ŽUPNIJA KAPELA NOVA GORICA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci oddaje Iz življenja naših župnij, v današnji oddaji vam bomo
predstavili župnijo Kapela Nova Gorica. Zato so zdajle z mano tamkajšnji župnik
pater Krizostom Komar in tri njegove sodelavke: Kristina Škibin, Patra
Zavrtanik in Ana Vončina. Pozdravljeni, vsi štirje.
Pozdravljeni.
Župnija Kapela Nova
Gorica. Predstavite nam jo.
Župnija Nova Gorica Kapela
je, ma ne moremo več reči mlada župnija, ker je že srečala Abrahama in je stara
že šestdeset let in je prva župnija v tem mladem mestu, ki je nastalo po drugi
svetovni vojni in je tudi nekje kot župnija obhajalo šestdeset letnico, ko je
takratna Jugoslavija podpisala 1947-ega leta z Italijo v Parizu podpis je
takrat nastala meja med Jugoslavijo in Italijo in je močno nekje posegla v to
ozemlje in takrat je nastala tudi potreba po nastanku nove župnije in tako je
takrat sveti sedež ustanovil samostojni vikariat in apostolski administrator je
takrat postal doktor Franc Močnik, 5. septembra 1947 in s tem leto lahko
govorimo o nastanku nove župnije, saj so se od takrat naprej začele pisati
matične knjige, kot je krstna, pogreba in poročna knjiga. Prvi župnik ali vikar
takrat je postal pater Otmar Vostner, on je tudi postal potem uradni prvi
župnik, župnija je pa nastala nekaj let kasneje, 1953-ega leta, tako da včasih
ne vemo, kaj bi praznovali, ali letnico nastanka vikariata 1947 ali
triinpetdeset, ampak smo nekje si postali enotni, da bo ta letnica 1947 kar
uradna.
Tako za lažjo predstavo,
po vojni je Gorica ostala Italiji in na ozemlju današnje Nove Gorice je začelo
rasti mesto, nastal je tudi vikariat in kasneje župnija, ki pa bi bila
pravzaprav verjetno brez strehe nad glavo, če je ne bi vzel pod svoje okrilje.
Frančiškanski samostan
oziroma frančiškani slovenske frančiškanske province Svetega križa, kajti s
tem, ko je nastal vikariat, so tudi italijansko frančiškani kmalu potem odšli
in prepustili to postojanko tukaj na zahodu naše dežele slovenskim frančiškanom
in od takrat naprej je to naša postojanka oziroma naša župnija. Glede na to,
kar piše v kroniki se je kar s tem, ko je bil ustanovljen vikariat in potem
župnija, se je začel že pravi razcvet župnijskega življenja, lahko si to
predstavljamo kot popek, ki je s tem, ko je postal samostojni vikariat, je ta
popek vzcvetel in začelo se je krščevat. Potem bile so prve poroke, prvi pogrebi
in te prva matične knjige so se hitro, hitro napolnile.
No, in počasi je postala
Nova Gorica že tako velika, da je bila ena župnija premajhna in takrat ste se
morali delu odpovedati, je tako?
Ja, gotovo, ne. Nova
Gorica je hitro nastajala in od leta 1947 do leta 1976 je bila to edina
Novogoriška župnija. Leta 1976 pa je nastala nova župnija Nova Gorica Kristus
Odrešenik in tako je potem seveda veliko novonastalega mesta Nova Gorica padlo
pod novo župnijo, medtem kot ostali zaselki Stara Gora, Pristava, Rožna Dolina,
del našega mesta Nova Gorica pa je ostalo pod Kapelo.
Mogoče še beseda o tem,
kdo je zavetnik vaše župnije.
Ja, tudi glede zavetnika
je kmalu apostolski sedež določil, da naj bo naš farni zavetnik Gospodovo
oznanjenje, tako da je cerkev posvečena prav tej skrivnosti.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Ja, lahko bi rekel, da je
to ena srednje velika župnija. Ima, tako pišemo vsakoletne statistike, enih pet
tisoč dvesto prebivalcev, nedeljnikov je kot zadnje čase ugotavljamo vedno
manj, kot tudi druge župnije to zabeležijo. Nekje štiristo petdeset ljudi hodi
k nedeljski sveti maši. Potem je treba poudariti, da glede na to, da smo mestna
župnija in da so se mnogi tudi izselili iz župnije, so močno bi rekel navezani,
čustveno navezani na ta samostan, na ta kostanjeviški hribček, zato vsako
nedeljo tudi nekje redno prihajajo k sveti maši od drugod, ne samo iz naše
župnije. Kot vse ostale župnije, tudi naša beleži vsako leto več pogrebov kot
krstov in pater sobrat, pater Andrej kot eden prvih župnikov, pravi, ko sem jaz
bil župnik, ne, tukaj, pa je bilo zelo malo pogrebov. Seveda, takrat je bila
mlada župnija, zdaj pa postajamo recimo stara župnija, ne, tudi po teh
statističnih podatkih, ki jih beležimo zadnja leta. Drugače na župniji je
veliko skupin, jaz pa sem na župniji zdaj že nekje deseti župnik. Od patra
Vostnerja, Otmarja Vostnerja do zdaj se nas je nekje menjalo že deset in jaz
sem na župniji tretje leto v tej službi.
IZ FARNE KRONIKE.
Ja, gotovo je tukaj treba
omeniti poleg prvega župnika, patra Otmarja Vostnerja, dva, lahko rečemo velika
župnika. To je drugi župnik, pater Andrej Volk, ki je bil župnik v času
pokoncilskih sprememb in je takrat resnično ta mlada župnija zacvetela v vsem
cvetju ali je pokazala vso svojo barvo, začele so se ustanavljati teli
župnijski zbori, tako mešani, otroški kot tudi druge skupine so dobile nekje
zalet prav v času patra Andreja Volka, ki je vodil tudi župnijski zbor takrat,
tretji veliki župnik je bil pater Lojze Kos, on je nadaljeval delo svojega predhodnika,
patra Andreja in vse skupine so nekje močno živele, tako skupine otrok, mladih
in tudi odrasli so radi prihajali na Kostanjevico k sveti maši. Za časa patra
Lojzeta je to ozemlje, kamor spada naša župnija leta 1976 močno stresel potres
in poškodoval malo prej obnovljeno župnijsko cerkev in tudi samostan, tako da
so morali v nekaj mesecih vse skupaj povezati, ker če ne bi tega naredili, bi
potem kasnejši potresi, ki so se zgodili čez nekaj mesecev verjetno naredili še
hujšo škodo. Kar se tiče župnijske kronike, bi lahko govorili veliko stvari,
ker župnija je resnično zaradi tega, ker smo frančiškani in delujemo kot
bratstvo, lažje nekje pristopali k ljudem in zato so tudi ljudje radi in še
vedno radi prihajajo na Kostanjevico k sveti maši ali verouku ali tudi se
poročajo. Ko sem omenil poroke, v tej župniji se je poročilo zelo veliko parov
od blizu pa tudi od daleč in tako da beležijo te knjige kar precej porok, kar
zadnje čase pogrešamo, zadnje čase ni porok, tudi ne od blizu in ne od daleč.
(pesem)
Po tejle pesmi, ki smo jo
pravkar slišali, pa Vas vprašam gospa Kristina Škibin, kako je s petjem v
župniji?
No, v kroniki se večkrat zasledi,
da se je prav za Kapelo reklo, da vsa Kapela poje, cela Kapela poje za kakšno
pastoralno leto, veroučno leto, ker zelo veliko je poudarka na ljudskem petju,
tudi patri zelo to spodbujajo, pri vsaki maši tudi med tednom se večkrat kakšno
zapoje, če ne, če je tiha maša, pa se vsaj na koncu kakšno doda. Imamo tudi
šest organistov, tudi pritrkovalna skupina, zdaj bodo za Veliko noč
pritrkovali. Kot pevec tudi lahko vsak najde prostor odvisno od generacije,
imamo otroški zbor, dekliški zbor in odrasli mešani zbor, pa tudi lahko
sodeluje vsak kot instrumentalist, imamo tudi šolo kitare in jaz bi začela kar
z otroškim zborom, so taka simpatična skupina, jih je kar precej. Od
predšolskega do tretjega razreda. Oni tako poživijo veroučne maše pri katerih
sodelujejo vsak drugi mesec, ker se izmenjujejo z dekliškim zborom, zborček
vodi Martina Madon, organistka je Terezika Paljk. So zelo otroci zelo
simpatični, živahni, sodelujejo tudi izven župnije, na Sicilijanki, na Mali
božičnicah, na miklavževanju, ki ga prirejamo v župniji. Ob materinskem dnevu
bodo tudi malo popestrili s svojim programom in se tudi redno srečujejo pri
vajah ob nedeljah, celo so se združili za letošnji Božič z ministranti in tako
da so zelo prisrčni in recimo, da to je naša bodočnost. Potem ko pridejo po
obhajilu ta mladina lahko pač pristopijo, zdaj se imenuje dekliški zbor, včasih
je bil mladinski, ko so recimo bili še fantje, zdaj so same punce in so se lepo
preimenovale kot nekoč mladinski zbor oziroma petje mladih ima tradicijo,
nekako petdeset let na Kapeli in so tudi začela kot dekleta, tako da deklet je
šestnajst, so tam kar v velikem razponu let, to so recimo naša osnova oziroma
potem naj bi prestopile nekako v odrasel zbor mešani. Pojejo vsak petek pri
večerni maši, imajo prej še eno uro vaj, pojejo pa različne, predvsem ritmično
duhovne pesmi, to kar zdaj mladim najbolj leži, enoglasno oziroma dvoglasno,
to, kitare so prisotne, čeprav tudi ob orglah zapojejo, ob violini, kakšen
drugi inštrument se še včasih pojavi. Kar se pa tiče njihovih recimo izhodov iz
župnije so bile na Mali božičnici okrožja, zdaj se povezujemo tudi z okrožjem
in to je tudi lepa stvar, nas je malo več, tudi recimo zapoje se lepo, drugače
pa kot zbor hodijo vsako leto za Miklavža v dom upokojencev, letos je pač
oziroma lani je to odpadlo zaradi tele nove gripe, je šel Miklavž sam, so pa
letos vsi trije zbori na Kapeli zelo veseli, ker so skupaj priredili en
dobrodelni koncert za družinski center na Sveti Gori in so tudi, pravi se, da
so prvič zapele vse tri generacije celo tako skupaj povezano, no. Še o
župnijskem zboru, v njem pojejo odrasli, ja, in že prve vaje sem tako zasledila
v kroniki, so bile že šestinštiridesetega leta, potem so aretirali tistega
organista, tako da uradno prepevajo od adventa sedeminštirideset s sestro
Ljudmilo Šmon so začeli, potem se je pa izmenjevalo kar precej organistov,
zborovodij nekaj, ampak veselje do cerkvenega petja povezanega, združenega je
pa ostalo kot eno dobro jedro. No, zvesta organistka je gospa Terezija Paljk,
ona skoraj že petdeset let je organist, začela je kot petnajstletna deklica, v
zboru zdaj prepeva petindvajset odraslih in pa zajemajo iz te bogate zakladnice
not, notnega arhiva s kora in pojejo seveda redno ob nedeljskih mašah, čeprav
letos, ko smo hoteli malo spodbuditi ljudsko petje, poje zbor samo prvo in
tretjo nedeljo v mesecu, četrta nedelja, razen če ni kakšen večji praznik, je
ljudska maša, ljudsko petje, in potem druge nedelje v mesecu so pa veroučne
maše, kjer se pač izmenjujeta otroški in tale dekliški zbor, so pa tudi pevci,
seveda ostajajo prisotni na koru tudi ko pojejo drugi in pač, ko je ljudsko
petje so velika podpora ljudskemu petju. Pevci so tudi člani mnogih drugih
skupin v župniji, nekateri so zelo tudi zagreti in kot zbor pa že
tradicionalno, ne, se udeležujejo božičnic ali pa teh srečanj okrožja in tudi v
domu upokojencev so prejšnja leta tradicionalno peli na Božični maši za svetega
Štefana. Tako. V glavnem kdor ima rad na Kapeli glasbo, kolikor je pač star,
lahko najde en svoj prostor.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Po vsem tem, kar nam je
povedala gospa Kristina, se ne bojim, da ne bi bilo bogoslužje v vaši cerkvi
res lepo, pa mogoče omenimo še tiste skupine, ki poleg pevcev prispevajo k
temu, morda bi začeli, ne vem, z bralci. Gospa Petra.
Ja, bralci so zelo
pomembna skupina, ne. Ta skupina je med najštevilčnejšimi, mislim da, v naši
župniji, približno trideset jih je. S svojimi bralnimi sposobnostmi sodelujejo
pri vsaki sveti maši, tudi med tednom in tudi pri jutranji. Organiziranih je
bilo že več srečanj z bralci, tako v župniji kot tudi na medžupnijski ravni, ker
bralce je treba tudi vzgajati, na teh srečanjih so ustrezni predavatelji z
nasveti pripravljali bralce na nadvse sveto opravilo. Pravijo, da učitelj
vzgaja svoje učence že s samim vstopom v razred in preden spregovori besedo,
podobno velja tudi za bralca Božje besede. Vsak bralec bi se moral zavedati, da
je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da s svojo besedo iz Svetega pisma
nagovarja vernike, zato je zelo pomemben že sam pristop bralca k ambonu,
njegova obleka, primerno branje in vemo, da branje Božje Besede ni nastopanje v
gledališču in mislim, da so naši bralci lepo vzgojeni.
Nastopajo pa tudi v lepem
okolju, za kar mora gotovo nekdo poskrbeti, mogoče poveste še kaj o krasilcih.
Imamo samo enega. No, bom
začela s citatom z zadnje družine, ki ima en krasen članek prav o krašenju
cerkva. »Krašenje cerkva je pomembna in čudovita naloga, vsi, ki skrbijo, da so
naše cerkve lepo okrašene s svojo nadarjenostjo in na svoj način prispevajo k
češčenju in večjemu veselju obiskovalcev cerkva.« Na Kapeli pa nas že dolga
leta s svojimi umetniškimi aranžmaji razvaja brat Miran, vsak teden sproti
poskrbi za aktualnost dogajanja pri bogoslužju, v kotu pred prezbiterijem
okrasi primerni simbol, ki nas seznanja z vsebino bližajočega se praznika ali
pa z liturgično vsebino cerkvenega leta, dobe cerkvenega leta. Trenutno je na
tem mestu križ s trnovo krono ob vznožju, smo v postu, ne, še posebej se
potrudi pred velikimi cerkvenimi prazniki, nepozabno je njegovo velikonočno
jagnje, pred leti ga je pripravil, nepozaben velik golob ob priliki birme, ne,
Sveti Duh, ki se razliva nad birmance. Oboje je izoblikoval iz samega cvetja,
Ja, cvetje je izraz veselja in hvaležnosti Bogu in tega se brat Miran še kako
dobro zaveda in v njemu značilnih oblikah to podarja obiskovalcem naše cerkve.
Lepo. Pater, kako pa kaj
pomagajo pri tej lepoti bogoslužja strežniki?
Ja, strežniki, to je tudi
ena skupina, ki pomembno doprinese k lepoti bogoslužja v vsaki župniji, ne, če
naredijo pevci sveto mašo slišno, jo naredijo strežniki vidno, ne. Tako da je
tudi kot imajo druge skupine tradicijo v župniji, imajo tudi naši strežniki
tradicijo in pred desetletji je bilo pri maši tudi do dvajset ali pa še več
strežnikov ali ministrantov. Sedaj, v tem času je strežnikov kot seveda tudi
otrok, manj, pa še vedno jih je štiriindvajset nekje na seznamu in predvsem ob
nedeljah so prisotni in poministrirajo, pa tudi med tednom skorajda ni dneva,
ko ne bi vsaj eden bil prisoten, da pomaga duhovniku pri obhajanju svete maše.
No, zdaj ko smo že
omenili, recimo dekliški zbor, pa otroški zbor, pa te strežnike, ki sodelujejo,
se pravi, nekako imam občutek, da je vaša župnija kar obdarjena s temi mladimi
sodelavci, za katere je seveda treba skrbeti tudi pri katehezi. Gospa Petra, Vi
boste povedali nekaj o tem, kako je organizirana ta.
Ja, kateheza poteka podobno
kot po drugih župnijah. Od predšolske do mladinske, župniku so v veliko pomoč
katehistinje, ki jih imamo sedem, vsaka se razdaja po svoje, v skladu s svojimi
talenti. Delo pa usklajujejo na srečanjih z župnikom vsaj štirikrat letno,
načrt si postavijo na začetku veroučnega leta, potem pa se srečajo v začetku
adventa, ker pripravljajo otroke za sodelovanje pri devetdnevnicah pred
Marijinim brezmadežnim spočetjem imamo in potem seveda devetdnevnica pred
Božičem, naslednji je na začetku posta, kjer spet vsaka katehistinja pripravi
svojo skupino otrok za sodelovanje pri molitvi križevega pota in seveda četrto
srečanje se navadno zgodi ob koncu veroučnega leta, če je potrebno se pa
zberejo še kdaj, ne. H katehezi spada pa tudi priprava na birmo, je dveletna in
poteka usklajeno v šestih župnijah Novogoriškega okrožja, naša Kapela, Solkan,
mestna ta, Kristus Odrešenik, Kromberk, Osek, Šempas, to smo nekako povezani. V
drugem letu priprave, to je leto birme pa se vsebine katehez dopolnjujejo v
birmanskih skupinah, teh je po navadi šest, sedem in v vsaki skupini tudi po
šest, sedem otrok, nekako. Voditelji birmanskih skupin so večinoma starši
birmancev, če je potrebno pa priskoči na pomoč tudi kakšna katehistinja in
morda še kdo od aktivnih članov župnije. V zadnjem letu priprave pa se birmanci
udeležijo tudi tridnevne duhovne obnove na Sveti gori, ki jo vodijo manjše
sestre svetega Frančiška.
Če je kateheza tisto, kar
je nekako bom rekla, tako skoraj obvezno za mlade ljudi, pa je zelo dobro, če v
župniji obstajajo tudi kakšne dejavnosti, kamor se mladi vključujejo, zato da
bi se bolj povezali v to skupnost. Tudi take skupnosti imate, to so najprej Frančiškovi
otroci.
Ja, to je skupina, ki je
namenjena, že samo ime pove, za otroke, ne, predvsem tam nekje od prvega
razreda naprej. So župnije po Sloveniji, ki imajo že to skupino in potem smo
lani na začetku tega pastoralnega leta prišli na idejo, da bi tudi mi
ustanovili skupino in ker je kar nekaj mladih navdušenih, da bi bolj spoznavali
svetega Frančiška in to tudi podajali naprej otrokom, so sprejeli ta izziv in
postali animatorji. Trenutno je ta skupinica majhna, tako da ima vsak animator
enega ali pa dva, ki ju vodi, drugače so pa vsi, tako animatorji kakor otroci
zelo navdušeni in se radi srečujejo na mesečnih srečanjih, ki trajajo nekje po
dve šolski uri.
Ahm. Poleg tega pa imate
tudi neke ustvarjalne delavnice za otroke.
Ja, te organizirajo
večinoma katehistinje, pa tudi povabijo še koga, ki ima kakšne posebne talente,
tako. Tradicionalne so že kar, bom rekla, adventna, božična, postna. Vedno so
ob sobotah dopoldne. Na soboto pred prvo adventno nedeljo otroci izdelujejo
adventne venčke, naslednji dan na nedeljo jih prinesejo k maši, jih postavijo
pred glavni oltar, da jih duhovnik blagoslovi in potem odnesejo domov. Potem
Božična, na božični delavnici izdelujejo voščilnice, ki jih potem za Božič
podarijo gojencem doma ostarelih, po navedi, zdaj večkrat je že bilo tako,
torej, v dom ostarelih v Novi Gorici potem odnesejo. Postna delavnica ima več
možnosti, na njej izdelujejo bodisi čestitke za materinski dan, smo že o njem
slišali, praznik Gospodovo oznanjenje, ki je praznik naše župnije in seveda
takrat tudi posvetimo pozornost materam, lahko pa izdelujejo tudi velikonočne
voščilnice, ki jih potem odnesejo v dom ostarelih in podarijo tem starejšim za
praznike. Poleg teh delavnic, to, no, to so tradicionalne, poleg teh pa se
zgodijo tudi priložnostne, imeli smo že rožnovensko delavnico. Na njej so
otroci pred rožnovensko nedeljo izdelovali rožne vence in so jih tudi naslednji
dan prinesli k maši, postavili pred oltar in duhovnik jih je blagoslovil in
potem so jih seveda po maši odnesli domov. V letu Svetega pisma smo imeli tudi
svetopisemsko delavnico, potem pred nekaj leti je bila delavnica za spodbudo
otrok, da bi sodelovali v Slomškovem bralnem priznanju in verjetno je bila še
kakšna, ki se jih otroci zelo radi udeležujejo, z velikim navdušenjem pridejo
zraven.
(pesem)
Mogoče še par besed o
skupinah, ki delujejo v vaši župniji, molitvene skupine,…
Ja, je kar nekaj
molitvenih skupin, mislim, da je zelo, zelo pomembna molitvena skupina, ki se
kar sama organizira, to je molitev rožnega venca vsak dan, pol ure pred
jutranjo mašo, jutranja maša je ob sedmih zjutraj, se pravi ob pol sedmih so že
na Kapeli, in pol ure pred večerno mašo, ki je tudi ob sedmih zvečer, in tem
voditeljem ni težko tudi v najhujši zimi in neogrevani cerkvi voditi molitev
rožnega venca, ne, pozimi jim sploh ni težko priti, kljub temu, da je res naša
cerkev neogrevana in kot primorske cerkve večinoma niso, ne, čeprav slišim, da
je nekaj v načrtu, da mogoče jo pa bomo v bodoče spremenili, ja, tako. No,
potem imamo molivce Binkoštne dvorane, ki se zbirajo k molitvi vsak trinajsti
dan v mesecu, Frančiškova družina se pod duhovnim vodstvom patra Vilija s Svete
gore dobiva enkrat mesečno, prenova v Duhu pa ima svoja srečanja vsak torek.
Zadnje tri, to se pravi Binkoštna dvorana, Frančiškova družina in Prenova v
Duhu delujejo na medžupnijski ravni in so zelo lepo obiskovane. Pomembna je pa
tudi svetopisemska skupina. Pred petimi leti je naš župnik pater Krizostom
oblikoval svetopisemsko skupino, število udeležencev niha, tam nekje med deset,
petnajst in to je ravnopravšnja skupina, v kateri lahko vsak aktivno sodeluje v
pogovorih. Sveti Pavel, ki je v lanskem Pavlovem letu pogrinjal mizo s svojimi
nauki, tudi letos še naprej hrani našo svetopisemsko skupino s svojo duhovno
hrano, vsako leto pa ta skupina zaključi svoje delo z nedeljskim, popoldanskim
izletom oziroma romanjem, do sedaj smo imeli tri, pred tremi leti smo odšli k
svetemu Hieronimu visoko v pobočje Nanosa, če kdo ne ve, kje je ta znamenita
cerkvica. Potem se je zgodilo romanje k svetemu Socerbu, ki je tudi nekje tam v
bližini, lani pa smo obiskali svetega Pavla nad Vitovljami, tudi zelo zanimiva
cerkvica.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Gospa Ana Vončina, Vi pa
nam boste povedali nekaj o tem, kaj počne Karitas.
Naša župnijska Karitas je
po številu članov najmanjša delujoča skupina v naši župniji. Člani naše
župnijske Karitas smo aktivni na veliko področjih in nobenega dogajanja v naši
župniji ni, da ne bi bili prisotni tudi mi. Delovanje naše župnijske Karitas se
razteza čez vse leto. Že vrsto let imamo programe, ki so stalnica v našem
delovanju. Srečanja imamo enkrat mesečno, kjer pregledamo opravljeno delo ter
se dogovorimo o delu, ki smo si ga zastavile za naslednji mesec. Stalnica skozi
vse leto in naša posebna skrb so ljudje z nizkimi osebnimi dohodki, prav v tem
času na tretjo in četrto postno nedeljo zbiramo sredstva za nakup hrane ljudem,
ki so deležni paketov hrane pri škofijski Karitas. Poleg tega pa občasno
priskočimo na pomoč tudi ljudem, ki paketov hrane ne dobivajo, vseeno pa se
težko prebijajo iz meseca v mesec. To hrano same odnesemo po domovih in reči
moram, da je ni tako malo, občasno pa finančno pomagamo tudi pri plačilu položnic,
kot članice tudi Škofijske Karitas pa po razporedu pomagamo tudi v skladišču
oblačil, v preteklem letu smo posebno pozornost namenili družinam s štirimi ali
več otroki, v našo župnija spada tudi bolnišnica za invalidno mladino v Stari
Gori, tudi te paciente večkrat obiščemo. Poleg bolnišnice pa je tak tudi
varstveno delavni center in varovancem tega centra pripravimo darilca, katera
jim izroči pater Krizostom s mladimi iz naše župnije. Pri nas na Kapeli pa je
svoj prostor dobila tudi skupnost srečanje in s temi fanti iz Don Pierrinove
skupine smo stalno na vezi, za Božič in Veliko noč pa obiščemo naše starejše,
bolne in invalidne župljane. Na prvo soboto v oktobru pa pripravimo že
tradicionalno srečanje ostarelih župljanov, ki seveda se začne v cerkvi s sveto
spovedjo, nadaljuje s sveto mašo, zaključi pa se z družabnim srečanjem, pogostitvijo
in kratkim programom naših mladih iz župnije. Posebno skrb pa namenjamo
oskrbovalcem doma upokojencev. V domu upokojencev pripravimo sveto mašo za
Božič, Veliko noč ter Veliki šmaren. Svetih maš se udeleži veliko število oskrbovancev,
seveda pa s sodelavci Karitas pomagamo tudi tistim, ki sami iz sobe ne morejo k
sveti maši v jedilnico, tiste pa, ki so nepokretni in ne morejo iz sobe, jih
obiščejo po sobah, vsakokrat pa oskrbovance doma obdarimo s priložnostnimi
darilci, ki jih izdelujejo naši veroučenci pod vodstvom katehistinj. Povedati
pa moram, da nam ob vseh teh obiskih prostovoljno pomagajo tudi gospe, ki niso
članice naše župnijske Karitas, poleg vsega naštetega pa v mesecu maju en teden
sodelujemo tudi pri šmarnicah v domu upokojencev. Vsako leto pa se na tretjo
soboto v juniju organizirano udeležimo romanja na Brezje. Mislim, da smo bili
na teh romanjih prisotni vseh enainštirideset let. Poleg vsega naštetega pa ima
vsaka od nas tudi osebne zadolžitve, ki jih vestno izpolnjujemo. Poleg vsega
naštetega pa se članice župnijske Karitas tudi duhovno obogatimo, na duhovnih
vajah, seminarjih, predavanjih in tudi romanjih. Članice naše župnijske Karitas
pomagamo kjerkoli vidimo potrebo in zmoremo pomagati. Svoje sodelavce lahko
samo pohvalim za njihovo sodelovanje in požrtvovalnost. V Karitas je vedno
veliko dela, če le hočeš in zmoreš. Vemo, da je še veliko potrebnih naše
pomoči, ob tej priliki bi se rada zahvalila vsem, ki nam stojijo ob strani in
nam pomagajo, bodisi duhovno, finančno, s svojim delom in še kako drugače.
Hvala Bogu, da nam ljudje zaupajo in to je za nas zelo osrečujoče in potrditev,
da smo na pravi poti. Vse to pa nam daje moči, da premagujemo napore in
dobivamo moči za nove izzive.
(pesem)
V župniji pa se verjetno
vsako leto z veseljem pripravljate tudi na župnijski piknik, nekaj takega imate
ali ne.
Ja, letos bo že osmič in
mislim, da se ga vsi prav zelo razveselimo, po navadi je to sredina junija,
dogaja se v sredini junija, začnemo ga ob enajsti uri z mašo, potem se pa
nadaljuje seveda kosilo in ves popoldan smo skupaj na tem popoldanskem druženju
se zgodi marsikaj, srečelov, skeči, igre z žogo, razni kvizi, otroci pojejo,
zabave prijetne dovolj in katehistinje so tudi tle na delu in samo pohvaliti
jih moramo, ker so tako dobre in te otroke znajo tako animirati, da jih je
veselje gledati.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Navajeni smo že, da naše
goste zmeraj vprašamo, kaj je tisto v njihovi župniji zaradi česar so Bogu
najbolj hvaležni, da lahko živijo in delajo prav v tej župniji. Najprej bom
seveda dala besedo patru Krizostomu.
Najprej sem Bogu hvaležen,
da sem lahko med temi ljudmi, čeprav sem iz Savinske doline, iz Štajerske, sem
se med njimi dobro vživel in mi je med njimi lepo. Hvaležen sem Bogu za vse
otroke, za vse mlade, za vse družine, ki rade prijajo na ta naš hribček in se
vključujejo v župnijsko življenje. In nenazadnje sem hvaležen tudi za vse
župnijske sodelavce in sobrate, ki pomagajo pri življenjskem utripu naše
župnije.
Isto vprašanje še za vas.
Najprej gospa Petra.
Zakaj rada sodelujem in
sem vesela, da sem v tej župniji? Ne morem mimo stavka, mislim, da je od
svetega Avguština, ki je rekel, bojim se Boga, ki gre mimo in se ne vrne več. In
zato, kadarkoli sem nagovorjena pomagam po svojih močeh pomagati. Ustavila bi
se pa pri enem drugem vidiku, na Kapelo radi zaidejo verniki tudi iz sosednjih
župnij in pravijo, da jim je na Kapeli domače, toplo in da se v naši cerkvi
lepo počutijo. Kot član te župnije čutim odgovornost tudi do vseh teh
obiskovalcev in rada bi, da bi jim bilo še naprej prijetno v naši cerkvi in naj
nas čim pogosteje obiskujejo.
Gospa Ana.
Jaz bi rekla, hvala Bogu,
da me je izbral, da sem lahko v službi ljudem, da se lahko žrtvujem, svoj
prosti čas, saj včasih je hudo, samo na koncu, ko vidiš srečnega človeka, si
tudi ti srečen. In tista sreča te nosi še naprej, da še kaj drugega narediš in
da še kaj novega se spomniš, še to bi lahko naredila pa še to.
In še gospa Kristina.
Tako pod Marijinim oziroma
ob Marijini roki, pod njenim varstvom tako in se ji včasih še zahvaljevati,
recimo, sploh s pesmijo, oziroma to je že veliko, ne, da imamo sploh to
možnost.
Priporočimo se zdaj pred
koncem naše oddaje še vaši nebeški zavetnici. Kostanjeviška Marija.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar