PREDGOVOR
Kaj bi hotela?
Mati Terezija spada med posebej velike osebnosti, ki so zaznamovale 20. stoletje.
Ona je, kakor brez ovinkarjenja priznajo celo neverujoči in kritiki, viden lik sodobne in cerkvene zgodovine.
Predvsem pa je bila in je očarljiva žena.
To vidim po sijočih očeh vseh številnih ljudi, ki me, kakor hitro zvedo, da sem smel biti nekaj let v bližini matere Terezije, prosijo, naj jim vendar kaj povem o njej.
Zakaj se sodobni ljudje 21. stoletja zanimajo za sveto ženo 20. stoletja, ki je niso nikoli osebno srečali?
Le kaj more biti v našem mrzličnem, naglem, od mode do mode hitečem obdobju tako zanimivega in navdušujočega pri redovnici, ki je na pikro pripombo nekega kritika, da je s svojo teologijo vendar 200 let zadaj, smehljaje se odgovorila: "Ne, 2000 let!"
Na številnih potovanjih, na katerih sem jo smel spremljati v njenih poznih letih, sem doživel nekaj izžarevanja in očarljivosti njene osebnosti.
Za naš svet, ki hlepi po vsakovrstnih zvezdnikih, je bila izjemna, nezamenljiva, sijoča "zvezdnica": obdana ne z bogatimi in lepimi, ampak z najbolj ubogimi med ubogimi, iznakaženimi, zavrženimi v družbi.
Močna in pametna, karizmatična in ponižna osebnost, ki ni hotela gospodovati, ampak služiti.
Inovativen izvirnik, katerega največji viden uspeh je bil v tem, da je toliko mladih deklet po njegovem delovanju in zgledu veselo stopilo za Kristusom in v tem našlo smisel svojega življenja.
Veliko mož in žena je dovolilo, da jih je navdihnila ljubezen matere Terezije do Jezusa.
"Zvezdnica", ki je proti svoji volji stala v svetlobi javnosti in je to vendarle kar najbolj učinkovito uporabila za svojo dobro stvar.
Mati Terezija ni nikoli postavljala v središče sebe.
Čeprav so jo drugi povzdignili v svetlobo žarometov - in to je bilo po podelitvi Nobelove nagrade za mir leta 1979 skorajda stalno stanje - je uporabila priložnost, da je od sebe kazala na Kristusa.
Z različnih strani je bilo in je še vedno bolj nacionalno kakor katoliško motivirano pričkanje, komu neki pripada mati Terezija.
Sama tega zanesljivo ne bi hotela, čeprav tudi ne bi zatajila svojih korenin.
Ena redkih izjav matere Terezije o sebi se je glasila: "Po rojstvu sem Albanka, danes sem indijska državljanka.
Sem tudi katoliška redovnica.
Kar zadeva moje delo, pripadam vsemu svetu, v srcu pa pripadam samo Kristusu."
S tem so vse razmere lastništva jasno razčiščene.
Ali ne govori vse to proti temu, da bi napisal knjigo o materi Tereziji?
Poleg tega še takšno, ki ni ne znanstvena ne biografska, ampak živi iz avtorjevih doživetij, spominov in zapiskov?
Ali, vprašajmo se drugače: Le kaj, bi hotela mati Terezija, da napišem v tej knjigi?
Verjetno bi mi dala isti odgovor kakor nekega lepega jesenskega dne na Dunaju, ko sem bil sveže posvečen duhovnik.
Nikoli poprej nisem imel duhovnih vaj za kogarkoli, kar šele za redovnice.
Pa me je mati Terezija presenetila z vprašanje: "Father, ali bi lahko vodili duhovne vaje za sestre?"
Počaščen in obenem negotov sem jo vprašal, kdaj naj bi to bilo.
Rekla je: "Jutri."
In jaz, še bolj negotov: "Mati, ampak tega nisem še nikoli počel!
O čem pa naj govorim?"
Na to pa ona, kot da bi ustrelila iz pištole: "Govori o Jezusu! Kaj neki drugega?"
Kadar so jo ljudje vprašali po njenem življenju in biografskih podrobnostih, je mati Terezija povečini odkimala: "Ne govorim tako rada o sebi, kajti kadar ljudje govorijo ali pišejo o meni, potem manj govorijo ali pišejo o Jezusu."
In tako upam, da bom s to knjigo pomaknil v pravo luč delovanje in osebnost matere Terezije in predvsem tisti kazalec, s katerim je stalno opozarjala na Jezusa.
Tako naj ta knjiga o materi Tereziji slednjič kaže predvsem tistega, h kateremu je vedno hotela vse voditi: Jezusa Kristusa.
Leo Maasburg
SKORAJ TEDEN DNI SMO BILI TUDI V KALKUTI, KJER JE DELOVALA MATER TEREZIJA:
Ni komentarjev:
Objavite komentar