ŽUPNIJA KAL NAD KANALOM

ŽUPNIJA KAL NAD KANALOM.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Kal nad Kanalom in zato so z mano v temle našem koprskem studiu tamkajšnjim župnik gospod Lojze Kobal in njegovi sodelavci in sodelavke in sicer gospa Nadja Okroglič, Tone Levpušček, Veronika Konjedic in Jerica Česnik Antler. Lepo pozdravljeni. 

Pozdravljeni.

Da bomo čim prej spoznali ta vaš kraj vas kar prosim gospod Tone Levpušček, da poveste nekaj o njem.

Najprej vas prav lepo pozdravljam, Vas in vse poslušalce radia Ognjišča in hvala za povabilo za sodelovanje v vaši oddaji. Ob tej priliki bi pa še prav posebej rad pozdravil tudi našega prejšnjega župnika gospoda Martina Pavlina, ki je našo župnijo upravljal celih devetindvajset let, to je kar dolga doba. Vse do leta 2006, ko ga je zamenjal naš sedanji župnik gospod Alojz Kobal. Župnik Martin Pavlin je ves čas svojega službovanja v naši župniji skrbno zapisoval vse podatke in zbiral tudi arhivsko gradivo in pred tremi leti nas je razveselil s knjigo, ki jo je poimenoval Župnija Kal nad Kanalom, včeraj in danes, in prav ta knjiga nam je bila v veliko pomoč tudi pri pripravi na današnjo oddajo. Sicer pa sama župnija Kal nad Kanalom leži na severozahodnem delu Banjške planote in zaokrožuje celotno krajevno skupnost Kal nad Kanalom. Krajevna skupnost Kal nad Kanalom spada v občino Kanal ob Soči je meji na Goriško in Tolminsko občino. Od Nove Gorice smo oddaljeni petindvajset kilometrov, od Kanala ob Soči pa petnajst kilometrov. Župnijo Kal nad Kanalom sestavlja kar trideset zaselkov, ki se razprostirajo na nadmorski višini od petsto metrov pa skoraj do tisoč metrov nad morjem. Žal je nekaj zaselkov že povsem praznih, brez prebivalcev. Župnijska cerkev stoji v vasi Kal nad Kanalom, nadmorska višina praga cerkve je šesto oseminosemdeset metrov in je na čast svetemu Juriju. Omenil bi rad tudi nastanek imena Kal nad Kanalom. Kal je kraški pojav, ki pomeni mlaka ali vodo v plitvi dolinici, največkrat zaokrožene oblike. Starejši domačini vedo povedati, da je bilo nekoč veliko takšnih kalov pri nas, tam so napajali domačo živino, danes pa so po večini posušeni ali zasuti. In verjetno je Kal dobil ime prav po teh kalih. So pa v preteklosti imenu kal vedno dodajali pojasnjevalno besedo, danes pravilno pišemo Kal nad Kanalom, v preteklosti pa so poznali različne dodatke. Tako je kalsko županstvo pod italijansko oblastjo imelo pečat z napisom Kal pri Kanalu, to je bilo leta 1923, Italijani so pisali Cal di Canale, poznamo pa še Kal Kanalski in tudi še nekatera druga imena. Najstarejša letnica iz naše župnije datira na 2. maj leta 1475, ko je oglejski patriarski urad dovolil, da se nad Kopriviščem, to je zaselek blizu same vas Kal nad Kanalom, sezida cerkev svetega Tomaža. Ta cerkvica je danes podružnična cerkvica, na tej cerkvi že več let potekajo obnovitvena dela. Od leta 2006 pa imamo vsako prvo nedeljo v juliju tudi sveto mašo pred to podružnično cerkvico. Kot zanimivost naj povem, da praznujemo krajevni praznik na Angelsko nedeljo, to je prvo nedeljo v septembru kot spomin na blagoslov župnijske cerkve in ta cerkev, naša župnijska današnja je bila posvečena leta 1892. Zanimivo je, da je tudi prvotna cerkev, ki je stala na istem mestu, le da je bila veliko manjša, bila blagoslovljena ravna tako na Angelsko nedeljo leta 1596, to seveda ni ta podružnična cerkev, ampak je še ena druga cerkev, ki je stala na lokaciji te današnje župnijske cerkve. O obeh teh dveh dogodkih pričata tudi listini, kateri fotokopiji visita v zakristiji. V naši župniji je danes okoli štiristo duš, ko pa je bila 3. septembra 1892 posvečena današnja župnijska cerkev, je bilo v župniji Kal nad Kanalom okoli tisoč štiristo duš, se pravi kar tisoč ljudi več in takratnemu številu prebivalcev so sezidali tudi primerno veliko cerkev, naša cerkev je namreč prava katedrala, če jo gledamo od daleč. Dolga je dvaintrideset metrov, široka dvanajst metrov, stranske stene merijo v višino dvanajst metrov, do vrha slemena pa je petnajst metrov. Cerkev je zidana v neoromanskem slogu, zvonik je ločen od cerkve in je visok devetindvajset metrov. Skozi pač zgodovino kraja je število prebivalcev začelo upadati in prvič je to število občutno upadlo v gospodarski krizi po prvi svetovni vojni, drastično pa je število prebivalcev začelo upadati po drugi svetovni vojni, ko je pač bilo moderno, da je čimveč ljudi v mestih. Z veseljem pa ugotavljamo, da danes množičnega izseljevanja ni več in tudi dosti tistih, ki doštudirajo se vračajo v domači kraj. Večina ljudi je odvisna od služb, kmetijstva je bolj malo, v preteklosti je bilo tega več, tako da danes se večina ljudi vozi na različna dela v petindvajset kilometrov oddaljeno Novo Gorico, v preteklosti pa je največ ljudi hodilo na delo v Salonit Anhovo. V zadnjem času smo v župniji oziroma v krajevni skupnosti kar zelo aktivni in tako smo v letu 2008 odprli vrtec, ki ga letos obiskuje kar devetnajst otrok, letos pa smo po šestih letih mirovanja ponovno odprti tudi podružnično šolo, ki jo letos obiskujejo štiri prvošolke. To se gre za prvo triado, drugo leto potem bo še drugi razred, pa tretji in tako naprej. Imamo tudi trgovino z jestvinami, to je edina še delujoča trgovina na celi Banjški planoti. Potujočo pošto, ki obišče vse ljudi vsak dan, seveda po potrebi, če kdo kaj rabi, pokliče poštarja po mobitelu in ga obišče. Krajevni urad, ki dela dvakrat na mesec. Kot zanimivost imamo tudi manjše smučišče, ki danes oziroma zadnja leta zaradi toplih zim bolj poredko obratuje. Pred petnajstimi in več leti pa je smučišče obratovalo tudi do osemdeset dni na sezono. Garant oziroma pogoji za nek nadaljnji razvoj pa so bili tudi letos poleti ustvarjeni, ko smo po dolgih letih pričakovanja končno dočakali tudi vodo v Kal nad Kanalom, tako da so odprte možnosti tudi za razvoj podjetništva, turizma pa male obrti.

IZ FARNE KRONIKE.

No, farna kronika je zelo zanimiva. Velik poudarek je župnik Martin, ki je to napisal, je uspel zbrati imena vseh župnikov, ki so pač službovali pri nas, teh je do sedaj vključno z današnjim župnikom Lojzetom devetintrideset in to je mislim, da dragocen arhivski podatek. Iz naše župnije izhajajo tudi trije duhovniki, Brezavšček Filip, Brezavšček Andrej in pa Pertovt Lovrenc, vsi so že pokojni. Ravno tako imamo tudi tri redovnice, Marija Okroglič, Marija Lipičar in pa Marija Pirih, tudi te tri so žal že vse pokojne.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Po tem, kar nam je takole temeljito povedal gospod Tone Levpušček, bodo naši poslušalci gotovo razumeli, da ste prebivalci Kala nad Kanalom zavzeti, da se življenje v vaše kraje ne samo vrne, ampak da se obnovi, da zaživi še z novo močjo. Kako pa na te stvari, kako na svojo župnijo oziroma župljane gleda domači župnik, nam bo pa zdajle povedal gospod Lojze Kobal.

Ja, jaz le nekaj let bolj poznam ta kraj, ene dve leti sem hodil bolj pomagat bivšemu župniku Martinu, zdaj sem prav tam župnik, ampak ne stanujem tam, ampak se vozim zmeraj iz Ravnice, zdaj je kar nekaj čez dvajset kilometrov, ampak prav ko ste mi poslali ta vprašalnik, sem še bolj pomislil, ker pravi: Kaj me veseli, kaj me navdihuje, kaj mislim, da je to… Jaz sem pravzaprav vesel, da prihajam v to župnijo. Že prejšnji župnik mi je rekel: Veš, tukaj so fajn ljudje. Sem rekel: Bomo vidli, ne, pač vsak ima svoje mišljenje. In vidim, da so res zelo delavni, požrtvovalni in bi rekel veliko skrb imamo ne samo za krajevno skupnost, kot je zdaj rekel Tone, ampak tudi za cerkev, ker je cerkev res vsa leta lepo vzdrževana, popravljena. So tudi popolnoma obnovljene orgle, ki skoraj petdeset let niso igrale. Imamo novo mlado organistko, ki sicer zdaj se je poročila, šla drugam, ampak hodi redno nazaj, se pravi, da ima en dober odnos do tega, ne, in tudi vidim, da je kar z enim navdušenjem prihajajo k maši, ne, ker čeprav je zelo razdrobljena vas, daljave so, daleč so, ampak mislim, da je prav, ko smo zadnjič se pogovarjali duhovniki, ki smo tam okoli, da je pravzaprav še največje število nedeljnikov prav tam gor, ne, čeprav so zelo razkropljeni. In tudi za sodelavce se mi zdi, da ni problem dobit, tako za Karitas kot za igranje kot za čiščenje cerkve, imamo zelo lepo urejeno, da pač ena gospa za to skrbi, naredi spisek in so skupine, ki prihajajo vsako nedeljo ob prazniki so povečane in vsako leto se menjujejo, tako da pride za Božič vsake štiri leta ena, napravijo tudi jaslice velike v cerkvi, pa tudi imam, ni prav uradno mežnar, ampak skrbi zelo za cerkev in zvonjenje, gospod Stanko, ki smo ga povabili sicer s sabo, ampak je rekel, da on rajši dela kot govori, da ne bo prišel. In tako vidim, da je ena zavzetost, ne, da sem tudi, se mi zdi, da sem lepo sprejet in z veseljem tam delam, tudi otroci so prej hodili malo k verouku tudi v Kanal, ker pač se vozijo v Kanal v šolo in potem po šoli so šli tam, tudi župnik je bil starejši, zdaj smo nazaj to pripeljali v župnijo, kar se mi zdi, da je zelo dobro, ker drugače nimaš nobenega stika s temi otroki. Oni pridejo samo k verouku v Kanal in potem nimajo stika z župnijo, s cerkvijo, z dogodki, tako so pa tam in so tudi otroci zelo navdušeni, skoraj večina so tudi strežniki, ker jih je enih dvajset komaj, ampak skoraj vsi strežejo, berejo kakšne prošnje, pojejo, mislim, s tistim sem vesel, tako da čeprav so daleč, ki rekli, kakšni rečejo Bogu za hrbtom, ampak so živi ljudje, povezani ljudje, veliko druženja je, ne samo v cerkvi, tudi za razne rojstne dneve ali tako, vidim, da znajo priti skupaj, zanjo se zmenit, znajo eden drugemu pomagati brez kakšne tiste velike pregovorne slovenske foušije, ne.

Skratka se znajo srečati tudi še brez interneta.

Tudi. Čeprav imajo pa tudi internet že gor, ne, prav optični kabel je tle.

Optika je speljana gor, centrala v vasi.

Ja, ker Tone je tajnik, ta glavni tajnik župnijskega pastoralnega sveta, je pa tudi šef krajevne skupnosti, tako da imamo v eni osebi obe, veste, tako, to je zelo dobro. Povezava je zelo blizu, personalna, prav gotovo.

Lepo.

(pesem)

Že uvodom smo slišali, da je župnija Kal nad Kanalom živa župnija. Posebno lepo je bilo slišati, da se v župnijo vrača tudi osnovna šola, to je za vsak kraj zelo pomembno, in če se vrača osnovna šola potem pomeni, da imate tudi kateheti kar nekaj dela. Gospa Veronika Konjedic, kaj počnete kateheti?

Ja, verouk poučujem letos tretje leto, imam otroke stare, iz drugega in tretjega razreda, nauk obiskuje pet otrok, tako da je neka pomoč našemu gospodu župniku. Vseh veroučencev je preko dvajset, vsi pa se srečujemo vsak četrtek, ker otroci prihajajo iz centralne šole Kanal z avtobusom v nekje pol ure oddaljen Kal, imamo nauk popoldne, petnajst do treh, čeprav so otroci že nekoliko utrujeni, tako od šolskih dejavnosti kot vožnje se vseeno trudimo vsi, da imamo lahko verouk v naši župniji oziroma v prenovljenem faroužu, tik ob naši cerkvi. K verouku hodijo zelo radi, saj tam spoznavamo različne odlomke iz Svetega pisma, Jezusovo življenje, prilike, ki jih je govoril svojim učencem, malo pa se tudi igramo, rišemo, pojemo, barvamo, se kaj lepega skupaj naučimo, kaj izdelujemo tudi, prejšnja leta so otroci verouk obiskovali v Kanalu, kar smo že slišali, tako da so tudi duhovniki izmenično hodili iz podružničnih župnij v Kanal, to je bilo zelo naporno, tako za otroke kot za naše župnike, pa tudi za vse, ki so pač poučevali nauk v Kanalu. Tako se lahko pohvalimo, da nam je uspelo otroke pripeljati nazaj, v naše župnijsko okolje, v katerem tudi zelo radi sodelujejo. Zato se naš verouk največkrat podaljša še v pevske vaje, ki jih vodi naš župnik, pa tudi v učenje igranja na kitaro, ki tudi poučuje naš župnik. Tako se pripravimo tudi na sodelovanje ob nedeljskih mašah in pri nedeljskih bogoslužjih. Enkrat letno se skupaj z otroki pripravimo tudi na miklavževanje, naučimo se kratko igro, ki jo zaigramo našim najmlajšim, ki pa jih je tudi v naši vasi kar nekaj. Skupaj z njimi potem tudi pokličemo v našo sredo svetega Miklavža.

Tako je poskrbljeno za veroučence in za tiste mlajše, kako pa je z mladimi, imate, imajo mladi kakšno priložnost se srečevati v vaši župniji?

Ja, prav za mladino nimamo teh stvari, kot sem rekel, ker so toliko razpršeni, ker prav tam, kjer je okrog cerkve, je še najmanj mladih ljudi, ne, pravzaprav tudi otrok, vsi jih morajo pripeljat, ali pridejo z avtobusom, zato imamo tudi verouk takrat, ko pride avtobus. Pridejo iz avtobusa, tako da jih pridejo starši samo iskat. Je pa zelo težko to za ta razna, te razne stvari, ker so vsi odvisni od prevoza, tako da mlade pretegnemo, nekateri pojejo v pevskem zboru, občasno mi pomagajo, igrajo kakšno kitaro pri verouku, ali pa zlasti pri maši, ker poskušamo tako, da bi vsaj enkrat na mesec sodelovanje pri maši prepustili tem otrokom, da pojejo, berejo kakšne prošnje, drugače pa prav tako sistematično kakšnih srečanj za mladino nimamo, ne.

Ahm.

Poskušamo jih vključevati v te dejavnosti, ki so, ne.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Že iz dosedanjega pogovora je bilo razumeti, da veliko možnosti je za sodelovanje na glasbenem področju za mlade, kako pa je recimo s skrbjo za lepo bogoslužje, kako se poje v Kalu nad Kanalom nam bo pa povedala gospa Jerica Česnik Antler.

Ja, poje se odlično, to ne smemo kaj reči. Ja, mi tu že kar nekaj dobrih enajst, dvanajst let že tu, ko sem tukaj zborovodja, pojemo vsaj enkrat na mesec oziroma večkrat, ko je kateri praznik. Vaje imamo enkrat, če se nam kaj zatakne imamo tudi dvakrat na teden in sicer na enkrat je okrog triindvajset, štiriindvajset pevcev, malo nam primanjkuje moških, ki upam vseeno da se bo še kateri nam pridružil. Drugače pa smo začeli pet punc s kitaro v roki smo začeli sodelovati pri maši in vse skupaj je povleklo eno nit, ki je peljala, peljala vse več žensk in kar nekaj let in sicer do, od devetindevetdeset pa do 2002 smo pele samo ženske, ljudske pesmi dvoglasno. Potem pa so se okorajžli tudi moški in so se nam pridružili, tako da imamo zdaj en pošten mešani pevski zbor, cerkveni.

Naši poslušalci nas pač ne vidijo, zato verjetno ne morejo uganit, kako mlada je tale naša organistka in zborovodkinja, ki pravi da vodi ta zbor že enajst let. Kdaj ste pa začeli, koliko let ste imeli takrat?

Ja, imela sem trinajst let.

Bo morda gospod župnik še dal kakšen komentar na petje?

Ja, mislim je lepo povedala, da se je začelo tako in tudi ona je iskala, da bi se tukaj izobraževala tudi, zato je šla tudi po raznih potih, prišla je tudi k nam v orglarsko šolo in tudi jaz sem ji vsaj nekaj časa skušal stati ob strani, ko so prišli moški.

Brez Lojzeta ne bi bilo tako, ne.

Ker moški so malo bolj, rabijo malo bolj močno roko, ne, na začetku, ampak eno leto sem res hodil, ker nisem bil tam župnik, sem tako da smo tiste moške vpeljali, zdaj pa kar lepo furajo z njo, ne, ima, je mlada, zgleda drobna, ampak je zelo čvrsta, ne.

Lepo. To se pravi, petje sigurno podpre lepoto bogoslužja. Kdo se še trudi poleg pevcev, ministrantov, zadnjič smo že slišali?

Imamo tudi bralce, ki redno berejo Božjo Besedo, ni problem, da ne bi. Edino tako kot pri petju je težko dobiti moške, tudi pri bralcih imamo tukaj še prostor. Za kakšne praznike se včasih dobi kdo, ampak malo, ne, tukaj je še, ne.

Da je povezanost med župnijo in krajevno skupnostjo tesna, smo že slišali. Kaj pa zbor, se tudi kaj vključuje v javno življenje?

Seveda, zbor se tudi vključuje v javno življenje te naše vasi in pri različnih krajevnih praznikih ali drugih priložnostih radi zapojemo kakšno narodno pesem, tako da popestrimo ta dogodek.

Prav pred kratkim so tudi sodelovali pri eni oddaji na televiziji, no katera je tista oddaja?

Aha, to je pa bila oddaja Na zdravje, kjer smo zapeli, bila je sicer oddaja, se je nanašala na Banjško planoto, kamor seveda spadamo tudi mi, in smo tudi naš zbor zapeli eno pesem narodno: Pod rožnato planino.

(pesem)

No pa poglejmo še na druge dejavnosti. O tem kaj počne župnijski pastoralni svet pa tudi gospodarski svet nam bo pa spet povedal nekaj gospod Tone Levpušček.

Ja, v prvih začetkih župnijskega pastoralnega sveta, to bo sedaj tudi deset, enajst let, smo največ poudarka dali prav na gospodarska področja, ne. Velik poseg je bil že leta 2001, ko smo obnovili komplet župnijsko streho, streho župnijske cerkve, to je bil kar velik zalogaj, to je bil dejansko največji poseg po prvi svetovni vojni na sami cerkvi in potem ko smo obnovili streho, smo kar dobili zagon, ostalo nam je tudi nekaj denarja, kar se mogoče čudno sliši, ne, in smo potem že naslednje leto obnovili tudi orgle, to so te Kacinove orgle. Seveda nam je pri teh obnovah pomagal tudi, pomagala tudi občina Kanal ob Soči finančno, župljani, največji prispevek pa je dala agrarna skupnost Kal nad Kanalom, tako da ob tej priliki se jim še enkrat vsem najlepše zahvaljujem, čeprav sem se jim že večkrat, no, potem ko smo nekako obnovili pač streho pa orgle, smo več poudarka dali tudi na obnovo župnišča, tako da sedaj je pritličje skoraj popolnoma obnovljeno, manjka še nekaj notranje opreme. V župnišču smo uredili tudi centralno ogrevanje, čaka pa nas še ureditev zunanjosti župnišča in pa sama fasada. Omeniti moram še to, da smo leta 1997 tudi zvonjenje elektrificirali, tako da nismo zdaj več odvisni samo od mežnarja, ampak imamo zvonjenje tako pač, se ga lahko programira.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

V župniji pa seveda deluje tudi Karitas. Gospa Nadja Okroglič, kako se združujete, od kdaj delujete?     

Jaz bi pa dala najprej enih par osnovnih informacij, sicer jaz sem bolj mlada, kar se tiče delovanja na področju Karitasa, sem v bistvu le par let tukaj sodelujem zraven, povedala pa bi naslednje, da Karitas župnije Kal nad Kanalom deluje v sklopu medžupnijske gorske Karitas s centrom v Grgarju. Ta medžupnijska gorska Karitas obsega v bistvu osem župnij in eno podžupnijo, se pravi Ravnica je podžupnija, osem je pa župnij, to so: Kal nad Kanalom, Banjšice, Bate, Čepovan, Grgar, Lokovec, Trnovo in Lokve. Na tem področju delujemo kot prostovoljci. V naši župniji smo zaenkrat dve prostovoljki in mislim, da sva se kar dobro ujele in da kar dobro sodelujeva, in sicer to delo obsega tako duhovno, to je sicer bolj področje župnika, no, materialno, finančno in pa socialno pomoč. Karitas deluje, namenjen je tako družinam kot posameznikom, tako otrokom kot ostarelim, za otroke je prirejeno v okviru Karitasa tudi letovanje, tako za družine kot tudi samo za otroke, in sicer za en teden na morju med poletnimi počitnicami. Možnost je pa tudi tukaj, da pride pa v poštev tudi plačilo šolske prehrane in zapadlih položnic. Pomoč je pa namenjena tudi ostarelim in osamljenim. In se pravi duhovna oskrba bolnikov na domu, organiziranje letnega srečanja po župnijah za starejše. Letos v septembru je bilo organizirano na Trnovem. Seveda, ker je vključeno več župnij, je vsako leto v drugi župniji, tej župniji, ki organizira to srečanje starejšim, pa priskočijo na pomoč tudi ostale župnije, tako s finančnimi sredstvi, pa tudi materialno. Potem imamo tudi obiske in obdarovanje, to je po navadi konec leta in sicer v domovih za ostarele. Pošiljali smo tudi voščilnice starejšim nad sedemdeset let, sicer zaenkrat tukaj je malo recesija posegla tudi vmes, ne, kar se tiče finančnih stvari. Ostale dejavnosti, ki so tudi vključene v okviru Karitasa je pa miklavževanje, ki je bilo danes že tudi enkrat omenjeno, tukaj se tudi obdari otroke seveda in pa se pa zbirajo finančna sredstva tudi za invalidne otroke v Stari Gori. Mi seveda pa poskrbimo tudi za osebno in duhovno poglabljanje, ne. Mi imamo enkrat mesečno srečanje v Grgarju, sem že omenila, da tukaj je center, in tukaj se zberemo tako duhovniki kot tudi prostovoljci, ki delujemo na tem področju, najprej je molitev in potem je tudi duhovna misel. To duhovno misel pripravi eden izmed župnikov in potem tudi malo podebatiramo, pač svoje misli povemo v zvezi s to duhovno mislijo. V okviru Karitasa pa je organizirano tudi izobraževanje prostovoljcev, organizirana so pa tudi razna srečanja, romanja, kjer v bistvu se tudi poskrbi za to duhovno rast.

Takole zdajle, ko so različni sodelavci gospoda župnika povedali to in ono o dejavnostih, vsega nikoli ni mogoče našteti, vprašam pa še vas, gospod Lojze: Kaj bi k temu še dodali, kako vidite Vi to dejavnost?      

Ja, ena od velikih skrbi za prihodnost je tudi povezovanje teh majhnih župnij, ker je prav da ima vsaka vas svoje, ampak smo zelo majhni, so še dosti manjši kot mi, v Lokovcu, Lokovec, v Lokve pride šest, sedem nedeljnikov recimo, to ne more imeti ne vem kakšnih skupin. In zato se trudimo tudi za to, da povezujem ljudi, tako je že kot je rekla Nadja, imamo skupaj Karitas, potem imamo skupno tudi vsako leto romanja, nas gre po ene štiri avtobusi iz vse župnije, gremo skupaj, potem imamo tudi skupna predavanja, v postu recimo na razne teme, po nekaj predavanj se iz celega okrožja kar udeležujejo ljudje, potem tudi prav letos oziroma zdaj bo drugo leto načrtujemo tudi skupno birmo. Imamo skupno pripravo na birmo, skupno pripravo na krst. Prav v naših župnijah in mnogi taki poizkusi, skupna tudi srečanja pevcev prav organizirano, tako da je enkrat tukaj, enkrat tam. Mislim, da se trudimo in se tudi čuti ta, se mi zdi, da ljudje čutijo, da je to dobro in sem vesel, da radi pristopijo k temu. So zaljubljeni v svojo vas, ampak niso taki, bi rekel zadrti lokal patrioti, ne.

To je tudi zanimivo, ne, ker župnija Kal nad Kanalom spada v občino Kanal, vse te aktivnosti o katerih pa je gospod Lojze govoril se pa odvijajo v novogoriški občini in zaokrožujejo nekako trnovsko banjško planoto, se pravi mi smo geografsko umeščeni na Trnovsko Banjško planoto in se povezujemo pri vseh teh dejavnostih, formalno spadamo pa v občino Kanal ob Soči, tako da smo, lahko rečemo, tudi nek povezovalni člen med obema občinama, ne.

Tudi glede miklavževanja, ki ga pripravljate, se mi zdi, je pri vas neka posebnost?

Ja, mi smo začeli z Miklavžem in potem smo takoj tisti, ki, prav ta organistka naša je bila med prvimi in smo takoj rekli: Ni dovolj, da bi samo bili tukaj doma, je prav, da Miklavž je vzgoja k temu, da bi znali darovati in s temi svojimi predstavami že kar nekaj let hodimo tudi k invalidni mladini v Staro Goro. Tudi tam velikodušno pristopi vsem tudi krajevna skupnost, tudi občina, zbiramo razne sponzorje, zmeraj jim prinesemo tudi neko denarno darilo, ker ne smemo kupovati njih, oni ne smejo jesti raznih stvari, tudi igrač, damo rajši denar, da potem si sami, prvič smo šli celo z njimi skupaj in smo rekli: To in to bomo kupili za ta vaš denar, to je tudi taka vzgoja otrok, da ni samo, kaj bom dobil za Miklavža, ampak tudi kaj bom jaz dal, ne.

(pesem)

Čas hitro teče, oddaja se približuje koncu, ampak pred koncem zmeraj povprašamo naše goste, kaj pa je tisto, kar jih v domači župniji najbolj nagovarja. Zato to vprašanje tudi za vas. Najprej gospod župnik Lojze Kobal.

Ja, ko sem postal duhovnik sem imel pred seboj zmeraj eno vizijo, da skušam biti čim boljši prevodnik med Bogom in ljudmi, da bi, bi rekle, nudil ali ustvarjal pogoje, da bi zmogli seči po teh duhovnih vrednotah. Zdaj trudim se zmeraj tudi, da bi iskal razne poti in se mi zdi, da tukaj v tej župniji mi je meni v veselje prav to, da vidim veliko odprtosti in tudi prizadevnost.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Isto vprašanje še za vse druge. Veronika Konjedic.

Jaz sem se v to župnijo omožila. Mislim, da sem se kar dobro vključila v samo župnijo, tako s poučevanjem verouka, z branjem beril pri mašah. V tej župniji mi je na splošno lepo. Ljudje so odprti, dobri, prijazni. Manj nas je kot v večjih župnijah in se med seboj dobro poznamo, tako da mi je kar lepo.

Jerica Česnik Antler.

Ja, podobno kot Veronika, jaz sicer sem doma iz Kala, me vsekakor žene naprej, kljub temu, da sem se odselila, ne, me žene naprej v tej vasi, da se vračam nazaj, ravno tale sproščenost ljudi, pripravljenost in sigurno vedno pripravljenost za petje.

In še gospod Tone Levpušček.

Ja, kljub temu, da smo mi pač majhna župnija je izzivov kar veliko in v veliko veselje mi je pač, da se s temi izzivi soočamo in da jih, jaz tudi tako upam, tudi uspešno pač premagujemo in prepričan sem, da nam dela in pa tudi volje tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo.

Hvala vsem petim, da ste prišli v naš studio, da ste predstavili svoj kraj in svojo župnijo in preden se poslovimo še priporočilo vašemu nebeškemu zavetniku svetemu Juriju. Sveti Jurij.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.