ŽUPNIJA LEDINE.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci radia Ognjišče, v današnji oddaji Iz življenja naših župnij, vam
bomo predstavili župnijo Ledine, zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu
tamkajšnji župnik gospod Miro Marinič in pa njegove sodelavke in sodelavec, in
sicer Stana Kosmač, Silva Brence in Aleš Jurca. Lep pozdrav vsem štirim.
Enako. Pozdravljeni.
Župnija Ledine skoraj
gotovo leži v bližini župnije Spodnja Idrija, kajti gospod župnik Miro Marinič
upravlja obe župniji. Gospa Silva Brence, ali lahko poveste nekaj o tem vašem
kraju in o vaši župniji?
Ja, bo držalo. Ledine
ležijo na planoti med Idrijo in Žirmi. Ob Idriji pa leži Spodnja Idrija. Kot
sem rekla, leže na planoti, ki je visoka približno sedemsto šestdeset metrov.
Župnija sama je v vasi Ledine sedež, tvorijo pa jo vasi Mrzli Vrh, Pečnik,
Ledinsko Razpotje, Idršek, Govejk, Spodnji Vrstnik, Zgornji Vrstnik, Korita,
Ledinske Krnice in Žirovnica. Vasi je veliko, samo so pa majhne in tudi
prebivalstva je tam približno okrog šeststo. Tako bom rekla, planota, vse vasi
razen Žirovnice leže na tej planoti in so grički, griči, kakšnih hudih strmin
pa ni, pa še burja ima tu svojo moč. Ležimo na robu Primorske, naši najbližji
sosedi Žirovci so že Gorenjci, sploh pa je naš kraj zaznamovan z nekimi mejami,
najprej nas je že narava obdarila z mejo, tudi poteka razvodje med Jadranskim
pa Črnim morjem. Na Ledinskem razpotju imamo hišo s katere strehe odteka
deževnica z ene strani v Črno morje, z druge pa v Jadransko morje. Za tem je
potekala meja med Beneško Republiko pa med Avstrijo prav med vasema Ledine pa
Ledinske Krnice. Od tu tudi dve cerkvici, dve cerkvi, ki so v razdalji
približno pet minut peš hoje. Oboji so želeli imeti cerkev in zato so zaprosili
za izdajo dovoljenja posvetne oblasti, Krnice na Dunaju, Ledine v Benetkah.
Prej so dobili dovoljenje z Dunaja in zato je tudi cerkev, ki je zdaj naša
podružnična cerkev svetega Ahacija je v Krnicah bila prej zgrajena, se domneva,
kot v Ledinah, ki je zdaj župnijska cerkev. Župnijska Cerkev je pa posvečena
svetemu Jakobu.
Se pravi, da imate zelo,
zelo zanimivo zgodovino.
Ja.
O tem bomo več zvedeli v
nadaljevanju naše oddaje, saj ste s seboj prinesli Ledinsko kroniko, to je,
moram povedati, kar zajetna knjiga, se pravi, da ste imeli kaj vanjo zapisati.
Ampak preden bomo povprašali gospoda župnika, kakšna je župnija Ledine v
njegovih očeh, mogoče odgovor še na vprašanje: Od kdaj pravzaprav ta župnija,
kdaj je dobila svoje prve župnijske upravitelje, župnike?
Ja, cerkev svetega Jakoba
je omenjena v Loški prafari že 1036-ega ali 1030-ega leta, torej takrat je že
bila cerkvica v Ledinah. Da pa so Ledinci prišli do svojega duhovnika, so
prišli tam okrog 1808-ega leta, nekaj takega. Pod župnijo pa so spadali v Žiri,
se pravi so bili del Žirovske župnije. 1864-ega leta pa je uspelo Ledincem si
izprositi in priboriti svojo župnijo. Torej stalnega duhovnika so imeli od 1808-ega
leta naprej, ti so hodili največkrat iz Idrije ali pa Žirov, no, od 1864-ega pa
ko je postala župnija, samostojna župnija, pa je bilo vse urejeno tako kot je
treba. Še to bi rekla, da so Ledinci imeli srečo z duhovniki, vsi so bili zelo
zagnani, zelo zavzeti, tako da so učili ne le vere, ampak da so jih učili tudi
živeti, za vsakdanje življenje so jih pripravljali. Najbolj bi tukaj
izpostavila župnika Janeza Jelenca, ki je bil zares vsestranski. Na vseh
mogočih področjih, torej da je cerkev želel dvigniti, da je hotel ljudi
opismeniti, ker so bili večina takrat nepismeni in še polno takih stvari, no.
Župnika svojega smo imeli vse do leta 2003.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Torej, to župnijo Ledine,
ki si od leta 2003, ne, da nima svojega duhovnika, ima ga, vendar ga mora
deliti še z eno župnijo, pa v zadnjih letih upravljate Vi, gospod Miro Marinič.
Kakšna je pa župnija kot župnijsko občestvo, kako jo doživljate?
Je od tega, da ta Ledinska
planota, da na tej Ledinski planoti živi okrog petsto šestdeset ljudi, od tega
je skoraj štiristo katoličanov. Mislim, da je ta župnija zares živa, ljudje so
res pripravljeni sodelovati, tako da duhovnem kakor na materialnem področju.
Kot za primer, zadnjo nedeljo v avgustu so imeli zaključek oratorija in bilo
lahko rekel, da je bilo popolnoma vse poskrbljeno, pripravljeno, tako da sem
bil res presenečen, kar so bili župljani pripravljeni, so storili za zaključek
tega oratorija. In ker živim v Spodnji Idriji, prihajam v Ledine samo dvakrat
na teden, to je ob četrtkih, ko imam popoldne verouk in razna srečanja in ob
nedeljah, ko je nedeljska sveta maša. Da je župnija res živa imamo tudi v
Ledinah razne skupine. To so: dva pevska zbora, bralce Božje Besede, potem
imamo tudi ministrante, zanimivo je tudi to, da imamo ministrante veterane, ko
sodelujejo pri bogoslužju vsako peto nedeljo v mesecu. Potem imamo krasilke in
čistilke, pritrkovalce, imamo tudi sodelavce Karitas, ker so tudi v tej župniji
zelo aktivni.
Po tem kar ste povedali,
bi lahko nekako zaključili, da je župnija Ledine v nekem smislu zelo moderna
župnija. Veliko je odvisno od sodelovanja laikov in oni so takšni da poprimejo
in kljub temu, da ste v župniji samo dvakrat tedensko, življenje teče. Je tako?
Življenje res zelo teče.
Vsak predlog, ko se dobimo z župnijskim pastoralnim svetom, ko predlagamo
določene pastoralne dejavnosti, takoj poprimejo za vse, tako da včasih jih je
treba kar držati nazaj.
Tako, preden bomo
spregovorili malo več o tem, kakšno je življenje v župniji Ledine danes, se
bomo pa res vrnili še malo v to Ledinsko kroniko, ki zagotovo, zagotovo skriva
ogromno podatkov. Gospa Silva Brence, Vas bom kar prosila, da nam malo
predstavite to zajetno knjigo. Kaj mislite, bi se dalo na kratko o njej
povedati?
Ja, bi se, pa zares zelo
na kratko. Torej, gospod župnik Janez Jelenc je kmalu po prihodu v Ledine že
začel pisati dnevne dogodke, potem dogodke, ki so bili, so se dogajali v
preteklosti, to je zapisoval po ustnem izročilu, po ustnem pričevanju.
Zapisoval pa je vse v zvezi s cerkvijo, z vero, z verniki, v zvezi z
vsakodnevnim življenjem, opisoval je naravo, običaje, zgodovino, nastanek vasi,
nastanek, priseljevanje, njegovi zapisi so neprecenljive vrednosti. Začel je
pisati 1897-ega leta in končal 1913-ega leta, ko je bil premeščen iz Ledin v
župnijo Godovič. Že v predgovoru, če smem prebrati, saj je čisto kratka misel,
je napisal: Spoznavaj samega sebe, ta zlati rek se je bleščal nad vrati
poganskega svetišča. Vsakdo mora spoznati razmere v katerih živi, pa spoznati
mora tudi preteklost svojo, iz nje zajema boljšo bodočnost, zato je resnica, da
je zgodovina učiteljica življenja. Zaključil pa je: Ti spomini naj bodre
domovinsko ljubezen in vzbujajo zavednost in zaupanje v svojo lastno moč. In
temu je sledil skozi vse svoje zapise. Po vsebini so se, kot sem že omenila, so
se nanašali na zgodovino, na etnologijo, na naravo, v sklopu etnologije je
obravnaval prehrano, oblačila, stavbarstvo, kako so gradili in vse to.
Ko takole gledam to
knjigo, dobim vtis in rada bi ga povedala, zaradi tega, da bi poslušalci dobili
en občutek za kakšno knjigo gre. Zdi se mi, da imate Ledinci, to kar imajo
Kranjci v Valvazorjevi Slave Vojvodine Kranjske, vi pa v tej kroniki.
Ja, tako, tako, bo držalo.
Zapiski dnevni, ki jih je pisal, so bili pa različne vsebine. On ni pisal po
sklopih, da bi zdaj pisal o eni temi, pa zatem o naslednji. Kar se je pač
dogajalo to je zapisal in to je ležalo v župnijskem arhivu skoraj sto let.
Vedelo se je, da obstoji, ampak vedelo je za te zapise zelo malo, predvsem
župniki bi rekla. Zahvaljujoč profesorici doktorici Mariji Stanonikovi, ko je
iskala gradivo za župnijo Žiri, je izvedela, da pa obstojijo v Ledinah tudi
neki zapisi in si je mislila, ker je to sosednja župnija, da lahko kaj najde o
Žireh zapisano tudi v tej, v teh zapisih. In je zaprosila za te zapise, jih
prebrala in bila nad njimi tako navdušena, tako prevzeta, da je rekla, da se
Ledinci ne zavedamo, kakšen zaklad imamo in da so ti zapisi vredni knjižne
objave. In je sprejela nalogo, da bo to tudi izvedla. Župnija je sledila
njenemu navdušenju, vsi smo pomagali, kar smo pač mogli in devet let je trajalo
to. Zapisi so bili namreč v rokopisu, rokopis je bil pisan na roko, včasih zelo
nečitljivo in je dobre dve leti trajal sam prepis.
IZ FARNE KRONIKE.
Ko je profesorica
Stanonikova prebrala je ob njej bila gospa Anica Govekarja, po rodu iz Ledinske
župnije, zdaj pa živi v Žireh. In ko se je profesor Stanonikova obrnila nanjo
in jo vprašala, bi mi ti pomagala, da bi razvozlali to, je Anica rekla, bom. Mi
boš prepisala? Bom. Ko je rekla: Ja, bom prepisala, ni vedela kakšen trud bo to
terjalo od nje in koliko časa.
Kakšno ogromno delo, ne?
Samo je rekla, ko sem
začela, sem pa z veseljem delala in tudi končala, ne, v zadovoljstvo vseh.
Zatem so sledile take tehnične zadeve, skratka devet let smo rojevali to knjigo
in v lanskem, lanskega novembra je knjiga izšla. In vedno, ko jo vzamemo v
roke, smo še bolj navdušeni. Bi pa ob tem povedala, ko je bila predstavitev
knjige, da nas je počastil sam gospod škof monsignor Metod Pirih. Vzpodbudil,
da ne smemo pozabiti na preteklost in da moramo na njej graditi našo bodočnost.
Mogoče bi bilo lepo, da
nam predstavite kakšen utrinek, kakšen odlomek, kako so ti zapiski zgledali,
kaj vse se noter najde.
Ja, gospod župnik je res
zapisoval prav vse, prav vse. Recimo, tudi o tobaku in o rabi tobaka na
Ledinah. Bom kar prebrala en odlomek: Kajenje se je smatralo skoraj do časa
Francozov za nespodobno. Duhovščina je vse do leta 1850-ega nastopala proti
kajenju iz pip, kjer živemu človeku ogenj v ustih gori, kakor satanu iz pekla,
ki mu plamen plameni iz ust. Prvi tobak so prinesli iz Amerike 1560-ega leta,
torej tristo let se je naše ljudstvo ubranilo nikotina, a slednjič, ga je
prevladal tako, da so začele kot šport tudi nedorasle punce kaditi svalčice,
navkljub temu da se je tobak leta 1910-ega podražil na kilo po deset
krajcarjev, po en krajcar po svalčici in smotke. Splošna raba tobaka med
tukajšnjimi prebivalci se je popolnoma udomačila, njuhanje tobaka ni tukaj v
navadi, starejši ljudje rabijo pipe iz katerih kade, a mlajši rod pa se je
sploh vdal čikanju in žvečenju tobaka, tako imenovane klobase, v celi župniji
bi komaj dobili pet moških, ki ne rabijo tobaka.
(pesem)
Pa bi vseeno pokukali v to
vašo farno kroniko, ne samo v to knjigo, ampak v tiste najbolj zanimive
dogodke, ki mislite, da jih je treba omeniti in mogoče tudi ljudi, ki so
najbolj zaznamovali vašo župnijo.
Vsekakor je na prvem mestu
že imenovani Janez Jelenec. Naslednji župnik, ki bi ga omenila je gospod Janko
Žagar, ta pa je bil v Ledinah v obdobju, ko so bile Ledine in vasi okrog nje
pod Italijo. Po prvi svetovni vojni je bilo namreč naše območje priključeno
italijanski republiki. Takrat so se tudi meje župnije delno spremenile. Že v
začetku sem rekla, da so meje zaznamovale našo župnijo in se kar stalno nekaj
res dogaja okrog teh meja. No, gospod Janko Žagar je bil naš kaplan Martin
Čedermac. Bil je zavzet Slovenec in ko so branili pouk v slovenskem jeziku, je
vztrajal, da je v šoli še učil veronauk v slovenščini eno leto dlje kot po
ostalih krajih. Slednjič je moral pristati na to, da bo tudi verouk v
italijanskem jeziku, ampak svete maše pa so bile v slovenskem jeziku. V
župnišču so se shajali pevci in peli slovenske pesmi. Vem, da so iz Idrije
prihajali pevci zvečer v Ledine, so zagrnili okna, da se ni videlo svetlobe in
prepevali do jutra slovenske, naše pesmi, cerkvene in domoljubne. Zjutraj pa so
se vračali v Idrijo. Torej, res Janka Žagarja imajo starejši župljani v izredno
lepem spominu, v vojnem času je pomagal, sodeloval s partizani. Ker pa je bil
vešč nemškega jezika, kar mu je tudi zelo prav prišlo, da je pisal prošnje, se
pogajal z oblastmi, nakar pa so mu nekateri, so pa to drugače razumeli, da
stvari izdaja in kljub vsem dobrim delom, ni prav dobro končal. No triinštiridesetega
leta je bil premeščen v Idrijo za dekana, po vojni pa je bil na Slapu pri
Vipavi, tam je tudi umrl in je pokopan. Še bi omenila od duhovnikov gospoda
Franca Govekarja, ta je pa domačin, iz sosednjega Jeličnega vrha doma, ki je
tudi pripomogel na prav vseh področjih, imel je značilnosti kot župnik Janez
Jelenec, tako bi rekla. Lahko bi pa omenila za Ledine še rodoljuba Ledinskega,
ki je bil pa tudi rojen že v devetnajstem stoletju, to je bil Anton Žakelj,
duhovnik, ki se je pa veliko posvečal literaturi, pisal je pesmi, pa zbiral to
narodno bogastvo, narodne pesmi. Po zapisih je bilo izdanih sedem knjig, ampak
jih je pet izgubljenih, samo dve knjigi še obstajata, Župnikoval je pa v krajih
izven Ledin, nazadnje v Velikem Trnu pri Krškem, tam je tudi dokaj mlad umrl.
Seveda je nemogoče, da bi
v naši današnji oddaji prelistali oziroma pregledali vso to vašo bogato
kroniko, pa vendar devet let dela je vloženega vanjo, vašega dela potem ko ste
jo želeli predstaviti publiki, da ne govorim o tistih šestnajstih ali več letih
dela, ki jo je imel s tem avtor te kronike. Knjiga je zajetna, najbrž ni bila
namenjena temu, da pač jo bere malo ljudi. Koliko izvodov ste izdali?
Knjigo smo izdali v petsto
izvodih. Izdajatelj je bila župnija Ledine. Vsi izvodi še niso prodani in se
dobijo na župniji Ledine.
A je cena visoka?
Ja, kar šestdeset evrov,
zato ker ni bilo dotacij, stroški pa veliki.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Župnija s tako bogato
zgodovino pa je živahna seveda tudi danes. O tem, kdo vse se trudi, da je tako,
pa nam bo zdajle nekaj povedal gospod Aleš Jurca in sicer bi Vas gospod Jurca
vprašala najprej, da spregovorite o tem, kaj vse počne vaš župnijski pastoralni
svet?
Glavna vloga župnijskega
pastoralnega sveta v naši župniji je čim več stvari, ki jih lahko sami opravimo
in s tem ne obremenjujemo našega župnika, da mu pri čimveč stvareh pomagamo.
Glede na to, da je župnik v Spodnji Idriji in dodatno še upravlja našo župnijo,
so njegovi dnevi zelo zapolnjeni, zato res poskušamo tiste stvari, ki niso, za
katere ni nujno potrebno, da jih on postori, da jih čimveč sami postorimo. V
župnijskem pastoralnem svetu smo predstavniki vseh vasi, tako da imajo vsi tudi
nekoga preko katerega lahko svoje želje ali pa pripombe na dogajanje v župniji
sporočijo. Trudimo se, da bi v življenje naše župnije predvsem vključili
mladino, ker nam je jasno, da če bodo mladi sodelovali v naši župniji, potem
obstoj župnije je zagotovljen, drugače pa to ni res. Pred leti smo v župnijskem
pastoralnem svetu organizirali prvo srečanje jubilantov, malo smo bili
skeptični, koliko se jih bo sploh odzvalo na to povabilo in prijetno smo bili
presenečeni, večina jubilantov v tistem letu, ki so praznovali okrogle
obletnice poroke, se je odzvalo, tako da jih je bilo več kot petindvajset in od
takrat naprej vsako leto organiziramo to srečanje in vsako leto se večino
jubilantov tudi odzove.
Prej ste omenili, da se
zelo trudite, da bi v delo, v dejavnosti župnije vključili tudi mlade, ker to
zagotavlja neko kontinuiteto, pa mogoče poveste še, katere so tiste stvari, ki
jih mladi pri vas počnejo?
Nekateri fantje so se zelo
navdušili nad pritrkovanjem, tako da so se sami organizirali in začeli vaditi.
Bili so tudi na tečaju za pritrkovalce in ob vseh glavnih praznikih pritrkujejo
v našem zvoniku. Mladi so vključeni tudi v branje beril pri sveti maši, v
preteklosti v pevskem zboru ni bilo prav veliko mladih, zato smo razmišljali o
tem, kako bi dosegli, da bi se tudi mladi vključili v naš zbor. Razlog za to je
predvsem v tem, da v preteklosti je bilo petje domena nekaterih družin in samo
člani tistih družin so mislili, da imajo posluh, ostali so pa mislili, da
posluha sploh nimajo in zato je kor postajal vedno bolj prazen in prazen in smo
začeli razmišljati, da je v tej smeri nekaj potrebno storiti in jasno je, da to
se da spremeniti samo na ta način, da se že z otroci začne delati. Par let smo
razmišljali in zbirali pogum, kako bi ustanovili otroški zbor, potem se je pa
zgodilo nekaj, kar je bilo za našo župnijo tudi zelo pomembno in pozitivno. V
naše župnjišče sta se priselila mlad par, Vasja je bil s Primorske, Neža z
Gorenjske in sta nekje v sredini med njunima domovoma našla prazno župnjišče v
Ledinah. Najprej smo bili zelo skeptični, kako se bo to vse skupaj obneslo,
ampak izkazalo se je, da je bilo to za nas zelo pozitivno. Veliko življenja sta
prinesla v našo župnijo, Vasja je tudi zelo dober igralec na kitaro in skupaj z
njim smo ustanovili otroški zbor, na začetku so skoraj vsi otroci k temu zboru
hodili. Vasja je tudi začel učiti kitaro, tako da je kar nekaj otrok se tudi
naučilo igrati kitaro, zaradi raznih okoliščin, predvsem zaradi službe, ki je
bila daleč iz Ledin so se preselili na Gorenjsko, ampak dekleta pa še vedno
igrajo kitaro in sedaj pomagajo pri vodenju tega otroškega zbora.
No, imate pa v Ledinah
tudi odrasli zbor, pa par besed morda še o tem.
Ja, tudi v odraslem zboru
se trudimo, da bi peli, predvsem mladinske pesmi, tako da Tamara in Petra, ki
igrata pri otroškem zboru tudi pri odraslem zboru velikokrat spremljata pevce,
tudi nekaj otrok, ki je že preraslo otroški zbor se je pridružilo temu
odraslemu zboru, tako da na ta način tudi petje na koru se spreminja,
pomlajuje, kar je zelo pozitivno za celotno župnijo.
Živa pa je tudi župnijska
Karitas, o tem nam bo nekaj povedala pa gospa Stana Kosmač.
Ja, ko je pred dobrimi
sedmimi leti na srečanju župnijskega pastoralnega sveta tedanji župnik Franc
Kavčič predlagal, da bi se tudi v župniji Ledine formirala Karitas, je bilo
čutiti kar nekaj navdušenja. In že na prvem srečanju se nas je zbralo šest,
pozneje so se nam pridružile še štiri prostovoljke, imamo tudi enega moškega
predstavnika. No, in kar v njeni odsotnosti, smo takrat za voditeljico izvolili
Stanko Kavčič, in moram reči, da smo pod njenim vodstvom nekako shodili. Ker pa
hvala Bogu nimamo kakšnih hujših materialnih stisk ali problemov za reševat,
smo se pa bolj osredotočili na to družabno in duhovno področje zato smo prva
leta kar nekajkrat organizirali v tednu Karitas dobrodelni koncert, tam smo se
potrudili, da so bili sodelujoči res samo domačini. Vključili smo otroke,
srednjo in starejšo generacijo, prav vse, kdor ima kakšne sposobnosti in
talente. Moram pohvaliti, da nam ni nihče odrekel, na roko so nam šle
učiteljice v šoli, gasilci in vsi so nam pomagali in na ta način smo nekako
približali dejavnost Karitas našim faranom. Pozneje smo organizirali tudi
pletenje adventnih venčkov, pa izdelovanje voščilnic, glavno se mi zdi, da pa
je, da obiskujemo naše starejše in bolne po domovih in doma, tiste, ki so še sposobni,
da živijo doma. Vsako leto organiziramo tudi romanje za te starejše, moram
reči, da je odziv zelo dober, ni nam problema napolniti avtobusa, imamo pa tudi
pomladi, na začetku poletja mašo za starejše. Pri tej sveti maši župnik podeli
tudi zakrament bolniškega maziljenja. No, po maši imamo vedno tudi malo
družabnega srečanja in ljudje se prav radi zadržijo. Da bi naše delovanje še
približali širšemu krogu, smo se pred leti odločili, da vse skupaj spravimo
tudi na papir. Naša ideja je bila uresničena, ko je izšla Naša topla dlan. V
njej lahko najdemo članke, prav vseh naših faranov, dobrodošli so prav vsi,
kdor je vešč pisanja in moram reči, da nas kar sprašujejo, kdaj bo izšla nova
številka. S tem smo kar zadovoljni, imamo lepo število bralcev. Seveda pa vsega
tega ne bi bilo, če nad nami ne bi bdelo skrbno oko našega župnika, ki nas na
naših sestankih vzpodbuja, usmerja, vodi po pravi poti, izpopolnjujemo pa se
tudi na raznih drugih srečanjih, na dekanijski ravni. Hodimo na razne
seminarje, kamor smo povabljeni, na razne delavnice in s tem se tudi člani
Karitasa osebno bogatimo in zdi se nam, da ne pomagamo samo starejšim in
bolnim, da s tem veliko pridobimo tudi sami.
(pesem)
Predstavljam si, da je
lepo biti župljan župnije Ledine, najbrž je lepo biti tudi župnik v tej
župniji. Pa vas bom prosila, da kar po vrsti poveste, zakaj ste Bogu najbolj
hvaležni, da ste vključeni oziroma povezani ravno s to župnijo. Najprej gospod
župnik, gospod Miro Marinič.
Ja, to moje poslanstvo v
tej župniji je res biti kot, prvo biti župnik. Farani me kot takšnega tudi
sprejemajo, za kar sem jim zelo res, zelo hvaležen, pomembno se mi zdi, da ne
gledajo na moje sposobnosti, na moj videz, ampak da v meni vidijo predvsem
duhovnika, ki me je škof poslal tja. Moje prvo poslanstvo je prinašati res
Jezusa, njegovo veselo novico in odpuščanje. Vesel sem tudi, da v Ledinah nisem
samo kot gospodar, kot zidar, mizar, kot menedžer, ampak da imam veliko
sodelavcev, od župnijskega pastoralnega, gospodarskega, Karitas, pa tudi z
mladino, tako da sem res vesel in zadovoljen kot prvo Bogu, potem škofu, pa
tudi vsem župljanom.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Podobno vprašanje zdaj še
za vse vas, mogoče najprej Vi, gospa Stana Kosmač.
Jaz bi se pa najprej
zahvalila Bogu, da nam je po vseh teh peripetijah in po vseh teh dogajanjih, ki
se dogajajo zadnje čase sploh še imamo župnika, čeprav ne svojega stalnega.
Hvala Bogu, da ga imamo, lahko bi bilo drugače, farani radi pomagamo po svojih
močeh. Imamo na naši planoti različne talente, vesela sem, da držimo skupaj in
upam, da bo tako ostalo še naprej.
Gospod Aleš Jurca.
Jaz sem najprej Bogu
hvaležen, da je moje življenje obrnil tako, da sem se sploh preselil v Ledinsko
faro, jaz sem namreč po rodu iz Žirov, ampak moja mami je bila rojena v Žirovnici,
ki spada v Ledinsko faro in ko sva se z ženo poročila, sva se takoj po poroki
preselila v Žirovnico. Moram povedati, da najina poroka je bila v cerkvi
svetega Tomaža na Vrstniku, ki je tudi podružnica Ledinske fare, ta cerkvica je
na zelo lepem mestu in po tisti najini poroki, se je še kar nekaj mladih parov
odločilo, da so se tam poročili, kar sem tudi zelo vesel. Skratka, vesel sem,
da sem se preselil v Ledinsko župnijo in tudi zelo z veseljem sodelujem, tvorno
sodelujem, da je ta župnija čim bolj živa.
No, in še gospa Silva
Brence.
Vesela in hvaležna sem
Bogu, da sem Ledinka. Z vsem srcem in vse moje prošnje, ki jih imam do Boga, do
Marije, se mi zdi, da bodo najlepše in najhitreje izpolnjene, če jih izrečem v
domači cerkvi.
(pesem)
Naša oddaja se počasi
bliža koncu in kot je pri nas navada se bomo prav pred koncem zahvalili
nebeškim zavetnikom vaše župnije oziroma cerkva v vaši župniji. To so sveti
Jakob, ki je zavetnik farne cerkve, sveti Tomaž, ki smo slišali, da je zavetnik
cerkve v…
Na Vrstniku.
Ja. In sveti Ahac.
V Krnicah, v Ledinskih
Krnicah. Torej, sveti Jakob, sveti Ahac in sveti Tomaž.
Prosite za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar