ŽUPNIJE LOKEV, DIVAČA, VREME IN VATOVLJE

ŽUPNIJE LOKEV, DIVAČA, VREME IN VATOVLJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili kar štiri župnije. To so župnija Lokev, župnija Divača, Vreme in Vatovlje. To pa zato, ker je v vseh štirih župnijah župnik gospod Tomaž Kodrič. Seveda je sedajle z nami v našem koprskem studiu, s seboj pa je pripeljal tudi svoje sodelavce, ki so vsi po vrsti člani župnijskih svetov v eni ali drugi ali tretji od teh župnij. Tako je iz Vrem prišel gospod Miran Čajko, iz Lokve gospa Ivanka Fonda, iz Divače pa gospod Tomaž Štemberger. Lepo pozdravljeni.

Dober dan. Lep pozdrav. Dober dan.

Kje pravzaprav te vaše štiri župnije ležijo? Mogoče bi začeli kar Vi gospod Štemberger.

Ja, veliko lažje je naše župnije umestiti s pomočjo znamenitosti, ki so širšega Slovenskega in svetovnega pomena. Če začnemo na vzhodu je najprej župnija Lokev. Župnija Lokev leži v neposredni bližine znane kobilarne Lipica, ki tudi spada v župnijo in pa jame Vilenica. Mnogi za župnijo vedo tudi zaradi slik Toneta Kralja v župnijski cerkvi, pa vojaškega muzeja in pršutarne. Nato sledi župnija Divača, ki leži ob stari cesti Ljubljana Koper, z avtoceste smo nekako že manj pozorni, da bi jo videli in je prav na meji med krasom in Brkini, v župniji so tudi znamenite Škocjanske jame, pa tudi Divaška jama in športno letališče. Ne smemo pozabiti tudi na pomembno železniško križišče. Župnija Vreme leži v Vremski dolini, med Vremščico na severni strani in Brkini na južni, tu pa je še župnija Vatovlje, ki pa so tipična Brkinska župnija in sicer na severozahodu Brkinov, imajo pa čudovito in sorazmerno neokrnjeno pokrajino, kar je dobra plat razmer razmeroma nerazvitih Brkinov. Skratka imamo štiri župnije in hkrati štiri bisere Božjega stvarstva na katere smo zelo ponosni.

No, in vse te štiri župnije nekako upravljate in vodite Vi, gospod župnik Tomaž Kodrič. Mogoče poveste, od kdaj pa so te župnije, kdaj so nastale.

Če bi se ozirali samo na letnice ustanovitve, potem imamo dve sorazmerno zelo mladi župniji, župnija Lokev in župnija Vatovlje sta bili namreč ustanovljeni leta 1947, ko so to narekovali posebni pastoralni razlogi. To pa ne pomeni, da niso bile že prej relativno samostojne, saj so imele status samostojnih kaplanij. Po drugi svetovni vojni pa so kot rečeno pastoralni razlogi narekovali ustanovitev samostojnih župnij. Vatovlje so ob ustanovitvi štele kar tisoč tristo ljudi, danes samo še sto osemdeset. Župnija Lokev pa je bila ustanovljena zaradi tega, ker je dotedanja župnija Gručana bila podobno kot veliko bolj znana župnija Draga razdeljena z novo državno mejo in je večji del župnije ostal na Italijanski strani, tako da sta bili obe ustanovljeni 1947-ega, župniji Lokev pa je potem leto pozneje bila pridružena tudi Lipica, ki je spadala pod župnijo Bazovica. Župnija Divača je bila v samostojno župnijo ustanovljena 1850-ega, to pa še ne pomeni, da si že prej niso domačini prizadevali za samostojno župnijo, ker so spadali pod župnijo Povir. Najstarejša župnija je župnija Vreme. Tudi pražupnija, ki je leta 1995 obhajala šestletnico župnije, so pa domneve, daje župnija še starejša, vendar je na žalost v župniji pred dobrimi sto leti zgorel arhiv in se ne da točno določiti, kdaj je bila ustanovljena.

Zelo zanimivo in pestro, seveda imajo vse te vaše župnije tudi svoje farne zavetnike, kakšna pa tudi kako podružnico, pa mogoče kar po vrsti poveste vsak za svojo.

Ja, prihajam iz župnije Lokev. Posvečena je svetemu Mihaelu, to je devetindvajsetega septembra,  naša cerkev nima podružnic, je pa na področju župnije zelo poznana kapela Lurške Matere Božje v Lipici in cerkvica svetega Antona v sami kobilarni in pa pokopališka kapela v Lokvi. To sta pa v lasti kobilarne Lipica oziroma krajevnosti skupnosti Lokev.

Pri nas imamo v Vremah je cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti, kjer praznujemo petnajstega avgusta, potem so podružnice svetega Tomaža v Famljah, svetega Lovrenca v Vremskem Britofu, cerkev svetega Jošta v Gornjih Vremah in cerkev svetega povišanja svetega križa na Škofljah. V Vatovljah je cerkev posvečena svetemu Juriju in pa podružnica svetega Kancijana na Barki.

Kdo pa je farni zavetnik v Divači in mogoče še kakšno podružnico, če imate?

V Divači je farni zavetnik sveti Anton Puščavnik, ki goduje sedemnajstega januarja. Imamo pa še eno posebnost, da v bistvu še enkrat praznujemo in sicer na belo nedeljo ob posvetitvi cerkve. Imamo tudi nekaj podružnic, ena je cerkev Svete Trojice v Dolnjih Ležečah, sledi cerkev svete Helene na Gradišču, ki je znana predvsem po freskah. Imamo podružnico svetega Kancijana v Škocjanu in svetega Brica v Naklem.

Kaj naj rečem, gospod Tomaž Kodrič, štiri župnije pa še toliko podružnic, pa kup cerkva, kjer so svete maše redno praktično skozi vse leto, kako to vse zmorete in kako ste sploh geografsko obvladali ta prostor?

Veliko pomaga pri temu predvsem priprava na duhovništvo samo in sam lahko rečem, sem imel veliko srečo in blagoslov, da je bil moj veliki učitelj in vzornik duhovnik Vinko Kobal s katerim sva se velikokrat pogovarjala tudi o tem, kar se danes veliko govori o vseh poklicih, o preobremenjenosti in je vedno znova poudarjal, da duhovnik naj gleda na svoje delo, na svoje poslanstvo tako kot starši na družino. Težko je najti starše, ki bi delali izjeme in ne bi bili do vseh otrok pozorni in tako se tudi sam trudim pri svojem delu, ki mi je zaupano ravnati kot starši, za vse župnije imeti enak posluh, ne delati razlike med njimi, ampak se truditi, da bi bili zame vsi enako pomembni.

Gospod Tomaž Kodrič, zdaj seveda Vas bom prosila, da poveste, kakšne so te štiri župnije v Vaših očeh, kako jih vidite, kaj se v njih dogaja.

Ko sem prišel na kras, mi je eden duhovnik rekel: Imej pogled na župnije take kot je dežela. Prvo kar srečaš je kamenje in brinje in se človek lahko ustraši, da tukaj ne bo nič zrastlo, ampak je rekel, kar pomisli, na krasu imamo dve najbolj znani stvari v Sloveniji, pršut in teran. In tako se mi zdi, da je prav, da tudi gledam kot duhovnik na ljudi. Prvi vtis je lahko ali pa običajno kar velika prevara. Ko pa se kot duhovnik enkrat prepustim Božji izbiri in milosti, ki mi je poslana v nek kraj in se poskušam vživeti v ljudi, potem sem začel kot duhovnik naenkrat odkrivati velike bisere prav v župnijah, ki so mi zaupane. In če se na nek način ponovno vrnem k tisti primeri duhovnika in družine, potem tudi sam vedno znova pravim, pa tudi zagotavljam, da tako kot oče in mati skrbita za vse otroke v družini, tako poskušam tudi sam imeti vse župnije enako rad in se tudi trudim, da bi bil do njih pravičen. Otroci so v družini največkrat zadovoljni, od časa do časa pa kateri v družini kljub temu staršem očita, da je zapostavljen in tako se dogaja tudi meni kot župniku. In to jemljem takrat predvsem kot spodbudo, ne kot očitek. Skratka župnija, v našem primeru štiri župnije vidim najprej kot družino, kot občestvo. In ta družina je prostor, kjer je odgovornost za njeno življenje, za njeno dobro počutje prav na vsakem članu, ne samo na župniku. Zato se prostor, kjer je odgovornost za njeno življenje, za dobro počutje prav v vsakem izmed nas. Zato vsi skupaj, posebej pa še člani župnijskih pastoralnih svetov delajo na tem, da bi rastli v čutu odgovornosti, kako smo za življenje župnije vsi odgovorni. Potem pa imamo tudi posamezne dogodke, ki so vezani bolj na eno od župnij, na primer farni zavetniki pa sveta obhajila, pa še kakšna druga stvar. V drugih primerih se pa trudimo, da se povezujemo med seboj, recimo ob birmi, ki je tik pred nami, pa srečanje pevcev ob sveti Ceciliji, duhovna obnova za župnijske pastoralne svete, pa še kakšna druga stvar. Tako da na eni strani ohranjamo samostojnost posamezne župnije in hkrati se trudimo za naše povezovanje.

To pomeni, da verjetno kakšne dejavnosti opravljate tudi skupaj ali imate vse ločeno po župnijah?

Vedno več jih je skupnih, tako recimo že od kar sem na teh štirih župnijah, imamo skupno medžupnijsko Karitas, svetopisemsko skupino, skupne imamo tudi molitveno skupino za nove duhovne poklice, skupni so adventni in postni večeri, pa delavnice za otroke, mladinska skupina, nekatere druge stvari pa so vezane na samo župnijo.

Kaj pa geografsko, kako to obvladujete, ste kar dosti na poti?

Tukaj tisti odgovor po katerem med tudi nekateri poznajo, ko sem enkrat pri Obzorjih Duha rekel, da na vprašanje, kje je moj sedež, nikoli ne maram reči, da je v Lokvi, ta kvečjemu rečem, da je moja postelja, sedež imam pa v avtu. To tudi zaradi tega, ker bi rad poudaril, da so zame vse župnije enako pomembne, ker drugače, če se začneš sklicevati na nek sedež, je zelo hitro pokazano, kdo je glavni.

To se pravi, župnije poskušate ohranjati, ker to se pravzaprav župljani v vsaki župniji želijo, da bi njihova župnija ostala, se ohranila. Povezujete jih med seboj. Kako pa je s povezovanjem in vpetostjo vaše župnije v kraj sam, v siceršnje delovanje okolja?

Poskušam izhajati iz tega, da biti kristjan, ne pomeni biti samo zaprt za zidovi cerkve, ampak se dejavno vključevati tudi v širše življenje, tako da lahko rečem, da je naša povezanost bodisi s krajevnimi skupnostmi, bodisi z občino, pa drugimi društvi povsod zaživela, ponekod malo bolj, ponekod malo manj, ampak povsod je. V Lokvi smo zelo dobro povezani s krajevno skupnostjo, z gasilci, pa s turističnim društvom. Podobno tudi v Vremah, kjer je povezava s krajevno skupnostjo, trudimo se tudi z navezavo bolj pristnih stikov s turističnim društvom in gasilcev. V veliko pomoč nam je pa v zadnjem času, v zadnjih letih tudi povezovanje z občino Divača in prav to povezovanje kaže, koliko lahko naredimo za skrb pri ohranjanju kulturnih in sakralnih spomenikov, če delujemo skupaj, če se ne ločujemo, ampak povezujemo.

Štiri župnije, torej tudi štiri farne kronike. Pa mogoče začnemo z župnijo Lokev. Gospa Ivanka.

Lokev, ja, veliko bogastvo v naši župniji nam je zapustil gospod Virgilij Šček, duhovnik, ki je bil v Lokvi dvakrat. Prvič je bil kot kaplan, drugič pa po suspenzu, ko se je moral umakniti iz Avbarja in ga je sprejel prijatelj duhovnik Anton Požar. Virgilij Šček je po Lokvi zbiral podatke o različnih zgodovinskih dogodkih, znamenitosti in tako so nastali trije debeli zvezki zapisov z naslovom Lokavske starine. V njih je zbranih in zapisanih mnogo podatkov o Lokvi, od najstarejših, o stolpu, Limuškem križu, potem o običajih, na primer procesije, ko so bile takrat navade, dogajanje med drugo svetovno vojno v sami župniji. Na primer, kako so prelisičili Italijane v pobiranju zvonov, da so pobrali samo enega in ne dveh. O Tonetu Kralju in njegovem delu v Cerkvi, razlaga slik do likvidacij med vojno in takoj po njej.  

Veliko že v eni sami župniji, pa je prav da kar nadaljujemo, kaj pa Divača, gospod Tomaž Štemberger?

Za Divačo je zanimivo, da je najstarejši del kronike župnije zapisan v nemškem jeziku in nam ga je v slovenščino prevedel že pokojni Povirski župnik gospod Jožef Milič, ki je takrat upravljal župnijo Divača. Župnija je namreč brez lanskega župnika že od leta 1944, ko je umrl zadnji župnik, ki je živel v Divači, gospod Jožef Svetič. Zanimiv zapis v kroniki je tudi glede osamosvajanja Divače v samostojno pastoralno enoto. V kroniki piše, da sta si za to prizadevala dva Divačana, Anton Suša in Gašper Malnarčič, dosegla pa sta, da je bila podružnica povišana v lokalno cerkev, to je bilo leta 1785. Zanimivo pa je, da je prvi duhovnik, ki je živel potem v Divači, prišel iz Štajerskega, to je bil gospod Lavrencius Meden in tega duhovnika si je morala cerkvena občina sama poiskati in to zaradi pomanjkanja škofijske duhovščine.

Še tretja župnija, župnija Vreme, gospod Miran Čajko.

V župniji Vreme je gotovo, je ta župnija najbolj bogata po zgodovinskih podatkih, ker je tudi ena najstarejših, veliko je bilo pa na žalost podatkov izgubljenih, ko je župnišče pred dobrimi sto leti pogorelo. Vseeno pa se mi zdi najbolj pomembna legenda o postavitvi cerkve Marijinega vnebovzetja, ki ni samo župnijska, ampak je tudi romarska cerkev. Legenda pravi, da je pastir več dni zapored, ko je prignal krave na pašo na polotok, ki ga je ustvarila reka, tam našel kip Marije z Jezusom. Pobral ga je in odnesel v cerkev, a naslednji dan je bil kip ponovno tam. To je bilo znamenje za naše prednike, da so tam že okrog leta 1440 postavili svetišče posvečeno Mariji Vnebovzeti. Od prvotnega svetišča je še gotski prezbiterij, pozneje pa so cerkev razširili v triladijsko okrog leta 1750 in potem ji končno prizidali tudi dva zvonika okoli leta 1770. Zanimivo med drugi pa je tudi to, da je župnija spadala tudi v ljubljansko škofijo.

Bi Vi še kaj dodali, gospod Tomaž?

Mogoče velja omeniti tudi dve imeni iz Vremske župnije. Najprej pisatelja zdravnika Bogomira Magajna, po katerem nosi tudi ime Divaška osnovna šola, iz župnije je bil pa tudi doma salezijanec duhovnik Ludvik Novak, ki je bil med drugo svetovno vojno, ko je prišel domov na obisk iz Ljubljane, dobesedno ugrabljen in okrutno umorjen. V Brkinih. Danes pa se na žalost poskuša njegov umor opravičiti s tem, da je prišel iz Ljubljane, da bi v Vremski dolini ustanovil Belo gardo, kar je popolna laž. Zanimivo je namreč, da je v Ljubljani Ludvik Novak veljal za duhovnika naklonjenega partizanskemu gibanju, torej je veljal za rdečega duhovnika.

Ahm. Ostala nam je še župnija Vatovlje, o kateri smo že slišali, da je imela pred časom tisoč tristo prebivalcev, župljanov, zdaj pa samo še okrog sto trideset. Pa vendar, v njeni kroniki se bi gotovo tudi kaj našlo.

Še bolj kot v kroniki so zanimiva pričevanja oziroma misli, ki jih je na Vatovljah takoj po vojni izrekel župnik Franc Koritnik in ko je pred dobrimi dvanajstimi leti zbolel zadnji župnik Milan Prelc in smo začeli upravljati župnijo iz Sežane, so se ljudje na Vatovljah hitro spolnili, kako jim je po vojni, ko zaradi takratnih časov ljudje niso več hodili v cerkev, Franc Koritnik odgovoril, da če bodo tako nadaljevali, da bodo čez leto mogli biti zadovoljni, če bo duhovnik sploh iz Sežane prihajal k njim. In so se na to takoj spomnili in zraven rekli, da upajo, da se ne bo uresničila tudi druga, ker je na podoben način rekel, ko so takoj po vojni dejali v cerkev nov tlak in je hotel imeti ploščice s križci, je rekel, da za to, da bodo zanamci vedeli, da je bila tam cerkev.

Trije v našem studiu, gospod Miran, gospa Ivanka in gospod Tomaž, ste člani župnijskih pastoralnih svetov. Pa bi mogoče začeli kar s tem: Kakšno delo opravljajo župnijski pastoralni sveti?

V naših župnijah imamo dva župnijska sveta, ki sta v Lokvi in Divači in pa medžupnijski pastoralni svet, združuje pa Vreme in Vatovlje. Župnijski pastoralni sveti so prostor tudi našega oblikovanja, saj imamo na vsakem našem srečanju najprej vsebino, navadno iz brošure Naše poslanstvo, ki je namenjena našemu osebnemu duhovnemu in verskemu oblikovanju. Tako smo člani župnijskega pastoralnega sveta najprej učenci, ki si izmenjujemo mnenja in se skupaj poglabljamo v versko pastoralna in duhovna vprašanja. Potem pa je naša naloga skupaj z župnikom iskati smeri naših pastoralnih pobud v župnijah in tudi smeri povezovanja med nami. Člani župnijskih pastoralnih svetov smo običajno tudi nosilci posameznih pastoralnih pobud in tisti, ki iščemo novih sodelavcev oziroma ljudi, ki so se pripravljeni vključiti dejansko v naše življenje naših župnij. Običajno so tudi tisti, ki damo svoje mnenje in predloge za nove pobude, za življenje naših župnij. V župnijskih svetih dejansko spoznavamo pestrost življenja župnije in v katero smer bi se morale naše župnije nagibati, da bi bile več kot samo verski servis, kar sedaj mnogi smatrajo, da je župnija, ne.

Pomembno mesto v vsaki župniji pa imajo tudi župnijski gospodarski sveti. Gospa Ivanka, bi morda Vi o tem?

Ja, pomembni, nepogrešljivi za življenje naših župnij so tudi nekje gospodarski sveti. Podobno kot župnijski pastoralni svet, ima tudi gospodarski svet samostojnega v Lokvi in Divači, in skupnega Vreme in Vatovlje. Preko župnijski pastoralnih svetov se odvija gospodarsko življenje naših župnij. Skupaj načrtujemo delo, se povezujemo, s člani gospodarskih svetov pa tudi običajno vodimo oziroma iščemo pobudnike in pomočnike pri raznih obnovitvenih delih naših cerkva oziroma del v župnijah, ko jih potrebujemo.

V vseh župnijah pa imate tudi Karitas.

Ja, ta Karitas deluje, pa je to medžupnijski, to pomeni, da so vse štiri župnije združene. Dobivamo se enkrat mesečno, na začetku je bilo navdušenje zelo veliko saj se je včlanilo kar petindvajset, zdaj pa po osmih letih je teh malo manj, srečujemo se redno okrog osem do dvanajst. Vendar če imamo pa razne akcije, takrat pa veselo in rad priskočijo vsi na pomoč, tako da se število tudi petindvajset še poveča, če je pa potreba. Karitas poskuša odgovoriti tudi na stiske ljudi med nami, pa tudi na stiske, ki se dogajajo drugod v dekaniji ali tudi širše. Vendar sodelavci Karitasa moramo najprej graditi na sebi, imeti sebe radi, da lahko potem pomagamo in nudimo pomoč ljudem v stiski oziroma ljudem, ki so tega dela potrebni. Še prav posebej pa se trudimo tudi z veroučenci, ki se nekateri bolj navdušeno, drugi manj vključujejo v različne pobude, kot je recimo adventna, postna delavnica, zbiranje zamaškov za šolske potrebščine, pa tudi ob božičnih praznikih navdušujemo otroke, da grejo z nami na obiske, tako da medgeneracijsko vidijo starejši zadovoljstvo v otrocih in otroci v starejših, podobno velja tudi za ostarele, ki se dejansko vključujejo v vse pobude Karitas.

S čim bomo nadaljevali, morda s pevci.

Ja, župnije Lokev, Divača in Vreme imajo cerkveni pevski zbor, vsaka svojega. Zbor v Lokvi vodi Stano Umek, v Divači Petra Sosič in v Vremah Špela Mihelčič, ki ji pomaga Ana Žnidaršič. V vseh treh župnijah pa si prizadevamo tudi za podmladek, za otroško petje. V Divači je recimo močan otroški pevski zbor, ki ga tudi vodi Petra Sosič, v Lokvi zbira otroke pri petju Helena Škabar Tučka, v Vremah pa Marija Čajko. Pevci, tako odrasli kot otroci tudi poskrbijo za lepo oblikovanje naših bogoslužij in župljani smo zelo ponosni na njihov trud in tudi zvesto zbiranje na pevskih vajah. Enkrat na leto pa se naši pevci zberejo tudi skupaj na praznovanju zavetnice cerkvenih pevcev svete Cecilije. Tako je vsako leto en pevski zbor nosilec praznovanja. Tako nekako romamo po župnijah.

Mogoče še ostale dejavnosti. Kaj je še živahno?

Ja, združujemo se tudi v svetopisemski skupini, ki se zbira vsakih štirinajst dni v Lokvi, v njej pa so odrasli iz vseh župnij kot je Lokev, Divača in Vreme. Naša srečanja so povezava s skupnim poglabljanjem v lepoto Božje Besede.

Mogoče še skupina molivcev za nove duhovne poklice. Ja, tudi tu se ob pobudi škofa Metoda k bolj zavzeti molitvi za duhovne poklice, smo se v naši župnijah odločili za oblikovanje skupine molivcev za nove duhovne poklice. Štiriindvajset posameznikov se je tako obvezalo, da bodo vsak dan molili eno desetko rožnega venca za nove duhovne poklice. Molivci so iz vseh štirih župnij, glavnina prihaja iz župnij Vreme in Vatovlje, molivci imajo tudi svoje glasilo: Žetev je velika.

Pri nas imamo potem tudi, se srečujejo različna gibanja, na prvo mesto bi kar tukaj postavil gibanje Pot, ki ima številna srečanja v Vremskem župnišču in v Vremski cerkvi, na katero se redno vabi tudi naše župljane, tako da poskušamo vključiti tudi župnijo. Tako smo vključeni v zakonsko skupino, v srečanje za mlade, ki se pač, so potem šole skupnosti in se, prirejamo tudi silvestrovanje v okviru gibanja in pa počitniške dneve za družine pa še veliko drugega. Potem je aktivno tudi Marijino delo. Nekateri župljani so vključeni tudi v to gibanje in se srečujejo znotraj gibanja na različnih krajih po naših župnijah. Potem so letos, v letošnjem pastoralnem letu, smo organizirali tudi srečanje za delavnice Molitve in življenja, tega se je udeležilo petnajst odraslih, nad temi delavnicami so bili udeleženci zelo navdušeni. V župnijah pa smo sprejeli odločitev, da bomo delavnice organizirali vsake dve ali tri leta. Potem so v župniji prisotni tudi bralci Božje Besede, krasilke, krasilci cerkva, strežniki in strežnice. In pa mislim, da ne smemo pozabiti še delavnice in počitniških dnevov za otroke. Otroci se med veroučni letom zbirajo na delavnicah, ki so običajno pred pomembnimi prazniki ali v močnih časih, se pravi v adventu ali postu. Na delavnicah ustvarjamo različne izdelke, vedno so v povezavi s praznikom oziroma s tem močnim časom, to pomeni, da je več delavnic v adventnem oziroma postnem času namenjenih izdelavi, bom rekel teh izdelkov, otroških, ki se jih potem tudi uporabi v različne namene. Tako se tudi po tej poti pripravimo na vsebino praznovanja, mislimo na druge, na primer na bolnike, ker jim pripravimo darilca, delavnice imamo v župnijah Divača, Lokev in Vreme. Otroci in vedno več tudi staršev pride v župnijo, kjer so tudi delavnice, potem v času zimskih in poletnih počitnic imamo počitniške dneve, ko se zberemo v župnišču v Vremah in tam skupaj ustvarjamo, tekmujemo, se pogovarjamo, molimo.

Advent in pa čas priprave na Veliko noč pa ni pomemben samo za otroke, ampak tudi za odrasle in tudi zanje pripravljate kakšne prireditve.

V župnišču v Divači prirejamo posebne adventne in postne večere, ki so res namenjena predvsem odraslim kot ena izmed spodbud v pripravi na Božič in Veliko noč, v adventu pripravimo dva večera, v postu pa tri. Na te večere povabimo goste, predavatelje, ki nam na različne načine spregovorijo o aktualnih vprašanjih vere, vzgoje in tudi drugih vprašanj. Veseli smo pa tudi pričevalcev, ki pridejo med nas, na te večere pa so še posebej vabljeni starši veroučencev in birmancev.

Med molivci pa je mogoče potrebno omeniti še skupino molivcev pred Najsvetejšim.

Ob četrtkih se po navadi, ja, se po navadi pol ure pred sveto mašo zbira ta skupina molivcev pred Najsvetejšim v župnijski cerkvi v Divači, molitev se namenja za različne namene in potrebe naših župnij in cerkve nasploh. V Lokavski župniji pa so se v letu družine odločili, da se bodo enkrat na mesec zbirali k molitvi za družine in za vse tiste, ki ne zberejo dovolj poguma za poroko.

Vaši kraji so lepi, zanimivi, tudi za turiste precej privlačni in seveda slišali smo že, da je prav cerkev v Vremah pravzaprav romarska cerkev, pa se tudi vi kdaj odpravite kam na romanje. 

Tudi mi se kar pogosto odpravimo na romanja, saj na vseh župnijskih svetih smo si bili enotni, da je potrebo skrbeti tudi za naše povezovanje in družabnost. Ugotovili smo, da je lahko taka oblika prav romanje, ki jih je v enem letu v naših župnijah kar nekaj. Recimo medžupnijsko je konec avgusta. Okrog svetega Martina romajo možje in fantje, da pa žene ne bi ostale prikrajšane, pa okrog materinskega dneva romajo tudi one. Potem se tudi v Božičnem času skupaj ogledamo jaslice, v postu gremo na, kakšno nedeljsko popoldne si tudi vzamemo priložnost za pobožnost križevega pota, z veseljem se pa pridružimo tudi dekanijskim in škofijskim romanjem, kot je recimo zadnja nedelja v oktobru romanje na Sveto Goro. Vsako romanje ima dvojno dimenzijo, prvo romarsko duhovno in drugo družabno. Tako imamo v župnijah skupino, ki vsako romanje pripravi, si ogleda pot in tudi določi mesta, kjer se ustavimo. Velja tudi neko nenapisano pravilo, da je dopoldne rezervirano za romarski del, popoldne pa za bolj izlet. Romanja so tudi dobro obiskana, ljudje so jih tudi lepo sprejeli in tudi sami radi dajo pobudo, predstavljajo pa tudi lepo priložnost za druženje in pogovor tudi s tistimi, ki jih ne srečaš vsako nedeljo pri sveti maši.

Smo povedali vse? Smo kaj pozabili?

Ja, če tudi še povemo, da šmarnice, križev pot, da tudi to deluje n naših župnijah. In šmarnice in križev pot, smo veseli, da jih vodijo laiki. Jasličarje imamo kar v teh župnijah, v dveh skrbijo možje in delajo jaslice, na Vatovljah pa veroučenci višjih razredov.

V naših župnijah, posebej še v župniji Vreme smo ponosni tudi na to, da smo leta 2000 sprejeli v svojo sredo skupnost Srečanje. Mogoče na začetku veliko strahov, kaj to pomeni za župnijo, danes lahko rečemo, da to župniji prinaša življenje. Veselimo se vsakega fanta, ki uspešno zaključi program, po drugi strani pa tudi si lahko mi res veliko od njih učimo, tako da danes smo ponosni, da jih imamo med seboj.

Zakaj bi se kot župnik posebej zahvalili Bogu, kaj se Vam zdi, zakaj se veseli, da ste prav tukaj župnik kjer ste, ne pa mogoče nekje drugje?

Najprej sem vesel zato, da sem duhovnik in da me je kot duhovnika Bog poslal prav v te čudovite kraje, med te ljudi. Od prvega dne sem jih vesel in Bogu hvaležen, da je mojo duhovniško pot usmeril prav na Kras in Brkine. Hvaležen sem za vse ljudi s katerimi sodelujem in s katerimi skupaj oblikujemo življenje naših župnij, se namreč zelo zavedam, da je življenje župnij odvisno od vseh nas in mogoče še najmanj od mene samega. Hvaležen sem Bogu tudi za vse ob katerih moram samo kot duhovnik rasti, se oblikovati in bližati Bogu, po drugi strani pa upam, da sem tudi sam vsaj nekoliko orodje v Božjih rokah in pomoč, da tudi ljudje lahko rečejo, da se jim isto dogaja ob meni kot duhovniku.

Kaj so pa sadovi truda, ki ste,… Kaj je tisto, s čimer ste recimo zadovoljni in kaj so znamenja upanja na Vaši poti?

Gotovo je na prvem mestu, smisel in znamenje upanja prav vera v Kristusa. On je moj prvi učitelj, če lahko rečem, prvi razlog upanja, prvi razlog vsega elana in smisla. Pri njem črpam navdušenje in gorečnost, pa tudi, če tako rečem pastoralni zgled. Potem pa so tukaj tudi čisto vsakdanji dogodki, ob katerih kot duhovnik začutim, da je recimo nekdo na novo odkril smisel vere, da je kdo na novo zbral pogum in se vrnil v Očetovo hišo ali pa taki trenutki kot so zdaj v maju, juniju, ko smo obhajali prva obhajila, birme, ko je veliko porok za naše razmere. To so tisti trenutki ob katerih človek, duhovnik začuti veliko veselje in voljo do vztrajnosti za naprej.

Tako, čas se nam počasi izteka. Predstavili smo kar štiri župnije. Gospod Tomaž Kodrič, Miran Čajko, Ivanka Fonda in Tomaž Štemberger, vsem štirim najlepša hvala in veliko, veliko blagoslovljenega dela v vaših štirih župnijah.