ŽUPNIJA KOPER STOLNICA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Dragi prijatelji, dober
večer. V nocojšnji oddaji Iz življenja naših župnij se bomo srečali z župnijo
Koper stolnica. Pred mikrofonom najprej prisrčno pozdravljam gospoda župnika
Jožeta Pegana.
Dober večer.
In njegove sodelavce,
gospodično Tino Montanič.
Dober večer.
Gospoda Valterja Grbca.
Dober večer.
In gospo Andino Gregorič.
Dober večer.
Vsi smo kdaj turisti, vsi se
kdaj odpravimo na pot, mnogi Slovenci se odpravijo na Slovensko obalo in nekako
vemo, kje leži mesto Koper. Gospodična Tina, Vi ste nam pripravili nekaj
takšnih čisto osnovnih podatkov o župniji. Kako se je pravzaprav versko
življenje v Kopru pravzaprav začelo?
No, tako. Koper je s svojo
izjemno lego in lepoto že od nekdaj prestolnica in glava slovenske Istre in
največje mesto na naši Jadranski obali. Zaradi velikega pristanišča je zares
naše okno v svet. Zanimiv in pomenljiv pa je naš Koper tudi zaradi svoje bogate
verske tradicije. Diakonu blaženemu Eliju pripisujejo skrbno misijonsko
delovanje na tleh današnjega Kopra in pa njegove okolice že v drugi polovici
prvega stoletja po Kristusu, vse od daljnega šestega stoletja pa Koper ostaja
in postaja, raste in upada kot močna krajevna cerkev, kot škofija pa četudi
zaradi najrazličnejših vzrokov skozi zgodovino in čas kar nekajkrat priključena
Tržaški škofiji, mogoče še za sklep, da je naša župnijska cerkev nekakšen
osrednji spomenik našega mesta in je posvečena Devici Mariji Vnebovzeti,
praznik kot vsi veste obhajamo na Veliki šmaren 15. Avgusta, prvi škof sveti
Nazarij pa ostaja in pa vedno bolj postaja priljubljen mestni zaščitnik in
patron. Na njegovem sarkofagu, ki krasi našo stolnico je zapisano: To domovino
varuj in jo sveto vladaj.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod Jože Pegan, kot
župnik koprske župnije nam povejte, kakšen je prav obseg te župnije in morda
število vernikov.
Stolna župnija obsega
mestno jedro, to je celoten nekdanji otok z vsemi širitvami iz otoka samega.
Mislim na Semedelo, na Olmo in Šalaro in vsa obrobja našega mesta, na Bošamarin
in Kampel, Triban in Škocjan. Gre torej za obsežno področje, ki je zelo gosto
naseljeno in šteje približno petindvajset tisoč prebivalcev in je kot tako od
leta 1993 razdeljeno v dve župniji ali še lepše rečeno, da se je namreč v
devetdesetih letih iz stolne župnije rodila hčerinska župnija svetega Marka,
naša župnija kot smo že slišali šteje petnajst tisoč prebivalcev različnega
verskega prepričanja. Računamo, da je v tem številu osem tisoč kristjanov, od
teh jih predvidoma prihaja k redni nedeljski maši okrog osemsto.
Koper je kot Beneško
mesto, kot staro mesto znano po številnih cerkvah. Ta primer poznamo v Piranu,
poznamo tudi v Izoli in prav tako v Kopru. Kot srednješolec sem se sprehajal po
Koprskih ulicah in dolgo sploh nisem vedel, da je na trgu Muda cerkev svetega
Basa, ki je vzidana med ostale hiše. Povejte nam župnik, koliko je pravzaprav
teh cerkva v Kopru in če je morda katera od teh tudi podružnica.
Ne, Koper podružnic nima,
ima pa kot ste, si rekel ima celo vrsto cerkva, oratorijev, prostorov, kjer se
je slavilo sveto Božje ime. Jih bom malo naštel in omenil. Mogoče najprej
cerkve svete Ane, ki jo upravljajo bratje frančiškani. V njej je redno
bogoslužje in v obnovljenem samostanu se spomnimo še kakšno leto nazaj kot so
bili tam koprski zapori, torej v obnovljenem samostanu tudi študentski dom in
mnoge druge dejavnosti. Potem že omenjena cerkev svetega Basa na Prešernovem
trgu ob Velikih vratih, tam se časti križani, crocifisso miracoloso, potem
cerkev svete Marte, kjer je deloval kapucin sveti Leopold Mandič, ta cerkvica
svete Marte in Marije je zdaj uporabljena s stran pravoslavne župnije v Kopru.
Tam se redno zbira pravoslavna cerkev. Potem še vrsta manjših cerkva, na primer
cerkev svetega Tomaža, svetega Justa, v neposredni bližini stolnice še cerkev
svetega Blaža, kjer je pokopan znameniti škof Pavel Naldini in še vrsta drugih,
ki so v občinski upravi in uporabi ter v Bošamarinu cerkvica svetega Hieronima.
Število cerkva, nekoč naj bi jih bilo v Kopru okrog štirideset, kaže na neko
resničnost, ki se danes žal ne samo na obali, ampak tudi sicer v slovenskem
prostoru izgublja. Stolna cerkev, največja cerkev v Sloveniji je tako za redno
bogoslužje več kot zadosti. V njej se vsako nedeljo k trem mašam zbere, smo že
rekli podatek, okrog osemsto vernikov. Tako je procent nedeljnikov glede na
krščene, ki naj bi jih bilo v stolni župniji okrog osem tisoč, borih deset
procentov. To kaže na skromno slovensko povprečje. Vendar za večje praznike in
posebne priložnosti se to število osemsto podvoji ali celo potroji. Tako naša
župnija hrani skrite rezerve občasnih in oddaljenih obiskovalcev ter mnogih, ki
v našo stolnico prihajajo kot obiskovalci, turisti. Nekoč samostojna, velika
stolna župnija se je leta 1993-ega razdelila, smo rekli, da je mati rodila
svojo hčer, to je hčerinsko cerkev svetega Marka in prav tu se odvijajo mnogi
pastoralni programi. Vendar kljub vsemu stolnica ohranja svojo posebno vlogo.
Naj samo omeni božično, velikonočno spoved, naj omenim mnoga slavja in
bogoslužja, ki jih opravlja škof monsignor Metod Pirih ali pomožni škof Bizjak,
Jurij. Torej, mnoga slavja, mnoga srečanja, ki zaobjemajo življenje župnije in
krajevne cerkve ali škofije, mogoče sam veš, kako se v naši župniji prepleta to
in ono, župnijsko življenje s škofijskim, škofijsko z župnijskim in se ustvarja
ena, mislim, prisrčna, prijetna simbioza, sobivanje.
(pesem)
IZ FARNE KRONIKE.
Župnija Koper stolnica ima
torej bogato zgodovino, je pravzaprav prafara, ena prvih župnij v tem delu
Evrope. Gospod Valter, sedaj nam pa povejte, kakšna je bila slovenska zgodovina
župnije, zgodovina župnije od druge svetovne vojne naprej.
Po drugi svetovni vojni je
mesto Koper, ki je bilo v glavnem ribiško malo mesto, se počasi začelo
prazniti, ker so mnogi odhajali v tujino in tako se je mesto izgubilo ogromno
prebivalcev, po drugi strani so pa iz celotne Jugoslavije se preselili v Koper,
ker je Koper iz ribiškega mesta postajalo počasi industrijsko, turistično
mesto. V tistih časih kot otrok se spomnim, da so najprej na začetku v župniji
bili frančiškani, kasneje je, so sprejeli župnijo škofijski duhovniki in eden
izmed prvih župnikov, prvi župnik je bil takrat gospod Leopold Jurca skupaj z
očetom Bojanom, ki je bil kaplan.
Oče Bojan je dolgo deloval
v župniji tudi kot župnik potem?
Je deloval kot župnik, ja,
in tudi v tistih šestdesetih letih mislim, da je bila še ena zelo važna
sprememba, ki se je dogajala v celotni, vesoljni Cerkvi. Zgodil se je drugi
vatikanski koncil, ki je prinesel en svež veter ne samo v svetu, ampak tudi v
naši župniji. Rodilo se je, rodil se je mesečnik Ognjišče, nastala je škofija
in tukaj je zaživela čisto neko novo življenje.
Pred časom smo praznovali
jubilej monsignorja očeta radia Ognjišče in očeta revije Ognjišče gospoda
Franca Boleta. Sami začetki Ognjišča so bili prav v Koprski župniji. Je tudi Ognjišče
takrat zaznamovalo življenje župnije?
Seveda, da je. Predvsem,
ker smo se mladi, ki smo, nas je začela preglaševati Cerkev, pokoncilska
Cerkev, smo iskali neko delo, takrat nismo hodili v disko klube, ni bilo
televizije, računalnikov in smo se tako zbirali in smo praktično ustvarili
ognjišče v neki skromni kleti. Tam eni so tiskali, drugi so vezali, zvijali in
tako je rastla župnija. Kot smo rekli je pa koprska župnija stolna župnija in
hkrati tudi predstavlja pastoralni sedež škofu. Gospod župnik, povejte nam,
kako je v tem obdobju pravzaprav ni bilo ves čas to Koprska škofija.
Gotovo, da ne. 1975-ega
leta z Ozimskom sporazumom je bilo uveljavljeno in potrjeno razmerje med
Italijo in takratno Jugoslavijo. Takoj po tem Ozinskim sporazumom so se začele
urejati tudi cerkvenopravne zadeve z Jugoslavijo oziroma Slovenijo in Vatikanom
in takrat se iz apostolske administrature, ki je bila za Goriško področje v
Novi Gorici, za Koprsko v Kopru se je iz vseh teh enot za Reško, se je iz vseh
teh treh enot, jih ponovim, torej: Goriško, Tržaško-Koprsko, Notranjsko oziroma
Reško, se je iz vseh teh treh enot rodila nova obnovljena koprska škofija s
škofom Janezom Jenkom, torej prvi škof obnovljene in povečane koprske škofije
je škof Janez Jenko. To se je zgodilo najprej uradno z bulo leta 1977-ega,
zunanje slovesno praznovanje pa je bilo v januarju 1978-ega leta.
V tem povojnem času je
koprska župnija imela tudi en duhovni poklic duhovnika gospoda Milana Nemca, ki
je sedaj deluje kot…
Kot pastoralni delavec,
kot duhovnik in katehet deluje v sosednji tržaški škofiji, kjer je kar veliko
število naših ljudi in njim od posveča skozi katehezo in bogoslužje svoje
duhovne, duhovniške moči.
V vsej tej zgodovini pa
koprska župnija, ki sicer ni dala toliko duhovnih poklicev, kot pa je stolnica
doživela posvečenj.
Torej tudi če bi prišlo do
ponovne delitve, da bi stolna župnija ponovno rodila recimo cerkveno središče
in župnijo, ki je v Šalariji, bo njena vloga matere in prve cerkve v škofiji
ostala, saj se kot si rekel v njej dogajajo čudovita srečanja, če pomislimo
slab mesec nazaj mašniško posvečenje in skozi ta leta je bilo takih praznikov
kar nekaj, mašniških posvečenj. Potem za veliki četrtek krizmene maše in mnogo
drugih slavij. Ob, leta 1999-ega tisoč letnica stare koprske škofije. To so
prazniki, ki zaznamujejo stolnico in mesto Koper in vso krajevno Cerkev.
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Župnija Koper stolnica
nima samo statične vloge, ni samo glava od vseh župnijskih cerkva v koprski
škofiji. Gospod župnik, kakšen je utrip župnije v smislu pastoralne dejavnosti
skozi pastoralno leto?
Če čisto preprosto
odgovorim, kot v vseh župnijah tudi v naši župniji poteka življenje v pralcu
oznanjevanja, gre za redno oznanjevanje, katehezo, mogoče bi poudaril katehumenat,
se v naši župniji odvija služenje, bolj poznamo to poslanstvo Cerkve skozi
besedo Karitas in nenazadnje kot krona se v naši župniji in stolni cerkvi
odvija redno bogoslužje z redno evharistijo in mnogimi sodelavci. V ta ritem
kot posebnost naše župnije je prav gotovo prisotnost italijanske manjšine.
Mogoče kaj več o tem sodelavci, ki so zdaj tukaj
Z nami je gospa Andina
Gregorič. Gospa Andina, ko se sprehodimo po koprskem pokopališču vidimo v
starem delu velike in lepe italijanske grobnice, vidimo večino spomenikov
italijanskih družin, ki so živele v tem koncu, ko se pa preselimo na novi del
vidimo od muslimanskih spomenikov, tudi do krščanskih, ampak slovenskih in se
je to izredno spremenilo kakor je slika starega in novega pokopališča, tako se
je z drugo svetovno vojno če se ne motim to spremenilo tudi v Kopru.
Ja, najbolj se je
spremenilo po letu štiriinpetdeset, ko je veliko ljudi zapustilo mesto skoraj v
večini. Nekaj smo tudi ostali, tako da imamo poleg šole imamo tudi verouk v
italijanskem jeziku, imamo redno mašo nedeljsko sicer v sobotah, važno je to,
da ohranimo naš jezik, našo kulturo, naše tradicije, še najbolj važno je to, da
lahko otroci in odrasli molimo in se tudi izpovedujemo v svojem jeziku, ne, to
je le, hkrati pa smo tudi vključeni v, mislim z večinskim narodom, ker večkrat
smo skupaj pri slovenski maši oziroma tudi pri italijanski, tudi recimo kadar
so pogrebi imamo tudi v italijanskem jeziku in moram reči, da jaz tu kot
katehistinja začela petindevetdeset, takrat je bil samo en otrok, ne, zdaj pa
jih imamo pa trinajst, čeprav so v mešani skupini, ne, malo je težje delati,
vendar se je to ohranilo.
Mislim, če lahko dopolnim
gospo Andino, da gre tukaj za eno spoštljivo, prisrčno sobivanje obeh
skupnosti, večinske in manjšinske in to je, tako čutim, gotovo bogatenje istega
prostora in istega občestva.
Gospod Valter, Vi ste
katehist že precej časa. Kakšen je pravzaprav verouk v Koprski župniji?
Kot smo prej omenili je
župnija leta triindevetdeset ločena na dve župniji, pred tem seveda smo imeli
verouk v majhnih prostorih in je vse pokalo po šivih. Naj samo povem primer, da
eno leto smo imeli več kot sto petdeset prvoobhajancev. Učim res že verouk
dolgo časa, začel sem pa z majhno italijansko skupino v šestdesetih letih. Danes
imamo manj verouka, seveda ker so dve župniji in kar bi mogoče najbolj
izpostavil, ne to kot verouk, ne, mogoče včasih je bolj, vsaj nekateri starši
jemljejo kot obveznost do prejema zakramentov. Bi izpostavil nekaj drugega, kar
zadnje čase se dobivamo skupaj z župnikom enkrat na mesec vsi kateheti, kjer se
sami osebno poglobimo, kajti edino tako lahko vzdržimo ta pritisk nevere, ki
prehaja iz nekaterih staršev na otroke.
Kateheza v župniji pa ni
namenjena samo otrokom. Dolga leta so s srednješolci, z mladinci delali
kaplani, sedaj kaplana koprska župnija nima. Gospodična Tina, kako se
pravzaprav mladi zbirate in kaj je bom rekel vaše vodilo, da se dobite kljub
temu, da nimate kaplana?
No, ta odhod kaplana,
moram priznat, da se to naši skupini kar pozna in da se ob tem nekajletnem
mojem sodelovanju skupina tudi zreducirala, predvsem po tem odhodu in nismo
zelo številčni. Običajno se nas zbere tam med pet in deset, pa vendar tudi če
nas ni mogoče toliko kolikor bi si želeli, je mogoče tudi ta majhna skupina ni
nujno vedno slaba, ima tudi to svoje prednosti, recimo v pogovoru, vedno vsak
pride do besede, bolje se poznamo in mislim, da se vsak, ki pride k nam lahko
počuti sprejetega, vedno znova tudi radi prihajamo in se imamo vedno lepo. No,
lahko povem, da se dobivamo oziroma srečujemo ob petkih po sveti maši, srečanja
običajno začnemo s petjem, potem temu sledi skupna molitev, ki jo običajno
nekdo od nas vnaprej pripravi. Najpogosteje se nato pogovarjamo o neki določeni
temi, sledi nek pogovor, običajno skrbno pripravi Marjana, včasih priskočiva na
pomoč z Lanom, potem izmenjujemo mnenja in jih soočamo, osvetljujemo razne
probleme, ki nas tarejo. Mogoče lahko rečem, da je srečanje zgolj nek del
razmišljanja o tematiki in iztočnica potem za osebno poglobitev in
razglabljanje, no, ne smem pozabiti na naše družabne filmske večere, sproščeno
praznovanje rojstnih dni in včasih pa na celo kakšen skupinski izlet. Letos v
Božiču smo se celo zorganizirali in izdelovali voščilnice. Za pestrejše
dogajanje poskrbijo naši gostje kot na primer mlad par, zdravljeni odvisni in
pa drugi gostje, ki se radi odzovejo našemu povabilu. Povezanost in delovanje
skupine podpira naš župnik, ki nas, ko le utegne na srečanjih tudi rad obišče,
se z nami pogovori, potrudil se je celo in vzpostavil letos delovanje mlajše
skupine, ker se je pač zgodilo, da smo zdaj že večinoma na mladinski skupini
študentje, zato se on mislim da mesečno srečuje z mlajšimi našimi sovrstniki,
no, srednješolci, tako da bi vzpostavili mogoče tudi neko novo skupino. No,
udeležujemo pa se tudi vseslovenskega srečanja mladih s Stični, sodelujemo pri
škofijskem dnevu mladih, letos celo v soorganizaciji, ker vemo, da je potekal v
naši župniji, kot posamezniki pa z veseljem kakšen poletni teden preživimo tudi
v Stržišču.
Mladi niste aktivni samo v
skupini, temveč se prek različnih dejavnosti v župniji vključujete tudi v širše
življenje župnije. Vi ste bralka Božje Besede.
No, tako je, res sem,
sodelujem pri tedenskem in nedeljskem bogoslužju, svoje delo opravljam že vrsto
let, saj sem del te bralske skupine že od svete birme naprej. Lahko rečem, da
je naša bralska skupina po številu precej velika. Mislim, da nas je okoli
štiriindvajset. Menim, da gre tukaj za odgovorno sodelovanje v župniji,
pomembno je, da bralci beremo z veseljem in tudi z neko veliko mero
spoštovanja, zavedati se moramo, da je Božja Beseda prebrana in slišana pri
maši za mnoge morda edino srečanje z odlomki iz Svetega pisma in ravno zato je
pomembno, kako je prebrano. Potrebujemo tudi neko predanost, da Božjo Besedo
morda sami že doma premislimo, jo potem posredujemo naprej in seveda skušamo
živeti tudi v svojem vsakdanu.
Kateheza je v Kopru torej
izredno bogata. Gospod župnik, omenimo tukaj prav posebnost koprske župnije, ki
ima možnost srečanja s katehumeni od blizu. Sami tudi sodelujete in
pripravljate katehumene.
Zdaj to dogajanje
spremljam že deseto leto in lahko rečem, da je prav katehumenat za tiste, ki
mogoče ne veste, neke vrste šola tistim, ki bi radi v svet vere vstopili kot
odrasli, da je to tisto dogajanje Cerkve, kjer se Cerkev najbolj približuje
oddaljenim in vstopa v ta razkristjanjeni svet z veselim sporočilom o Kristusu,
o odrešenju, o Velikonočni skrivnosti. To so redna srečanja po stopnjah
razdeljena, bogata v smislu odkrivanja vere, poglabljanja v Božjo Besedo in
tudi poglabljanja v samo sveto bogoslužje, ki dobi svojo krono in izpolnitev v
Velikonočni vigiliji, ko katehumeni iz obale prav v stolnici prejmejo potrditev
svetih zakramentov, zakramentov uvajanja kot rečemo, krsta, birme in
evharistije. To delo res opravljam z veliko zavzetostjo in veseljem in mi pri
tem delu pomagajo tudi duhovniki iz okolice. Bog daj, da bi tudi skozi
katehumenat obraz Cerkve zasijal v vsej Velikonočni luči.
Gospod Jože Pegan, Vi ste
poleg tega, da ste koprski župnik tudi dekan in tukaj v Kopru delujete zdaj že
deseto leto. Kakšno prihodnost vidite za Koprsko župnijo?
Tri stvari bi na kratko
poudaril: kako nujna je poglobitev vere verujočih, zato načrtujeva s kolegom
župnikom od svetega Marka gospodom Jožetom župnijski misijon prihodnje leto
2010 za poglobitev vere verujočih. Drugi majhen poudarek, pomenljiv: Koper
nujno potrebuje novo župnijsko središče, delitev bo gotovo boleča, bo terjala
najrazličnejša bremena, je pa to, če se želimo približati ljudem in kristjanom,
je to nuja našega velikega mesta, torej središče nekje v Šalari. In tretja
zadeva, ki nas prizadeva nas vse tukaj zbrane, potreba laičnega apostolata. Iz
krstnega posvečenja naj bi zorela naša odgovornost za podobo Cerkve danes.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Gospod Jože Pegan, zakaj
bi se kot župnik župnije Koper stolnica posebej zahvalili Bogu?
To je zelo lepo vprašanje
in kot pika na i za sklep tega našega srečanja tukaj v studiu radia Ognjišče.
Bi se rad iz srca zahvalil vsem mnogim sodelavcem. Leta nazaj so bili to naši
odlični kaplani, zdaj sta to duhovna pomočnika monsignor Franc Bole in magister
Božo Rustja z mnogimi ljudmi, kristjani, ki verujejo, da s tem preprostim,
zvestim sodelovanjem zidamo skrivnostjo Božje kraljestvo sredi našega mesta in
sredi tega sveta ter vsem iskren Bog plačaj in pogumno in vztrajno
nadaljevanje.
S tem smo se res
približali koncu današnje oddaje. Nedeljske svete maše so v koprski stolni
župniji zjutraj ob osmih in ob desetih in zvečer ob devetnajstih, pozimi ob
osemnajstih. Dragi poslušalci in poslušalke, Koprska župnija Vas prisrčno vabi
na praznovanje Marijinega vnebovzetja, ki se bo prav slovesno obhajal 15.
avgusta v Kopru. Gospod župnik, kdaj je najbolje, da pridejo?
Ja, najbolj slovesna sveta
daritev, praznična, ki jo bo vodil škof Metod, naš ordinarij, bo zvečer ob
devetnajsti uri, takrat bomo tudi obnovili posvetitev Brezmadežnemu srcu Device
Marije. Torej, vse lepo, lepo vabim prav k tej sveti daritvi.
Devici Mariji se bomo
priporočili tudi mi in se s tem od vas poslovili. Hvala lepa.
Hvala in nasvidenje.
Kraljica v nebesa vzeta.
Prosi za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar