ŽUPNIJI DEKANI IN PODGORJE.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŽUPNIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz
Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci, v današnji
oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Dekani, spoznali
pa boste tudi župnijo Podgorje, ki jo prav tako kot Dekane upravlja gospod
župnik Roman Leban.
In sicer so tukaj z mano
gospod župnik Roman Leban, potem pa njegovi sodelavci, gospod Emil Piciga, Vida
Bratina, Irena Zabukovec in Matej Lazar. Lepo pozdravljeni, vsi skupaj.
Dober dan.
Kako je zdaj s temi dekani
pesjani, kaj to pomeni?
Ja, Dekani pesjani, torej
kot pesjani je to bolj zafrkantsko, da so pač kot da bi prevedli Pesja vas, ne,
ker izhaja v italijanščini decani, ne, od psov, ne, ampak v resnici je to nekaj
drugega, ne, to je bil neki plemič, ki je bil sicer v sorodu z grofom v Socerbu
in je prihajal v Dekane na oddih in tam kjer je sedaj trg, glavni plac rečemo, in
okrog njega Bacil, to so kamniti sedeži, tako za poleti, ne, in je portal še
sedaj lepo viden in je bil tu vhod v to kortino. Na tej stavbi, ki še danes
stoji, je grb tega gospoda, ki je živel v Dekanih, ko je bila Amerika odkrita,
tisto leto. Torej, tako se je začela razširitev te vasi, ko je potem to nekako
prihajal občasno v vas, je dal tem podložnikom oziroma kmetom posest, da so tam
pasli ovce in tako je tudi se imenovala, prvotno se je imenovala Ovčja dolina.
Kasneje je pa prišlo to kot njemu v spomin, Dekani.
To, da se pa znate
pošaliti iz imenovanja svojega kraja in iz imenovanja prebivalcev pa vam je,
moram reči, samo v čast, ker se znate pošaliti iz sebe.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Kakšen pa je ta kraj kot
župnija, kako pa živi vaša župnijska skupnost? To je pa vprašanje seveda za
gospoda župnika.
Živi zelo dobro, ki lahko
rekli, no, se trudimo vsak po svojim močeh. No, župnija pa je velika približno
recimo slabih tisoč petsto prebivalcev ima, se razteza od Bivja, križišča,
sedaj tistega novega, ko je avtocesta, ko gre proti Trstu, proti Kopru to
križišče, proti Ankaranu do sosednje župnije, Predloke oziroma do kraja Cepki,
to je z ene in druge strani, potem od Rižane pa do hriba, bi rekli, tako
najbolj znano bo Tinjana oziroma do avtoceste, bi lahko rekli, tam kjer je
cesta, kjer je tunel, zadnji tunel preden se pride na Koprsko, tisto pod
tunelom so Dekani se raztezajo kot vas, zdaj koliko ljudi je vernikov, tako
enih osemdeset procentov bi lahko rekli, mogoče malo več, tudi devetdeset, k
maši jih redno prihaja okoli dvesto, da bomo rekli okroglo, in seveda vsak se
trudi, da bi poskušali iz tega tudi živeti, ne. Da bi vse to, kar župnija
omogoča ali kar Cerkev ponuja, da bi to tudi v vsakdanjem življenju tudi
izkoristili. Tako za malo, da vemo, kako je živa župnija oziroma, kakšen prirastek
je, tudi to drži, da sem vedno več ljudi prihaja, župnija se je širila vsako
leto. Vsako leto? Vsake toliko časa se veča, tako da lahko rečem tudi v teh
letih, ko sem jaz tukaj, jaz sem sedaj tretje leto v tej župniji, je gotovo
lahko rečemo, da je prišlo deset novih družin ali, in tako vsaj enih petdeset
ali trideset novih ljudi, tako. Naša farna zavetnica pa je sama Marija, in
sicer Marijino Vnebovzetje. Cerkev je, mogoče še to prej, 10. novembra smo
obhajali 515 letnico cerkve. Zanimivo je to, da v spisih škofa Naldinija, 1700
je izšel njegov popis, ko je vizitiral po teh krajih, omenja prav to našo
Dekansko cerkev, celo spodbuja vse ljudi, da je zelo lepa, pravi celo da je ena
najlepših cerkva v vsej tej okolici. Tako, Marija Vnebovzeta kot takrat, da bi
bila povezava tudi s Koprsko stolnico in tudi s sosednjo župnijo, takrat se je
imenovala Lazaret, danes nam bolj znani Bertoki.
IZ FARNE KRONIKE.
No, ko je gospod župnik že
povedal, da je naša cerkev iz 1493-ega, omenjena pa je že leta 1229, potem smo
takrat Dekančani 1841 jo razširili to cerkev in popravili zvonik, dozidali,
potem tlake in oltar, glavni dobrotnik je bila gospa Gregorič Marjeta, ki je
bila sicer trgovka malo bolj premožna in je ona največji delež darovala za
popravilo te cerkve. Imamo pa še podružnične cerkve, kapelo na pokopališču, ki
je posvečena Žalostni Materi Božji in Briževec ali Sveta Nedelja, ki je petsto
metrov oddaljena od Dekanov proti severu, tam je bila tudi podružnična cerkev,
ki je pač tako veliko neurje je bilo, da jo je podrlo. Morda podlaga ni bila
modra pravilna ali kakorkoli, da je se to podrlo, ne. Tam je služboval mežnar,
ki je vsak večer zvonil redno kot v vasi, no in razbojniki so prišli in so ga
trikrat zabodli do smrti in v svojim temu mežnarju se je zvonilo potem v
Dekanih, zadnje ko je bila zdrava Marija, trikrat še poudarilo v spomin rane,
tri zabodene rane.
No, ampak najbolj zanimivo
pa pri tem je, da se je cerkev podrla pred očmi kaplana. Kaplan je prišel, da
bo šel maševat v to cerkev, ravno ob tem slabem vremenu, ampak ko je prišel
tja, se je dobesedno pred njim cerkev sesula, tako da si lahko predstavljamo,
kakšen šok je mogel doživet in tako, ne. To je namreč zanimivih stvari recimo
iz tega, pa tudi ime samega kraja, recimo Sveta Nedelja, zdaj po teh zapisih,
ki sem jih jaz našel, ne, sem ugotovil, da prav v tej cerkvi je bila ena podoba
svetega Andreja in Leonarda, ki sta podpirala razpelo Jezusa, ne, Dominus,
Gospod, Sancta Domenica, svet, cerkev svete Domenike, se je prav celo tako
reklo, ne, in tako, no, na ta način, po tem je tudi kraj dobil potem ime.
Gospa Vida.
Ja, jaz sem pa to slišala
že prej ko sem v Dekane prišla od te Svete Nedelje in me je zmeraj zanimalo ali
je res tam še kaj cerkvice, ampak ni nič več.
(pesem)
Torej gospod župnik Roman
Leban, mogoče bi nam, ko govorimo o življenju v župniji, najprej spregovorili,
kako je z otroci, koliko jih je?
Otrok je kar veliko, tudi
v Dekanih samih mnogi celo rečejo, sama Vida tudi pravi, da vidi polno otrok, k
verouku, h katehezi pa prihaja šestdeset otrok, osnovnošolskih otrok, seveda.
Potem pa tudi nekaj mladih še recimo do dvanajst, v skupinah se tudi srečujemo.
Otroci se pač trudijo po svojih očeh, ne, in to mislim, da je najbolj pomembno
to, da bi ohranili ta stik tako z, da bi ohranili to vero, ki jo imamo, to
hočemo tudi pri verouku, bo še to kasneje Vida povedala, ki je katehistinja
nižjih razredov, predvsem pa se mi zdi to pomembno, da bi ohranili stik s
Cerkvijo tudi ne, in tudi drug z drugim, da ne bi samo ta verouk bil verouk in
potem konec, potem se ne pozabi, zato je pa potrebno, da tudi sodelujemo s
starši, tako da se pač potrudimo da imamo srečanja, se srečujemo večkrat na
leto, največkrat seveda tisti, ki se pripravljajo na prvo sveto obhajilo in
birmo, to je najbolj pogosto, z drugimi pa dvakrat na leto, tako s starši. Z
mladimi se tudi trudimo po svoje, potem pa poskušamo, da bi nekako zaživela
tudi ta skupina, ki je zelo pomembna, predvsem kot sem prej rekel, prav v tem
smislu, da bi nekako se enkrat, ko so po birmi, ko so izven osnovnošolskega
verouka, da bi vseeno ostali v stiku s Cerkvijo in da bi na drugačen način tudi
podoživljali moč vere, bom rekel, in tudi lepoto in skrivnost Jezusa, vesele
novice Jezusa Kristusa. Tako da imamo potem redna tedenska srečanja, pa tudi poleti
se dobimo, da gremo skupaj na počitnice v duhovno počitniškem vzdušju, tako da
se tudi na ta način, ker mislim, da je najbolj potrebno in kar sem tudi opazil
tukaj v Dekanih je zelo pomembno, da ostanejo skupaj, da ostanejo druščina,
skupina, tako da bojo skupaj živeli, ne tako da bosta dva na eni strani, dva na
drugi strani, in tako se pač trudimo, eni pač rečejo, u, gospod se dosti
ukvarja z mladimi, na nas starejše pozablja, ampak mislim, da to ni straha,
tudi drugi bodo lahko rekli, ker je to pomembno, če bomo z mladimi delali, bodo
tudi in tudi drugi potem prišli zraven.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Gospa Vida Bratina, Vi ste
katehistinja za mlajše. Kako je pa, kakšno pa je delo z njimi?
No, moram reči, da je zelo
lepo, da toliko let delam to, že več kot trideset let, bi rekla, nekaj sem še v
Kopru poučevala, da je najbolj kar me je bolelo pri teh, ker otroci so zelo
dojemljivi, mislim, sprejmejo kar jih učite pa tudi v cerkev radi grejo, še rajši
grejo, če grejo njihovi starši zraven. In to sem pogrešala kar nekaj časa tudi
v Dekanih. So jih pripeljali do maše, pa potem prišli iskat, ampak v cerkev pa
ne. Medtem ko zdaj pa vidim, da tudi mlade družinice pridejo s starši skupaj in
to me zelo preseneča in me veseli, čeprav kot je rekel gospod, res je veliko
mladih družinic v Dekanih. Ko vidim te dojenčke, rečem, kako bo rasla ta
župnija tudi, ampak se bojim, da prihajajo zdaj v vas ljudje, ki imajo bolj
malo veze z vero in Cerkvijo, čeprav so morda doma še obiskovali verouk in pa
tudi k maši hodili, ampak, in tako, s starši se srečamo bolj malo razen takrat
ko pripeljejo otroke, k verouku, takrat rečemo kakšno besedo ali dve in pa
drugače več kot toliko ne, ker jaz jih samo poučujem. Radi bi pa videli, da bi
jih naučili moliti, pa rečem moliti se morate naučiti doma.
Nekaj upanja v tej smeri
je ustanovitev zakonske skupine, ki je menda še nimate, ampak si jo želite
vzpostaviti. Morda gospa Irena Zabukovec, bi nam povedali kaj o tem?
Začela bom takole, da je
bilo lansko pastoralno leto posvečeno družini, v okviru tega pastoralnega
namena smo v naši župniji najprej začeli s tem, da smo imeli srečanja zakoncev
s sveto mašo na belo nedeljo, ki je bila maša namenjena za jubilante. Ker je pa
to leto posvečeno pa mladim, je pa vse skupaj povezano pa tudi z zakonci, ne,
in je želja v naši župniji, da bi se osnovala zakonska skupina, zato so
vabljeni vsi zakonci, ki bi se radi pri tem udejanjili in tudi sodelovali v tej
skupini. Tako da smo optimisti, glede na povedano, koliko je mladeža v naši
župniji smo, stremimo nekako z optimizmom v tej smeri, da navežem še na prejšnjo
pastoralno leto, smo v naši župniji imeli tudi družinski pastoralni dan, ki pa
je bil zadnjo soboto v mesecu maju, udeležba je bila še kar velika in
spodbudna, tako da nas je to spodbudilo, da bomo to vsako leto, zadnja sobota v
maju, družinski pastoralni dan. Tako da tudi tukaj smo optimisti, poleg tega pa
poglabljamo tudi našo vero tako, da je že drugo leto aktivna Svetopisemska
skupina, srečujemo se vsakih štirinajst dni po Sveti maši in tam se pogovorimo,
izmenjujemo mnenja, poglede, kako nas ta Živa beseda, Sveto pismo nagovori
glede na odlomek, ki si ga pač tisti večer preberemo in pripravimo.
Omenili ste pastoralni dan
za družine, pa me zanima gospod župnik, kako je potekal, kakšni so tukaj načrti
za v prihodnje.
No, želja je bila ravno
taka, da bi povezali družine med seboj in zakonce še posebej. Zastavili smo si
v začetku zelo preprosto, tako da smo imeli en pohod kratek, tako zbrali smo se
v Črnotičah pri podružni cerkvi župnije Podgorje, ki jo tudi sam soupravljam,
pri Mariji Snežni na Gradišci, tam smo imeli sklep šmarnic tudi, tako da smo v
tam prvem delu bolj duhovno molitvenem vzdušju, potem pa smo se zbrali na
igrišču v Črnotičah in tam imeli igre, pogovor, večji so se bolj pogovarjali,
tako, otroci so se igrali razne igre, malo piknika, tako v zelo prijetnem
vzdušju. Načrtujemo seveda, da bi malo bolj razširili, ampak za začetek je bil,
kot je rekla gospa Irena spodbuden, tako da bi želeli, da bi se tudi drugi
pridružili, da ni nič kaj tako hudega. Vsi, ki so bili so rekli, da je bilo
zelo lepo.
Jaz bi rada še v zvezi s
povezavo celotne župnije z otroci, namreč zdaj že dve leti, oziroma ja, letos
že drugo leto za prvo obhajance pa za birmance nam naš župnik pripravi kuverte
z imeni, imeni družin. In potem pri maši to deli, si vzamemo te kuverte, tam
noter so listki za koga naj molimo v pripravi na, in se mi zdi, da je to zelo
lepa povezava, ker potem smo kot nekaki duhovni botri, se čutimo z njimi
povezani, čeprav mogoče tej otroci ne vejo, tudi starši ne vejo, mogoče včasih
zvejo šele, ko je zakrament svete birme ali pa svetega obhajila in takrat se
šele izve, kdo so ti duhovni botri. In mislim, da je to ena zelo lepa povezava
vse župnije, da vsa župnija nekje sodeluje pri teh zakramentih, pri prijemu teh
zakramentov.
(pesem)
Imate pa seveda tudi še
druge dejavnosti. Mogoče bi našteli zdaj tiste, ki so bolj usmerjeni v molitev,
molitvene skupine,…
Ja molitvena skupina je, to
je že nekaj dolgo časa. Se je pojavila potreba po molitvi, ker smo videli, da
zmeraj manj ljudi pride zvečer k maši, in tako da smo rekli, na kakšen način bi
mi te ljudi malo spodbudili. Na začetku res tako nas je bilo malo in to smo
bili sami starejši in smo rekli, ma kdaj bo kakšen mladi prišel, in zdaj zadnje
čase mora reči, je nekaj mladih gospe prišlo in sem prav zadovoljna z njimi.
Imamo pa tudi načrt, kako molimo, Recimo v ponedeljkih za otroke, v torek za
mladino, v sredo za družine, v četrtek duhovni poklici, potem petek za bolnike
in sobota za pokojne.
Ja, s strežniki bi rekli,
se kar lepo pridno zbiramo, so tudi sami pridni, lepo redno sodelujejo pri
svetih mašah, obeh svetih mašah, celo pri jutranji prvi sveti maši, ki je že ob
sedmi in pol oziroma pol osmih. Drugače se pa tudi zbiramo, mesečna srečanja
imamo, tako da se malo pripravimo, opozorimo, opozorim na kakšna pomembna
srečanja, dogodke, liturgijo, tudi imamo vaje, tako da se lepo pripravimo,
sprejmemo že hitro tudi že v prvem, drugem razredu in so prav lušni, bi rekli
tako po domače, tudi so fantje, dekleta in fantje, tako da so oboji. Potem pa
tudi poleti se dobimo skupaj še z župnijo Koper in Predloko, tudi gremo potem
skupaj, skupaj nad Lig nad Kanalom, kjer še skupaj preživimo par dni v športno
duhovnem vzdušju, tako da je tudi malo tekmovalnosti.
Jaz kot župljanka župnije
Dekani sem zelo vesela, da gospod župnik eno nedeljo je dodelil, da mladi
oblikujejo in sodelujejo pri sveti maši aktivneje in so te maše nekoliko
drugačne od ostalih nedeljskih svetih maš, jaz sem si včasih malo privoščila pa
sem opazovala kakšno gospo, kako je reagirala mogoče na kakšno glasbo, na
kakšen zaigrani del, iz odlomka morda iz Svetega pisma ali ko so nas hoteli
mladi opozoriti na kakšno stvar, ampak zdaj počasi, počasi se tudi to, so se na
te stvari privadili in mislim, da je zelo lepo sprejet.
Ja, jaz bom dodala samo
to, da hodim zmeraj zjutraj k maši, ampak tisto jutro nas je veliko manj, ker
želijo vsi iti k tisti maši mladinski pač. Torej se reče, da je zelo potrebna
in tudi uspešna, da se je prijelo, zelo. Vsa hvala gospodu župniku, ker je
vztrajal.
Torej, lepo bogoslužje pa
seveda je še lepše, če je tudi še kaj petja, pa bom prosila zdaj gospoda Mateja
da pove, kako je pa s petjem v Dekanih.
Ja, vsekakor, zbor vztraja
že mnogo let, štel je ogromno članov, tedaj nas je borih osemnajst plus
organist. Zbor je dokaj kvaliteten in tako zelo so pevci požrtvovalni, res
zbirajo vsako nedeljo, če le morejo, če ni kakšnih delovnih zadržkov ali
kakorkoli bolezni in tudi na vajah bodrijo k temu, da je petje vedno bolj
kvalitetno, tukaj vztrajam tudi sam in organist in smo res, če smo vsi potem je
tle tudi en lep rezultat, sploh ob praznikih ali pa tudi kakšno nedeljo. Žal
mladi se ne vključujejo v ta zbor, radi sodelujejo sami in popestrijo mladinske
maše na svoj način, svojevrsten, ker je vsekakor sprejemljivo in lepo, hkrati
pa si želim tudi da bi to bilo vključeno vsako nedeljo, da bi recimo par
stavkov mi stari zapeli, par stavkov mladi, in to bi bilo dosti bolj pestreje,
hkrati lahko no tudi pohvalim mladino, se kar zavzema, sicer je bolj prilični
tak zbor, šteje nekje dvanajst, trinajst članov, če se dajo so zelo
požrtvovalni in zelo uspešni, ne.
Mogoče še kakšna skupina,
da ne bi spregledali koga od teh, ki skrbijo za lepoto bogoslužja, cerkve,
urejenosti.
Ja, tudi krasilci, moramo
tudi tukaj povedati, da se v župniji vrsti lepo po hišah, čeprav bi si želel
malo bolj poguma, se trudijo. No, imamo pa še tudi eno skupino, ki pa ni samo
vezana na Dekane, ampak celo na celo obalno področje, pa prosim Vido, da malo
več pove o tem.
Ja, mi jim rečemo naše
lučke. Lučke pa zato, ker je to Vera in luč. Je pa to gibanje se začelo
približno pred triindvajset do petindvajset leti, ne bom točno rekla, prav v
Dekanih. In sicer na pobudo enega fanta, enega invalida iz Tolmina. In on me je
prepričal popolnoma in smo zbrali potem vse okrog iz teh vasi, še največ pa iz
delavnic, so nam povedali starši kje naslove in smo zbrali potem to. Nekaj časa
smo bili v Dekanih in potem smo se preselili v Izolo, pa v Lucijo, pa nazaj v
Izolo in zdaj smo nazaj v Dekanih. Tam so nam pomagali tudi mladi, včasih. In
ena od teh mladih je zdaj mamica s štirimi otroci in je tudi naša voditeljica,
naša nova voditeljica te naše skupine. Mislim, da vsak, ki se srečuje s temi
lučkami bo lahko rekel z mano, da to so najlepši trenutki.
Karitas.
Karitas ja, ker v začetku
smo se ukvarjali v glavnem z begunci. To smo imeli veliko teh posvojitev na
daljavo. Potem pa smo začeli tudi doma, v našo Karitas, domačo. Problemov v
glavnem materialnih, teh je malo, ne bi rekla, da jih je kaj dosti, ne, ampak
so v glavnem večje osamljenosti in to osamljenost skušamo na tak način, da
recimo dvakrat na leto obiščemo take, ki so res sami, ki ne grejo niti v Cerkev,
ki ne morejo v Cerkev in tako. Potem pa dvakrat na leto pa ravno tako gremo v
dom z ostalimi Karitas in potem pa še razne obletnice, od osemdeset let naprej,
gremo k tem ljudem, voščimo pa pišemo tudi dvakrat na leto vsem, čisto vsem.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Prej gospod župnik imate v
soupravljanju še eno župnijo in to je župnija?
Podgorje. Podgorje, to je
pa pod Slavnikom. Dosti ljudi ve, kje to je, ker radi hodijo na Slavnik, sploh
ob nedeljah. Podgorje, ja, to je bolj majhna župnija, zanimivo je to, da je v
majhni župniji, je približno tristo petdeset ljudi, vse skupaj več cerkva kot v
Dekanih, ko je tisoč petsto ljudi, namreč to je župnija, ki je sestavljena
oziroma ki jo sestavljajo več vasi in sicer Podgorje, kot sedež župnije. Potem
Črnotiče, Praproče, te tri vasi, no, najbolj zanimivo je to in zdaj bi lahko
tudi, kar še razglašam, kar je tudi gospod škof naredil. V Črnotičah je cerkev
svetega Pavla, letos je tudi leto svetega Pavla v cerkvi in tudi ta cerkev je
razglašena od gospoda škofa Metoda za osrednjo romarsko središče ali svetišče,
kjer se tudi podeljujejo posebni odpustki, tako da lepo vse vabim, da če boste
kdaj hodili mimo, da se tudi tam ustavite, je bila pred nekaj leti lepo
obnovljena, so vaščani lepo prispevali. Tam v tisti župniji, samo tako na
kratko, da povem, gotovo ni kaj dosti tako življenja v smislu teh skupin in
tako, največkrat se srečujemo ob bogoslužjih, svetih mašah, praznikih, če je
kaj posebnega, to so vasi, ki so bolj oddaljene in v nasprotju z Dekani, ne, je
se tam pa vedno bolj manjšajo prebivalci. Tako da skušamo ohraniti vsaj to
središče, sveto mašo, da bi res tam se ljudje zbirali in srečevali skupaj z
Bogom.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Zakaj se imam zahvalit?
Ja, za veliko stvari, bi lahko rekel, gotovo poudaril bi te stvari. Najprej za
veliko molitveno podporo, potem za izziv mladih, kritičnost mladih, potem za
radoživost otrok in tudi za pogum družin, družin, ki so še odprte za življenje
in za trpljenje bolnikov. Zdaj kakšnih sadov velikih gotovo še ni, še to bi
rekel, se po navadi hecamo, vsi pravijo, da to je, kot sem prej rekel, moja
prva samostojna župnija, da sem kot župnik, prej sem bil kaplan v različnih
krajih: Bovcu, Idriji in Postojni. Gospod škof me je poslal sem v Dekane, in
pravijo, da je to prav ljubezen, ki se je nikoli ne pozabi in tako da bomo
videli, kaj bo, ne.
Tako vaš mladi duhovnik.
Kaj pa vi, kaj bi dodali. Mogoče gospa Irena.
Bogu se zahvaljujem tudi
jaz za veliko stvari vsaki dan. Tudi mlajši sin je imel pri verouku, je moral pri
domači nalogi odgovoriti na vprašanje, kaj je cerkev in je imel nalogo, da
naredi intervju med družinskimi člani, tako da je obrnil telefon in tudi babico
in dedka povprašal in tudi mene seveda in sem potem v tisti naglici, ampak
potem se najprej premislila, pa sem rekla, veš kaj, kaj je Cerkev: zibelka moje
vere in jaz se Bogu zahvaljujem, da to lahko udejanjam v svoji župniji.
Gospod Emil.
Ja, mislim, da nam ne sme
biti vseeno, kako se tudi na duhovni poti razvija naša vas. Imamo se kaj
pohvaliti, recimo ko smo imeli kar štiri duhovnike iz Dekanov. Smo zadovoljni
ali pa bomo rekli srečni, da imamo tako mladega župnika, tako zagnanega. Torej,
gradi se na mladini in če bo tako šlo naprej, upam da bo vas tudi duhovno
živela naprej ali pa še boljše in je to samo pohvale vredno. Torej lepo in smo
zelo zadovoljni, ko imamo takega duhovnika, tako naprej ne.
Gospa Vida.
Jaz sem tudi, ga hočem
malo popravit od poprej, našega gospoda župnika namreč, ker je rekel, da se
preveč ukvarja z mladimi. Jaz sem vesela, da se veliko ukvarja z mladimi, saj
stari smo nekje, upam, prepričani v to, ne, mlade je pa treba vodit po tej
poti. Jaz sem zadovoljna, da lahko vsak dan molim in prosim za karkoli, pa se
tudi zahvaljujem, sem srečna tudi ne samo za njega, ki je zdaj naš župnik,
ampak tudi za prejšnjega župnika, se Bogu imam zahvalit, da sem bila slučajno v
Dekanski župniji, ko je bil on, ko je on prišel tja, gospod Cvetko Valič, ja,
pa tudi za pokojnega župnika Cejka. Sem ga videla, ko je umiral, in tako, tudi
on je bil sveta duša, bi rekla, ker sem ga videla vsako jutro, ko smo šli mi v
službo, on je šel v cerkev, je odprl cerkev in je šel molit in se mi zdi, da
tista molitev je nekje držala tudi nas Dekančane po koncu.
Še gospod Matej.
Ja, jaz sem tudi zelo
vesel, da sem pripadnik te družine, ker me tudi bom rekel korenine vežejo in
skrbi me, da bi vse to, kar so naši čudoviti predniki ustvarili, da bi to šlo
sedaj v pogubo in zato se tudi trudim, da bi ohranil ta stik in z Bogom in z
ljudmi in da bi tudi konec koncev petje navduševalo, ne pa razdruževalo. Zato
strmim, ne, zdaj če mi uspeva ali ne, nekaj že, samo saj pravi, veliko je treba
tle še narediti in s skupnimi močmi bo vse v redu.
Da navežem na prejšnjega
župnika gospoda Cvetkota, se dobro spomnim nedelje, ko je pred blagoslovom
oziroma, prosil Boga, da bi v naši župniji deževalo, ker smo prepotrebni dežja
in še isti dan, isto nedeljo je začelo deževati in potem je deževalo deset dni
brez se ustaviti in je bilo. To je ena taka posebna, ne, za šalo malo tako, ampak
je bilo pa res, ne.
Hvala vam vsem, zato da
ste prišli v naš studio, hvala gospod Roman Leban, gospod Emil Piciga, gospa
Vida Bratina, gospa Irena Zabukovec in gospod Matej Lazar, da ste tako lepo
predstavili to vašo dekansko župnijo, preden pa zaključimo še priprošnja k
zavetnici vaše župnije, k Jezusovi in naši materi Mariji Vnebovzeti. Marija.
Prosi za nas.
DOBRO JE VEDETI.
Nedeljske svete maše so v
Dekanih ob sedmih trideset in ob enajstih. V Podgorju in Črnotičah je nedeljska
sveta maša izmenjaje vsako drugo nedeljo in sicer ob devetih petnajst. Od
aprila do oktobra so prvo nedeljo v mesecu svete maše tudi v cerkvici Marije
Snežne na Gradišci. Življenje v župnijah Dekani in Podgorje so nam predstavili
župnik gospod Roman Leban in njegovi sodelavci: Emil Piciga, Vida Bratina,
Irena Zabukovec in Matej Lazar. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec,
pogovor je posnel Robert Volk.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA
ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar