ŽUPNIJE DUTOVLJE, KOPRIVA, SKOPO IN VELIKI DOL.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke,
spoštovani poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče.
Danes vam bomo v oddaji Iz življenja naših župnij predstavili župnije Dutovlje,
Kopriva, Skopo in Veliki Dol. Zato so zdajle z mano v našem studiu gospod
župnik Bogdan Špacapan, ki skrbi za vse te štiri župnije in dva njegova
sodelavca, gospa Miranda Marjanovič, vodja medžupnijske Karitas in gospod Aleš
Volk, ki je član medžupnijskega pastoralnega sveta. Lepo pozdravljeni vsi
trije.
Pozdravljeni.
Najbolje, da začnemo kar s
predstavitvijo krajev, od koder prihajate, gospod Aleš.
Župnije Dutovlje, Kopriva,
Skopo in Veliki dol se razprostirajo v bistvu na osrednjem delu krasa, na
sredini, med Sežano in Štanjelom, nekako ob Italijanski meji, par kilometrov
oddaljeni od meje, toliko da si predstavljamo. Tu je doma naš najboljši teran
in tudi na burji se dobro suši pršut, po temu tudi smo drugače znani. Dutovlje
se prvič omenja leta 1281, tu naj bi bili templjarji, cerkveni viteški red,
njihov zavetnik je bil pa prav sveti Jurij in ravno zato je verjetno tudi
cerkev svetega Jurija v Dutovljah. Leta 1450 so cerkev prezidali, na novo jo je
13. julija posvetil takratni tržaški škof Enej Pikolomini, poznejši papež Pij
2, po korom imamo sedaj njegov doprsni kip. Cerkev je bila obzidana z obzidjem,
bila je proti turški tabor, na vogalih je imela obrambne stolpe, eden je bil še
do začetka prejšnjega stoletja. Na župnijsko cerkev svetega Jurija, mučenca, ki
stoji sredi vasi smo pač zelo ponosni, saj je edini objekt v Dutovljah, ki je
vpisan v register kulturne dediščine. V njem je zapisano, da je njena vrednost
zgodovinska, krajinska, oblikovna in kulturna in vzgojna. Cerkev je kvaliteten
primer kraške arhitekture, ima bogato opremo, posebne kamnoseške detajle in v
celoti je pa krita s kamnitimi skrlami, no, Skopo je celo še starejše, se
omenja že leta 1100, tu je cerkev nadangela Mihaela, ki so jo povečali leta
1727. V župniji Skopo je še podružnična cerkev svete Neže v Krajni vasi, ki so
jo na novo zgradili 1768 in je sedaj malo v slabem stanju, predvsem streha je
potrebna, kliče, kliče na obnovo in upam, da bomo uspeli se dogovorit za eno
dostojno obnovo, no, je ravno tako iz kamnitih skrl. V Krepljah je podružnica
cerkve svete Norgburde, ki so jo sezidali 1741 in v Koprivi stoji od leta 1802
cerkev preroka Elija, ki so jo sezidali namesto dveh starejših, ki sta bila v
slabem stanju. Potem je to še Veliki Dol, kjer je cerkev svetega Jakoba,
apostola, iz 17. Stoletja.
Potem, ko nam je Aleš Volk
predstavil malo kraje od koder prihajajo, pa prosim Vas, gospod župnik, Bogdan
Špacapan, da poveste še malo, kako so pa nastajale te župnije.
Najprej so bile Dutovlje,
Kopriva in Skopo podružnice župnije Tomaj, ki je spadala v Tržaško škofijo,
leta 1822 so bile od Tržaškega škofa pravico, da imajo svojega lastnega
duhovnika, torej so postale samostojne Tomajske kaplanije, samostojne župnije
pa so postale šele leta 1947, 27. januarja, v vse tri župnije je bil postavljen
en duhovnik. Zaradi vzpostavitve državne meje so takrat tri vasi Vrhovlje, Dol
in Voglje, ki so prej spadale pod župnijo Repentabor, ki je ostal v Italiji,
bile priključene župniji Dutovlje. Veliki dol pa je spadal v goriško
nadškofijo, v župnijo Komen, Veliki Dol je postal samostojna kaplanija 1753,
samostojna župnija pa šele leta 1952.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Kako pa Vi vidite
življenje teh Vaših štirih župnij, kako ga usklajujete, gospod Špacapan?
Župnija Dutovlje zajema
pet vasi in ima približno tisoč deset prebivalcev, župnijo Kopriva sestavljajo
dve vasi, sto petindevetdeset prebivalcev Skopo tudi sestavljajo dve vasi,
tristo šestdeset prebivalcev, Veliki Dol, tri vasi majhne, vsega skupaj je
dvesto deset prebivalcev. Nedeljnikov pa je približno petnajst procentov.
Kako pa je z naraščajem,
je kaj mladih. Kaj vidite, kaj opažate recimo pri verouku?
Mladih ni veliko, mladih
zakoncev ne, otrokov tudi bolj malo, verouk imam za vse štiri župnije skupaj v
Dutovljah. Torej letos obiskuje verouk triinsedemdeset veroučencev, prihajajo
pa iz štiriinpetdesetih družin. Morda je prav, da to omenim, ker je šola na drugem
koncu vasi, smo se zmenili s šolo, da veroučence prvih treh razredov, šofer
kombija pripelje do župnišča, kjer imajo verouk. In po verouku potem pridejo
starši jih iskat. Verouk imam sam, pred nekaj leti smo imeli mlado
katehistinjo, domačinko z diplomo, pa ni vzdržala, bila je preveč mila. No,
morda bi še enkrat omenil, kako otroci sodelujejo, ker jih vzgajamo tudi k temu
sodelovanju. V adventu sodelujejo vsako leto pri misijonski akciji Otroci z
otroke. V postu sedaj v posvojitvi na razdaljo, od leta 2002 skrbimo za enega
otroka iz Bosne in Hercegovine.
To pomeni, da denar, ki ga
namenjate temu otroku zberejo veroučenci, tako da nekako dobijo občutek za te
otroke, ki živijo v manj srečnih razmerah.
Ja, poskušamo jih nekako
vzgajati, da ne vidijo samo sebe, svojih potreb, ampak tudi ljudi okrog sebe in
kar sodelujejo.
Vključujete mlade kaj tudi
pri nedeljski maši, pri bogoslužju?
Ja, v oktobru, adventu,
postu, maju sodelujejo posamezni razredi pri nedeljski maši v Dutovljah, v
drugih župnijah jih je otrok zelo malo.
Ko že govorimo o otrocih
in o mladih, kako pa sodelujete z njihovimi starši?
Srečanja za starše
veroučencev imam navadno dvakrat na leto, za pripravnike na prvo spoved in
obhajilo in birmo pa po večkrat, petkrat recimo. Včasih imamo tudi skupna
srečanja, kamor so povabljeni vsi starši veroučencev s posebnim gostom, obisk,
odziv je včasih večji včasih mali, ravno zadnji četrtek smo imeli eno takšno
skupno srečanje. Morda bi omenil pripravo na prijem zakramentov, spodbujen iz
rojstne župnije pa še kakšne druge, z željo, da bi starši bolj sodelovali pri
uvajanju otrok v zakrament sprave in evharistije, sem letos prinesel to
pripravo na družine. Že maja lani sem imel srečanja s starši veroučencev
drugega razreda ter sem jim povedal, da imajo v tretjem letniku pravico otroka
prijaviti za uvajanje v prejemanje zakramentov, razložil sem jim kakšne
obveznosti priprava potrebuje, kako so kot starši nenadomestljivi, torej, ti
otroci imajo letos reden verouk tretjega razreda, kateheze priprave pa dobijo
starši na štirih srečanjih. Vsaki krat po štiri liste, kjer so navodila za
starše in otroke, ki jih potem obravnavajo doma, po predelanih osmih katehezah,
sem imel pogovor s posameznimi otroki, zraven so bili tudi starši in ker so
pokazali, da so otroci primerno pripravljeni, so na dan župnijske adventne
spovedi tudi oni prvič prejeli zakrament sprave. Takšen pogovor bo tudi, ko
bodo končali ciklus o sveti maši in obhajilu. Torej nekaj se premika mislim da
starši ne samo pošiljajo otroke, ampak tudi sodelujejo vsak teden nekaj časa
več preživijo skupaj. Kot skupina smo, torej teh pripravnikov staršev, si
ogledali žive jaslic v Ligojni pri Vrhniki, sedaj v postu bomo šli skupaj na
Mirenski grad, kjer bomo zadnji del šli peš in ob kapelicah molili križev pot,
po prvem obhajilu v maju bomo šli se zahvalit na Sveto goro.
IZ FARNE KRONIKE.
V naši oddaji Iz življenja
naših župnij radi pokukamo tudi v farno kroniko. Kaj skrivajo farne kronike
vaših župnij? Mogoče gospod Aleš.
Ja, eden najpomembnejših
ljudi je vsekakor bil Albin Kjuder, ki je bil rojen v Dutovljah, on je bil od
1924 pa do smrti leta sedeminšestdeset župnik in dekan v sosednjem Tomaju,
ampak 1961-ega je papež Janez 23 imenoval za apostolskega administratorja
slovenskega dela tržaško koprske škofije in slovenskega dela Reške škofije.
Pravijo, da je bil zelo živahen, delaven na mnogih področjih, tudi njegove
sadove se da videti, brati, uredil je namreč veliko knjižnico, zanimal se je za
zgodovino in marsikaj zbral. No, iz Dutovelj je tudi znani duhovnik Bojan
Ravbar, ki je bil poleg Boleta tudi ustanovitelj Ognjišča. Sedaj Bojan živi v
Italiji, v kraju Loppiano in skrbi za duhovni center skupnosti Marijino Delo.
Duhovnikov o katerih bi
radi še kakšno besedo rekli, pa je bilo seveda v teh župnijah še več. Gospod
Špacapan, omenite vsaj nekatere.
Ja, rad bi omenil nekaj
zadnjih duhovnikov, ki so lepo skrbeli za Dutovlje, Koprivo in Skopo najprej.
To je najprej gospod Efrem Mozetič, ki je bil v teh krajih od leta 1975 do
triindevetdeset, to je osemnajst let. Sedaj živi v duhovniškem domu v Šempetru
pri Gorici. Od leta triindevetdeset do leta 2000 je bil gospod Lojze Šinkovec,
sedaj župnikuje na Colu. On je popolnoma preuredil župnišče v Dutovljah, za
njim je prišel gospod Franc Mislej, ki je bil tukaj samo nekaj mesecev, umrl je
1. marca 2001, do avgusta je potem skrbel takratni Sežanski kaplan Marjan
Križaj, ki sedaj deluje na Ubeljskem in sosednjih župnijah. Na Velikem Dolu je
do leta 1999 skrbel sedanji Komenski župnik Peter Černigoj. Od takrat pa se
Veliki Dol upravlja iz Dutovelj. Avgusta 2001 pa je gospod škof poslal v te
kraje mene.
(pesem)
Tu pri vas na krasu je
najbolj živa skupina, skupina prostovoljk, ki delujejo v medžupnijski Karitas.
Gospa Miranda Marjanovič, Vi ste voditeljica medžupnijske Karitas, pa Vas kar
prosim, da nekaj poveste o Vašem delu.
V naši medžupnijski
Karitas smo zbrane sodelavke iz župnij Veliki Dol, Skopo, iz Koprive in
Dutovelj ter sodelujemo tudi s sodelavkami iz Tomajskega konca in sicer iz
župnij Tomaj, Avber in Pliskovica. Na prvo ustanovno srečanje, začeli smo šele
v letu 2006 organizirano delovat, se nas je zbralo sedem, danes pa nas je hvala
Bogu osemnajst. Pri svojem delu lepo sodelujemo, se dopolnjujemo, seveda pod
duhovnim vodstvom našega župnika Bogdana, ki nam v začetku vsakega srečanja
pripravi krajšo duhovno misel. To je tudi eden izmed načinov naše duhovnosti.
Poleg tega pa se za našo duhovno rast udeležujemo tudi seminarja vsako leto v
Vipavskem Križu oziroma prav duhovna obnova je to, no, in potem seminarja pa v
Postojni tudi enkrat letno. V začetku, ko smo začele, smo se zbrale, smo si
postavile za cilj, da bi iz vsake vasi bila ena prostovoljka in mislile smo, da
tako bi bilo najbolj, najlažje, najbolj pristno, najbolj konkretno, da bi tu
odkrile neke potrebe po pomoči, no, in ker vemo, da tudi v našem okolju opažamo
tako imenovano revščino, no, ker ni pa to samo materialna, oziroma
najstrašnejša revščina je osamljenost in nezaželenost, in občutek, da si sam in
da ni nikomur mar zate. V tem našem dajanju je temelj vsega to, da se mi
zavedamo, da smo najprej sami obdarovani z dobroto, da jo lahko posredujemo
dalje in da smo ljubljeni, da lahko ljubimo tudi druge. Če pa smo sami prazni,
potem nimamo česa dati drugim. Ko mi obiskujemo, ob naših obiskih, ko dostavljamo
hrano, ob raznih razgovorih čutimo hvaležnost posameznikov, ki jih obiščemo,
vsekakor smo pa tudi mi sodelavci zadovoljni in istočasno hvaležni, da lahko
kot je rekla mati Terezija dodamo samo kapljico v ocean, vendar bi bil tudi
ocean manjši, če ne bi bilo te kapljice.
Kaj pa vse počnete, kaj
vse ste recimo storili v preteklosti oziroma do zdaj?
Ja, v letu 2008 smo
sodelovali pri aktivnostih škofijske Karitas in kraške dekanijske Karitas in
sicer pred Veliko nočjo in pred Božičem obiščemo varovance doma upokojencev v
Sežani, to so zelo prijetni obiski, ko gremo po sobah, se individualno
pogovarjamo, potem istočasno oziroma pred Veliko nočjo in pred Božičem obiščemo
tudi varovance socialno varstvenega zavoda v Dutovljah, tukaj so obiski malo drugačni,
jih malo pogostimo, ker njim pač to veliko pomeni. Se malo poveselimo, s
harmoniko, malo zapojemo in tako, potem se udeležimo vsakoletnega srečanja
starejših in bolnih v Vremah, tam je sveta maša in potem se tudi ob koncu malo
pogovorimo z njimi in poveselimo. Lani smo poskrbeli, da so štirje otroci z
naših župnij letovali v Portorožu, sodelovali smo v akciji delitve šolskih
potrebščin in zbiranja zvezkov za otroke iz socialno šibkejših družin in čez
vse leto smo delili hrano, ki jo pridobimo iz intervencijskih zalog Evropske
Unije in jih razdelili potrebnim pomoči ter smo tudi sodelavke v skladišču
hrane oziroma oblačil v Sežani dežurale po predhodnem seznamu, ki ga dobimo iz
dekanijske Karitas. Poleg tega smo pa v letu 2008 v naši medžupnijski Karitas v
tednu Karitas izdali zgibanko o našem delu, kjer smo sodelavke pripravile
krajše sestavke s katerimi smo predstavile naše delo in se istočasno tudi
zahvalile vsem darovalcem iz naših župnij. V tem tednu smo tudi izvedli akcijo
zbiranja spodnjega perila, pižam, nogavic za potrebe oskrbovancev iz socialno
varstvenega zavoda v Dutovljah, ta akcija je bila kar uspešna in smo zbrali
približno dvesto kilogramov takih oblačil. Vsako leto prvo nedeljo v decembru,
po navadi, pripravimo srečanje starejših iz naših župnij, se zberemo v župnišču
v Dutovljah, lani nas je obiskal sveti Miklavž in starejše obdaril z darilci,
ki so jih izdelali otroci osnovne šole iz Dutovelj. Tako smo nekako pričeli s
sodelovanjem z osnovno šolo Dutovlje z namenom, da tudi mladim približamo naše
delo oziroma, da jim vzbudimo občutek za dobra dela in za pomoč. Dvakrat letno
tudi zbiramo oziroma imamo voziček za živila v trgovini, ki pač kupci dajejo
živila in potem jih tudi razdelimo med socialno šibkejše družine na našem
območju.
Ja, to je pa res pestra
dejavnost. Kakšni so pa vaši načrti za prihodnost?
Nadaljevali bomo s tem
navedenim oziroma z že to začrtano, utečeno potjo. Razmišljamo pa še naprej.
Radi bi poglobili še sodelovanje z osnovno šolo Dutovlje in še aktivneje
sodelovali in se vključevali v delo s socialno varstvenim zavodom v Dutovljah.
Sedaj v postnem času se pripravljamo na sodelovanje z bolnišnico oziroma z
oddelkom za invalidno mladino v Stari gori. V tednu pred Veliko nočjo bomo
namreč zbirali baterije za igrače s katerimi se njihovi otroci najraje in
seveda tudi najlažje igrajo. K tej akciji bomo povabili tudi šolarje, osnovne
šole Dutovlje s podružnico v Tomaju, ter vse veroučence iz naših župnij.
Istočasno tudi v tem tednu pred Veliko nočjo bomo zbirali ostanke volne,
sukanca in pripomočkov za vezenje oziroma druga ročna dela za potrebe socialno
varstvenega zavoda v Dutovljah. Poleg tega bi radi v naši medžupnijski Karitas,
to so naše želje pač, izpeljali kakšno malo večjo, širšo akcijo za katero pa se
bomo verjetno morali povezati tudi z drugimi medžupnijskimi Karitas v naši
dekaniji. Vse sodelavke, vsaka v svojem okolju, bomo čez vse leto, s še večjo
vnemo pa seveda v postnem času obiskovale starejše, bolne, osamljene ter jim
krajšale vsaj kakšno urico dneva, in potrdile da v svoji stiski niso sami. To
so majhna dobra dela, to so naši kamenčki v mozaiku ljubezni.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Kako pa gospodarite, štiri
župnije, to najbrž je kar zalogaj? Kot vem, imate župnijski gospodarski svet
oziroma ima vsaka od teh župnij župnijski gospodarski svet. Kaj se tam dogaja,
gospod župnik?
Torej skrbeti moramo za
šest cerkva. Seveda v vsaki od štirih župnij je gospodarski svet. Zdaj, če
omenim na kratko, kaj v posamezni župniji deluje, v Dutovljah so sodelovali pri
obnovi cerkve, zadnja leta smo naredili zelo veliko. Popolnoma smo obnovili kamnito
streho, kupili nova okna in vrata, obnovili električno zvonjenje, prav pred
nekaj dnevi smo naročili cerkvene klopi, pred cerkvijo smo obnovili pil iz leta
1863 in leseni kip Matere Božje. Pohvaliti moram posebno vaščane Krepelj, ki so
sami organizirali in zbrali denar za obnovo cerkve, zunaj in znotraj, dobili so
tudi donatorja za obnovo dveh stranskih lesenih oltarjev, tudi oni sami so
obnovili vaški pil. V Skopem so bili zelo zavzeti pri obnovi strehe nad
prezbiterijem in popolni obnovi notranjosti cerkve in njene opreme. Pomagali
smo si pri tem opravilu z denarjem, ki smo ga dobili od prodaje župnišča. Ob
koncu obnove, leta 2005 smo izdali tudi posebno knjižico s podrobnim opisom
cerkve. Torej, če govorimo o gospodarskih svetih, v februarju smo imeli v
Dutovljah letos tretjič dekanijsko srečanje župnijskih gospodarskih svetov.
Veliko je še nepoznanja, tudi s strani cerkvenih ljudi, pa zavajanje s strani
nekaterih medijev glede cerkvenih financ. In zato smo duhovniki kraške dekanije
čutili potrebo, da se srečujemo in da člane gospodarskih svetov seznanjamo z
različnim stanjem. Do sedaj je bil vedno z nami tudi ravnatelj škofijske
gospodarske uprave, gospod Vinko Lapanja, ki je tudi odgovarjal na praktična
vprašanja.
Mogoče naštejemo še
nekatere druge dejavnosti, ki so pri vas žive. Kateri so še sodelavci, pri
bogoslužju, v cerkvenem življenju nasploh.
Torej, nekaj skupin imamo,
v vsaki župniji je skupina žena, ki imajo nekako za geslo besede psalma:
Gorečnost za tvojo hišo me polživa. To so čistilke in krasilke, ki skrbijo za
lepoto cerkva. Tudi zanje pripravljamo v Dutovljah letna dekanijska srečanja v
maju, kjer povabljeni gostje spregovorijo in praktično pokažejo marsikatero
lepo in koristno stvar. Potem seveda imamo skupino bralcev Božje Besede,
posebno v Dutovljah, po dva na mašo enkrat na mesec bereta Božjo Besedo in tudi
zanje pripravljamo vsako leto v marcu dekanijska srečanja. Ta srečanja so pod
različnimi vidiki. Ravno včeraj je bilo peto zanimivo, poučno srečanje, gost je
bil odgovorni urednik Ognjišča magister Božo Rustja. Torej, imeli smo pa ta
srečanja tudi pod svetopisemskim vidikom, liturgičnim, tudi praktičnim, tudi
naša današnja spraševalka, gospa Zlata Krašovec je bila dvakrat med nami, lani
pa je bil med nami gledališki igralec Gregor Čušin. V Dutovljah imamo petnajst
članski cerkveni pevski zbor, v glavnem so to starejši, ki ga požrtvovalno že
več kot šestdeset let vodi Herman Kjuder. Ob nekaterih priložnostih zapoje tudi
otroški zborček. V Skopem je majhen ženski zbor, ki ga vodi Srečko Štoka. V
Koprivi in na Velikem Dolu pa imamo ljudsko petje. Morda je prav, da omenim še
to, na krasu obstaja dvajset let mednarodno gibanje Vera in luč, ki združuje Lučke,
ljudi s posebnimi potrebami, njihove starše in prijatelje. Najprej so se
srečavali v Komnu, sedaj pa se peto leto v Dutovljah. Skupina šteje približno
petindvajset članov, srečujemo se pa tretjo nedeljo v mesecu. Že ko je gospa
Miranda govorila o sodelovanju s socialno varstvenim zavodom, je prav da tudi
jaz to omenim. To je zavod, kjer živi približno sto petinštirideset
oskrbovancev. Vsaka dva meseca imam tam z njimi sveto mašo, ta maša je zelo
zanimiva, sodelujejo na njim primeren način.
(pesem)
Gospod župnik, mogoče še
nekaj besed o župnijskih romanjih, jih kaj prirejate?
Zadnja leta ni bilo
kakšnega velikega zanimanja za župnijska romanja. Udeležujemo se sicer
poletnega dekanijskega romanja na Sveto goro zadnjo nedeljo v, smo se pa lansko
leto z vaščani Krepelj bili na lepem romanju v krajih njihove zavetnice svete
Notburge na Tirolskem v Avstriji. Lahko pa omenim morda nekaj posebnega,
vsakoletna tako imenovana planinska romanja, kot človek, ki hodim v hribe od
ranih otroških let si želim pokazati tudi drugim, tudi župljanom delček te
veličine in lepote narave, cilj pa je vedno tudi maša, navadno v planinski
kapeli. Tako smo lani jo imeli v kapeli Matere Božje v Tamarju, petindvajset
udeležencev, najstarejša mama od gospe Mirande je bila stara štiriinsedemdeset
let, najmlajši sedem let, torej nas je prišlo tja v Tamar peš iz Vršiča peš čez
Slemenovo špico, ostalih deset pa iz Planice, predlani smo imeli mašo v
kapelici Cirila in Metoda na Krvavcu, večina nas je do tja prišla preko planine
Košutna in čez vrh Kolena, imeli pa smo mašo tudi v kapeli svetega Križa pri
koči na Loki, potem ko smo se vrnili z Raduhe, ali pa na Ajdni nad Žirovnico,
pa v kapeli na vrhu Matajurja.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Naša oddaja se počasi
izteka in čas je, da Vas vprašam gospod župnik, zakaj bi se kot župnik teh
štirih župnij posebej zahvalili Bogu, kje se kažejo sadovi truda vseh tistih,
ki so bili pred Vami in Vašega truda in kakšno je upanje za prihodnost?
Torej, najprej bi se rad
zahvalil prav zato, da smo sedaj v Dutovljah ravno sredi petnajst tedenskih
delavnic Molitve in življenja, ki jih obiskuje sedemnajst ljudi, torej da se je
začelo to duhovno, nekako, gibanje. To je prva stvar, za katero bi se najraje
zahvalil. Potem pa bi se čisto preprosto zahvalil Bogu za Krašovce takšne
kakršni so, pred štirinajstimi dnevi sem dobil v roko eno knjigo od Dušice
Kunaver, kjer opisuje Krašovce in prosim, Aleš, preberi ta odlomek.
Za Krašovca z dušo
vezanega na svojo zemljo je kras, zato kras, ker je krasen. Kras je dežela z
dvojnim svetom, s tistim na površini in s tistim pod njo. Lepota kraške zemlje
je enako skrivnostna kot kras sam, na trdi zemlji je ostal kamen in ostal je
Kraševec, skupaj sta kljubovala burji in mrazu, suši, napadom sovražnikov. V
stoletjih sta oblikovala drug drugega. Krašovcu je ostala trma, kamnu je ostala
trdota, vendar skrivnost krasa ni v trdoti. Trda je le skorja, pod njo se
skriva mehka vsebina, od trdnem, kamnitem videzu krasa, svet mehkega skladja
kraške gmajne, pod trdo izprano in razrito kamnito skorjo, svet podzemeljske
lepote, za trdim kamnitim zidom kraškega
doma mehka domačnost, za trdo skorjo kraškega kmeta, potrpežljiva, vztrajna,
vedra narava. Vse to je mehka trda ali trdo mehka podoba krasa, kraške zemlje
in kraškega človeka.
Torej tako lepo je ona to
opisala, in podobno vidim tudi jaz. Res je na zunaj tukaj bolj kamnita, trda,
groba, skopa zemlja, od tod je tudi ime Skopo, pa tudi Kreplje, torej podobno
se mi zdi, je pri Kraševcih, čeprav na pri pogled marsikaj zgleda plitvo,
kamnito, trnjevo, zadržano, nestanovitno je tudi veliko plemenitega, trdnega,
vztrajnega. Kmalu v prihode v te kraje so mojo pozornost pritegnile kamnite
kolone pred hišami iz konca 18. in začetka 19. stoletja pa tudi kamniti
vodnjaki, v teh krajih je bila zelo razvita kamnoseška dejavnost in poleg začetnic
imena in priimka gospodarja in letnice zidave, je na sredini kolone povsod
vklesan Kristusov monogram IHS in upodobljen Križani ali celo monštranca. Potem
na mnogih starih hišah so še danes sline, majhni pili, kjer je bil križ in kip
Matere Božje, torej Krašovci so morali biti zelo verni, da so ljudem, ki so
prihajali v hišo ali pa šli mimo nje, na takšen viden način izražali, kdo so.
Torej tudi verni. In morda tudi tukaj velja tisto, kar je že rekel Jezus: Če
ljudje umolknejo, bodo kamni vpili. Torej po naših vaseh se veliko obnavljajo
hiše, kamniti zidovi, poti, želim si, da bi se tudi življenje začelo obnavljati
in tudi versko življenje in pri tem se skupaj trudimo.
Potem ko je Vaš gospod
župnik tako lepo povedal, zakaj ima rad kras, je mogoče prav, da na kratko
povesta, zakaj sta rada v župnijah, ki jima pripadata tudi vidva, gospa Miranda
in gospod Aleš.
Hvaležna in vesela sem, da
sem pri svojem delu v medžupnijski Karitas v pristnih stikih z ljudmi srečala
veliko dobrih, poštenih, iskrenih ljudi in vesela sem, da lahko živim med njimi
in skušam po svojim močeh, skupaj z vsemi našimi sodelavkami Karitas, pomagati
da bi tudi pri nas ljudje živeli življenje vredno življenja.
Še vi gospod Aleš.
Ma, ja, jaz sem tudi
ponosen, da sem Krašovc, če tako lahko rečem in ravno ti kamniti portali, res,
ki jih je župnik omenil, me obdajajo z enim veseljem, da v bistvu so moji
nonoti in none biti verni in so hoteli v bistvu to pokazati tudi nam bodočim
rodovom in to se mi zdi eno od takih zanimivih stvari. In drugače pa tudi če
nas je v bistvu malo glede na to, da smo mogoče manjša župnija oziroma na
krasu, smo ugotovili, da je tudi procent nedeljnikov malo nižji, se mi zdi, da
vseeno se da, se da s tistimi parimi ljudmi kar nekaj narediti in da se ljudje
kar lahko žrtvujejo, da v bistvu to pozitivnost pokažemo in vseeno smo
korajžni, no.
S temi lepimi mislimi o
krasu, o Krašovcih, smo se, gospod Bogdan Špacapan, gospod Aleš Volk, Miranda
Marjanovič in Zlata Krašovec, ki sem vodila ta pogovor približali koncu naše
oddaje. Dajmo pa se, še preden končamo, zahvaliti zavetnikom župnij Dutovlje,
Kopriva, Skopo in Veliki Dol. Sveti Jurij, prerok Elija, sveti Mihael, sveti
Jakob.
Prosite za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar