ŽUPNIJI KOBARID IN LIVEK.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčne pozdrav iz koprskega
studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V nocojšnji oddaji
Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili dve župniji in sicer župnijo
Kobarid in župnijo Livek. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu
tamkajšnji župnik gospod Joško Bric in pa njegovi sodelavci: Borut Skočir, Dora
Skočir, Damjana Uršič in Peter Uršič. Prav lepo vsi pozdravljeni.
Pozdravljen.
Predstaviti moramo dve
župniji, zato je najbolj prav, da kar začnemo. Gospod župnik, Kobarid si malo
bolj predstavljamo, Livek morda malo manj.
Ja, župnija Kobarid leži
na severozahodnem delu Slovenije, na začetku ravninskega prehoda porečja reke
Soče v porečje Nadiže, med pobočji Stola, Matajurja, Krnskega pogorja. Župnija
Livek pa je kar za petsto približno metrov nadmorske višine dvignjena proti
Matajurju oziroma na prehodu že v Benečijo. Župnija Livek je soupravljena.
Veliko časa je imela svojega duhovnika, zadnje čase pa so jo upravljali
kaplani, ko so upravljali kaplani, ko so bili v župniji Kobarid in nazadnje, ko
je bil župnik pokojni Branko Melink, pa
sam in tako gre zdaj naprej.
Župniji sta stari, kdaj
sta nastali?
Ja, župnija Kobarid je
postala župnija, je bila ustanovljena leta 1782, vendar je že ob koncu 12.
stoletja bi gotovo ustanovljen vikariat. Kraj je bil pod imenom Kauret aput
Soncium, torej Kobarid ob Soči omenjen že leta 1015, Nemci so ga imenovali Karfrait,
Italijani Kaporetto in tudi župnija Livek, prav s svojim zavetnikom svetim
Jakobom daje slutiti na staro župnijo in tudi cerkev, ki je v župniji Livek kot
pokopališka cerkev, je posvečena svetemu Petru in prav pred kratkim so bile
odkrite freske, ki so prav, prav zanimive, prav lepe.
Tako, ko ste nam zdaj v
kratkih besedah predstavili oba kraja, obe župniji z njihovimi farnimi
zavetniki, oziroma zvedeli smo, da je farni zavetnik župnije Livek sveti Jakob,
medtem ko je Kobarid v varstvu.
V varstvu Matere Božje
Vnebovzete, v glavnem oltarju je njena slika, za sliko pa je star kip iz 15.
stoletja sedeče matere Marije, Matere Božje z Jezusom v naročju. Ta kip je samo
občasno odkrit, ob velikih praznikih, raznih slovesnostih in je zato toliko
bolj zaželen in pa opažen. V župnijo spada tudi zaselek Trnovo ob Soči, ki je
bil do nedavnega vikariat upravljan iz župnije Srpenica, sedaj pa je kot
podružnica odvisen od župnije Kobarid, tudi na Trnovem imamo enkrat v tednu
bogoslužje, po navadi sedaj ob sobotah zvečer.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Kakšni pa sta ti dve
župniji v smislu občestva, mogoče nam predstavite še to, koliko je vernikov,
kako zvesti so, kako radi prihajajo k nedeljski maši.
O teh rečeh bi razen
statistik, ki bi jih lahko prebral, verske statistike, veroučne, ne mogel
veliko govoriti, ker sem šele drugo leto v župniji in iščem in se trudim ujeti
utrip, marsikaj, kar sem kot otrok rojen v bližini te župnije dojemal, se je
spremenilo, marsikaj pa je popolnoma, popolnoma, kako bi rekel, dobilo drugačen
izraz.
Mogoče bi kaj več o tem
lahko povedala zakonca Damjana in Peter Uršič, ki sta pa v Kobaridu pravzaprav
rojena in župnijo poznata že veliko dlje časa kot gospod župnik. Kako se vam
zdi, kako živo je župnijsko občestvo v Kobaridu?
Ja, midva sva začela biti
aktivna v župniji kot mladinca, takrat ko sva imela petnajst let se je
ustanovila prva mladinska skupina, ustanovil jo je takratni kaplan, gospod
Pavel Bajec in takrat mislim, da je začelo živeti, da smo začeli orati ledino.
Sicer se počutiva kot veterana po tej plati, ampak sva na to zelo ponosna. Tudi
spoznala sva se kot fant in dekle v mladinski skupini, imeli smo zelo različne
teme, kar se mi zdi, da nam je pomagalo, ne samo nama, tudi marsikomu drugemu
še, da smo se bolje med seboj spoznavali, da smo lahko med seboj razvili
iskreno prijateljstvo. Razvijale so se tudi druge skupine še, recimo biblična
skupina, ustanovljena sta bila dva zbora, otroški zbor in mladinski zbor, oba
sva bila bralca Božje Besede, Peter je bil takrat tudi vodja pritrkovalcev,
sedaj se je to malo spremenilo. Ko sva se poročila, sva si zelo želela, da bi
rastel najin odnos tudi kot zakonca, zato smo ustanovili župnijsko zakonsko
skupino, ki je pa po parih letih ni, ni več živela in iskala sva naprej in
sedaj sva člana zakonske skupine Najina pot, letos pa sta se pridružila tej
skupini, se je pridružil še eden nov zakonski par in si želim, da tudi ob tem bogativa
posredno našo župnijo.
Bi Vi k temu še kaj
dodali, gospod Peter?
Kot je že moja žena prej
povedala, pred več kot petindvajsetimi leti smo začeli z mladinskimi skupinami,
začeli smo se družiti na duhovnih vajah na Livku v praznem župnišču, ki je takrat
postal neke vrste center duhovnih vaj. To nam je pomagalo, da smo lažje hodili
skozi najstniška in mladostniška leta, da smo lažje prenašali vsakdan oziroma
težo vsakdana, ko javno mnenje ni bilo preveč naklonjeno verskemu življenju.
Rekli ste, javno mnenje ni
bilo preveč naklonjeno verskemu življenju. Imate občutek, da je danes bolje?
Mislim, da je danes
drugače in sicer na način, da je na nek način vse dovoljeno, mogoče je to celo
slabše, recimo jaz imam to izkušnjo, da takrat, ko Božič še ni bil dneva prost
dan, je bilo več ljudi pri sveti maši kot danes, ko smo na ta dan vsi prosti,
ampak ljudje so si našli druge načine preživljanja prostega časa oziroma teh
prazničnih dni, ki so tekom leta.
IZ FARNE KRONIKE.
Tu nam bo pa pomagala
gospa Dora Skočir. Gospa Dora, kaj so tiste najbolj zanimive stvari iz vaše
farne kronike?
Ja, jaz bi prvo omenila
našega priljubljenega pesnika, goriškega slavčka, ki je bil kaplan od leta 1868
do 1873 v Kobaridu, potem v Kobaridu se je rodil tudi skladatelj Hrabroslav
Bolarič, Josip Paljaruci Krilan in še mnogo takih pomembnih ljudi. Ne smemo pa
pozabiti, da sta v bližnji preteklosti pri nas delovala msgr. Franc Rupnik in
gospod Branko Melink. Gospod Rupnik je bil velik ljubitelj glasbe, petja, pa
tudi veliki prijatelj zamejskih Slovencev, bil je dober poznavalec kulturne
zgodovine, poleg skrbi za duhovno rast je skrbel tudi za obnovo in vzdrževanje
podružničnih cerkva na Svinem, Sožidu, ki sta obe spomeniško zaščiteni. Gospod
Melink je deloval med nami od leta 2003 do 2008, nam pa je prirasel k srcu po
izredni skromnosti, vernosti,… Bil je ljubitelj literature in goreč zagovornik
slovenstva, v letu 2004 je razburkal slovensko javnost s postavitvijo spomenika
ob farni cerkvi, spomenik v obliki knežjega kamna je prikaz zgodovine Slovencev
do današnjih dni, obenem pa jasna obsodba fašizma, nacizma in komunizma. Ob
stoletnici Gregorčičeve smrti je zbral in uredil Gregorčičeve poezije z
naslovom Pozdravljam te, srčno, srčno. Njegova prezgodnja smrt je prekinila
marsikateri duhovni in literarni načrt. To so naši taki pomembnejši…
…predstavniki, ki se jih
radi spominjate. Zdi se mi pa, da bi gospod župnik tukaj še nekaj dodal.
Če bi se vrnili še malo
nazaj k starejšim dogodkom, me je na to navedla ena misel, mislim, da je iz katehetskega
tečaja letos, ko je bilo rečeno, da sodobni človek ni v nevarnosti, da bi bil
ateist, ampak da je v večji nevarnosti, da bi bil malikovalec in v 14.
stoletju, če se ne motim, je bilo posredovano iz Čedajskega kapitlja s strani
frančiškana Dicliugia, ko je v Kobaridu nastala skupnost, ki je častila
studenec in ob njem drevo in ta skupnost je bila s strani cerkve zatrta. To je
ena taka stvar iz zgodovine, ki se mi zdi, da se ponavlja, samo da so maliki
drugačne vrste, to mi je prišlo na misel med pripovedovanjem gospe Dore.
Ahm. To se pravi,
malikovanje ni izum današnjega časa, ampak so tudi naši predniki kdaj zašli na
ta pota.
Tako, tako.
(pesem)
Govorimo o dveh župnijah.
O Kobaridu in Livku. In kot ste gospod župnik že uvodoma povedali sta to v bistvu
precej različni župniji. Kobarid je večji kraj, pravzaprav mesto, medtem ko je
Livek manjši kraj in to kar petsto metrov nadmorske višine višje leži. Kako
organizirate življenje v teh dveh župnijah, ste povezani med seboj ali živi
vsaka župnija popolnoma zase?
Nekaj bi lahko rekli pri
tem, to je v navednicah rečeno prisila, da se stvari spreminjajo, na primer
leta 2007 je na Livku prenehala delovati podružnica osnovne šole, to je
znamenje, ki kaže na upad rojstev in od takrat tudi otroci prihajajo k verouki
skupaj z otroci iz župnije Kobarid v isto učilnico ali pa v iste učilnice.
Morda bi dodal še tole, na Livku imamo bogoslužje ob praznikih in nedeljah kot
običajno, samo s to razliko, da se je treba pač prilagajati, zdaj ko sem
trenutno sam so tri maše dopoldne, kar bi pravzaprav videl, da bi bile dve
dopoldne in ena večerna. Verouk je pravzaprav organiziran še malo drugače, saj
prihajajo tudi otroci iz nekaterih sosednjih župnij in Bog ve, kaj bo
prihodnost še prinesla, vsekakor pa je v zadnji okrožnici, v sporočilih
Slovenskih župnij, ko je razpravljal škofijski pastoralni svet o tej
problematiki nakazano, da bodo središča dobila drugačno vrednost in tudi
verjetno ljudje duhovniki bomo morali poiskati drugačne poti, dejstva na to
kažejo, kako jih bomo pa upoštevali je, ali trdovratno se držati in se
izgovarjati, tako je bilo, ali pa v prid pastoralnemu delu iskati poti, ki
pomagajo, da nastaja skupnost, čeprav drugače kot nekdaj.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
No, ko smo nekako že
začeli govoriti o verouku, kako je organiziran, imate kakšne pomočnike?
Verouk trenutno, govorim
za preteklo leto, poučujeta dve katehistinji, ena iz Kobarida, ki je zdaj
poročena v Tolmin, torej ni več domačinka, ampak je že izseljena, Karmen, sedaj
se piše Kozorog in pa Neva Urbančič iz sosednje župnije Kred. Poleg tega
poučuje tudi župnik iz Breginja, ki obenem zajame tudi dve, tri skupine tudi, s
katerimi, otroke iz njegove soupravljenih župnij. Tudi sam sodelujem pri
verouku, letos pri poučevanju skupin osmega in devetega razreda in pa
prvoobhajancev, ki v glavnem zajemajo tretji razred.
To, kako je poskrbljeno za
otroke in mlade v posameznih župniji je prav gotovo odvisno od tega, koliko
otrok sploh je, koga imaš povabiti k sodelovanju, potem je odvisno od
prizadevanja župnika prav gotovo in seveda tudi od prizadevanj krajanov, ravno
vidva, gospa Damjana in Peter pa imata izkušnje, kako je z vsemi temi
potenciali, z vsemi temi viri bilo recimo v zadnjih petindvajsetih letih.
Mogoče malo podrobneje opišite to, kako je s to mladino v Kobaridu in Livku
bilo.
Ja, meni najprej pride ta
vzklik na pamet, ko slišim govora o mladini: Oh, ta mladina, Če lahko naprej
povem, letos sem imela možnost, da sem bila voditeljica ene od birmanskih
skupin. Osem birmancev je bilo v skupini, obravnavali smo deset tem, šli smo pa
od take teme kot je recimo post, pa kdo sem jaz v smislu govorili o Jezusu, pa
o prijateljstvu, o vrednotah, o praznovanju in pazili smo na to, da so bila
srečanja redna, da so se začenjala in končevala z molitvijo, na različne tipe
molitve, tudi s petjem in zelo sem bila pozorna na to, da so spregovorili prav
vsi v skupini. Zmenili smo se, da povedo to kar oni mislijo, čutijo, kar se jim
zdi, da je prav in ne to, kar so bili naučeni. Rekli smo tako, ni napačnega
odgovora. Na koncu ko smo zaključili s to skupino, jaz sem bila zelo prijetno
presenečena nad otroki, mislim, da smo se zelo dobro ujeli, dobro počutili,
bila sem stroga, kar sem se zavedala, ampak mislim, da smo se imeli zato še
bolj radi. Bili smo pa tudi odkriti in mislim, da iskreni, par mi jih je reklo,
da zelo spoštujejo to, da ni bilo napačnega odgovora, da smo se lahko pomenili,
eno temo, ki so si jo sami izbrali, jaz sem to upala, ker je bila tudi moja
hčerka zraven, da mi o tem ne bo treba spregovoriti kot voditeljica, ampak sem
morala, fant in dekle, res, upam da bodo ti otroci rasli v vedoželjnosti tudi
na verskem področju in iskrenosti še naprej in upam, da Sveti Duh deluje.
Gospod župnik, Vi ste se s
temi otroki gotovo srečali po tem, po tej izkušnji, ali ste tudi Vi prepoznali
sadove tega truda?
Sam sem jih skušal
povezovati predvsem pri bogoslužju in pa z mislijo na uvajanje v bogoslužje,
sodelovanje pri bogoslužju ali pa pri iskanju drugih smeri, poti, ali pa
načinov, kako se lahko kot birmanci vključijo v župnijo. Gotovo da stvari za
katere se trudimo niso brez odmeva, res da pa velikokrat ni tako vidnih in
opaznih znamenj kot bi jih velikokrat radi imeli.
Trenutno v naši župniji ni
dejavna nobena mladinska skupina, se pa trudimo tudi starši, da bi prišlo do
oživitve tega sedaj v jeseni. Par nas je mogoče tu staršev, ki smo mogoče malo
bolj zagreti za to, iz lastnih izkušenj in ker so naši otroci že toliko stari
in nam ni vseeno, kje bodo in kako bo z njimi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Ko smo se nekako že
dotaknili bogoslužja pa je mogoče prav, da razmislimo malo o tem, kdo vse si v
teh župnijah, se pravi v Kobaridu in Livku prizadeva za lepše bogoslužje in bi
začeli s tistim, kar je za vsako bogoslužje morda najbolj dragoceno, z glasbo
oziroma s petjem. Mogoče začnete Vi, gospod Borut Skočir.
Ja, pri nas sta dva zbora,
ne, prvi nosi ime sveti Anton, nad Kobaridom je griček, kjer stoji cerkvica
posvečena ravno njemu in ta zbor deluje že triindvajset let. So imeli vzpone in
padce in hvala Bogu, da se je ohranil, ne, ker, in zdaj tudi zelo dobro in
kvalitetno delujejo naprej. Sam sem tudi sam predstavnik otroško mladinsko
pevskega zbora, kjer prepevamo več ali manj to ritmično glasbo, ki je tudi bližje
otrokom, ne, ta zbor je v bistvu ustanovil kaplan v Kobaridu, ko je bil kaplan
sedaj Senožeški župnik Pavel Kodelja. Izreden glasbenik, ne, in takrat so
resnično otroci radi hodili k temu pevskemu zboru in takrat se je vse skupaj
začelo. Jaz sem bil zraven kot kitarist in tako smo skupaj peljali ta zbor
naprej. Ko je prišel čas, je mogel Pavel oditi z župnije, sem pač prevzel to.
To funkcijo vodim sam, poskušal sem s svojimi sposobnostmi peljati naprej, tako
da zdaj sem pa, hvala Bogu, sem zelo hvaležen Leonidi Kanalec, ki je bolj strokovno
prevzela to, ta zbor in, tako da zelo dobro funkcionira sedaj, no, seveda se,
so bogoslužja oplemenitena, bom rekel, s petjem, vsakih štirinajst dni pojemo,
ne, tako da en teden poje Sveti Anton, en teden pa mi, ne.
Ahm. Kako je pa s petjem v
župniji Livek?
Že omenjeno ime Leonida,
vsako nedeljo spremlja bogoslužje na orglah in po navadi ob petkih ima tudi
pevske vaje. Želeti bi bilo, da bi bila župnija večja in potem s tem tudi več
pevcev, ampak vztraja pri tem, kar trenutno na razpolago je in tisti, ki želijo
in se trudijo sodelovati.
No, sedaj ko smo nekaj
povedali o petju naj rečem ob tem še to, kasneje bomo v oddaji slišali eno od
pesmi, ki jo je zložil prav naš sogovornik Borut Skočir. Zdaj ko smo povedali
nekaj o petju. Prej ste omenili, gospa Damjana, da ste včasih imeli
pritrkovalce, so zdaj še?
Niso, niso več, ampak zelo upam, da bo moj
mož zopet obudil to skupino, pritrkovalsko, ker takrat še nisva bila poročena
in meni je bilo zelo lepo, ko so pritrkovali recimo na velikonočno jutro. In se
mi zdi, da tudi to zelo pripomore k prav posebnemu vzdušju, k praznovanju.
Torej, treba je najti
ekipo, ker zvonove imate, ne, ti so na razpolago in čakajo, da pridejo
zakemblati.
Tako je.
Dobro. Pa povejmo še
druge, ki se trudijo za lepo bogoslužje, mogoče kakšna beseda o strežnikih.
Gospod Peter.
Imamo strežniško skupino
pod vodstvom našega gospoda župnika, kjer je par mladih fantov, nekateri so
sicer tudi že na pragu srednje šole, ki pridno pomagajo pri bogoslužju vsako
nedeljo in seveda tudi vse cerkvene praznike, ko se jih po navadi zbere še kaj
več. Nameravamo navdušiti tudi še mlajše fante, po prejemu prvega svetega
obhajila pa malo starejše, da bi tudi oni prišli pomagati in se navdušili nad
tem lepim cerkvenim opravilom.
Imate tudi bralce?
Ja, bralci na nek način
organizirano delujemo že več kot petindvajset let, na nek način poskušam sam
organizirati to službo v naši župniji, iščem nove bralce, organiziram oziroma
pripravljam urnike, kdaj kdo bere. Trenutno je bralcev kar dovolj, tako da so
pokrite vse glavne maše v župniji.
Če lahko še jaz
spregovorim. Zopet na temo birmanske skupine, jaz upam na tri bralce nove prav
iz birmanskih vrst.
No, in da ne bi koga
izpustili morda še poveste za druge, ki si prizadevajo za lepo bogoslužje, gospod
župnik.
Ja, gotovo ne pozabljamo
na tiste, ki redno čistijo cerkev. To je delo, ki se ga ne opazi oziroma se ga
opazi takrat, kadar ni opravljeno. Potem tisti, ki skrbijo za krašenje redno,
tiste, ki skrbijo občasno, pa naj bo to ljubiteljsko ali pa poklicno. To so
gotovo znamenja. Jaz sam kot duhovnik dobro vem, da potrebujemo tudi koga, ki
pogleda na streho, ki v električni omarici ne samo zamenja varovalko, naredi še
kaj drugega, ali pa poskrbi za stvari pri ozvočenju ali pa poskrbi za stvari,
ki so v načrtih v župniji, naj bo najnižjih do najvišjega na zvoniku.
Rekli ste, da imate ob
nedeljah kar tri svete maše, najbrž če si prav predstavljam, dve v Kobaridu in
eno v Livku.
Tako.
Začnete torej kdaj?
Zjutraj ob sedmih trideset
je običajno prva maša, čeprav velikokrat tudi prenesena na večer ali pa ob
drugi uri. Stalno skušamo imeti sveto mašo ob desetih trideset v Kobaridu,
čeprav nekateri se radi pri tem sklicujejo na preteklost in na izjeme, ki so
bile v preteklosti narejene. In druga, tretja pa je na Livku ob devetih, vmes.
Ahm. To pa zna biti včasih
mogoče, zlasti pozimi kar naporno, kako pa to zmorete?
Gotovo da dolgoročno tak
način upravljanja ne bo več primeren, tudi z ozirom na leta, ki se prištevajo,
vendar kar sem omenil prej, Kobarid je gotovo središče, kamor se marsikaj
steka, tudi ljudje se stekajo, mnogi so se preselili, so prišli in bo gotovo
Kobarid postal središče vsaj za tiste, ki bodo čutili, da je bogoslužje
središče praznika oziroma nedelje.
(pesem)
Zdaj smo rekli nekaj o mladih,
o verouku, rekli smo tudi o tem, kako skrbite za lepo bogoslužje, ob tem pa v
župnijah obstajajo tudi posamezne skupine, kjer se verniki še posebej
poglabljajo, bodisi v molitev, bodisi v preučevanje Svetega pisma, gospa Dora,
Vi nam boste povedali nekaj o molitvenih skupinah.
Ja, ob ustanovitvi
župnijskega pastoralnega sveta je začela delovati tudi molitvena skupina, in
predvsem smo želeli poživiti molitev rožnega venca, tako da ga zdaj pač molimo
pred vsako mašo v mesecu maju in oktobru pa tudi vsak dan tudi če ni svete maše
skupaj z litanijami matere Božje ali pa Srca Jezusovega. In enako je to tudi v
podružničnih cerkvah v Idrskem, Svinem pa v Sožidu in zdaj smo uvedli oziroma
je naš gospod župnik uvedel vsak četrtek po sveti maši: češčenje svetega
Rešnjega telesa, kar je velika poglobitev in velika milost, da to lahko
opravljamo. V Kobaridu imamo na poti k svetemu Antonu postavljene postaje
križevega pota in v postu molimo tudi križev pot, seveda z različnimi nameni:
enkrat za družine, enkrat za mladino in tako naprej, imeli smo tudi molitve in
življenja, zbirala se je tudi enkrat mesečno Binkoštna dvorana, zdaj je pa tudi
že nekaj časa v naši župniji organizirana skupina molivk živega rožnega venca
in mislim, da molitev rožnega venca je tista najlepši molitev s katero
podoživimo Jezusovo življenje.
Bi še Vi kaj dodali,
gospod Borut?
Ja, pri, v naši župniji tudi
vsako leto poteka oratorij, ne, in tu ne smemo pozabiti na požrtvovalnost
Sabotič Anje in pa Špele Gregorčič, ki se trudita, trudita, da bi oratorij
potekal v najboljšem… Res vsako leto se pridruži več otrok, ne, mislim, da bi
gospod župnik povedal o številki, ne vem točno.
Lahko povem samo to, kar
mi je znano, da se je oratorijsko dogajanje v Kobaridu začelo leta 2003, da sta
ga vodili najprej Ručna Veronika in Sabotič Anja, letos pa je se pridružila kot
voditeljica Gregorčič Špela. V tem času sta bila celo dva termina za oratorij,
letos pa je načrtovan en sam, seveda oratorij zajema tudi udeležence iz
okoliških župnij in ni dejansko samo dogajanje župnije Kobarid.
Ahm. Ste hoteli kaj
dodati?
Ja, kolikor se spomnim, je
bila prav ta prva organizatorka oratorija še takrat Kragelj Karmen.
Ja, seveda, tisti, ki
začne je pač naredil prvi korak, vsi naslednji so nadaljevali. Imamo mogoče še
kako stvar? Je treba še kaj dodati, smo kaj spustili?
Pred tremi leti so bili ustanovljeni skavti,
ki spadajo pod steg Bovec, pri nas v Kobaridu delujeta dve četi in sicer orli,
kjer so dečki in lisičke, deklice. Njihove aktivnosti so različne, med drugim sprejmejo
Betlehemsko lučko, sodelujejo pri mladinskih mašah in drugo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Zdaj že tri leta deluje
tudi Karitas in to je medžupnijski Kobarid, pa Livek, ki spadajo pa v področje
Tolmina oziroma Mosta na Soči in tak je pa precej dejaven, pač lepo skrbijo, da
se enkrat letno srečajo starejši pri sveti maši in tudi potem na koncu se
družijo. Tudi Karitas sestavlja sezname za pomoči potrebnim, ob praznikih kot
je za Božič, pa Veliko noč obiščejo domove za ostarele in s tem tudi poživijo
srečanje s pesmijo, pa še po domovih obiščejo tudi za ta dva praznika, tudi
osamele in pa bolne, to je kar za enkrat v teh treh letih kar lepo delo in lep
napredek.
To je res, tudi naš zbor
se vedno vključuje s svojimi pesmimi, ne, in poživi pač ta obisk starejših v
domu ostarelih, ne, v Tolminu.
Seveda pa imate v župniji
tudi župnijsko pastoralni svet. Gospa R
Dora Skočir, kako pridni ste?
Ja, pridni, zdaj naša
ocena je malo taka čudna, ampak jaz mislim, da smo kar, posebno ker so bili
začetki taki težki po letu 2000, ne, da smo potem kar se nekako vpeljale in s
pomočjo gospoda župnika vsekakor, da smo kar sodelovali in marsikateri načrt
tudi speljali, posebej za sodelovanje pri sveti maši, pa tudi romanja smo
načrtovali pa razna taka poglabljanja in tako da se je kar, se pelje naprej,
no, zdaj je že tretji mandat, so prevzeli mlajši in upam, da bodo tudi kar
uspešni.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Pripadati neki župniji, je
velika milost. V čem vidite tisto zaradi česa ste najrajši v župniji, ki je
vaša, ki ji pripadate, bom zdaj zastavila vsem po vrsti, najprej pa gospodu
župniku Jošku Bricu. Zakaj sta Vam ti dve župniji pri srcu?
Pred kratkim mi je pri
bogoslužju zletela beseda: »Hvala vsem, ki mi pomagate vzljubiti to župnijo.«
Torej je očitno znamenje, da človek spoznava, odkriva, sprejema drugačnost in
obenem, a ne, išče tisto na kar se lahko nasloni, torej gotovo da poslanstvo je
vedno isto: oznanjati Kristusa. Veliko lepše je pa, če je človek tudi podprt od
skupnosti in da obenem od skupnosti prejema in skupnosti daje.
Zakaj je župnija Kobarid
Vam pri srcu, gospa Dora Skočir?
Lepo je, no, posebno če
vidiš tisto sodelovanje v župniji pa da se razumeš, da vidiš en napredek in mi
je res lepo.
Gospod Borut Skočir.
Ja, preprosto povedano,
tam sem doma in tam je moje srce in moja duša. In mislim, da to je vse.
Gospa Damjana.
Jaz podobno. Doma sem iz
župnije Kobarid, moža sem dobila v župniji Kobarid, lahko se izrazila samo
sebe, svoje talente, radosti in žalosti, tudi moja hrepenenja, najini otroci so
v župniji Kobarid.
Povejmo še, pet jih je.
Pet jih, ja, in tudi se
trudimo, da bi vsak po svoje pomagali pri tem, da bi bila župnija bolj živa.
In kaj bo k temu dodal še
Vaš mož, gospod Peter?
Jaz tudi celo življenje
živim v tej župniji, že iz mladostniških let, že takrat sem užil polno lepih
stvari, ženo sem našel v tej župniji, vsi najini otroci so bili krščeni v
župniji Kobarid, no, da ne pozabim, tudi poročila sva se v naših farni cerkvi,
tako da res ni razloga, da bi bilo kaj, kar bi me od tega odvračalo.
Hvala vsem, ker ste prišli
na ta lep sobotni dan iz vašega lepega Posočja k nam na naše morje. Hvala za
vse kar ste povedali in preden to oddajo prav zares zaključimo še priporočilo
nebeškima zavetnikoma župnij Livek in Kobarid. Sveti Jakob in sveta Marija
Vnebovzeta.
Prosita za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar