ko je v mladem fantiču Srečku Boštjančiču spoznal, da ima velik talent za
muziko in ga je uvedel v svet glasbe, tako da je Srečko že pri dvanajstih letih
začel vodit zbor in orglal in še danes sedeminpetdeseto leto vodi praktično,
orgla v vseh treh cerkvah in vztraja in vsa leta je vabil nove pevce, spodbujal
starejše pevce nas vztrajamo. Pojemo v glavnem skladbe domačih in tujih
skladateljev in železnega repertoarja cerkvenih zborov. V zboru v Desklah nas
je triintrideset pevcev vseh generacij, tako da občasno zapojejo tudi mlajši
del zbora, pač drugačne, novejše skladbe, ob spremljavi kitare, tako da je
velika popestritev. Sodelovali smo že, pred več leti smo bili v Logu pri Vipavi
na reviji cerkvenih zborov, potem smo bili na božičnici na Mirenskem gradu,
enih dvakrat smo peli pri polnočnici na Sveti gori, tako da smo se po
polnočnici v Desklah takoj nabasali na avtobus in šli na Sveto goro, zdaj pred
dvema letoma smo peli pri maši z mednarodno udeležbo na Sveti gori ob
devetdesetletnici konca prve svetovne vojne. Zboru se občasno pridružijo tudi
instrumentalisti. Zdajšnji dirigent zbora in vodja je pa Robert Hvalica.
Zelo lepo je tudi, ko
pevci vseh treh župnij stopijo včasih skupaj in za kakšno slovesnost tudi
skupaj zapojejo. Gotovo tudi na skupnem romanju, ki ga imamo na Sveto goro
vsako leto, pojejo skupaj, pa tudi ob drugih priložnostih in se mi zdi to zelo
pomembno, da se skupaj družijo in skupaj tudi nastopajo pri bogoslužju. Vsako
leto tudi pripravimo Cecilijanko, kjer pridejo pevci iz vseh treh župnij
skupaj, imamo skupno mašo, in potem tudi praznovanje, ki ga običajno pripravimo
kar v župnijski dvorani, vsako leto pa tudi imamo kakšen enodnevni izlet za
pevce, kar je tudi zelo lepa udeležba z vseh treh zborov.
Še beseda o bralcih.
Ja, za polepšanje
bogoslužja poleg drugih, se pravi poleg pevcev, poleg strežnikov, mežnarjev, pa
tudi krasilk, skrbimo tudi bralci Božje Besede. Na seznamih vseh treh župnijah
je za branje, nedeljsko branje in praznično branje zdaj šestinštirideset
bralcev, vedno pa vabimo še nove. Eni se celo opogumljajo in začnejo brati med
tednom pri mašah, ne. Za večje praznike, ob krstnih svetih mašah, ob prvem
svetem obhajilu, birmi ali porokah pa preberejo Božjo Besedo kar starši, botri,
sorodniki, ob porokah normalno novoporočenca. Občasno se bralci opogumimo pa ob
praznikih in svetih časih, ob postu in v adventu pripravimo tudi kakšen uvod,
tako da še s tem obogatimo malo bogoslužje, mašo, ne, moram pa reči, da se kar
vsi, kar nas je vključenih v branje se dobro zavedamo kaj pomeni branje Božje
Besede, da je to oznanjevanje sebi in vernikom, nobeno nastopanje, ne.
Imate pa tudi farno
glasilo.
Naše glasilo izhaja
dvakrat letno, ob Božiču je radost, ob Veliki Noči pa upanje. V začetku smo
izdali celo dve številki poletni, žarek, potem pa, to so bolj počitnice in pa
smo se mogli dosti bolj pomartrt, da sta te dve številki izšli, tako smo te
opustili. Prvo glasilo je izšlo ob Božiču 2004, zdaj pa je izšla že štirinajsta
številka našega glasila Upanje. Lahko rečem, da vsak najde nekaj v teh naših
glasilih. Verjamem pa, da kar večina prebere glasilo od začetka do konca. V teh
glasilih so eni standardni članki, tako na primer uvodnik je vedno eno razmišljanje
na temo praznika. Potem je Sveto pismo in jaz, razmišljanje ob odlomku iz
Svetega pisma, predstavitev nam znanih oseb pa cerkva v okolici, pa cerkvic
tudi, ne samo cerkva. Napovednik: to so eni taki redni članki, ostalo pa se
nabere kar precej člankov, zdaj jih je bilo menda sedemnajst, osemnajst, so pa
iz utrinkov iz življenja v naših župnijah. Lahko rečem, da je kar prijetno
branje, imamo pa zraven glasila še tiskana oznanila tedenska, ki jih dobi vsaka
družina in pa se moram pohvalit s kar lepo in bogato internetno stranjo, kar
pridne roke teh mladih sodelavcev župnikovih in župnik sam skrbi, da je ta naša
internetna stran lepa.
Ahm. Skratka nastaja kar
ena taka bogata farna kronika, ki pa bo še posebej zanimiva mogoč potem čez
leta, ko se boste ozrli nazaj, kaj ste pa nekoč počeli.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA
Naš čas se počasi izteka
in prav je, da spregovorimo še o tistem o čemer na koncu naše oddaje po navadi
spregovorijo naši gostje, to pa je: Zakaj ste radi vključeni prav v župnijo, ki
ji pripadate? Najprej to vprašanje Vam, gospod župnik Zoran Zornik.
Torej tukaj sem na prvem
mestu, kjer sem župnik, prej sem bil kaplan, in pravijo da prva fara je kot
prva ljubezen, in ob vsem tem, kar je bilo tukaj povedano, je bilo začutiti, da
je v župniji zelo veliko sodelavcev in moram reči, da smo v teh devetih letih
stkali zelo veliko in globoke prijateljske vezi, da smo veliko skupaj
ustvarjali na vseh področjih, ki jih naj ima ena župnijska skupnost in sem
vesel, da živim med temi ljudmi, ki so odprti, ki so dobri, ki so radodarni, ki
so radi sodelavci, to so ljudje, ki, bo rekel, vse karkoli smo odprli kot
možnost skupin ali da bi nekaj ustvarili, prav vse nam je nekako uspelo, zato
ker so to zelo dobri ljudje in mislim, da smo vsi tudi čutili, da je bil božji
blagoslov med nami.
Enako vprašanje še za vse
ostale. Mogoče najprej gospa Irena Markič.
Jaz sem rada v tej
župniji, ker sem v teh krajih zrastla, ker imam tukaj vse moje prijatelje, s
katerimi se srečujemo pri mašah, po maši, na praznovanjih in skratka zadovoljim
lahko vsem mojim potrebam po druženju, po ustvarjanju, po duhovni poglobitvi.
Gospa Erika Valentinčič.
Ja, jaz bi rekla isto kot
Helena, ne, tukaj sem od rojstva, imam vse svoje prijatelje, ker smo skupaj in
pri sveti maši in pri vseh drugih aktivnostih, ki so v župniji in skupaj smo pa
tudi izven tega, ne. Vse kar delam, delam s srcem, zato sem rada v tej župniji.
Gospa Franka Mladenovič.
Ja, tudi jaz sem rojena
Deskljanka, pripadam tej fari od prvega dne. Vse kar je bilo lepega se je
zgodilo v tej fari, v tej cerkvi, zato sem hvaležna Bogu, da sem lahko še
naprej tam in da lahko tudi jaz kaj malega dam drugim.
Še gospod Aleš
Valentinčič.
Ja, tudi jaz v tej župniji
Deskle sem rojen in sem tudi obiskoval verouk, skratka z njo sem povezan že vse
od otroštva, kot otrok sem bil strežnik, sedaj pa še toliko bolj povezan z
župnijo kot mežnar in član teh župnijskih svetov, se pravi gospodarskega in
pastoralnega sveta in prav tukaj vidim, a ne, to moč, a ne, ki jo pač črpam za
moje delo, a ne, pa tudi prijateljstvo z župnijskimi sodelavci in tudi
župljani.
Hvala vsem, ki ste prišli
v Koper za tale pogovor. Preden pa našo oddajo zares zaključimo še priporočilo
k vašim farnim zavetnikom. Kot je povedal v začetku gospod župnik, je zavetnik župnije
Deskle sveti Jurij, zavetnik župnije Gorenje Polje nadangel Mihael in zavetnik
župnije Plave Janez Krstnik. Torej: sveti Jurij, sveti Mihael, sveti Janez
Krstnik.
Prosite za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar