1. del
2. del
ŽUPNIJE BOVEC, LOG POD
MANGARTOM, SOČA IN SRPENICA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Drage poslušalke, cenjeni
poslušalci, prisrčno pozdravljeni v oddaji Iz življenja naših župnij. Nocoj se
bomo srečali s Posočjem. Župnijo Bovec in župnijami Log pod Mangartom, Sočo in
Srpenico, ki so v njeni soupravi. Pred mikrofonom prisrčno pozdravljam gospoda
župnika Vilijema Čušina.
Dober večer.
In njegove sodelavce,
gospoda Božidarja Kavčiča.
Dober večer.
In gospo Dano Ivančič
Dober večer.
Kot smo rekli, župnije
Bovec, Log pod Mangartom, Soča, Srpenica ležijo v Posočju. Gospod Čušin,
povejte nam, kdo so pa zavetniki teh župnij?
Če začnem najprej z bovško
župnijo je zavetnik sveti Urh, škof, potem imamo na Srpenici svetega Florijana,
tem svetnik vsem poznan, zavetnika gasilcev, v Soči sveti Jožef Jezusov rednik,
varuh svete družine in potem v Logu pod Mangartom sveti Štefan, prvi mučenec.
Tako da, sami močni svetniki.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Gospod Vilijem Čušin,
povejte nam, kakšen je obseg teh župnij skupaj s podružnicami in morda število
vernikov.
Ja, bovška župnija z vsemi
ostalimi soupravami in podružnicami lepo sovpada z občino Bovec, tako da občina
Bovec ima približno tri tisoč tristo ljudi in to se lepo pokriva in je ena taka
zaključena enota. Župnije imajo seveda vsaka še nekaj svojih podružnic, Bovec
ima podružnično cerkev Kal Koritnica posvečeno svetemu Janezu Krstniku, na
Plužnjah je zavetnik sveti Miklavž, sveti Nikolaj, potem imamo še cerkev v
Čezsoči, kjer je zavetnik Anton Puščavnik, imamo pa tudi mestno podružno
cerkev, zelo priljubljeno Bovčanom in to je sicer cerkev Devica, Device Marije
v polju. Na Srpenici imamo eno majhno kapelo posvečeno Mariji Pomočnici
kristjanov, medtem ko župnija Log pod Mangartom ima samo znamenje, ker je bilo
med drugo svetovno vojno, je bila cerkev svetega Mihaela porušena, tako da tam
imamo samo trikrat na leto spominsko mašo. Ena je kot spomin na to tragedijo,
ena na praznik zavetnikov, zavetnika svetega Mihaela, danes vseh treh
nadangelov in potem še sveta maša za Emavs. Medtem ko ima Soča podružno cerkev
v Trenti in je posvečena Lavretanski ali danes rečemo Loretski Materi Božji, to
je tako imenovana Črna Marija in vesel sem, da je prav zdaj v teh dneh nekako
obnova zaključena, včeraj je bil postavljen še daritveni oltar in smo nekako
prišli do ene od cerkva, ki je končno spet v funkciji. O tem bomo verjetno še
kaj spregovorili kasneje. Samo še dve besedi glede verskega življenja, obiska
svete maše. Glede številk smo nekje v tem slovenskem povprečju, ne odstopamo
veliko, mogoče je Srpenica malo bolj pobožna, če lahko tako se izrazim, se
pravi sploh pa v številu nedeljnikov, sicer pa smo nekje v povprečju.
(pesem)
IZ FARNE KRONIKE.
Posočje in župnije v
Posočju so izredno zaznamovane tudi s pestro zgodovino, posebno zgodovino prve
svetovne vojne. Gospod Božidar Kavčič, Vi ste se pripravili, nam boste povedali
nekaj, nekaj več o tem. Kako je pravzaprav življenje v vaših krajih vojna
oziroma vojne, kako so jo zaznamovale?
Ja, zgodovina je pestra.
Recimo Bovška župnija je starejša več kot osemsto let, oziroma te župnije okoli
so mlajše, med tristo in štiristo leti. Dvajseto stoletje nas je pa zaznamovalo
z dvema vojnama, s potresi in prav prva svetovna vojna v bistvu je najbolj
prizadela te kraje. Bovec v bistvu se je mogel izselit, takoj ob vojni napovedi
Italije Avstro Ogrski in takrat je župnik oznanil, da še ta dan popoldne morajo
vzeti s sabo, kar lahko nosijo, in se izselijo. In so se Bovčani izselili v
Most na Litvi, to je zraven Dunaja. Zanimivo, da ravno triindevetdeset let
kasneje naš gospod Vilijem na isti dan v isti cerkvi imel mašo zadušnico za te
žrtve in kjer smo izvajali praizvedba rekviema skladatelja Avgusta Ipavca.
Druge župnije so bile Srpenica je bila sicer pod Italijansko okupacijo, dočim
Log pod Mangartom, pa Soča so bile pa na Avstro Ogerski strani. V tem zaledju
je prišlo polno vojske, ostalo je le malo domačinov, zanimivost je prav za
Sočo, kjer živim, da je, v tem času je v naši cerkvi svetega Jožefa ustvarjal
češki slikar, ki je bil tudi vojak, je prišel v bolnico, Josif Wahal in nam je
pustil, ne, zdaj so še ohranjene dve sliki, kjer sta panorami Soči in Bovca in on
je napisal v svojih , v svoji knjigi, ki jo je izdal po vojni, da to je narisal
za spomin prebivalcem, ko se vrnejo v tej kraje, da bojo imeli, da bojo vidli,
kakšne so bile te porušene vasi. Tudi druga svetovna vojna ni prizanesla tem
krajem, najbolj je bil verjetno pokol na Golobarju, to se je zgodil na
Velikonočni ponedeljek, ko je padlo več kot trideset domačinov, takrat, in to
je v bistvu tragično, glih na tako nosim oznanilo, je bilo to oznanilo
drugačno, tragično.
Kdor se torej odpravi v
Posočje bo lahko naletel, našel mnogo ostankov prve svetovne vojne tudi
fizično, mislim, kakšne razvaline, kos granate. Mnogo tega se je zbiralo,
ustanovili so se muzeji. Kakšen je pravzaprav odmev na te dogodke danes?
Ta zgodovina nam je bila
prikrajšana skozi naše izobraževanje, skozi naše vedenje in se je začela ceniti
v zadnjih dvajsetih letih. Ohranjenih poleg jarkov pa teh utrdb, so ohranjeni
predvsem spomeniki, to so razni napisi, ohranjenih je tudi nekaj kapelic,
zanimiva je na Mrzlem vrhu kapelica v jami v kaverni z oltarjem Madžarska,
recimo na Zaplanini Zagreben je avstrijska kapelica, je tudi. In vse te
kapelice se obnavljajo. To obnavlja fundacija Poti in miru v Posočju iz
Kobarida. Zanimivo je pa tudi, da se ohranja ta spomin na prvo svetovno vojno
tudi skozi recimo prav glasbena dela, ne, Avgust Ipavec, sklada, duhovnik in
skladatelj, ki živi na Dunaju, je doma prav v Lepeni, ima svoje, se vrača sem v
Lepeno, je zložil Rekviem ob devetdesetletnici konca prve svetovne vojne in
zbori v Posočju, združeni zbori ga izvajajo. Začelo se je, kot sem že rekel, v
Bovcu, potem smo ga v Drežnici, v Tolminu in kasneje smo šli tudi na Dunaj in v
Sredipolje v Italijo, tako da so se te tri identitete, germanska, romanska in
slovanska nekako združili v tem glasbenem delu. Zanimivo je tudi v Soči na,
kjer je vojaško pokopališče, kjer so pokopani vojaki od Poljske od Krakova, pa
do Bosne do Hercegovine, od Bavarske pa do Črnega morja, smo imeli v bistvu
komemoracijo ob devetdesetletnici. Prisoten je bil tudi predsednik republike in
dali smo vsem tem trem, bi rekel, narodnostim, Romanom, Slovanom in Germanom,
da so izrazili spomin na te vojake. Vse to je bilo v organizaciji Slovenskega
panevropskega gibanja in Slovensko panevropsko gibanje vabi tudi 6. novembra v
Strasbourg, kjer se bo v palači sveta Evrope izvajal rekviem v koncertni
izvedbi Avgusta Ipavca, ta koncert pa je v bistvu posvečen dvajsetletnici padca
Berlinskega zidu, šestdesetletnici najstarejše evropske inštitucije Sveta
Evrope in koncu predsedovanja Slovenije Svetu Evrope. Mogoče bi ob tej
priložnosti povabil tudi zamejce, predvsem iz Lorene, pa iz okolice Stuttgarta,
da se fizično udeležijo te izvedbe v palači Sveta Evrope, mogoče pa tudi nam
Slovencem je pa vabilo na spletni strani Slovenskega panevropskega gibanja.
(pesem)
(pesem)
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Gospa Dana Ivančič, Vi ste
voditeljica medžupnijske Karitas v Bovcu. Omenili smo že, da je vaš kraj, vaše
področje zelo zaznamovano s potresi. Kakšno izkušnjo imate kot karitativni
delavec s potresi?
Sprva smo se organizirali
kot župnijska Karitas leta enaindevetdeset, predvsem zato, ker smo bili v
pripravljalnem odboru za izvedbo osemstoletnice župnije Bovec, katero smo
praznovali sedmega julija dvaindevetdeset, vendar najbolj nas je zaznamovalo,
so nas zaznamovale te naravne nesreče, predvsem dvakrat smo bili deležni
potresa in tudi plaza v Logu po Mangartom, ne, tako da smo se morali
organizirati bolje in se vzpostaviti za pomoč tem ljudem, ki so jih te naravne
katastrofe prizadele.
Vaša pomoč je potekala v
kakem smislu? Za nekaj je poskrbela država, kakšna je bila pa recimo vloga prav
Karitas? S čim ste se srečevali?
Ja, prvo smo se srečali s
to nemočjo, kot vsak človek, ker to je elementarni strah, ki ga vsakdo doživlja
ali je imel večjo škodo na objektu ali ne in pri prvem potresu seveda smo
začeli terensko delo in smo morali usposobiti več ljudi, ki so nam prišli na
pomoč, da smo lahko obdelali cel teren, ker je velik s temi podružnicami, je,
in je bilo potrebno imeti več sodelavcev. Tako da smo razen rednih sodelavk
Karitas, petnajst jih obiskuje redne sestanke, smo napravile še izredne
skupine, ki so pomagale na terenu v času teh potresov. V zadnjih letih imamo
tudi pomoč iz Evrope, ne, tako da smo se morali dobro organizirati tudi v naši
župnijski Karitas, tako na področju izobraževanja in svetovanja ljudem v
stiski. V letu 2009, torej v letošnjem letu, smo na ta način pomagali že
sedemstodevetinsedemdesetim osebam na Bovškem, z materialno pomočjo, se pravi s
prehrambnimi artikli in drugo pomočjo. Razen tega pa imamo vsak teden to se
sestanemo na tajništvu, imamo tudi, imajo naši ljudje možnost, da se oglasijo v
popoldanskem času na razgovor, kjer vršimo splošno svetovanje ljudem v stiski.
Mi sodelujemo dobro tudi z območno Karitas in tudi škofijsko Koper. Smo zelo
povezani, ker nam dosti pomagajo pri teh projektih, ki so slovenskega, ki so
slovenski in na škofijski ravni. In moram reči, da dobimo zmeraj dober, smo
obveščeni o tem in dobimo smernice, kako za delo naprej. Kot smo prej omenili,
potres 2004, ki je bil drugi potres v kratkem na Bovškem, je bilo več kot
zanimanja za te materialne dobrine, bolj duhovna pomoč, tako da smo
organizirali psihološke delavnice, ki jih je vodil Bogdan Žorž, priznan
psihoterapevt in smo bili zelo hvaležni za to pomoč, ker je bilo veliko obiskov
prav na tem področju.
Omenili ste povezanost s
škofijsko Karitas. V Soči imate tudi dom, to se pravi, dom, ki je v bistvu
škofijski dom, v katerem poleti lahko vidimo otroke, ki prihajajo dopustovat,
na počitnice. Kakšna je še vloga tega doma?
Tudi mi kot medžupnijska
Karitas sodelujemo s tem domom Karitas v Soči, ki je bil ustanovljen, ki je bil
blagoslovljen v letu 2002. In v tem času je bilo že veliko teh skupin iz
socialno ogroženih družin na letovanju in skupaj s spremljevalci, večinoma so
to sodelavke škofijske Karitas Koper, ki se udeležijo v tem tednu, pa tudi mi
iz Bovške strani predemo, predemo na pomoč z ustvarjalnimi delavnicami in
obiščemo oziroma se tudi pozanimamo, če kaj potrebujejo, ker smo le domačini,
da jim pri tem pomagajo, da imajo lepe počitniške dneve. Je bilo pa, se
udeležujejo veliko skupin tudi odraslih, ne, tako da je kar zasedena, ta dom je
kar, lepo deluje in je zaseden čez poletje.
Obnovljen pa je bil tudi
dom v Logu pod Mangartom, tudi ta je škofijski dom. Tja tudi prihajajo skupine,
najbrž tudi mladi. Gospod Vilijem, kako je pravzaprav s tem domom?
Ja, tukaj sta pravzaprav
dve župnišči, ki sta preurejeni za potrebe duhovnega bivanja, dejmo rečt tako, ker
nekako duhovne vaje imamo za bolj tak resen pojem, tukaj pa se, gre v teh dveh
domovih bolj za skupno bivanje na en tak krščanski način, v poletnih mesecih v
enem in drugem domu tudi bolj za neko počitniško dejavnost, ki seveda na
krščanskih osnovah, postavljena na krščanskih osnovah. Župnišče v Soči je s
pogodbo za trideset let dano v upravljanje škofijski Karitas Koper in ona
izvaja programe, ki jih je lepo opisala gospa Dana, medtem ko Log pod Mangartom
je prav tako župnišče v katerem je pa že župnik žal že pokojni Slavko Černigoj
začel sprejemat razne skupine, potem je to postala priljubljena točka
bogoslovcev naše škofije in prej tudi semeniščnikov, kjer smo tam se
izobraževali. No, po potresu je bila, je bil, je bilo župnišče obnovljeno in
sedaj je pa to hiša, ki je na razpolago za razne duhovne programe, ker je, smo
jo z darovi, mislim, da kar lahko rečem, vernikov iz vse Slovenije, obnovili,
dobro obnovili, je hiša uporabna tako pravzaprav skozi celo leto in je razen
nekaterih mesecev, ki so zaradi ali cerkvenega ali, največkrat zaradi cerkvenega
koledarja preveč zasedeni, recimo okrog Velike noči, je pravzaprav skozi celo
leto zaseden in vsi ki prihajajo so zelo zadovoljni, po eni strani z duhovnim
programom, ki ga pravzaprav sami vodijo, mi se damo na razpolago samo hišo,
seveda je pa tukaj, kar na začetku nismo povedali, ampak saj verjetno
poslušalci vedo, so navdušeni pravzaprav nad pokrajino, ne, in se radi vračajo
in tega sem jaz najbolj vesel, tako da imamo že nekatere stalne skupine in tudi
v preteklosti, to spet velja tako za Sočo kot za Log pod Mangartom, so že bile
skupine, ki so se nekako povezale s krajem. In to je pravzaprav tisto, kar, če
rečem tudi na drugi ravni, recimo kar sedaj izstopa iz tega našega okvira, na
turistični ravni je pravzaprav duša, bi rekel, nekega lahko turizma ali pa tega
obiska naših krajev prav v tem, da se tukaj srečajo ljudje. V tem jaz vidim to
možnost, ki jo imamo. In to je tisto, kar daje tem krajem pravzaprav upanje,
kajti vemo, so ti kraji pač zaznamovani z demografskim padcem, čeprav ga v
številka ni zaznati, to pa zato ne, ker je veliko ljudi, ki ima tukaj vikende,
tukaj tudi stalno prijavljenih.
Kljub vsem potresom,
vojnam, demografskim upadom, pa se v Bovcu in okolici ne date in pridno delate
v smislu pastoralnega dela, oznanjevanja, Karitas, smo slišali, imate pa tudi
sedaj priprave na evharistični kongres. Gospod Vilijem, povejte nam, kako se
pravzaprav na ta kongres pripravljate?
Ja, seveda, evharistični
kongres, to je projekt slovenske Cerkve in vse župnije, vsaka na svoj način se
na ta kongres tudi pripravljamo. Vesel sem, da se župnijski pastoralni sveti,
vsaka župnija ima svojega, na začetku leta dobimo v Logu pod Mangartom na
načrtovalnem dnevu. Zastavimo si nekatere smernice za pastoralno leto, ki je
pred nami in potem poskušamo te smernice uresničiti. In letos sem predstavil
pravzaprav delo preteklih petih let in je lepo skočilo ven to, da ko smo
postavili konkretne cilje, nam jih je bolj ali manj z Božjo pomočjo, z našo
revno prisotnostjo uspelo uresničit, tako smo postavili preveč ohlapne ali pa
ne dovolj konkretne cilje pa nam tega seveda ni uspelo uresničiti. Tako da v
letošnjem pastoralnem letu smo bili zelo konkretni. Zdita se mi, zdijo se mi
predvsem eni trije cilji takšni, ki so vredni omembe. Eno je dan tihega
češčenja, se pravi za župnijo Bovec, seveda k tej sveti maši in potem k
češčenju, po sveti maši so povabljeni vsi, tudi lahko iz drugih župnij,
nekateri se tega češčenja tudi udeležujejo, pomeni: po sveti maši je priložnost
za tiho čaščenje pred Najsvetejšim. Druga stvar, ki je bila zelo lepo
zastavljena, je bila ta, da se vse skupine, dejavne skupine v župniji, svoje
uvodno srečanje imajo s sveto mašo in evharističnim čaščenjem, tako da smo
postavili pravzaprav na začetek srečevanja nekaj, kar je za nas najbolj
pomembno, srečamo se vsi skupaj okrog Kristusa in potem seveda pletemo tudi
naše medsebojne odnose in se dogovarjamo in načrtujemo. Ampak tukaj je tista
srčika, ker mislim, da je cilj evharističnega kongresa v nas kristjanih spet
prebuditi živo zavedanje in živo vero, da iz tega vrelca evharistije vsi
črpamo, ne. Potem pa, bi rekel, še zadnji poudarek, jih je še nekaj več, ampak
da ne bom predolg, je pa ta, da bi v to evharistično življenje, ne samo v sveto
mašo, to je seveda, vsi kateheti vemo, da ta poudarek je stalen, da bi prav v
to tiho češčenje in češčenje pred Najsvetejšim uvajali tudi veroučence in to je
seveda nek izziv. Še iščemo možnosti in priložnosti, kako bi otroke v to
uvedli.
Približali smo se koncu
nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so v Logu pod
Mangartom ob osmih trideset, v Srpenici ob devetih trideset, v Bovcu ob desetih
in v Soči ob enajstih. Gospod Vilijem Čušin, kakšne so Vaše zadnje besede za
naše poslušalce preden se poslovimo?
Ja, najprej bi se rad
zahvalil radiu Ognjišče, da smo lahko bili gostje te oddaje, seveda vsem
poslušalcem bi zaželel Božjega blagoslova. Samo še, bi rekel, izkoristim to,
bile so napovedane svete maše, ki so res ob urah, kjer so. Je v letu,
pastoralnem letu, se pravi v celem letu pa nekaj izjem in če glih takrat
pridete in takrat ni maše ob tisti uri, ne se jezit, lahko pa seveda zmeraj
preverite maše na internetni strani župnije in boste točno vedeli, kdaj je
tista izjema. Nekaj izjem sem omenil za Log pod Mangartom, še ena ali dve sta
tudi za Sočo in Srpenico in ena za Bovec, tako da to seveda vemo, da izjeme
potrjujejo pravila, torej, še enkrat hvala lepa za povabilo, sedaj pa bi nas
vse priporočil našim zavetnikom, zavetnikom naših župnij. Sveti Urh.
Prosi za nas.
Sveti Štefan.
Prosi za nas.
Sveti Jožef.
Prosi za nas.
Sveti Florijan.
Prosi za nas.
Vsi Božji svetniki in
svetnice.
Prosite za nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar