ŽUPNIJI KROMBERK IN VOGRSKO.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
koprskega studia radia ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji
oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili kar dve župniji in sicer
župnijo Kromberk in Vogrsko. Razlog za takšno odločitev je seveda to, da je
gospod župnik Cvetko Valič zadolžen za pastoralo in za vse drugo kar župnikom
pač gre v obeh župnijah. Lepo pozdravljam v našem studiu zdaj gospoda župnika
Cvetka Valiča, gospoda Vojka Pavlina, zgodovinarja iz Kromberka in gospo Mirjam
Komjanc, lep pozdrav vsem skupaj.
Pozdravljeni. Dober dan.
Lepo pozdravljeni tudi z naše strani.
Najbolje bo, da kar
začnemo. Gospod Vojko Pavlin, zgodovinar ste in Kromberk je kraj, ki ima svojo
bogato zgodovino.
Ja, Kromberk gotovo ima
bogato zgodovino, pri čemer mislim, da je najprej v začetku treba poudariti, da
se je kraj v starejših časih imenoval drugače, namreč Stran je starejše ime,
staroslovensko ime za ta kraj, ki je bil kasneje na osnovi plemiške družine
Koronini, ki so bili posestniki od sedemnajstega stoletja naprej, se je
preimenoval v Kromberk po plemiškem predikatu, ki ga je ta družina, kasneje
tudi grofovska družina Koroninijev nosila. Torej staroslovensko ime Stran zelo
lepo geografsko opredeljuje ta prostor, kajti kraj se nahaja na straneh Vipavske
doline, ki se izteka proti Soči, proti Goriškemu polju, drugo kar je pri tem
treba poudariti je, da poleg Kromberka tvori župnijo Kromberk tudi bližnja vas
Loke, torej samostojna vas, tako da gre za dve vasi, dve soseski, ki sta se
izoblikovali od srednjega veka naprej s svojim sakralnim središčem. V Kromberku
je prva cerkev, zelo stara cerkev, gotska cerkev, srednjeveška cerkev,
posvečena najprej Mariji, kasneje v sedemnajstem stoletju se je patrocinij
zamenjal in je bila posvečena sveti Katarini. Zelo znamenita cerkev, ki lahko
nosi celo kontinuiteto iz antičnih časov, kajti na sveti Katarini, nekateri
pravijo temu tudi Kekec po znamenitem gostišču, ampak pravilo je dejansko gre
za grič svete Katarine ali Katarinin grič. V antičnem času torej je ta prostor
bil naseljen in je bilo zagotovo tam eno veliko, veliko naselje, morda se je
imenovalo Siliganum v pozni antiki in morda je tam stal tudi grad, vsekakor je
stalo gradbišče in zelo verjetno, tukaj citiram arheologa Draga Svoška, ki je
kopal na tem področju, je tukaj verjetno stala cerkev že v antičnih časih, samo
na žalost tam sledi ni več, ker so ob gradnji planinske koče pravzaprav teren
zravnali in je vprašanje, če bi se tam kaj našlo. Torej verjetno gre za nekaj
podobnega kot pri Tonovcovemu gradu pri Kobaridu, za podobno naselitev, tako da
se na tej osnovi lahko sklepa, da je sakralni prostor stal tam že dolgo nazaj.
Kasneje so potem zgradili seveda cerkev, ki je bil glavni sakralni objekt v
Kromberku, v Lokah, ravno tako gre za gotsko cerkev, je pa posvečen sveti
Mariji Magdaleni, tako da se celo vas Loke včasih kar imenovala vas svete
Marije Magdalene. Kar se tiče razvoja župnije, seveda je treba takoj poudariti,
da je ta prostor vezan na zgodovino Solkana, na pražupnijo Solkan, ki je pač
gotovo ena najstarejših tovrstnih inštitucij v tem prostoru, saj je pravzaprav
obstajal celo prej kakor Gorica sama, kar se župnije tiče, župnijske
organizacije tiče. Seveda Kromberk je dolgo časa do najnovejših dni delil
zgodovino s tem krajem, tako da so solkanski župniki oskrbovali tudi ta
prostor. Samostojna župnija se je izoblikovala šele v dvajsetem stoletju,
najprej je nastal vikariat leta 1872, potem ko so zgradili novo cerkev na čisto
novem področju, geografsko nekje vmes v centru, v središču obeh vasi, Kromberka
in Lok, kajti obe prej omenjeni cerkvi sta se nahajali na robovih župnije.
Torej potem, ko je bila cerkev zgrajena, je prvi vikar prišel iz Solkana, to je
bil Josip Bajc, ki je začel tako s pastoralnim, kakor tudi s šolskim delom,
zanimivo je, da je začel maševati in verjetno tudi poučevati v samem gradu
Koroninijevih v Kromberku preden je nastala šola in preden so mu zgradili
vikariatni dom, tako da je s pastoralno dejavnostjo seveda močno povezana tudi
šolska dejavnost v samem kraju. Župnija je pa potem nastala leta 1935 po
dekretu nadškofa goriškega Margottija, takratni vikar Vinko Vodopivec je postal
tudi prvi župnik v Kromberku.
Še farni zavetnik.
Farni zavetnik cerkve je
Marija tolažnica žalostnih. Čaščenje, Marijino čaščenje je v kraju zelo starodavno,
kakor rečeno: prva cerkev je bila tudi Marijina cerkev in že takrat je bil osmi
september, to je mali šmaren zelo pomemben dan, kakor se vidi iz starih
katapanov, ki so ga slovesno praznovali in ta tradicija recimo je živela dolgo
časa in tako da tudi ob izbiri novega patrocinija verjetno so se ravnali deloma
tudi po tem razvitem Marijinem čaščenju v kraju in so jo posvetili torej Mariji
tolažnici.
V sami župniji Kromberk je
še cerkev svete Trojice, ki je pokopališka cerkev, tudi precej stara, seveda
med prvo svetovno vojno je bila porušena kot vse druge cerkve in je bila
pozneje obnovljena in pa ostanki cerkve svetega Gabrijela nad Škabrijelom, zato
se tudi hrib tako imenuje, ne, ki pa je propadla že po ukinitvi s strani
avstro-ogrskega vladarja Jožefa drugega.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
No, ko smo se takole
poučili o župniji Kromberk, vas bom gospod župnik, gospod Cvetko Valič, prosila
še, da poveste nekaj besed pa o Vogrskem.
Ja, Vogrsko je pa dejansko
zelo stara župnija, saj je gotovo obstajala že leta 1493, kar dokazujejo tudi
dokumenti. Posvečena je torej cerkev sama in župnija svetemu Justu, tržaškemu
mučencu, tukaj v bližini je bil doma in tako ga tam častijo, verjetno tudi pod
vplivom grofov, ki so tam živeli in iz katere rodbine izhaja tudi prvi goriški
nadškof, ko se je ustanovila Goriška škofija, odnosno nadškofija. Drugače je pa
sama župnija sicer majhna. Ima okrog osemsto petdeset, osemsto osemdeset prebivalcev,
to se pravi ni tako velika, ampak je bila pa res iz starodavnih dni in tudi
ljudje so še sedaj zelo povezani in je res bolj podeželska župnija, medtem ko
Kromberška župnija, ki ima približno dva tisoč petsto do tri tisoč ljudi. Zakaj
se ne ve, koliko ljudi točno je bilo, ker ne vem stalno se priseljujejo in
odseljujejo, tako da je bolj dinamična župnija. No ta, torej župnija Vogrsko je
bolj podeželska, medtem ko za Kromberško bi lahko rekli, da je bolj primestna
ali celo že mestna župnija. Na samem Vogrskem sta bila dejansko dva grajska
dvorca, en gred, kjer je sedaj osnovna šola še zmeraj in pa dvorec, tako
imenovani dvorec, grajski dvorec v dolini, ki je tudi obnovljen in čudovito
služi svojemu namenu kot reprezentančna stavba in tudi ima dvoranico in tako za
take slovesnosti bi rekel. Potem samo Vogrsko je imelo tudi več cerkva, danes
ima samo eno, župnijsko cerkev svetega Justa, tržaškega mučenca, on začetka pa
najstarejša cerkev naj bi bila cerkev svetega Primoža na hribu, ki mu danes
tudi rečejo Primož. Potem je bila druga cerkev, ki je bila zgrajena v dolini ob
pokopališču, tudi svetega Justa, potem kapela znana je bila v starem gradu,
katere oltar je prenesen v župnijsko cerkev kot stranski oltar Matere Božje in
pa cerkev svetega Justa v dolini, torej ob pokopališču, ki pa je potem bila
porušena in se je namesto nje zgradila sedanja župnijska cerkev na gričku,
kakor je pač sama vas in župnija Vogrsko sestavljena iz gričkov in majhnih
dolinc.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod župnik Cvetko
Valič, že prej ste rekli, da so ti kraji nekako prepišni, ljudje prihajajo,
odhajajo, se preseljujejo, skratka, ni zelo veliko ljudi, ki bi stalno tam
živeli in še nekaj je zanimivo, tudi Vi pravzaprav se prišli šele pred kratkim,
tako da se šele spoznavate. Pa vseeno, kakšni sta ti dve župniji v Vaših očeh,
kaj je za njiju značilno, kakšni so problemi s katerimi se kot župnik tam
spopadate in kaj recimo ste pa zadovoljni, da je tako kot je?
Ja, skoraj malo preveč
vprašanj ste nastavili. Namreč, jaz bivam v teh župnijah, stanujem sicer v
Kromberku, upravljam pa tudi Vogrsko, šele od leta 2006, to se pravi, res se
šele razgledujem po župnijah, ampak mislim, da stik z ljudmi imam, poleg tega
sem že dvakrat obiskal vse ljudi, ko obiskujem ljudi in blagoslavljam hiše kot
se reče ali domove ali družine, tako da nekaj že poznam, ampak seveda, priznam
da sem še daleč od tega, da bi poznal v globino tudi način razmišljanja ljudi,
potem da bi jih vse poznal po imenu in tako dalje, ne. V glavnem, trudimo se.
Lahko bi rekel, najprej ohranjati to, kar so že moji predniki, duhovniki,
bodisi na Vogrskem, bodisi v Kromberku samem delali in vzpostavili na verske in
pastoralnem področju. Nekateri pravijo, ja, samo ohranjati, to je veliko boljše
in tudi lepo, če imaš kaj ohranjat, da to ohranjaš in na verskem in moralnem
področju ohranjati to, kar je dobro, se mi zdi zelo važno. Druga stvar je
seveda, iskati novih prijemov, iskati novih poti do ljudi, do otrok, ja, tukaj
se trudimo, gotovo ne v svoji moči ali pa sam, ampak tudi s pomočjo sodelavcev,
da bi nekje se vedno bolj čutili med seboj povezani. Pri Vogrskem čutim, da je
ta podeželska župnija bolj nekje strnjena in da ljudje bolj držijo skupaj, da
se bolj zavedajo svoje pripadnosti, da so Vogrini kot se po domače reče, medtem
ko pri župniji Kromberk čutim tukaj malo ovir. Zakaj? Zato, ker je veliko
priseljencev, ki nimajo še tistega čuta pripadnosti kraju, kaj šele župniji. In
tukaj čaka še veliko dela, gotovo, tako da, ne vem, z enim optimizmom gledamo
naprej. Upam z Božjo pomočjo, da se bo še kaj velikega ali pa vsaj pametnega
napravilo.
(pesem)
Že pri predstavitvi
župnij, gospod Cvetko Valič, ste rekli, da si pač prizadevate na vse mogoče
načine, da bi pač življenje v župniji bilo čim bolj živahno, na nekaterih
področjih ste uspeli, na nekaterih se še trudite. Katero področje bi ocenili za
recimo najbolj urejeno, kje ste dosegli največ?
Torej, gotovo na
liturgičnem področju, če tako rečem, ne, bogoslužja, bogočastja in tega so
stvari urejene in potekajo lahko bi rekli, da iz navade, da držimo stvari in
njih peljemo naprej, hvala Bogu. Tako recimo gotovo veliko damo na to češčenje
recimo naše Matere Božje ob njenem godu kot Marije Tolažnice žalostnih, potem
praznovanje velikih praznikov kot so Velika noč, Božič in druge stvari, ki so
sicer povsod, ampak to je mislim, da res na višini, tako v Kromberku kot tudi
na Vogrskem, na Vogrskem še posebej dajo na Rožnovensko Mater Božjo, katere kip
imamo tam in jo posebej častijo in jo tudi v procesiji nosijo po vasi, tako da
to je nekaj posebnega in to procesijo spremljajo tudi torej godci, godba na pihala.
Tako da to je nekaj posebnega. Drugače pri oznanjevanju pri verouku recimo
stvari tečejo kot je prav, ne, želel bi si gotovo, da bi še več otrok prihajalo
k verouku, priznati pa moramo, da tudi nekateri si izberejo tudi zaradi raznih
obveznosti, recimo ne vem, športnih in drugih, da namesto v Kromberk prihajajo
k verouku v Novo Gorico pri Kristusu Odrešeniku ali na Kapelo ali v Solkan. Nič
hudega, saj ni toliko daleč in če jih že starši pripeljejo z avtomobilom, ne
zgubijo veliko, če zapeljejo še dva kilometra naprej, tako da jim ustrežejo
tudi v njihovih izbirah raznih drugih dejavnosti. Nismo nič nevoščljivi drugim
župnijam, če nam pomagajo v tem. Seveda kot župnik bi si želel, da bi tudi
otroci še bolj pa tudi njihovi starši še več sodelovali, recimo pri maši, potem
za versko vzgojo, pri verouku samem ali pri raznih slovesnostih, ki se
pripravljajo, ampak dejstva so taka kakršna so in moramo biti tudi veseli za
vse kar je lepega in dobrega. In tega ni malo.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Kaj pa karitativna
dejavnost? Gospa Mirjam, boste Vi morda malo povedali o tem, kako pa pri vas
deluje Karitas, od kdaj delujete, kaj vse počnete.
Ja, naša župnijska Karitas
se je porajala iz izvoljenih članov v župnijski pastoralni svet, takrat ko so
se izoblikovale skupine za oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost. Tako pa
smo v Marijinem mesecu maju v letu 2000 ustanovili župnijsko Karitas, ki je
bila takrat sestavljena iz petih Kromberških žena in enega moža. Danes nas je v
skupini deset stalnih prostovoljcev, ob občasnih akcijah pa se pridružijo tudi
drugi ljudje dobre volje.
Tudi otroci včasih.
Tudi otroci, še posebno
pri obiskih ostarelih na domovih. To je v adventnem in postnem času. Nekako
poskušamo motivirati kandidate za birmo, da se z nami nekako podajo do teh
ljudi, jim izdelajo voščilnice in gredo z nami na krajši obisk. Ker se je ravno
zaključil mesec maj, bi rada povedala, da smo članice naše Karitas zelo zavzete
oziroma bogati nas sodelovanje pri šmarničnem branju v domu upokojencev v Novi
Gorici. Tam je v kletnih prostorih čudovita kapelica in ko pridejo ti starejši
ljudje na vozičkih in ko se vidi vse te njihove preizkušnje in težave in
ganjenost in njihovo zahvalo: Hvala, ker ste bili z nami, pa tudi če je bilo to
slaba ura, ko prepevamo, beremo šmarnično branje.
Takrat verjetno človek kar
pozabi na svoje tegobe, kajne?
Pa še kako. Pa še kako.
To se pravi, da zdajle v
maju je bilo kar živahno, ste vsak dan pravzaprav odhajali?
No, to sodelovanje pri
šmarničnem branju v domu upokojencev je povezano z župnijami na mestnem nivoju,
tako da smo razporejeni. Prvi teden so bile iz župnije Kapela, Nova Gorica,
Solkan in sedaj zadnji teden smo zaključili Kromberžani.
Gospa Mirjam, omenili ste,
da Karitas sodeluje tudi na medžupnijski ravni. Kako poteka to sodelovanje?
Ja, župnijska Karitas
Kromberk pa ravno tako Vogrsko sta povezani v programe Goriške območne Karitas.
Ta se razteza čez Šempetrsko in Novogoriško dekanijo, tako da se srečujemo
enkrat mesečno v prostorih pri Cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, kjer
se pač zmenimo za nadaljnje delo. Tako imamo reden razpored v skladišču obutve
in oblačil, potem Vogrsko sodeluje pri sveti maši v domu upokojencev na
Gradišču, skupaj pa bomo tudi odšli na romanje, ki bo konca meseca avgusta v
Švico.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
V naši cerkvi Marije
Tolažnice za starejše enkrat letno organiziramo srečanje s sveto mašo. Takrat
je tudi možnost prejema zakramenta svete spovedi in bolniškega maziljenja. V
preteklih letih smo to izvajali na Rokovo nedeljo v mesecu avgustu, s prihodom
novega župnika gospoda Valiča pa smo prestavili malo v jesenski čas, tako da so
zdaj dve leti v mesecu septembru. Precej starejših se udeleži tega srečanja,
ker po sveti maši sledi druženje s skromno zakusko, ki pa vedno poteka v sproščenem,
prijateljskem vzdušju. Lani smo gostili tudi moški pevski zbor, Kromberški
Vodopivci, ki je še dodatno popestril to snidenje.
Omenili ste Kromberške
Vodopivce. Seveda poznamo Vodopivce, ta znani akademski pevski zbor, vi v
Kromberku pa imate tudi svoje Kromberške Vodopivce in kdo drug jim dirigira kot
prav Vi, gospod Vojno Pavlin. Povejte malo o tem zboru, pa potem mogoče tudi o
ostalih zborih, ker to niso edini kromberški pevci.
Tako rečeno, Vodopivec je
toliko pustil za sabo, da je med vaščani zmeraj, tudi ko je bila pevska suša,
živela želja kakorkoli peti, peti in peti in ta želja je med domačini stalno
prisotna, petje je nekaj kaj je skorajda položeno v zibelko mnogim, celo
tistim, ki ne morejo peti v kraju in se prijemljejo za glavo, tako rad bi pel,
pa ne morem. Tako da želja po petju je, moram reči, pri mnogih ljudeh v kraju
zelo velika. Zbor je obstajal, mešani zbor, v kraju Kromberku in Lokah tja do
sedemdesetih let, do srede sedemdesetih let in vodil ga je organist in tudi
prijatelj lahko rečem Vinka Vodopivca, Lojze Pavlin iz Lok. Potem je pa zbor
razpadel in je bila pevska suša na tem področju nekako do srede devetdesetih
let, takrat je pa priskočil na pomoč Franc Bogalin, zborovodja doma iz Ljubljane,
ki je pa poročen s Solkanko, tako da je poznal ta kraj, prihajal tudi na obisk
večkrat in mi tle pomagal pri nastanku moškega sestava, ki je potem z neko
odločno prekinitvijo par let se postavil na noge leta 2002 in od takrat deluje
tam nekje petnajst do dvajset nas je, šteje ta pevski sestav in deluje pač
predvsem v kraju pri raznih prireditvah, pri raznih tudi srečanjih primorskega
značaja Primorska poje, Goriški zbor in podobno.
Poleg teh Kromberških
Vodopivcev pa imate tudi cerkvene zbore.
Ja, v župniji že vrsto let
delujeta dva zbora, tako je otroški pevski zbor pod vodstvom organistkinje
Ingrid Germed, ki ima vaje redno tedensko, tudi sodeluje pri svetih mašah,
meščani pevski zbor pa vodi organistkinja Irena Zelinšek.
Oba zbora imata daljšo
tradicijo vsekakor, dolgo tradicijo oziroma da se popravil predvsem gre seveda
za starejši zbor, za zbor odraslih, medtem ko mladinski zbor, otroški zbor je
stvar verjetno pokoncilskih časov, prej seveda ni obstajal že po naravi stvari.
Si izmenjujeta delo ali pa molitev na ta način, od nedelje do nedelje, ne, ali
včasih tudi kombinirano, včasih sami, odvisno od posameznih praznikov in
podobno. Otroci so zelo pridni in radi pristopajo, čeprav je več deklet kot
fantkov, kar je značilno za vse zbore.
Kaj pa na Vogrskem tudi
kaj pojejo?
Ja, na Vogrskem tudi,
problem imajo z organisti. Na žalost je bi rekel veliko ljudi, ki obvladajo
razne inštrumente, saj je tam znana godba na pihala Vogrsko, potem znan tudi
moški pevski zbor Lijak, ki tudi včasih zapoje, recimo pri srečanju starejših
ali ob kakšni drugi priliki, ki je tudi zelo častitljiv, še iz devetnajstega
stoletja naprej, pravijo celo da je drugi najstarejši moški pevski zbor v
Sloveniji. Drugače pa pojejo pevci na koru, pojejo akapela kot se reče, to se
pravi na suho. So pridni, za praznike jim priskočijo na pomoč drugi organisti,
katere prosijo za pomoč in tako da je kar lepo, se trudijo. Naredijo pač
seveda, ne moreš napraviti iz nič ne vem kaj, ampak delajo pa iz srca in to me
veseli. Otroškega zbora sicer tam ni, je tudi malo otrok, tudi pri verouku je
malo otrok, tako da tukaj vidimo še veliko dela pred seboj.
(pesem)
Prostor v veliki meri
oblikujejo ljudje, župnijo pa še prav posebno. Tudi za Kromberško župnijo je
gotovo gospod Vinko Vodopivec eden tistih za katerega se je vredno potruditi in
pogledati v farno kroniko. Gospod Vojko Pavlin, boste Vi povedali nekaj o tem
velikem možu, velikem Slovencu, glasbeniku, duhovniku?
Vsekakor. Vinko Vodopivec
je ne samo znan vsem Primorcem, verjetno tudi Slovencem širše, pojem
Vodopivstva v pevskih krogih je zelo dobro znan in seveda v tem smislu je Vinko
Vodopivec dal velik pečat kraju tako v pastoralne smislu kakor tudi seveda na
tem kulturnem področju, posebej še glede na to, da so duhovniki nekdaj za
razliko od današnjih dni pač nosili tudi to breme, ne samo pastoralno, ampak
tudi recimo na gospodarskem, kulturnem in drugih področjih, šolskem in podobno.
Razen tega je tukaj treba poudariti, da je Vinko Vodopivec bil najdalj časa
duhovnik v našem kraju, saj je deloval od leta 1907 pa vse tja do leta 1952,
torej gre za ogromno, zelo dolgo obdobje petinštiridesetih let, skoraj celo
življenje je preživel v našem kraju, do svoje smrti. Bil je sicer doma iz
Ročinja, vendar ga je pot potem vodila v razne kraje, deloval je tudi potem
preden je prišel v Kromberk tudi v Črničah, pa v Grgarju, pa še kje, samo za
krajši čas, potem se je pa ustalil pri nas, ustanovil je tudi kulturno,
katoliško kulturno društvo v kraju, deloval je tudi na področju godbe na
pihala, sam je pisal ogromno tako cerkveno glasbo kot tudi posvetno glasbo,
ustanovil je zbor, tudi več zborov v kraju, je zares pustil ogromen pečat,
ogromno dediščino, ki še danes, to je pravzaprav za nas mlajše, ki ga nismo
poznali skorajda malo nenavadno kako ta tradicija, kako ta čut, ta, to bogastvo
še zmeraj živi v ljudeh, pri starejših seveda še toliko bolj, ampak se je
prineslo tudi na tiste, ki so bili takrat še zelo majhni in so ga ohranili v
dobrem spominu, pa čeprav je včasih pri verouku tako malo za šalo malo za res
kadar kdo kaj ni znal, kadar kdo kaj ni vedel, mu je kar rekel: Oj ti buše, po
domače, a ne. Zakaj, kako tega ne znaš, ti buše.
Buše, to bi pomenilo
teliček, ne.
Ja, v tem smislu. No,
številne so še druge anekdote seveda na ta račun, no, treba je pa seveda tudi
povedati, da ne bi bili krivični do vseh ostalih, ki so tukaj delovali manj
časa, vendar vsak je po svoje dal velik pečat kraju, kakor rečeno prvi kaplan,
prvi vikar Josip Bajc, ki je oral ledino, ne, mislim, da morda tukaj še premalo
to poudarjamo, saj je pravzaprav postavil tako cerkveno življenja kakor šolsko
življenje v kraju in mislim, da je ta dejavnost njegova tukaj izjemnega pomena
in morda tudi premalo znana v samem kraju, seveda že dolgo časa tega, ampak
postavil je temelj na katerem so potem ostali gradili. Potem tukaj je treba
izpostavit morda tudi Josipa Godniča, ki je bil župnik tudi še pred prvo
svetovno vojno, vikar, se opravičujem, vikar pred prvo svetovno vojno, čeprav
je bolj znan v Grgarju, kjer je deloval dalj časa. On je bil tudi eden redkih,
tistih redkih, posebej tudi med Slovenci, ki je obiskoval tudi Frintaneum na
Dunaju, to znamenito ustanovo visokošolsko za duhovnike, iz katere so potem
izhajali tudi recimo škofje po vsej avstoogrski monarhiji, po Vodopivcu, tudi
to je tukaj potrebno omeniti, so župnijo nekaj časa oskrbovali frančiškani iz
Kostanjevice od leta dvainpetdeset naprej, in mislim, da od leta enainšestdeset
potem pa tudi kapucini iz Svetega Križa, najdlje časa je deloval pater Roman
Motore, ki je bil zadnji v tej vrsti redovnih župnikov v kraju po odhodu patra
Romana leta triindevetdeset, je zopet prišel škofijski duhovniki, in sicer
naprej Stanko Medvešček, ki je tudi deloval dolgo časa, vse do leta 2006, ko je
prišel današnji župnik gospod Cvetko.
Tako.
IZ FARNE KRONIKE
Kraj, vaš kraj pa je zelo
zaznamovala tudi prva svetovna vojna. Kaj se je takrat dogajalo?
Gotovo, kraj je bil v prvi
svetovni vojni popolnoma porušen, skoraj da ni bilo zgradbe, razen redkih
izjem, ki bi stale ob koncu vojne po konci. Pač, mimo je potekala soška fronta
od leta petnajst do sedemnajst so divjali zelo hudi boji, ki so vzplamteli
predvsem leta sedemnajst za časa enajste ofenzive, ko je Škabrijel, ta gora
smrti, kakor so jo tudi poimenovali terjal na tisoče življenj, tako
italijanskih vojakov kot seveda tistih, ki so se vojskovali v avstroogrskih
enotah. Prebivalci kolikor niso bili v vojaških enotah, so se morali kot civili
izseliti v razne kraje v notranjost tedanje avstroogrske, tako v Lipnico, v
Vagno, ali so bili razkropljeni po drugih deželah na Dolenjskem in drugod, tako
da je bilo zelo težko tudi vikariatni urad tedanji na čelu z Vinkov Vodopivcem
se je izselil v Cerknico in prav tedaj so nastale znamenite Žabe, tedaj je
prišel na to idejo Vinko Vodopivec, ko jih je poslušal med sprehajanjem v
tistih notranjskih krajih, kjer je deloval tudi kot zborovodja in organist.
Je moral biti res en prav
tak poseben človek ta naš Vinko Vodopivec, da je v tistih časih vojne znal
prisluhniti tudi žabam in narediti en takšen hudomušen, vesel napev, ki človeka
kar dvigne, ne, iz še take potrtosti.
Zdi se, da je bil tudi to
eden izmed razlogov, veljal je sicer za zelo strogega, za delavnega, hkrati pa
tudi zelo veselega človeka in verjetno tudi na ta način poskušal se izviti iz
tedanjih neizogibnih tegob.
(pesem)
Omenili ste katehezo,
omenili ste otroški pevski zbor, to se pravi, da tudi za mlade se v župniji kar
nekaj dogaja, tako pa je recimo z birmanskimi skupinami, kako se oni
pripravljajo na birmo?
Torej pri nas bodisi na
Vogrskem kakor tudi v Kromberku samem, izvajamo to pripravo, če tako rečem, ali
uvajanje v zakrament svete birme dvoletno, ker je to urejeno medžupnijsko tudi
in tudi program sam pripravljamo skupno, samo pripravo pa vodijo starši. To so
posebne enote ali lekcije, če hočemo, ki jih pripravimo za adventni in postni
čas, kjer starši zbirajo svoje otroke v skupinah, jim predstavijo določeno
tematiko, se z njimi pogovorijo, skupaj nekaj ustvarjajo, rišejo, pišejo, se
pogovarjajo in tako, vidim da so najprej bili sami kandidati za birmo zelo
skeptični, kako bodo naši starši z nami, saj smo jih že siti vsak dan, potem pa
so bili kar zadovoljni, so rekli: O, tako se pa običajno ne pogovarjamo doma.
Tako da je zelo pozitivno to vplivalo in mislim, da je to zdravo bodisi za
otroke same, ki ravno v tisti dobi odraščajo in se osamosvajajo, kakor tudi za
starše, da čutijo tisto svojo odgovornost za te otroke, ker dejansko sedaj pred
birmo jih tako rekoč pošiljajo v svet, da postajajo samostojne osebnosti, tako
da tukaj vidim eno lepo bodočnost tudi, da bi se še malo potrudili, ravno kaj
dva tedna nazaj smo imeli tudi prvo sveto obhajilo v Kromberku, letos na
Vogrskem ni bilo drugega obhajila. In tudi lepa izkušnja, kako smo se vse leto
še posebej poleg verouka pripravljali na to prvo obhajilo, najprej so bili
starši malo skeptični: Kaj je treba še posebej ura priprave. Potem pa ko so
videli, da to poteka ne tako strogo kot običajen verouk, ampak da je to, da so
lepa doživetja skupaj z otroki vred, so bili tudi starši zadovoljni in tako da
je bila to ena lepa slovesnost, ki so jo bili veseli otroci sami, pa tudi
starši.
Gospod župnik, imate dve
župniji in to nekako v osnovi na nek način kar različni župniji. Kako delate v
eni, kako v drugi? Kaj povezujete delo med njima?
Ja, gotovo je to velik
napor, naj priznam takoj od začetka, kajti prej so bili vedno župniki samo v
eni župniji in to je bilo veliko lažje, če tako rečem, ne. Župnik je oznanil: V
nedeljo bo maša ob tej uri, pred mašo je prišel pravočasno, tako da je bil tudi
razpolago za sveto spoved, za pogovor, po maši se je ustavil, so se kaj
pogovorili, ljudje poklepetali, kar je zelo važno, družabnosti danes vedno
primanjkuje. No sedaj seveda maša tukaj, čez eno uro maša drugje. Župnik mora
takoj bežati in tako dejansko nima časa in to se tudi pozna, meni mi je žal, ampak
ne morem pač na dveh mestih istočasno biti. Nekako imamo urejeno tako, da v
ponedeljkih in pa v sredah imam tudi mašo na Vogrskem, kjer sem tudi na
razpolago, torej če kdo želi za kakšen pogovor, ob ponedeljkih imam na Vogrskem
tudi verouk, ostale dneve pa sem v Kromberku.
Ja, za konec besede
blažene Matere Terezije, ko pravi: To kar delamo, je le kaplja v ocean, toda če
tega ne bi storili, bi bila v oceanu kaplja manj.
To je bilo naše gostovanje
v župnijah Kromberk in Vogrsko. V našem studiu so bili z menoj gospod župnik
Cvetko Valič, gospod Vojno Pavlin in gospa Mirjam Komjanc. Hvala lepa vsem
trem, da ste se odzvali našemu vabilu in povedali nekaj o svojih župnijah.
Hvala Vam za povabilo in
da smo smeli in mogli priti in predstaviti nekaj svojega dela.
Župljanom obeh župnij
seveda želimo veliko uspešnega dela tudi v prihodnje, veliko Božjega
blagoslova, da bi živele, postajale vedno bolj trdne, vedno bolj močne.
DOBRO JE VEDETI.
Nedeljske svete maše v
Kromberku so ob deveti uri, na Vogrskem pa ob desetih trideset. Med tednom so
maše vselej ob devetnajsti uri in sicer ob ponedeljkih in sredah na Vogrskem,
ostale dni pa v Kromberku. Farni praznik v Kromberku je navadno prvo nedeljo v
septembru, saj sta v tem času tako praznika Marije Tolažnice četrtega
septembra, kot mali šmaren, osmega septembra. Na Mali šmaren je bila namreč
posvečena cerkev, ki je bila po prvi svetovni vojni na novo zgrajena. V Loka je
slovesno dvaindvajsetega julija na god svete Marije Magdalene, na praznik Svete
Trojice pa je maša v cerkvi svete Trojice. Cerkev svete Katarine pa je bila
leta 1959, torej precej po drugi svetovni vojni, žal porušena. God farnega
zavetnika župnije Vogrsko, Justa tržaškega je tretji november, župnija pa je
bolj vajena obhajati praznik Rožnovenske Matere Božje, ko pripravijo tudi zelo
slovesno procesijo.
V današnji oddaji Iz
življenja naših župnij smo predstavili župniji Kromberk in Vogrsko. Z gosti sem
se pogovarjala Zlata Kraševec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert
Volk.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar