ŽUPNIJA PIVKA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in poslušalci,
prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji oddaji Iz
življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Pivka, zato so zdajle z
mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Marijan Škvarč in dve
njegovi sodelavki: gospa Marja Žužek in gospa Julka Dekleva. Vsem trem prav lep
pozdrav.
Lepo pozdravljeni. Enako,
lepo pozdravljeni.
Naša oddaja je kratka,
samo trideset minut traja, zato se kar lotimo predstavitve vaše župnije. Mogoče
najprej Pivka. Kraj sam.
Župnija Pivka, še boljše
bi bilo, če bi rekli Šempetrska župnija, ker je zavetnik sveti Peter in po
starem je tudi kraj bil Šempeter, Šempeter na Pivki, Šempeter na Krasu in je
tudi umeščena v pokrajino, ki je Pivška pokrajina na Pivki. Lepa pokrajina, ki
je nekje med krasom in eno svojevrstnostjo s temi jezeri, mislim, da jih je
sedemnajst ali koliko, presihajočimi. Kraj je znan že iz trinajstega stoletja,
ko je že omenjen sveti Peter, se pravi, da je bila že neka kapelica, neko
znamenje, morda tudi cerkev in od takrat naprej je to Šempeter. Zdaj v zadnjem
času pa živimo v Pivki in tudi župnija potem je župnija Pivka.
IZ FARNE KRONIKE.
Mogoče bi se tudi zdaj kar
na začetku ozrli že tudi v farno kroniko. Kateri so bili tisti dogodki, ki so
najbolj tam zaznamovali vašo župnijo? Mogoče kakšni ljudje, ki bi jih bilo
potrebno omeniti?
Zanimivo je, da župnija je
mlada, ne. Prej je spadala pod župnijo Slavina, je bila prafara, po drugi
svetovni vojni je Šempeter postal župnija in imamo kar nekaj zelo zanimivih
duhovnikov, ki so delovali v tej župniji: Slavko Hrast je gotovo pustil ogromen
pečat, to je moj predhodnik, še prej je bil zanimiv Andrej Ercigoj, jaz mislim,
da bo kdo se lotil tudi njegovega življenjepisa, ker je bil zelo študiran in en
tak mož, ki bi bil vreden, da njegovo življenje kdo razišče in malo obeleži.
Mislim, da je bil pri kapucinih in tudi pridigar v Padovi. Znameniti pridigar,
pa da je potem šel na dopust, ali pa na študijsko to sobotno leto v, nazaj
domov in je potem po vojni, ko se ni mogel vrniti, je ostal kot duhovnik,
škofijski duhovnik v koprski škofiji in župnik v Pivki in potem tudi ostal
tukaj. Pred njim pa je bil pa gospod Anton Požar, znamenit duhovnik, doktor,
tudi velik intelektualec in pozneje je vodil škofijsko gimnazijo v Vipavi in semenišče
in zaslužen tudi rojak iz Pivke, iz Petelin, zaslužen tudi za tako pomembno
obnovo Pivške cerkve, freske in druga dela, ki še danes krasijo našo župnijsko
cerkev in so nam v ponos. Pivška cerkev je čudovita. Gospod Tone Požar je
povabil Kregarja, da je prišel v Pivko in naredil freske v prezbiteriju, in to
je prvo delo Kregarja v nekem sakralnem objektu, ne, in ko sem jaz prvič prišel
v Pivko, sem se kar malo začudil, kako so petdeset let nazaj ljudje sprejeli to
umetnost, ki je še danes moderna in taka neverjetna. To so freske, ki so vredne
ogleda. Smo leta 2007 praznovali petdesetletnico teh fresk in so nekaj, ena
posebnost tudi naše župnijske cerkve, na katero smo zelo, zelo ponosni.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Eno je zgodovina, eno je
fara kot kraj, drugo pa je župnija kot občestvo. Še to Vas bom vprašala, gospod
Marijan Škvarč, kakšna je pa župnija Pivka v Vaših očeh v tem smislu župnija
kot občestvo.
Župnija se razvija,
nastaja, ker to je kraj, ki raste, tudi je mlada občina in občestvo gradimo
sproti, gradimo, vzpostavljamo, je ta prehod iz tradicionalnih vzorcev k nekim
novim načinom dela in tukaj so velike možnosti in pa tudi veliko stvari je, ki
so bogastvo iz preteklosti in jih poskušamo ohranjati in peljati naprej.
(pesem)
Po tem glasbenem
intermezzu pa nadaljujemo s pogovorom o župniji Pivka. Za živ utrip pri vas si
prizadeva kdo, kaj, katere so tiste skupine, ki so najbolj žive, ki najbolj
zaznamujejo življenje v župniji, gospa Majda.
Iz mojega stališča je
župnija dokaj živa, zelo močno in učinkovito in z ljubeznijo deluje Karitas.
Jaz samo pa sem predstavnica oznanjevalcev in imamo veliko srečo, da nas je v
bistvu, smo štirje, dva moška in dve ženski, tako da je kar nekaj verouka
našega, pač to je naše poslanstvo, naš poklic je drugi, poslanstvo je pač
tisti, ki nam ga je Bog dodelil in smo, jaz osebno sem za to zelo zadovoljna in
vesela in hvaležna Bogu in zdaj ko učim že od leta štiri imam že kar nekaj
izkušenj in tudi moram reči, da mi je to v veliko veselje, da smem mladim posredovati
evangeljsko sporočilo, pa tudi jih usmerjati v vrednote in vrline, ki jih ta
svet tako zelo potrebuje.
Ko smo pri mladih, koliko
je otrok, ki obiskujejo nauk?
Sto šestdeset. Okrog sto
šestdeset, ja.
Imate vse razrede?
Vsi razredi so, no, jaz sem
imela letos šesti razred, v katerem sem imela sedemnajst veroučencev in četrti
razred, kjer sem jih imela dvaindvajset, ta je bil… Vsi razredi delujejo tudi
predšolski verouk. Vse lepo poteka, zlasti zato ker smo štirje in se lahko
potem tudi nadomeščamo, vsi kateheti imamo tudi katehetsko izobrazbo. Pri tem
pa nam tudi je v zelo veliko pomoč sama škofija, ki pač zelo skrbi tudi za našo
dopolnilno izobraževanje, to so tej katehetski simpoziji, ki so velika, velik
vir, pač, poglabljanja naše osebne vere in odnosa z Gospodom.
Kaj naredite, da so otroci
še bolj zavzeti in da še raje hodijo k verouku? Imate kake posebne prijeme?
Ja, verouk je pač zdaj
tudi potrjen od škofov kot, z antropološkim in kerigmatičnim vstopom, to
pomeni, da vedno vstopamo na ta način, da smo najprej s človekom, potem
oznanjamo na razne načine in ta način je kar dokaj uspešen, seveda otroci so le
otroci in jih je treba pač vzgajati z vero, pa tudi z ljubeznijo.
Ahm. Kakšno pa je
sodelovanje s starši? Koliko pa oni sodelujejo? So odprti?
Ja, tu je tudi velik izziv
za prihodnost, ne, da bi starše vključevali v življenje župnije, ne, to je
tisto najpomembnejše, kar tudi je cilj za prihodnost, vključevanje staršev
bodisi kot animatorjev v raznih skupinah, bodisi pri, poleg teh srečanj rednih
za starše, ampak da bi se starši, da bi čutili, da je to njihova, njihovo
bogastvo, ne, to kar župnija, župnijsko življenje, da je to bogastvo tudi za
družinsko življenje, ker ponudb je zdaj ogromno. V Pivki z mlado občino, pa z
novim športnim centrom, pa glasbene šole, pa tako je polno tega, kjer se otroci
vključujejo in so zelo angažirani, ampak, da bi tudi v župnijskem življenju
videli vrednost in bogastvo. In to čutim, da je potrebno v prihodnje, dosti,
dosti na tem delati, da bi starši preprosto začutili, kakšno bogastvo daje tudi
vključevanje v župnijsko življenje. Saj imamo polno stvari, včasih smo imeli,
je gospod Slavko Hrast je imel prej nazaj oratorij, ki je bil med letom, potem
so malo animatorji opustili stvari, tako da sedaj teh oratorijev nimamo več,
imamo pa delavnice tudi v stilu oratorija, pred prazniki pa v sodelovanju s
Karitas predvsem, tako da par teh delavnic enodnevnih na leto imamo in tam se
tudi poskušamo, da se tudi starše vključi, pa da pridejo zraven. Tako.
Vedno je malo nevarno, ko
pridejo mladi do konca verouka, za njimi je birma, kaj pa potem, je pri vas v
Pivki kaj poskrbljeno, da bi ostali v občestvu, s čim, kako se trudite?
Skavti so v Postojni, ne,
in kar nekaj našim mladih je tam tudi voditeljev, potem sodelujejo kot
animatorji na duhovnih vajah za birmance, jih spremljajo, pa tudi kot birmanski
animatorji v birmanskih skupinah, sam mladinski verouk pa še vedno ostaja velik
problem in tudi spet en tak močen izziv za prihodnost. Je tudi društvo mladih
bakla, ki je, ki ima pa sedež v Postojni, spet v Postojni in je tudi to malo
tako, da vse nekje gravitira v Postojno.
Imate večje centre in
potem doma ostane nekaj manj.
Jaz bi mogoče samo to
dodala, da se trudimo, tudi pri verouku se zelo trudimo, da bi jim pokazali to
pot, ki daje življenje in daje moč, iz tega potem črpaš. Žal je tako, da
družine premalo sodelujejo in če to oznanilo in to življenje ostane samo pri
nas, potem mlad človek težko najde pot nazaj do Cerkve oziroma da išče v njej
tisto živo vodo ob kateri se bo res odžejal. Ampak jaz mislim, da če bomo mlade
sprejemali s srcem in jih ne obtoževali, ne v srcu, ne kakorkoli, jaz mislim,
da tudi se mladi bodo vračali in bodo tudi se organizirali. V mladih je močna
volja, ampak mogoče še ni čisto pravi čas, ne.
Kaj pa zakonske skupine,
za to srednjo generacijo, kaj recimo se dogaja v vaši župniji?
Je zakonska skupina, ki je
medžupnijska in se dobivamo enkrat mesečno in fajn živ in tudi to je njihova
pobuda, njihovo delo, njihova moč, tudi zame en tak velik blagoslov.
Mogoče bi rekli še kaj o
bogoslužnih sodelavcih. Če ste rekli, da je bil Vaš župnik gospod Hrast, potem
gotovo imate zbor.
Ja. Tu imamo zbor, ja, ki
nas je sedemindvajset članov, je tudi mladinski zbor in iz tega je izšlo kar
nekaj pevcev, ki so, recimo zaslužnih pevcev, ki so peli tudi pri zboru Ave,
tudi pri recimo, pri Slovenskem oktetu. Vaje imamo zdaj ob nedeljah, vodi nas
pa profesor Matej Penko, ki je pa tudi že kar precej zlatih odličji prejel, ma
ne z našim zborom, ampak s prosvetnim zborom, Postojnskim, ne.
Za petje pri svetih mašah
je torej poskrbljeno, pa dejmo našteti še druge, ki se trudijo, ki sodelujejo.
Ja, v veliko pomoč so tudi
zakrijskijski sodelavci. To je skupina fantov, ki pač ko odsluži svojo
strežniško službo, ostane v zakristiji in pomagajo potem kot pri procesijah,
ali pa pri bogoslužjih. In pa izredni delivci obhajila, imamo dva, ki sta tudi
vključena v to kompanijo, tako da je zakristija, je tudi polna, imamo majhno
cerkev namreč, ne, in tudi pripravljeno parcelo za novo in tukaj bi tudi
povedal, da je veliki dobrotniki so Škofovi, družina Kristan, ki je darovala za
novo cerkev parcelo in tudi pripravljamo potem spodaj prostor za to, da bi se
nova cerkev zgradila.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Molitvena skupina, sem
tudi jaz sama pri njej, ker molitev je silno pomembna in je tudi kar močna
molitvena skupina, ki jo vodi tudi katehistinja in se dobivamo vsak torek,
redno, potem pa je tudi, gospod župnik mogoče povedal, o živem rožnem vencu, ki
je tudi močan pri nas.
Živi rožni venec je pač
veriga, ki je podpora ali pa osnova vsega župnijskega življenja. Imamo vsako
prvo soboto v mesecu sveto mašo po namenu živega rožnega venca, se pravi za
nove duhovne poklice kot je tudi nekje običaj v škofiji in potem po maši srečanje
s člani živega rožnega venca. Tam vedno poleg tega osnovnega namena članov
živega rožnega venca predlagam tudi, pač izkoristim priložnost, predlagam čisto
svoj osebni namen pastoralni, kot pač je tisti, kot nareka tisti trenutek in
povabim molivke, molivce za nek čisto zelo osebni namen naj molijo v tistem
mesecu. Zdaj ali je to za prvo obhajance, ko se pripravljamo, ali za birmance,
ali za, ne vem, zdaj imamo, molimo za našega novomašnika iz dekanije gospoda
Nikota, ne, tako da, ali pa tudi za kakšen, za kako stvar, ki jo niti ne povem
direktno, ampak samo prosim naj po tem namenu molijo, in to je velika moč,
velika vrednost, velika dragocenost. Tudi začetek birmanskega leta smo imeli
zdaj v nedeljo, novega birmanskega leta, smo položili imena birmancev na
oltarno mizo in potem sem povabil molivce, da so po maši naključno vzeli po eno
ime in bodo eno leto zdaj molili za to našo mladino.
Prej ste čisto mimo grede
omenili tudi pritrkovalce. To je taka lepa slovenska značilnost in bi bilo le
prav, da povemo še par stavkov tudi o njih. Če jih imate, se lahko gotovo zelo
ponosni.
So pritrkovalci, so. Tudi
prej, ko sem prišel v Pivko, so, je bila skupina, ampak jaz sem potem povabil
eno skupino fantov in jih naučil tisto, kar znam jaz in zdaj naprej se pa trudijo
sami, ne.
Potem jaz si mislim, da bi
tukaj se tudi lahko omenilo skupino krasilk oziroma krasotic, to nam je eden
rekel, ne, med njimi sem tudi sama, saj ena je delal tudi diplomsko nalogo, ne,
v šoli verskega poglabljanja, to nalogo je naredila iz krašenja cerkve, ker mi
smo tudi krasili takrat papežu, ko je bil v Postojni in vse s poljskim cvetjem,
tako da kupljenega je bilo samo tristo šestdeset nageljnov, tako da smo
naredili tisti plamen. Drugo pa vse, in cela primorska in vse so nam znesli in zvozili
rože, kaj takšnega še nismo videli.
No, po takem zalogaju je
verjetno preprosto okrasiti za navadne nedelje.
Ja, ker tudi tiste
šmarnice, ne, ker tisto kito, ki je imel, smo jo tudi spletli tisto jutro v
Pivki, je bila dolga osemnajst metrov.
To ste tudi res lahko
ponosni, ja. No seveda potem tudi Karitas je živ v vaši župniji. Gospa Julka,
Vi sodelujete.
Jaz sem voditeljica
Karitas že od samega začetka, to je že kar devetnajst let, že prej smo zbirali
na Pivškem, po trgovinah, ker smo bili kot mladi krščanski demokrati in vsak
večer smo peljali potem s trgovin, smo pobrali po trgovinah, peljali v ta
begunski center, ne, no, potem smo se pa ustanovili kot Karitas. Zelo dobro
sodelujemo z ostalimi župnijskimi Karitas in s škofijsko in slovensko. Dela je
vedno več, hrana tudi kar imamo, tako da pri nas, tako da še nobenemu nismo
rekli mu ne damo, ampak to ni samo to. Nudimo jim tudi toplo besedo in pogovor,
ker tisto je tudi zelo dosti vredno.
Na tem mestu je mogoče
prav, da povemo še nekaj o skrbi za ostarele, za osamljene.
Ja, tisto tudi skrbimo,
imamo tudi odbor za ostarele, jaz sama sem tudi naredila seminar za pomoč na
domu in tudi glede tega, ne, skrbim, ne, imamo tudi, posojamo bolniške postelje
in kar imamo takšnega. Zelo dobro podporo imam pri gospodu župniku in tudi
občina Pivka nam zelo dosti pomaga, res, letos smo dobili priznanje in plaketo
od občine Pivka za delo pri Karitas in bi se res rada zahvalila, ne, občini in
gospodu županu za sodelovanje. In osnovni šoli Pivka in pa centru za socialno
delo Postojna.
Se mi zdi takole, ko vas
poslušam, da na Pivškem ljudje nekako znajo stopiti skupaj, kaj bi rekli,
gospod župnik.
Zelo, ne vem, to je ena od
stvari za katere sem res Bogu tudi hvaležen, ne, da živim med ljudmi, ki
priskočit drug drugemu na pomoč. Tudi pri Karitas, ne, smo odprli kar nekaj teh
projektov, recimo smo potegnili učno pomoč, ki zdaj je to popoldne…
Že peto leto, šesto.
V Pivki, ki je tudi en
namen, da bi mladi drug drugemu tudi pomagali pri učenju, imamo kar nekaj tudi teh
animatorjev, teh, ki si vzamejo čas in potem učijo druge. Karitas res zelo,
zelo lepo dela in kar se mi zdi dragoceno, je to, da nam je uspelo eno normalno
sobivanje z občino, s šolo, z vsemi drugimi, s centrom za socialno delo, z
vsemi drugimi, da smo Karitas kot ena organizacija, ki nekaj pomeni, ki lahko
tudi normalno dela, ne, in ta odprtost, ki se mi zdi, da ni tako samoumevna v
našem slovenskem prostoru, nam je uspela, ne, in tega sem zelo vesel, ne.
(pesem)
Po vsem tem, kar smo
slišali res o živahnem utripu Pivške župnije, kjer se veliko stvari dogaja,
seveda je tudi upanje za prihodnost odprto. Mogoče, kakšna so tista znamenja
upanja, kaj pričakujete v prihodnosti? Najprej gospod Marijan.
Ma zanimivo je, da pridejo
recimo po birmi, mi imamo birmo zdaj v
osmem razredu, ne, in v glavnem pridejo vsi, v glavnem vsi, tudi v
deveti razred in hodijo k verouku, ne. Zdej ta preskok naprej pa mi ne uspe ali
pa nam ne uspe tako, da to je naša, naša glavna naloga in pa delo s starši, ne,
da bi starši začutili in tudi tukaj, v tej stvari, bi lahko tudi starši
priskočili, sprejeli svoje naloge, tudi povedali kaj želijo, ne, in kaj
pričakujejo. Malo zaživeli s svojimi mladimi, ne.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Kaj je tisto, zaradi česar
radi pripadate tej svoji župniji, zakaj sem Bogu zahvaljujete, da ste prav v
Pivki? Mogoče najprej gospod Marijan Škvarč.
Dobro je biti in živeti
med dobrimi ljudmi, ne, preprosto enostavno, med dobrimi ljudmi, ki znajo
potrpeti tudi s tvojimi pač nerodnostmi, ki te podprejo, ki ti dajo tudi, ti
dajejo izzive in ki tudi tvoje izzive sprejemajo in potem grejo stvari naprej,
ne, če je to eno, če so ljudje, ki so dobri in življenje normalno.
Gospa Marja Žužek.
Moj odgovor je takšen: vesela
sem, da sem v župniji, ker sem sprejeta v svojem dostojanstvu, ker lahko
uresničujem tisto, za kar me je Bog poklical, ker je to prostor vere, ljubezni,
občestva in ena velika želja, da bi to znala prenesti na mladi rod.
Še gospa Julka.
Jaz se vsak dan Bogu
zahvalim, da lahko delam to, kar delam, ne, in da mi stojijo ob stani tudi moja
družina, ne, ker pri takem delu in res tako velikem delu, da mi pomagajo in
hvala res Bogu, da res lahko delam.
Tako. Vsako oddajo
sklenemo s priprošnjo k farnemu zavetniku. Vi pa ste, kot vidim, prinesli s seboj
tudi molitev k svetemu Petru, pa predlagam, da jo kar skupaj zmolimo.
Dobrotno sprejmi sveti
Peter naše prošnje in reši grehov nas vezi, odpri nebesa, oblast zavezovati in
razvezovati vrhovna tebi od Boga je bila dana. Vsemogočni Bog, svojo Cerkev si
postavil na Petrovo izpoved vere kakor na skalo. Ne dopusti, da bi nam vero
omajali viharji tega sveta po Kristusu našem Gospodu. Amen.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar