torek, 29. maj 2012

ŽUPNIJI KROMBERK IN VOGRSKO




ŽUPNIJI KROMBERK IN VOGRSKO.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili kar dve župniji in sicer župnijo Kromberk in Vogrsko. Razlog za takšno odločitev je seveda to, da je gospod župnik Cvetko Valič zadolžen za pastoralo in za vse drugo kar župnikom pač gre v obeh župnijah. Lepo pozdravljam v našem studiu zdaj gospoda župnika Cvetka Valiča, gospoda Vojka Pavlina, zgodovinarja iz Kromberka in gospo Mirjam Komjanc, lep pozdrav vsem skupaj.
Pozdravljeni. Dober dan. Lepo pozdravljeni tudi z naše strani.
Najbolje bo, da kar začnemo. Gospod Vojko Pavlin, zgodovinar ste in Kromberk je kraj, ki ima svojo bogato zgodovino.
Ja, Kromberk gotovo ima bogato zgodovino, pri čemer mislim, da je najprej v začetku treba poudariti, da se je kraj v starejših časih imenoval drugače, namreč Stran je starejše ime, staroslovensko ime za ta kraj, ki je bil kasneje na osnovi plemiške družine Koronini, ki so bili posestniki od sedemnajstega stoletja naprej, se je preimenoval v Kromberk po plemiškem predikatu, ki ga je ta družina, kasneje tudi grofovska družina Koroninijev nosila. Torej staroslovensko ime Stran zelo lepo geografsko opredeljuje ta prostor, kajti kraj se nahaja na straneh Vipavske doline, ki se izteka proti Soči, proti Goriškemu polju, drugo kar je pri tem treba poudariti je, da poleg Kromberka tvori župnijo Kromberk tudi bližnja vas Loke, torej samostojna vas, tako da gre za dve vasi, dve soseski, ki sta se izoblikovali od srednjega veka naprej s svojim sakralnim središčem. V Kromberku je prva cerkev, zelo stara cerkev, gotska cerkev, srednjeveška cerkev, posvečena najprej Mariji, kasneje v sedemnajstem stoletju se je patrocinij zamenjal in je bila posvečena sveti Katarini. Zelo znamenita cerkev, ki lahko nosi celo kontinuiteto iz antičnih časov, kajti na sveti Katarini, nekateri pravijo temu tudi Kekec po znamenitem gostišču, ampak pravilo je dejansko gre za grič svete Katarine ali Katarinin grič. V antičnem času torej je ta prostor bil naseljen in je bilo zagotovo tam eno veliko, veliko naselje, morda se je imenovalo Siliganum v pozni antiki in morda je tam stal tudi grad, vsekakor je stalo gradbišče in zelo verjetno, tukaj citiram arheologa Draga Svoška, ki je kopal na tem področju, je tukaj verjetno stala cerkev že v antičnih časih, samo na žalost tam sledi ni več, ker so ob gradnji planinske koče pravzaprav teren zravnali in je vprašanje, če bi se tam kaj našlo. Torej verjetno gre za nekaj podobnega kot pri Tonovcovemu gradu pri Kobaridu, za podobno naselitev, tako da se na tej osnovi lahko sklepa, da je sakralni prostor stal tam že dolgo nazaj. Kasneje so potem zgradili seveda cerkev, ki je bil glavni sakralni objekt v Kromberku, v Lokah, ravno tako gre za gotsko cerkev, je pa posvečen sveti Mariji Magdaleni, tako da se celo vas Loke včasih kar imenovala vas svete Marije Magdalene. Kar se tiče razvoja župnije, seveda je treba takoj poudariti, da je ta prostor vezan na zgodovino Solkana, na pražupnijo Solkan, ki je pač gotovo ena najstarejših tovrstnih inštitucij v tem prostoru, saj je pravzaprav obstajal celo prej kakor Gorica sama, kar se župnije tiče, župnijske organizacije tiče. Seveda Kromberk je dolgo časa do najnovejših dni delil zgodovino s tem krajem, tako da so solkanski župniki oskrbovali tudi ta prostor. Samostojna župnija se je izoblikovala šele v dvajsetem stoletju, najprej je nastal vikariat leta 1872, potem ko so zgradili novo cerkev na čisto novem področju, geografsko nekje vmes v centru, v središču obeh vasi, Kromberka in Lok, kajti obe prej omenjeni cerkvi sta se nahajali na robovih župnije. Torej potem, ko je bila cerkev zgrajena, je prvi vikar prišel iz Solkana, to je bil Josip Bajc, ki je začel tako s pastoralnim, kakor tudi s šolskim delom, zanimivo je, da je začel maševati in verjetno tudi poučevati v samem gradu Koroninijevih v Kromberku preden je nastala šola in preden so mu zgradili vikariatni dom, tako da je s pastoralno dejavnostjo seveda močno povezana tudi šolska dejavnost v samem kraju. Župnija je pa potem nastala leta 1935 po dekretu nadškofa goriškega Margottija, takratni vikar Vinko Vodopivec je postal tudi prvi župnik v Kromberku.
Še farni zavetnik.
Farni zavetnik cerkve je Marija tolažnica žalostnih. Čaščenje, Marijino čaščenje je v kraju zelo starodavno, kakor rečeno: prva cerkev je bila tudi Marijina cerkev in že takrat je bil osmi september, to je mali šmaren zelo pomemben dan, kakor se vidi iz starih katapanov, ki so ga slovesno praznovali in ta tradicija recimo je živela dolgo časa in tako da tudi ob izbiri novega patrocinija verjetno so se ravnali deloma tudi po tem razvitem Marijinem čaščenju v kraju in so jo posvetili torej Mariji tolažnici.
V sami župniji Kromberk je še cerkev svete Trojice, ki je pokopališka cerkev, tudi precej stara, seveda med prvo svetovno vojno je bila porušena kot vse druge cerkve in je bila pozneje obnovljena in pa ostanki cerkve svetega Gabrijela nad Škabrijelom, zato se tudi hrib tako imenuje, ne, ki pa je propadla že po ukinitvi s strani avstro-ogrskega vladarja Jožefa drugega.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
No, ko smo se takole poučili o župniji Kromberk, vas bom gospod župnik, gospod Cvetko Valič, prosila še, da poveste nekaj besed pa o Vogrskem.
Ja, Vogrsko je pa dejansko zelo stara župnija, saj je gotovo obstajala že leta 1493, kar dokazujejo tudi dokumenti. Posvečena je torej cerkev sama in župnija svetemu Justu, tržaškemu mučencu, tukaj v bližini je bil doma in tako ga tam častijo, verjetno tudi pod vplivom grofov, ki so tam živeli in iz katere rodbine izhaja tudi prvi goriški nadškof, ko se je ustanovila Goriška škofija, odnosno nadškofija. Drugače je pa sama župnija sicer majhna. Ima okrog osemsto petdeset, osemsto osemdeset prebivalcev, to se pravi ni tako velika, ampak je bila pa res iz starodavnih dni in tudi ljudje so še sedaj zelo povezani in je res bolj podeželska župnija, medtem ko Kromberška župnija, ki ima približno dva tisoč petsto do tri tisoč ljudi. Zakaj se ne ve, koliko ljudi točno je bilo, ker ne vem stalno se priseljujejo in odseljujejo, tako da je bolj dinamična župnija. No ta, torej župnija Vogrsko je bolj podeželska, medtem ko za Kromberško bi lahko rekli, da je bolj primestna ali celo že mestna župnija. Na samem Vogrskem sta bila dejansko dva grajska dvorca, en gred, kjer je sedaj osnovna šola še zmeraj in pa dvorec, tako imenovani dvorec, grajski dvorec v dolini, ki je tudi obnovljen in čudovito služi svojemu namenu kot reprezentančna stavba in tudi ima dvoranico in tako za take slovesnosti bi rekel. Potem samo Vogrsko je imelo tudi več cerkva, danes ima samo eno, župnijsko cerkev svetega Justa, tržaškega mučenca, on začetka pa najstarejša cerkev naj bi bila cerkev svetega Primoža na hribu, ki mu danes tudi rečejo Primož. Potem je bila druga cerkev, ki je bila zgrajena v dolini ob pokopališču, tudi svetega Justa, potem kapela znana je bila v starem gradu, katere oltar je prenesen v župnijsko cerkev kot stranski oltar Matere Božje in pa cerkev svetega Justa v dolini, torej ob pokopališču, ki pa je potem bila porušena in se je namesto nje zgradila sedanja župnijska cerkev na gričku, kakor je pač sama vas in župnija Vogrsko sestavljena iz gričkov in majhnih dolinc.   
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.
Gospod župnik Cvetko Valič, že prej ste rekli, da so ti kraji nekako prepišni, ljudje prihajajo, odhajajo, se preseljujejo, skratka, ni zelo veliko ljudi, ki bi stalno tam živeli in še nekaj je zanimivo, tudi Vi pravzaprav se prišli šele pred kratkim, tako da se šele spoznavate. Pa vseeno, kakšni sta ti dve župniji v Vaših očeh, kaj je za njiju značilno, kakšni so problemi s katerimi se kot župnik tam spopadate in kaj recimo ste pa zadovoljni, da je tako kot je?
Ja, skoraj malo preveč vprašanj ste nastavili. Namreč, jaz bivam v teh župnijah, stanujem sicer v Kromberku, upravljam pa tudi Vogrsko, šele od leta 2006, to se pravi, res se šele razgledujem po župnijah, ampak mislim, da stik z ljudmi imam, poleg tega sem že dvakrat obiskal vse ljudi, ko obiskujem ljudi in blagoslavljam hiše kot se reče ali domove ali družine, tako da nekaj že poznam, ampak seveda, priznam da sem še daleč od tega, da bi poznal v globino tudi način razmišljanja ljudi, potem da bi jih vse poznal po imenu in tako dalje, ne. V glavnem, trudimo se. Lahko bi rekel, najprej ohranjati to, kar so že moji predniki, duhovniki, bodisi na Vogrskem, bodisi v Kromberku samem delali in vzpostavili na verske in pastoralnem področju. Nekateri pravijo, ja, samo ohranjati, to je veliko boljše in tudi lepo, če imaš kaj ohranjat, da to ohranjaš in na verskem in moralnem področju ohranjati to, kar je dobro, se mi zdi zelo važno. Druga stvar je seveda, iskati novih prijemov, iskati novih poti do ljudi, do otrok, ja, tukaj se trudimo, gotovo ne v svoji moči ali pa sam, ampak tudi s pomočjo sodelavcev, da bi nekje se vedno bolj čutili med seboj povezani. Pri Vogrskem čutim, da je ta podeželska župnija bolj nekje strnjena in da ljudje bolj držijo skupaj, da se bolj zavedajo svoje pripadnosti, da so Vogrini kot se po domače reče, medtem ko pri župniji Kromberk čutim tukaj malo ovir. Zakaj? Zato, ker je veliko priseljencev, ki nimajo še tistega čuta pripadnosti kraju, kaj šele župniji. In tukaj čaka še veliko dela, gotovo, tako da, ne vem, z enim optimizmom gledamo naprej. Upam z Božjo pomočjo, da se bo še kaj velikega ali pa vsaj pametnega napravilo.
(pesem)
Že pri predstavitvi župnij, gospod Cvetko Valič, ste rekli, da si pač prizadevate na vse mogoče načine, da bi pač življenje v župniji bilo čim bolj živahno, na nekaterih področjih ste uspeli, na nekaterih se še trudite. Katero področje bi ocenili za recimo najbolj urejeno, kje ste dosegli največ?
Torej, gotovo na liturgičnem področju, če tako rečem, ne, bogoslužja, bogočastja in tega so stvari urejene in potekajo lahko bi rekli, da iz navade, da držimo stvari in njih peljemo naprej, hvala Bogu. Tako recimo gotovo veliko damo na to češčenje recimo naše Matere Božje ob njenem godu kot Marije Tolažnice žalostnih, potem praznovanje velikih praznikov kot so Velika noč, Božič in druge stvari, ki so sicer povsod, ampak to je mislim, da res na višini, tako v Kromberku kot tudi na Vogrskem, na Vogrskem še posebej dajo na Rožnovensko Mater Božjo, katere kip imamo tam in jo posebej častijo in jo tudi v procesiji nosijo po vasi, tako da to je nekaj posebnega in to procesijo spremljajo tudi torej godci, godba na pihala. Tako da to je nekaj posebnega. Drugače pri oznanjevanju pri verouku recimo stvari tečejo kot je prav, ne, želel bi si gotovo, da bi še več otrok prihajalo k verouku, priznati pa moramo, da tudi nekateri si izberejo tudi zaradi raznih obveznosti, recimo ne vem, športnih in drugih, da namesto v Kromberk prihajajo k verouku v Novo Gorico pri Kristusu Odrešeniku ali na Kapelo ali v Solkan. Nič hudega, saj ni toliko daleč in če jih že starši pripeljejo z avtomobilom, ne zgubijo veliko, če zapeljejo še dva kilometra naprej, tako da jim ustrežejo tudi v njihovih izbirah raznih drugih dejavnosti. Nismo nič nevoščljivi drugim župnijam, če nam pomagajo v tem. Seveda kot župnik bi si želel, da bi tudi otroci še bolj pa tudi njihovi starši še več sodelovali, recimo pri maši, potem za versko vzgojo, pri verouku samem ali pri raznih slovesnostih, ki se pripravljajo, ampak dejstva so taka kakršna so in moramo biti tudi veseli za vse kar je lepega in dobrega. In tega ni malo.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.
Kaj pa karitativna dejavnost? Gospa Mirjam, boste Vi morda malo povedali o tem, kako pa pri vas deluje Karitas, od kdaj delujete, kaj vse počnete.
Ja, naša župnijska Karitas se je porajala iz izvoljenih članov v župnijski pastoralni svet, takrat ko so se izoblikovale skupine za oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost. Tako pa smo v Marijinem mesecu maju v letu 2000 ustanovili župnijsko Karitas, ki je bila takrat sestavljena iz petih Kromberških žena in enega moža. Danes nas je v skupini deset stalnih prostovoljcev, ob občasnih akcijah pa se pridružijo tudi drugi ljudje dobre volje.
Tudi otroci včasih.
Tudi otroci, še posebno pri obiskih ostarelih na domovih. To je v adventnem in postnem času. Nekako poskušamo motivirati kandidate za birmo, da se z nami nekako podajo do teh ljudi, jim izdelajo voščilnice in gredo z nami na krajši obisk. Ker se je ravno zaključil mesec maj, bi rada povedala, da smo članice naše Karitas zelo zavzete oziroma bogati nas sodelovanje pri šmarničnem branju v domu upokojencev v Novi Gorici. Tam je v kletnih prostorih čudovita kapelica in ko pridejo ti starejši ljudje na vozičkih in ko se vidi vse te njihove preizkušnje in težave in ganjenost in njihovo zahvalo: Hvala, ker ste bili z nami, pa tudi če je bilo to slaba ura, ko prepevamo, beremo šmarnično branje.
Takrat verjetno človek kar pozabi na svoje tegobe, kajne?
Pa še kako. Pa še kako.
To se pravi, da zdajle v maju je bilo kar živahno, ste vsak dan pravzaprav odhajali?
No, to sodelovanje pri šmarničnem branju v domu upokojencev je povezano z župnijami na mestnem nivoju, tako da smo razporejeni. Prvi teden so bile iz župnije Kapela, Nova Gorica, Solkan in sedaj zadnji teden smo zaključili Kromberžani.
Gospa Mirjam, omenili ste, da Karitas sodeluje tudi na medžupnijski ravni. Kako poteka to sodelovanje?
Ja, župnijska Karitas Kromberk pa ravno tako Vogrsko sta povezani v programe Goriške območne Karitas. Ta se razteza čez Šempetrsko in Novogoriško dekanijo, tako da se srečujemo enkrat mesečno v prostorih pri Cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kjer se pač zmenimo za nadaljnje delo. Tako imamo reden razpored v skladišču obutve in oblačil, potem Vogrsko sodeluje pri sveti maši v domu upokojencev na Gradišču, skupaj pa bomo tudi odšli na romanje, ki bo konca meseca avgusta v Švico.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
V naši cerkvi Marije Tolažnice za starejše enkrat letno organiziramo srečanje s sveto mašo. Takrat je tudi možnost prejema zakramenta svete spovedi in bolniškega maziljenja. V preteklih letih smo to izvajali na Rokovo nedeljo v mesecu avgustu, s prihodom novega župnika gospoda Valiča pa smo prestavili malo v jesenski čas, tako da so zdaj dve leti v mesecu septembru. Precej starejših se udeleži tega srečanja, ker po sveti maši sledi druženje s skromno zakusko, ki pa vedno poteka v sproščenem, prijateljskem vzdušju. Lani smo gostili tudi moški pevski zbor, Kromberški Vodopivci, ki je še dodatno popestril to snidenje.
Omenili ste Kromberške Vodopivce. Seveda poznamo Vodopivce, ta znani akademski pevski zbor, vi v Kromberku pa imate tudi svoje Kromberške Vodopivce in kdo drug jim dirigira kot prav Vi, gospod Vojno Pavlin. Povejte malo o tem zboru, pa potem mogoče tudi o ostalih zborih, ker to niso edini kromberški pevci.
Tako rečeno, Vodopivec je toliko pustil za sabo, da je med vaščani zmeraj, tudi ko je bila pevska suša, živela želja kakorkoli peti, peti in peti in ta želja je med domačini stalno prisotna, petje je nekaj kaj je skorajda položeno v zibelko mnogim, celo tistim, ki ne morejo peti v kraju in se prijemljejo za glavo, tako rad bi pel, pa ne morem. Tako da želja po petju je, moram reči, pri mnogih ljudeh v kraju zelo velika. Zbor je obstajal, mešani zbor, v kraju Kromberku in Lokah tja do sedemdesetih let, do srede sedemdesetih let in vodil ga je organist in tudi prijatelj lahko rečem Vinka Vodopivca, Lojze Pavlin iz Lok. Potem je pa zbor razpadel in je bila pevska suša na tem področju nekako do srede devetdesetih let, takrat je pa priskočil na pomoč Franc Bogalin, zborovodja doma iz Ljubljane, ki je pa poročen s Solkanko, tako da je poznal ta kraj, prihajal tudi na obisk večkrat in mi tle pomagal pri nastanku moškega sestava, ki je potem z neko odločno prekinitvijo par let se postavil na noge leta 2002 in od takrat deluje tam nekje petnajst do dvajset nas je, šteje ta pevski sestav in deluje pač predvsem v kraju pri raznih prireditvah, pri raznih tudi srečanjih primorskega značaja Primorska poje, Goriški zbor in podobno.
Poleg teh Kromberških Vodopivcev pa imate tudi cerkvene zbore.
Ja, v župniji že vrsto let delujeta dva zbora, tako je otroški pevski zbor pod vodstvom organistkinje Ingrid Germed, ki ima vaje redno tedensko, tudi sodeluje pri svetih mašah, meščani pevski zbor pa vodi organistkinja Irena Zelinšek.
Oba zbora imata daljšo tradicijo vsekakor, dolgo tradicijo oziroma da se popravil predvsem gre seveda za starejši zbor, za zbor odraslih, medtem ko mladinski zbor, otroški zbor je stvar verjetno pokoncilskih časov, prej seveda ni obstajal že po naravi stvari. Si izmenjujeta delo ali pa molitev na ta način, od nedelje do nedelje, ne, ali včasih tudi kombinirano, včasih sami, odvisno od posameznih praznikov in podobno. Otroci so zelo pridni in radi pristopajo, čeprav je več deklet kot fantkov, kar je značilno za vse zbore.
Kaj pa na Vogrskem tudi kaj pojejo?
Ja, na Vogrskem tudi, problem imajo z organisti. Na žalost je bi rekel veliko ljudi, ki obvladajo razne inštrumente, saj je tam znana godba na pihala Vogrsko, potem znan tudi moški pevski zbor Lijak, ki tudi včasih zapoje, recimo pri srečanju starejših ali ob kakšni drugi priliki, ki je tudi zelo častitljiv, še iz devetnajstega stoletja naprej, pravijo celo da je drugi najstarejši moški pevski zbor v Sloveniji. Drugače pa pojejo pevci na koru, pojejo akapela kot se reče, to se pravi na suho. So pridni, za praznike jim priskočijo na pomoč drugi organisti, katere prosijo za pomoč in tako da je kar lepo, se trudijo. Naredijo pač seveda, ne moreš napraviti iz nič ne vem kaj, ampak delajo pa iz srca in to me veseli. Otroškega zbora sicer tam ni, je tudi malo otrok, tudi pri verouku je malo otrok, tako da tukaj vidimo še veliko dela pred seboj.
(pesem)
Prostor v veliki meri oblikujejo ljudje, župnijo pa še prav posebno. Tudi za Kromberško župnijo je gotovo gospod Vinko Vodopivec eden tistih za katerega se je vredno potruditi in pogledati v farno kroniko. Gospod Vojko Pavlin, boste Vi povedali nekaj o tem velikem možu, velikem Slovencu, glasbeniku, duhovniku?
Vsekakor. Vinko Vodopivec je ne samo znan vsem Primorcem, verjetno tudi Slovencem širše, pojem Vodopivstva v pevskih krogih je zelo dobro znan in seveda v tem smislu je Vinko Vodopivec dal velik pečat kraju tako v pastoralne smislu kakor tudi seveda na tem kulturnem področju, posebej še glede na to, da so duhovniki nekdaj za razliko od današnjih dni pač nosili tudi to breme, ne samo pastoralno, ampak tudi recimo na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih, šolskem in podobno. Razen tega je tukaj treba poudariti, da je Vinko Vodopivec bil najdalj časa duhovnik v našem kraju, saj je deloval od leta 1907 pa vse tja do leta 1952, torej gre za ogromno, zelo dolgo obdobje petinštiridesetih let, skoraj celo življenje je preživel v našem kraju, do svoje smrti. Bil je sicer doma iz Ročinja, vendar ga je pot potem vodila v razne kraje, deloval je tudi potem preden je prišel v Kromberk tudi v Črničah, pa v Grgarju, pa še kje, samo za krajši čas, potem se je pa ustalil pri nas, ustanovil je tudi kulturno, katoliško kulturno društvo v kraju, deloval je tudi na področju godbe na pihala, sam je pisal ogromno tako cerkveno glasbo kot tudi posvetno glasbo, ustanovil je zbor, tudi več zborov v kraju, je zares pustil ogromen pečat, ogromno dediščino, ki še danes, to je pravzaprav za nas mlajše, ki ga nismo poznali skorajda malo nenavadno kako ta tradicija, kako ta čut, ta, to bogastvo še zmeraj živi v ljudeh, pri starejših seveda še toliko bolj, ampak se je prineslo tudi na tiste, ki so bili takrat še zelo majhni in so ga ohranili v dobrem spominu, pa čeprav je včasih pri verouku tako malo za šalo malo za res kadar kdo kaj ni znal, kadar kdo kaj ni vedel, mu je kar rekel: Oj ti buše, po domače, a ne. Zakaj, kako tega ne znaš, ti buše.
Buše, to bi pomenilo teliček, ne.
Ja, v tem smislu. No, številne so še druge anekdote seveda na ta račun, no, treba je pa seveda tudi povedati, da ne bi bili krivični do vseh ostalih, ki so tukaj delovali manj časa, vendar vsak je po svoje dal velik pečat kraju, kakor rečeno prvi kaplan, prvi vikar Josip Bajc, ki je oral ledino, ne, mislim, da morda tukaj še premalo to poudarjamo, saj je pravzaprav postavil tako cerkveno življenja kakor šolsko življenje v kraju in mislim, da je ta dejavnost njegova tukaj izjemnega pomena in morda tudi premalo znana v samem kraju, seveda že dolgo časa tega, ampak postavil je temelj na katerem so potem ostali gradili. Potem tukaj je treba izpostavit morda tudi Josipa Godniča, ki je bil župnik tudi še pred prvo svetovno vojno, vikar, se opravičujem, vikar pred prvo svetovno vojno, čeprav je bolj znan v Grgarju, kjer je deloval dalj časa. On je bil tudi eden redkih, tistih redkih, posebej tudi med Slovenci, ki je obiskoval tudi Frintaneum na Dunaju, to znamenito ustanovo visokošolsko za duhovnike, iz katere so potem izhajali tudi recimo škofje po vsej avstoogrski monarhiji, po Vodopivcu, tudi to je tukaj potrebno omeniti, so župnijo nekaj časa oskrbovali frančiškani iz Kostanjevice od leta dvainpetdeset naprej, in mislim, da od leta enainšestdeset potem pa tudi kapucini iz Svetega Križa, najdlje časa je deloval pater Roman Motore, ki je bil zadnji v tej vrsti redovnih župnikov v kraju po odhodu patra Romana leta triindevetdeset, je zopet prišel škofijski duhovniki, in sicer naprej Stanko Medvešček, ki je tudi deloval dolgo časa, vse do leta 2006, ko je prišel današnji župnik gospod Cvetko.
Tako.
IZ FARNE KRONIKE
Kraj, vaš kraj pa je zelo zaznamovala tudi prva svetovna vojna. Kaj se je takrat dogajalo?
Gotovo, kraj je bil v prvi svetovni vojni popolnoma porušen, skoraj da ni bilo zgradbe, razen redkih izjem, ki bi stale ob koncu vojne po konci. Pač, mimo je potekala soška fronta od leta petnajst do sedemnajst so divjali zelo hudi boji, ki so vzplamteli predvsem leta sedemnajst za časa enajste ofenzive, ko je Škabrijel, ta gora smrti, kakor so jo tudi poimenovali terjal na tisoče življenj, tako italijanskih vojakov kot seveda tistih, ki so se vojskovali v avstroogrskih enotah. Prebivalci kolikor niso bili v vojaških enotah, so se morali kot civili izseliti v razne kraje v notranjost tedanje avstroogrske, tako v Lipnico, v Vagno, ali so bili razkropljeni po drugih deželah na Dolenjskem in drugod, tako da je bilo zelo težko tudi vikariatni urad tedanji na čelu z Vinkov Vodopivcem se je izselil v Cerknico in prav tedaj so nastale znamenite Žabe, tedaj je prišel na to idejo Vinko Vodopivec, ko jih je poslušal med sprehajanjem v tistih notranjskih krajih, kjer je deloval tudi kot zborovodja in organist.
Je moral biti res en prav tak poseben človek ta naš Vinko Vodopivec, da je v tistih časih vojne znal prisluhniti tudi žabam in narediti en takšen hudomušen, vesel napev, ki človeka kar dvigne, ne, iz še take potrtosti.
Zdi se, da je bil tudi to eden izmed razlogov, veljal je sicer za zelo strogega, za delavnega, hkrati pa tudi zelo veselega človeka in verjetno tudi na ta način poskušal se izviti iz tedanjih neizogibnih tegob.
(pesem)
Omenili ste katehezo, omenili ste otroški pevski zbor, to se pravi, da tudi za mlade se v župniji kar nekaj dogaja, tako pa je recimo z birmanskimi skupinami, kako se oni pripravljajo na birmo?
Torej pri nas bodisi na Vogrskem kakor tudi v Kromberku samem, izvajamo to pripravo, če tako rečem, ali uvajanje v zakrament svete birme dvoletno, ker je to urejeno medžupnijsko tudi in tudi program sam pripravljamo skupno, samo pripravo pa vodijo starši. To so posebne enote ali lekcije, če hočemo, ki jih pripravimo za adventni in postni čas, kjer starši zbirajo svoje otroke v skupinah, jim predstavijo določeno tematiko, se z njimi pogovorijo, skupaj nekaj ustvarjajo, rišejo, pišejo, se pogovarjajo in tako, vidim da so najprej bili sami kandidati za birmo zelo skeptični, kako bodo naši starši z nami, saj smo jih že siti vsak dan, potem pa so bili kar zadovoljni, so rekli: O, tako se pa običajno ne pogovarjamo doma. Tako da je zelo pozitivno to vplivalo in mislim, da je to zdravo bodisi za otroke same, ki ravno v tisti dobi odraščajo in se osamosvajajo, kakor tudi za starše, da čutijo tisto svojo odgovornost za te otroke, ker dejansko sedaj pred birmo jih tako rekoč pošiljajo v svet, da postajajo samostojne osebnosti, tako da tukaj vidim eno lepo bodočnost tudi, da bi se še malo potrudili, ravno kaj dva tedna nazaj smo imeli tudi prvo sveto obhajilo v Kromberku, letos na Vogrskem ni bilo drugega obhajila. In tudi lepa izkušnja, kako smo se vse leto še posebej poleg verouka pripravljali na to prvo obhajilo, najprej so bili starši malo skeptični: Kaj je treba še posebej ura priprave. Potem pa ko so videli, da to poteka ne tako strogo kot običajen verouk, ampak da je to, da so lepa doživetja skupaj z otroki vred, so bili tudi starši zadovoljni in tako da je bila to ena lepa slovesnost, ki so jo bili veseli otroci sami, pa tudi starši.
Gospod župnik, imate dve župniji in to nekako v osnovi na nek način kar različni župniji. Kako delate v eni, kako v drugi? Kaj povezujete delo med njima?
Ja, gotovo je to velik napor, naj priznam takoj od začetka, kajti prej so bili vedno župniki samo v eni župniji in to je bilo veliko lažje, če tako rečem, ne. Župnik je oznanil: V nedeljo bo maša ob tej uri, pred mašo je prišel pravočasno, tako da je bil tudi razpolago za sveto spoved, za pogovor, po maši se je ustavil, so se kaj pogovorili, ljudje poklepetali, kar je zelo važno, družabnosti danes vedno primanjkuje. No sedaj seveda maša tukaj, čez eno uro maša drugje. Župnik mora takoj bežati in tako dejansko nima časa in to se tudi pozna, meni mi je žal, ampak ne morem pač na dveh mestih istočasno biti. Nekako imamo urejeno tako, da v ponedeljkih in pa v sredah imam tudi mašo na Vogrskem, kjer sem tudi na razpolago, torej če kdo želi za kakšen pogovor, ob ponedeljkih imam na Vogrskem tudi verouk, ostale dneve pa sem v Kromberku.
Ja, za konec besede blažene Matere Terezije, ko pravi: To kar delamo, je le kaplja v ocean, toda če tega ne bi storili, bi bila v oceanu kaplja manj.
To je bilo naše gostovanje v župnijah Kromberk in Vogrsko. V našem studiu so bili z menoj gospod župnik Cvetko Valič, gospod Vojno Pavlin in gospa Mirjam Komjanc. Hvala lepa vsem trem, da ste se odzvali našemu vabilu in povedali nekaj o svojih župnijah.
Hvala Vam za povabilo in da smo smeli in mogli priti in predstaviti nekaj svojega dela.
Župljanom obeh župnij seveda želimo veliko uspešnega dela tudi v prihodnje, veliko Božjega blagoslova, da bi živele, postajale vedno bolj trdne, vedno bolj močne.
DOBRO JE VEDETI.
Nedeljske svete maše v Kromberku so ob deveti uri, na Vogrskem pa ob desetih trideset. Med tednom so maše vselej ob devetnajsti uri in sicer ob ponedeljkih in sredah na Vogrskem, ostale dni pa v Kromberku. Farni praznik v Kromberku je navadno prvo nedeljo v septembru, saj sta v tem času tako praznika Marije Tolažnice četrtega septembra, kot mali šmaren, osmega septembra. Na Mali šmaren je bila namreč posvečena cerkev, ki je bila po prvi svetovni vojni na novo zgrajena. V Loka je slovesno dvaindvajsetega julija na god svete Marije Magdalene, na praznik Svete Trojice pa je maša v cerkvi svete Trojice. Cerkev svete Katarine pa je bila leta 1959, torej precej po drugi svetovni vojni, žal porušena. God farnega zavetnika župnije Vogrsko, Justa tržaškega je tretji november, župnija pa je bolj vajena obhajati praznik Rožnovenske Matere Božje, ko pripravijo tudi zelo slovesno procesijo.
V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župniji Kromberk in Vogrsko. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Kraševec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert Volk.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.

Ni komentarjev: