ŽUPNIJA ŠKOFIJE

ŽUPNIJA ŠKOFIJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Škofije, zato so zdajle z mano v temle našem studiu tamkajšnji župnik gospod Štefan Krampač in dva njegova sodelavca: Bogdan Pavalec in Igor Jurinčič, lepo pozdravljeni vsi trije.

Lep pozdrav tudi Vam. Lep pozdrav.

Začeli bomo kar s predstavitvijo župnije, ki se imenuje Škofije. Gospod župnik, prosim.

Gotovo značilnost in prepoznavnost naše župnije je položaj ob meji z Italijo. Gotovo, ko slišimo, kje so Škofije, se vedno spominjamo na napovedovanje po radiu ali televiziji, nekoč mejni prehod Škofije, bližina Trsta in Kopra, tudi naravni prelaz nekako med Tinjanskim hribom in pa Miljskimi hribi je že več stoletij bila najboljša kopenska povezava med Trstom in pa Koprom. Kraj ima tako lego, da lahko rečemo, da je bil vedno na prepihu. Menjavali so se tako gospodarji in spreminjala se je politična, verska razmejitev, kraj je bil priča različnemu preseljevanju in s tem tudi mešanju tako narodov, kultur in ver. Ime kraja pa povezujemo z imenom škofija oziroma škofom. Že škof Naldini je pojasnil, da v cerkvenem krajepisju iz leta 1700, da so vasi imenovane Škofije zato, ker so zgrajene na škofijski posesti. Škofije so bile na začetku prejšnjega stoletja zelo majhen in nepomemben zaselek, po dokončni postavitvi meje med takrat Jugoslavijo in Italijo leta 1954 pa se je začelo priseljevati čedalje več ljudi. Za to področje je značilno, da so se po drugi svetovni vojni mnogi ljudje odselili, poznavalci takratnih razmer pa trdijo, da se je petinosemdeset procentov prebivalcev preselilo v izpraznjene hiše so se začeli naseljevati ljudje iz različnih krajev takratne Jugoslavije in počasi je zato nastajalo središče ob cerkvi svetega Mateja. Župnija pravzaprav ni stara, bila je ustanovljena leta 1960, tako da bomo drugo leto obhajali petdeset letnico obstoja župnije Škofije. Na to področje se je v tistem času preseljevalo veliko ljudi. Vas je začela številčno rasti. Do župnijskega središča so imeli daleč, prebivalci na primer spodnji Škofij so takrat spadali pod župnijo Lazaret oziroma danes imenujemo Bertoki. Druga in tretja škofija je spadala pod župnijo Dekani, četrta škofija pa pod župnijo Tinjan. Plavje, ki so potem ob ustanovitvi bile tudi dodeljene župniji Škofije pa so bile kaplanija župnije Osp. Vsi ti verniki so imeli šolo, pošto in avtobusno postajo  na spodnji Škofiji, torej je bilo tukaj za vse naravno središče. To je bil torej potem tudi pomemben razlog za ustanovitev nove župnije.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Že sami ste nekako nakazali, da so prebivalci tega kraja prišli iz vseh koncev nekdanje Jugoslavije, najbolj Slovenije. Kako so se potem povezali, kakšna je danes povezanost med njimi, kako sodelujejo?

V župniji je tak povezovalni element prav gotovo delovanje v različnih skupinah, ki delujejo v župniji. Tako deluje v naši župniji seveda kot osrednja skupina župnijski pastoralni svet, potem tudi člani župnijskega pastoralnega sveta delujejo v različnih skupinah kot so: skupina Karitas, molitvena skupina, biblična skupina, potem tudi skupina skavtov, ki predvsem pokriva delovanje in pa ukvarjanje, vzgojo z mladimi, z otroci.

Kako pa je kaj številčno stanje vernikov v župniji?

Pravijo oziroma statistika pravi tako, da je v župniji dva tisoč petsto, približno dva tisoč petsto krščenih. Seveda na žalost je pa, ko vedno župniki tudi govorimo, nedeljski obisk svete maše zelo skromen. To je kakšnih sto dvajset vernikov prihaja nekako redno ob nedeljah k sveti maši.

Rekli ste, da župnija ni posebno mlada, se pravi drugo leto boste praznovali šele petdeset letnico, neke bogate, obširne župnijske kronike najbrž torej nimate, pa vseeno, pogled nazaj, v ta leta odkar obstajate in pravzaprav na katerih temeljih ste nastali?

Ja, župnija je nekako sestavljena iz več občestev, bi lahko rekel, iz podružnic, kjer se zbirajo tudi k nedeljski sveti maši, tako da v naši župniji imamo poleg nedeljske božje službe v župnijski cerkvi tudi na podružnicah, kot so Plavje in pa Tinjan, in ob torkih med tednom v podružni cerkvi na zgornjih Škofijah, kjer je cerkev Kristusa Kralja. Tako, v našo župnijo spadajo podružnične cerkve Tinjan, ki je med temi podružničnimi cerkvami najstarejša župnija tudi, je kar več kot tristo let stara župnija, ki pa je bila ukinjena leta 2005, zavetnik tamkajšnje cerkve na Tinjanu je sveti Mihael. Potem cerkev na zgodnjih Škofijah so pa gradili istočasno kot sedanjo župnijsko cerkev in so jo dogradili 1938 in je posvečena Kristusu Kralju. Nismo še omenili, da je župnijska cerkev posvečena, najprej je bila posvečena svetemu Mateju in potem se je župnik z župnijskim svetom leta 1972 odločil in zaprosil, da bi bila župnija preimenovana, tako župnijska cerkev kot tudi sama župnija v župnijo presvetega srca Jezusovega. Na Plavjah pa je cerkev posvečena sveti Luciji, kot sem že omenil je ta cerkev spadala v župnijo Osp kot kaplanija in bila tudi leta 2004 ukinjena in pridružena župniji Škofije kot podružnica. Obstaja v naši župniji tudi stara cerkev, ki se nahaja za sedanjo župnijsko cerkvijo, bila je posvečena prav svetemu Mateju in danes ne služi več bogoslužnim opravilom, ampak imamo v tej stari cerkvi dvorano, kjer se zbirajo in delujejo naši skavti.

(pesem)

Po tem, ko smo slišali tole pesem, naj Vas vprašam, kako pa je s petjem pri vas, na Škofijah?

Lahko rečem, da pevski zbor je gotovo ena izmed najstarejših skupin, ki deluje v župniji oziroma skupina, ki deluje že od samega začetka župnije. Večina teh, ki so že takrat peli, poje še danes. Na žalost pa že kar nekaj let ni bil kak nov pevec pridružen, tako da že vsi zborovodje oziroma organisti poskušajo pridobivati nove člane, seveda pa upajo, da bo morda mladinski zbor, ki tudi obstaja in pa otroški pevski zbor, da bo iz teh skupin lahko tudi kdaj se pridružil kakšen tudi temu odraslemu pevskemu zboru. V naši župniji pa imamo tudi poskrbljeno za petje pri nedeljskem bogoslužju, tako da vsako nedeljo navadno poje eden od teh zborov, ena nedelja pa je določena, da pojemo ljudsko petje.

Torej s petjem gotovo pripomoremo k lepšemu, lepemu bogoslužju. Kdo pa so še ostali sodelavci, ki se trudijo v ta namen?

Seveda imam, hvala Bogu, veliko sodelavcev, tako na področju kateheze. Sedaj delujejo, mi pomagajo trije katehisti, bi lahko še tudi trije, tako da glede sodelavcev je naša župnija, lahko rečem, tako rekoč bogata. Potem seveda mi pomagajo moji sodelavci, tako poleg kateheze in pa cerkvenega petja tudi pri drugih skupinah. Zelo je dejavno skavtsko življenje, skavtska skupina, seveda so ti kateheti oziroma voditelji aktivni tako v katehezi kot tudi na drugih področjih, predvsem pa pri skavtskem življenju.

Da je življenje v vaši župniji pestro, se je seveda treba potruditi in ga načrtovati. Kakšno vlogo ima pri tem župnijski pastoralni svet, gospod Igor Jurinčič?

Ja, naš župnijski pastoralni svet se dobiva približno na tri mesece in tako načrtuje delo v župniji za to obdobje. Zastopane so vse generacije od mlajših pa do starejših in pa seveda tudi skupin, ki delujejo v župniji, tako da lahko načrtujemo pastoralno življenje v župniji. Predvsem pogledamo, kateri so prazniki pred nami, ki nas čakajo ali pa morda priprava na birmo, na obhajilo, prvo sveto obhajilo in pa druge praznike, ki jih župnija praznuje in da tudi načrtujemo kdo bo za kaj poskrbel in tudi kako bo kaj izvedeno. Mogoče bi omenil to, da te aktivnosti tudi poveže župljane med seboj in ravno prenova župnijskega, župnišča pred leti je pomenila eno tako zbližanje med župljani, ki smo ga načrtovali tudi v župnijskem pastoralnem svetu in seveda tudi je pomenilo to eno dodatno spodbudo za aktivnosti, pridobili smo nove prostore, tudi župnik je pridobil urejene življenjske razmere, lahko rečemo, ne, kajti župnišče je bilo v precej slabem stanju in pa tudi mladi, ki lahko poleti tukaj prespijo. Iz vseh koncev Slovenije so dobili tudi ene primerne prostore.

V župniji je dobro poskrbljeno za mlade. Nekaj besed, gospod župnik, ste že povedali o tem, kako poteka kateheza. Koliko pa je pravzaprav otrok, ki prihajajo k nauku?

Povprečno na en razred je deset otrok, tako da imamo približno med osemdeset in devetdeset otrok, ki obiskujejo verouk. Seveda, zadnja leta se srečujemo tudi s tem, da veliko otrok, ki je krščenih, sploh ne pridejo k verouku. Namreč imamo navado, da v počitnicah ali dva meseca pred začetkom veroučnega leta pismeno povabimo otroke oziroma njihove starše, da pripeljejo njihove otroke k verouku in doživljamo, da od na primer lani trinajstih povabljenih, sta se odzvala samo dva otroka. Druga taka stvar je pa, ki morda niti ni samo za našo župnijo značilna, ampak je kar pojav v Slovenski cerkvi, da otroci še hodijo kar k verouku, ampak na primer k sveti maši ob nedeljah pa težko prihajajo. Seveda je zato lahko različen, so lahko različni vzroki in zato se tudi potem trudimo s kateheti, da na primer enkrat na mesec pripravimo nedeljsko bogoslužje pri katerem ti veroukarji bolj sodelujejo, da tako tudi nekje skušamo jih privabiti tudi na ta način, da s sodelovanjem pri maši, prihajajo k maši in začutijo nekje eno vrednoto svete maše, ki je naše skupno srečevanje, skupna molitev naše župnijske skupnosti.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Da pa bi otroci in mladi imeli pristen stik s Cerkvijo pa se trudijo tudi skavti. Med njimi ste dejavni tudi Vi, gospod Bogdan Pavalec. Pa Vas prosim, da poveste malo o tej skavtski dejavnosti v vaši župniji.

Ja, skavti v naši župniji delujejo že vrsto let. Prej, na začetku, leta devetdeset so že začeli sodelovati v župniji Ankaran, kjer se je ustanovil en steg. Potem pa, ko je bilo teh otrok vedno več in preveč za srečevanje v Ankaranu, sta se dva odrasla skavta odločila, da bosta prevzela vodenje in sta preselila oziroma začela zbirati otroke, ki so bili s Škofij in okolice kar na Škofijah, kar je bolj enostavno bilo. Tako se je skozi leta delovanja skupine volčičev, krdela, potem razvila tudi četa, ki se je leta 2000 osamosvojila, tudi se nekako ločila iz Ankarana in začela samostojno delovati na Škofijah. Danes se v naši župniji zbira pri skavtih sedemdeset otrok, z voditelji nas je osemdeset in ker je to število iz leta v leto še vedno narašča, smo se odločili, da bomo ravno v tem letu poskušali ustanoviti lastni steg in tako še povečati dostopnost otrokom.

Kako pa so skavti povezani s samo župnijo, s Cerkvijo?

To je pa tako, na Škofijah je aktivnih kar precej otrok, prihajajo redno na srečanja, vsako soboto imamo srečanja, po srečanju, ki ga imamo popoldne potem povabimo in mnogi se odzovejo, da sodelujejo potem še pri maši. Ko so kakšni posebni dogodki ali kakšne slovesnosti recimo, Betlehemska luč miru ali ob kakšnih drugih priložnostih popestrimo samo bogoslužje tudi s svojim delovanjem, drugače pa jih pri vsakem srečanju nagovori naš duhovni asistent, gospod župnik, in jim skuša skozi razne zgodbe, skozi razne dogodke, skozi svetnika, ki ga v tistem letu sprejemamo oziroma spoznavamo, letos bo recimo to sveti Frančišek Asiški, jih vpelje v to življenje, jim predstavi smisel in globino njegovega sporočila.        

Kako pa je sicer poskrbljeno za mlade? Mladi kaj sodelujejo ali?

Ja, da navežem kar na skavte, ko smo že pri temu. Torej, trudimo se in po vseh teh letih delovanja končno smo prišli do tega, da smo dobili prve voditelje, ki so mlajši, ki niso še v naših letih in oni bodo sedaj, upajmo v parih letih, prevzeli to breme na svoja ramena in zelo dobro kaže, ker recimo odlično že delujejo ti skavti, ki so že večji kot animatorji in pripravljajo že, mislim, da je bilo letos četrto leto zaporedoma oratorij, konec počitnic, na katerem se zbere vsako, vsak konec poletja vedno več otrok. Mogoče še to omenim, da ker smo na obali samo ena skavtska skupina, se pravi steg Ankaran ena, ki ima svojo četo, popotnike in krdelo, tako tudi na Škofijah se trudimo, da bi privabili in ponudili to skavtstvo tudi župnijam iz naše okolice, iz naše dekanije in to nam kar dobro uspeva. Tako da računamo, da bi v naslednjih desetih letih odprli še, oziroma ustanovili še kakšen steg, mogoče v Kopru, pa v Izoli, pa tako naprej, ker kot opažamo, je zelo velik, velik interes pri otrocih in tudi pri starših zelo veliko podpore za to delo.

Skratka, prvi sadovi se že kažejo in obetate si lahko še drugih.

Ja, kot tretja skupina, ki zelo dobro deluje pri skavtih so pa tudi popotnice in popotniki, ki skušajo v svojem življenju že doseči eno stopinjo več, kajti volčiči se igrajo, izvidniki spoznavajo naravo in Božje stvarstvo, medtem ko popotniki se trudijo, da bi v življenju začeli služiti in to jim s sedanjo voditeljico, ki zelo dobro vodi to skupino, tudi zelo dobro uspeva. Imajo veliko načrtov in upajmo, da jim bo uspelo te načrte tudi izpeljati in da bo izmed, iz te skupine, ki so popotniki in popotnice, tudi zrastlo veliko novih voditeljev in se bojo razpršili po vsej obali in da bo skavtstvo res zaživelo na vsem našem lepem morju.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Zdaj pa bi mogoče šli še malo k tej naši srednji generaciji. Kako pa je poskrbljeno za njo. Vi, gospod Igor Jurinčič ste v zakonski skupini, pa morda poveste kaj o njenem delovanju.

Ja, zakonska skupina na Škofijah deluje že vrsto let in sicer je to medžupnijska zakonska skupina Škofija Ankaran. Podobno kot skavti sodelujejo že vrsto let, tako tudi na ravni zakoncev in še nekaj bi mogoče pri tem povedal, da mogoče pri tem povedal, da v bistvu obe župniji pokrivajo, upravljajo salezijanci in tudi to povezuje nekako te dve župniji med seboj. Torej, zakonci se dobivamo trije pari iz Škofije, z župnije Škofije in trije pari iz župnije Ankaran vsak mesec. Vsakič pripravi eden izmed parov različno temo, o kateri se pogovarjamo. Zanimivo je tudi to, da nas otroci spodbujajo in sprašujejo, kdaj bo zopet srečanje, namreč, ta srečanja potekajo skupaj z otroci. Tako velikimi kot majhnimi in dejansko tej večji poskrbijo za ta mlajše, medtem ko se mi pogovarjamo o različnih temah, bodisi s področja vzgoje, vere ali pa drugih tematik, ki si jih pač zadamo in obdelamo, tako da je to nekako vzpodbuda tudi za otroke in zanimivo je tudi to, da se za novo leto zberemo skupaj vsi člani zakonskih skupin in preživimo skupaj tudi novoletne praznike v tem vzdušju kot ga tudi med letom doživljamo.

Bi morda Vi kaj dodali?

Ja, omenjeno je bilo, da deluje medžupnijska zakonska skupina, tudi že dlje časa se pogovarjamo, da bi bilo dobro, da v naši župniji sami ustanovimo skupino zakoncev, morda generacije, ki je, ima majhne otroke, zdaj ta skupina že deluje kar nekaj let, kot smo omenili medžupnijska skupina, seveda poleg tega so načrti in želje, da bi poživili skupino ministrantov, da bi morda ustanovili na nek način skupino bralcev. Zadnja leta pa je kar poživila svoje delovanje tudi župnijska Karitas, ki se redno srečuje vsak mesec, sodeluje tudi v centru za begunce v Bertokih, razdeljuje hrano, obiskuje ostarele ob večjih praznikih, pomaga pri pripravi praznovanj in prireditev, tako kot so srečanje bolnih in ostarelih župljanov, miklavževanje in podobne prireditve, ki potekajo v naši župniji.

No, mogoče je čas, da zdajle spregovorimo še o skupinah, ki delujejo v župniji.

Bom kar jaz nekaj spregovoril o molitveni, o biblični skupini. In sicer v letu Svetega pisma smo se tudi pri nas odločili že po par letih razmišljanj in nekaj negotovosti, da le ustanovimo in to smo tudi se speljali, na prvem srečanju je bil navzoč sam gospod škof Jurij Bizjak in nas vpeljal, nam dal energijo, eno spodbudo, od začetka smo se srečevali tako enkrat na mesec, potem smo pa začutili, da je to premalo, da bi potrebovali več teh srečanj, ker konec koncev je težko vztrajati in samo enkrat na mesec se srečati in tisto potem živeti. Tako, da zdaj se srečujemo dvakrat mesečno in skupina vztraja ta med deset do petnajst, včasih tudi kakšen manj, ampak smo kar redni gostje.

Imate pa tudi molitveno skupino?

Molitvena skupina se zbira enkrat na mesec in sicer imamo prvo nedeljo v mesecu vedno srečanje oziroma molitveno uro. To so seveda molivci, ki so tudi aktivni v drugih skupinah, ki delujejo v župniji. Seveda pa hočejo tudi svoje delovanje podkrepiti z molitvijo in priporočajo pri teh vsakomesečnih srečanjih, molitvenih urah. Želijo, da bi podprli to, kar se trudimo v različnih skupinah, ki delujejo v župniji.

Med dejavnostmi, ki zelo povezujejo župljane pa so gotovo tudi romanja, tudi teh se lotevate.

Ja, zavedamo se, da z delovanjem v teh različnih skupinah se trudimo za to, da bi se ljudje čim bolj povezali, da bi se tudi spoznali, da bi se ne samo ukvarjali s temi raznimi dejavnostmi kot so petje, molitev, karitativna dejavnost, ampak da bi tudi začutili, da spadajo v eno skupnost, to je župnijsko skupnost, zato tudi veliko pozornosti posvečamo s tem, da organiziramo romanja, to so romanja po Sloveniji, enodnevna romanja, ko poleg tega, da spoznamo kak romarski kraj skupaj molimo, skupaj preživimo tisti dan, tudi povežemo, se povežemo drug z drugim. Pa tako začutimo to skupnost, pa seveda tudi skušamo organizirati in preživeti več dni, to so pa romanja, kot smo jih imeli v Medžugorje ali pa na Poljsko ali pa tudi v zadnjem letu v mesecu maju v Lurd.

(pesem)

Čas za predstavitev župnije Škofije se počasi izteka in prav je, da se povprašamo po tem, kaj je tisto, kar vas v vaši župniji pravzaprav najbolj navdušuje? Besedo najprej predajam Vam, gospod župnik.

Ja, najbolj me navdušuje, da imam veliko sodelavcev, ki mi pomagajo pri izpolnjevanju mojega poslanstva, da veliko ljudi čuti z župnijo, čeprav sem omenil majhno udeležbo pri nedeljski Božji službi, pa da ti ljudje, ki so majhna skupina, da ti sodelujejo in z vso močjo sooblikujejo življenje župnije. Pa seveda poleg teh sodelavcev so mi v veliko pomoč tudi animatorji, ki delajo z otroci, predvsem, ko organizirajo, pripravijo oratorij vsako leto, pa so istočasno tudi aktivni pri skavtih in vodijo že razne skupine pri skavtih, seveda mimo ne bi mogel župnijskega pastoralnega sveta, ki mi stoji ob strani in mi zelo pomaga tudi pri izpolnjevanju vseh teh skupnih načrtov, ki jih imamo, da čim bolj uspeva naše poslanstvo, da čim bolj skušamo predvsem oznanjevati evangelij današnjemu človeku.

Isto vprašanje še za vaju, mogoče najprej Vi, gospod Igor Jurinčič.

Ja, vzdušje v župniji se mi zdi zelo živahno in raznovrstno, tako da tudi različni dogodki, ki se odvijajo med letom in pa tudi sama narava, samo okolje lahko rečem, da je prijetno in tako, da predvsem me pa navdušuje, da lahko tukaj srečam ljudi, ki enako mislijo, ki enako živijo in ki tudi enako upajo za naše prihodnje.

In podobno vprašanje še za Vas, gospod Bogdan Pavalec.

Ja, najbolj me navdušuje to, da smo si, da si je naša družina ustalila tukaj svoje bivališče, svoj dom, ker prihajamo iz različnih koncev z ženo, potem pa mi je še največji izziv to, da delam z mladino, z mladimi, in z njimi ni nikoli dolgčas.

V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo spoznali župnijo Škofije. Predstavili so nam jo tamkajšnji župnik gospod Štefan Krampač in njegova sodelavca; gospod Bogdan Pavalec in Igor Jurinčič. Preden pa zares končamo seveda še priporočilo nebeškemu zavetniku župnije Škofije, to je Srce Jezusovo. Srce Jezusovo.

Usmili se nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.