1
V veselje in čast mi je, da danes v naši sredi pozdravljam
spoštovanega docenta, doktorja Mirana Špeliča, sicer tudi teologa, profesorja,
prevajalca, lahko bi rekel še pedagoga, in mislim, da imamo lepo priložnost, da
se danes dodatno duhovno obogatimo.
Hvala. Začeli bomo zdaj z eno (aplavz) molitvijo. Mogoče kar
'Raduj nebeška se' zapojemo.
Raduj nebeška se Gospa, aleluja. Ker on ki si rodila ga,
aleluja. Raztrgal smrti je vezi, aleluja. Oj, prosi za nas milosti, aleluja. Raztrgal
smrti je vezi, aleluja. Oj, prosi za nas milosti, aleluja.
2
Velikonočni čas je nekako po definiciji čas veselja, ker
tudi pade v tako lepo pomladno obdobje, ko se v naravi vse prebuja, ko je tudi
konec tistih zimskih prehladov. Zdej tisti, ki smo preživeli, smo pač
preživeli, in se počasi privajamo na normalno življenje spet zunaj, da ni treba
biti ves čas zaprt v kakšnih: mrazu in pod, pri snegu in burji. Vendar pa je
prav, da skušamo tudi videti v čem je velikonočni čas še globlje vesel. In
mislim, da bo to predavanje, kolikor bom pač skušal, da bomo iskali razloge,
kako to svoje velikonočno veselje utemeljiti v tistih stvareh, ki so ne le tam
pri vrhu, ampak so res nekje v globini našega bitja.
Razmišljal sem o več zvrsteh velikonočne vere in bi želel
vse te zvrsti nekako ovrednotiti, da se nekako jih prepoznamo in vidimo, koliko
je tega pri nas. Najenostavnejša mislim, da je velikonočna vera šunke, pirhov
in potic. In tudi to je velikonočna vera. Šunko, pirhe in potice. Kajti v tem
vse se srečamo z mnogimi svojimi someščani, tudi tistimi, ki se imajo morda za
kristjane malo drugače kot se imamo mi, ampak vendarle. Pri šunki se lahko dobimo.
In to je pomembno. Lahko se nam včasih zdi malce tako z viška pogledamo na to
velikonočno vero šunke, pirhov in potic, ampak vendar je to lahko stičišče,
točka, kjer se lahko znajdemo z nekom skupaj, s katerim bi težko razpravljali o
kakih mističnih problemih. Velikonočna vera šunke, pirhov in potic je tradicionalna
vera. In ta vera je lepa in dobra in pozitivna. Zato ker je v bistvu preprosta
in je trdna, zanesljiva. Zelo jasno vemo, kako ta vera živi, kako funkcionira. Prihaja
iz roda v rod. Ker gre za tradicijo, se pravi za izročilo. Starejša generacija
izroči to mlajši generaciji. Brez izročila človeške civilizacije ne bi bilo. Izročen
nam je jezik, ki ga govorimo, ker si ne izmisli vsak človek svojega jezika,
ampak ga dobimo od drugod. Izročijo se marsikakšne navade. Izročijo se, kaj vem,
od starejšega brata obleka. Tako funkcionira naša družba, preko izročanja in
tudi vera je tukaj noter vključena. In je prav, da je tako. In so bila obdobja,
ko je vera funkcionirala zlasti na tej ravni izročanja. Danes ni več tako.
Danes so se pa stvari spremenile. Čeprav še v marsičemu obstajajo izročila, pa
pri veri to naenkrat ne zadošča več in ne funkcionira več. Ravno generacije tu
navzočih smo živ dokaz za to. Vsi kar nas je tukaj. Nekatere od vas ste to vero
sprejele od svojih staršev, kot dragoceno svetinjo. Logično in samoumevno.
Nekateri pa so se morali že kar, no, celo mimo te vere, odločati. Poznamo vedno
več kristjanov, ki niso dobili ničesar od svojih staršev, ampak so nabrali Bog
si ga vedi kje in kako. In imamo mnogo takih kristjanov, morda tudi bivših
kristjanov, ki so sicer jim starši skušali nekaj dat. So jim nekaj res dali,
ampak oni tega niso vzeli za svoje, so to prepustili v svojem zasebnem arhivu. Če
bo treba, vedo kam iti iskat, kar je že veliko, ali pa so morda celo to odnesli
na smetišče zgodovine. V tem primeru je pa taka vera šunke, pirhov in potic,
zelo nezadostna in če bi bila samo na tem, potem… Danes vere ne moremo več
predajati na isti način kot smo to lahko, kot so to lahko delali še pred
tridesetimi, petdesetimi, stotimi leti. Vendar pa to ne pomeni, da je kaj
narobe s to vero.
3
Dejstvo je, da moramo mi s svojo vero začeti na nek način
preverjati in videti, da naša vera ni slaba, samo na isti način je ne moremo
več dati kot smo jo prejeli. Toliko mogoče o tej prvi velikonočni veri – veri šunke,
pirhov in potic. Tukaj morda še tole, ja, pri tej veri, če ostajamo na tej stopnji
vere, pozitivni stopnji vere, potem preprosto delam to, kar so delali. Se
pravi, kakor so delali oni, tako delam tudi jaz, Se pravi, nekoč so hodili v
cerkev, so se pokrižali, so molili to in to in to delam tudi jaz. Nekoč so
vozili kočije in kočije vozim tudi jaz. Vidimo, tukaj pa ne bo šlo več. Nekoč
so vozili fičote, zdaj vozijo pa C1.
Druga stopnja velikonočne vere je vera Magdalene in učencev,
Emavških učencev. To je tudi vera, čeprav je to nekam nenavadna vera. To je,
lahko bi rekli tudi neke vrste jamralna vera. Vera za jamranje, žalujoča vera
in obenem zelo praktična, pragmatična vera. Vera, ki jamra, kaj pomeni? »Ja,
kako je bilo to lepo včasih, ja, a se spomnite, a ne, gospod župnik, kako je
bilo včasih, ko je bila še polna cerkev, kako je bilo to lepo, pa kako smo lepo
peli takrat. Kakšen zbor je bil takrat, zdaj pa samo še me tre tle nekaj
čivkamo, pa nič se ne sliši več.« Lepi stari časi! Kaj pride Magdalena? Pride
objokovati tisti čas, ko je bil še Jezus z njo, kako je bilo to… In ona dva
učenca se pogovarjata: Ja, mi smo pa mislili, kako bo to fejst, a ne, ampak
zdej pa, poslušte, nič več ni od tega. Pa kako je to hudo. To je velikonočna
vera Magdalene in onih dveh učencev, ki se na nek način jamrajo, pritožujejo,
in vendar je tukajle že vera, kajti če ne bi imeli te vere, tudi te vere z
jamranjem, se ne bi Marija šla h grobu, ne bi učenca klepetala s tistim
neznancem. Tudi jamrat je lepo in prav. Že zato, da se duša malo olajša, če
imate komu pojamrati. Po tudi zato, ker je točka, tudi to jamranje in
pritoževanje, je točka za srečanje. Tudi tukaj se je Marija srečala z nekom in
učenca sta se tam, sredi svojega jamranja pustila poučiti, to je točka, ko se
začne gorenje: Ali ni najino srce gorelo v nama. Marija pa sploh, ko ga
prepozna. Se pravi, tudi ta vera, ko se na neki način v svojem nezadovoljstvu,
ne vemo, kaj bi naredili, pa nam je hudo pa obupujemo, tudi to JE velikonočna
vera. Ampak kot vidite ima negativne točke tako kot ona tradicionalna. Če
ostanemo samo pri jamranju… Bodimo realisti, koga pa radi poslušajo, ki skozi
samo jamra, še jamrovci ne. Tudi jamrovec nerad posluša drugega jamrovca. ''Jamrovc''
potrebuje nekoga, ki mu bo, ki ga bo vsaj potolažil malo. Če se pa dva samo v
jamranju dobita, ej, je hudo. ''Jamrovc'' nadalje tudi navadno ne more kaj
dosti narediti. Ker samo, ker obupuje, ker mu je hudo. »Kaj čmo sploh delati,
pa saj se nič ne splača.« Zato je ta vera nekako nevarna. Vendar pa tudi
običajno jamrovci, tisti, ki najbolj jamrajo, se tudi najbolje znajdejo. Tako
jamra. Nič nima pa nič ne more narediti, hkrati pa gledate, kako ima vse v
bistvu urejeno. Marija Magdalena se v bistvu zelo dobro znajde. »Bom jaz vzela,
če si ga ti vzel. Če si ga ti kam skril, povem mi kam si ga skril, ga bom jaz
vzela.« Je pripravljena nekaj narediti. Učenca tudi sta se znašla, ja, gresta
domov. Tam imata biznis, imata neko kmetijo, karkoli že. Tile jamrovci, se
pravi jamrovska vera ni tako slaba, ker se tam marsikateri človek bolj znajde kot
kje drugje. Torej ne zavračamo take vere, je celo koristna in dobra v določenem
okolju. Gremo naprej.
Tretja vrsta te velikonočne vere je pa vera učencev, apostolov.
Zlasti Petra, Janeza in pa Tomaža. Peter in Janez in Tomaž – to so pač tipični
moški. Ve ženske že veste, kakšni smo mi moški, kako problematični smo. Takoj
letita gledat. Peter pa Janez. Ne verjameta Magdaleni in gresta h grobu sama,
Tomaž ne verjame tudi moškim ne. Torej vidite, da niso samo ženske, ki se jim
ne verjame, tudi moški moškim ne verjamejo. Vse je treba preveriti. Se pravi,
ta vera apostolov, bi lahko rekli, da je neka dvomeča vera in izkustvo
zahtevajoča. Ta vera zahteva neki dotik. Mora videti, potipati, dojeti. Če ne,
ne bom veroval. Se pravi Tomaž ob tej Veliki noči, kaj se mu dogaja? Jaz moram
vse to sam videti. Če ne, se ne grem.
4
Tudi Peter, Janez, ki tečeta h grobu,
prideta tja in vidita: »A, pa je res prazno« in verjameta. Dejansko tista, ko izraz,
ko verjameta, jaz ne mislim, da imata ona že kakšno vero v vstajenje v tistem
trenutku, ona dva takrat šele verjameta Mariji Magdaleni, da je grob res
prazen, ne vesta pa še kaj vse skupaj se dogaja, morata še doživeti. To je
vera, ki išče doživetja. Če pogledamo pozitivno plat te vere. Prav je, da naša
vera hrepeni po nekem doživetju, ker smo mi bitja, doživljajska bitja, doživetij.
Mi imamo v svoji zgodovini celo vrsto dogodkov, ki se jih spominjamo. Pa se
spomnimo, kako smo šli nekoč nekam. Pa se spomnimo, kako smo se srečali s tem,
onim, tretjim. Pa se spomnimo, kako smo se nekje spotaknili in padli in razbili
kolena. Karkoli že. Imamo v spominu neke konkretne dogodke, ki nas oblikujejo
in tudi vera mora biti nekaj oprijemljivega. Ne more biti vera samo nekaj
fantazijskega. Nekaj kar bi se nam malo sanjalo. In to je ta tip vere, ki želi imeti
nekaj pred seboj za zagrabiti. To je pozitivna plat, ampak tudi negativno plat
ima ta vera, kajti vera presega zgolj tisto, kar je mogoče videti, otipati.
Vera je zahtevnejša stvar. Pri veri nam naši čuti pač nekaj časa pomagajo,
potem pa tudi tej čuti odpovedo. Treba je iti na naslednjo stopnjo naše
velikonočne vere in…
To je pa, ni več toliko velikonočna, je že binkoštna vera –
vera apostolov na Binkošti. To je pa zdaj tista vera, ki je bila odprta za vdor
nečesa od zgoraj. To je glasna in odkrita vera. Ko Sveti Duh vdre v življenje
in se mu apostoli pustijo nagovoriti in obdariti, takrat ti apostoli postanejo
glasni, odločni, neustrašeni. Vidite, kako lepo ta vera napreduje od pirhov, od
tistega obupavanja, jamranja preko otipovanja, tipanja, zdaj pa še do neke
vrste skorajda napadalnosti. Peter pride ven in jim jasno pove, kar jim ima za
povedati, tistim svojim sonarodnjakom. In to je bilo prvo, javno, jasno in
glasno oznanilo evangelija. V imenu Jezusa Kristusa so vam lahko odpuščeni
grehi in v Njem vam oznanjamo večno življenje. Sveti Duh po njih spreobrača,
priteguje in v tej veri človek ne dela več tega, kar so drugi delali. Ne dela
samo tisto, kar je prav in koristno, pragmatično, ampak dela tisto, kar v
svojem poslanstvu začuti, da mora narediti (kih) Bog pomagaj. Takoj za tem,
takoj za to navdušujočo velikonočno vero pa pride še en tip vere.
To je pa Štefanova vera. Štefan, ki je bil diakon, ki bi
moral biti pri mizah, bi moral streči, pa je šel ven nekaj izzivat svoje
sonarodnjake. In jih tako rekoč skorajda malo prosit, naj ga malo bolj strogo
primejo. Tudi on je bil poln Svetega Duha, vendar pa ta njegova, to njegovo
oznanilo ni bilo tako sprejeto kot Petrovo na Binkošti. Ta Štefan je trpel, bil
je umorjen za to in tudi to je del velikonočne vere, kajti velikonočna vera je močnejša
od strahu pred smrtjo, ker je to vera v Kristusa vstalega, ki je premagal smrt,
torej tudi smrt ni več tisto zadnje grozno, nemogoče, česar, pri čemer bi moral
človek bežati in se za vsako ceno skriti pred njo. Ne, upati celo si gledati v
smrt, kajti ko Štefan gleda v smrt, koga vidi? Vidi Kristusa sedečega na Božji
desnici in postaja tak kot On. Ker gleda Kristusa je sposoben ponavljati za
Kristusom: »Oče, odpusti jim.« Tudi to je velikonočna vera, čeprav je na videz
tragična vera. V grški kulturi bi iz tega narediti tragedijo. V krščanstvu je
to pravzaprav prva zmaga nad smrtjo. Prvi dokaz svetništva, ker jo posnemajo –
Kristusa. To je torej trpeča vera. Vera, ki celo v trpljenju vidi, da je to
trpljenje ne more uničiti, ampak jo prav to trpljenje, je na nek način pot do
zmagoslavja.
Tako sem poskušal nanizati nekaj vidikov velikonočne vere in
vsi ti vidiki imajo svoje dobre strani. Od šunke naprej, pa do tega recimo že
darovanja.
5
Zdaj pa se mora tukajle nekje izoblikovati še naša velikonočna
vera iz leta 2012. Kajti kristjan, ki ni velikonočni kristjan, ki nima Velike
noči v središču, ima pred seboj še kaj za postoriti. In vedno znova moramo
vstopati v svojo tekočo, sedanjo Veliko noč, kajti naše življenje je na neki
način Velika noč za zdaj in tudi Velika noč za oznanilo v današnjem času. Naša
letošnja Velika noč poteka v Sloveniji, ki ima gospodarsko gledano recesijo, ki
ima politično gledano pač stanje kakršno je, razdeljenost, desno levo, zelo
strogo polarizirano. Kjer imamo v sindikalnem področju te, pač te zaplete,
kakršne imamo. Ki doživlja različne afere. Živimo v Veliki noči, kjer ima tudi
Cerkev svoje težave. Živimo v Veliki noči sekularizacije, neke vrste
poposvetenja Cerkve. Vidimo, statistike imajo svoje podatke. In tukaj smo zdaj
mi. In vse to, kar je okrog nas, nikakor ne more biti razlog, da naša vera ne
bi bila velikonočna. Prav v tem konkretnem okolju mora biti naša vera vera
velikonočne sveče. Sem jo gledal zdajle pri maši, saj jo gledate tudi vi, jo opazujete.
Sicer ni več iz voska, ampak je pa taka kot bi bila iz voska. Zelo malo je
voščenih sveč. S čebeljega voska sploh nobene najbrž več. Ampak ta velikonočna
sveča je dejansko majhna, ima majhno luč in čeprav se velikonočne vigilije
navadno obhajajo že, še sredi belega dneva, ampak vendarle je prav, da
razumemo, kaj se je dogajalo s to svečo. Samo ena lučka je bila navzoča in od te
ene lučke se je napolnila s svetlobo vsa Cerkev. Tudi konec koncev električna
razsvetljava je prišla šele potem v celoti, ko se je zapelo Kristusova luč. In
mislim, da je naša vera v tem času zlasti takšna. Je vera velikonočne sveče, ki
mora počakati toliko časa, da se zapoje Kristusova luč. Ministrantje so včasih
nestrpni in bi radi prej prižgali luči. Pri nas, ki imamo malo več duhovnikov,
je sploh problematično, ker bi radi ta prvi dobili svečo, še prej, preden se
zapoje, bi že imeli kar svečke prižgane. Ne! Treba je počakati. In tukajle, v
naši velikonočni veri ni tako strogega režima, predvsem pa se nam nikamor ne
mudi, ne nam, Bogu se nikamor ne mudi. Če je naša vera samo tista majhna
svečka, ni odvisno od nas, kdaj bo od te sveče prišlo naprej, je odvisno še od
drugih. Diakon ali pa župnik, kdorkoli že mora najprej spustiti to svečo, potem
mora priti drugi, da prižge okrog. Cel kup okoliščin, ki iz naše velikonočne
vere, velikonočne sveče naredi lahko neko središče, neko razsvetlitev. Ampak
pomembno je, da ta sveča ne ugasne. To se je včasih že lahko zgodilo, če je bil
kakšen prepih. In vem, da naš diakon zmeraj pazi, ker gremo čez dvorišče,
zmeraj tako pazi, da bi nesel pa še eno on za vsak slučaj za rezervo, ker imamo
bolj malo vere, pa imamo še eno svečko za rezervo zraven, da bi jo hitro s
tisto prižgali, če bi bilo treba nazaj prižgati. Ali pa vsaj kakšen vžigalnik,
ne. Glejte: Pomembno je, da skrbimo, da ta svečka gori in tukajle je naša vera
res zelo, zelo majhna in šibka. Zelo omahujoča, veter jo ogroža, prepih jo
ogroža. Včasih morda tudi tisto, sten je malo bolj šibak, ampak kljub vsemu
prav na to delo se opira Kristus. Ne zahteva nekih veličastnih reflektorjev,
ampak zaupa temu kar tukaj trenutno imamo. In o tej vere skušajmo še naprej
razmišljati.
Kaj pa lahko naredimo, da bo ta vera velikonočne sveče
ostala živa? Prva stvar je: srečati se mora s tistim blagoslovljenim plamenom.
Velikonočna sveča se prižge iz blagoslovljenega ognja. To pomeni naša vera bo
lahko živa, če se sreča s Kristusom. Včasih to morda ni bilo tako zelo pomembno.
Tradicionalna vera ne potrebuje nekega osebnega srečanja s Kristusom. Tudi
Magdalenina vera… Magdalena je prišla h grobu s tisto svojo jamralsko vero, še
preden se je srečala z Njim. Se pravi, da vera lahko obstaja tudi brez nekega
srečanja z Jezusom, ampak danes zelo težko. Če jo želimo ohranjati, se je treba
srečevati s Kristusom. Kako do tega priti?
6
Magdalena je tam jokala. Učenca sta
se sprehajala, sta bila odprta za tega gosta. Kje je zdaj prostor našega
srečevanja s Kristusom? Kje vidimo, da se On sreča z nami in mi z Njim? Ni
enega in enotnega odgovora za vse nas, ampak tukaj je predvsem pomembno naše
hrepenenje. Če si tega želimo, potem bi moral biti zelo krut tisti Bog in
nevreden tega, da je Bog, če bi se hotel nalašč za zmeraj skrivati. To ni Bog. Bog
se ne more nalašč, iz ene take žlehtnobe skrivati. Se lahko skrije, ja, ampak
to je tako kot dragi starši ste se včasih skrili kdaj svojim otrokom, da so
potem še bolj veseli prileteli k vam. Ampak to se tako malček skrijete. Se pravi:
treba je imeti hrepenenje, kajti če bo v nas hrepenenje, potem se bo ta Bog
razodel, ampak različno enemu kot drugemu, ker nas pozna, ker ve kakšni smo.
Ker ve, kako mora pristopiti k enemu pa drugemu. Mi imamo pač težavo, ker ne
poznamo se med seboj, ne moremo v globino dojeti drug drugega. Včasih žena moža
malček dojame, mož ženo še bolj redko. Da bi župnik vse svoje župljane razumel.
Dva svetnika morda v zgodovini sta to uspela, pa še tista dva ne vem, če sta
bila ves čas taka. Veste, mi se ne moremo razumeti, tako v polnosti kot nas Bog
razume. Zato tudi mi ne moremo in ne smemo drugim vsiljevati svojega srečanja z
Jezusom. Lahko pa o tem srečanju spregovorimo. In to je prav, da storimo, z
zavestjo, da se lahko tebi zgodi takšna stvar drugače. Se pravi, ne smem
svojega srečanja z Jezusom absolutizirati in iz njega delati edini pravi način.
»Če se ne boš ti tako srečal z Jezusom kot sem se jaz, to ni v redu.« Vsak ima
lahko drugačen način tega doživetja, srečanja, bližine. Marija Magdalena se je
drugače srečala z Jezusom kot Emavška učenca. Emavškima je moral lomiti kruh,
pa dat za jest, da jima je končno nekaj kapnilo. Njej, za Marijo je zadoščalo,
da je rekel: »Marija.« Samo, da je povedal njeno ime, pa je že vedela, kdo jo
kliče. Ona dva sta rabila pa x kilometrov in še potem malico. Hočem pokazati na
različnost. In vendar gre za istega Jezusa in srečanje z istim Jezusom.
7
Torej:
hrepenenje nas bo naredilo odprte, potem bomo pa lahko se srečali z Njim in
potem bo treba povedati kaj. Marija Magdalena je tekla, ona dva sta tekla nazaj
in to povedala še drugim. To je zdaj pa ta druga stvar: oznanilo, ki ni samo v
podajanju neke naučene snovi. Naučili smo se katekizem, znali toliko in toliko
odgovorov na pamet: Zakaj nas je Bog ustvaril? Še kaj veste mogoče od verouka?
Kdo je Bog? Včasih se pri verouku je bilo treba naučiti samo tele stavke, ki so
napisani v katekizmu. Še pri birmi sem pa tja se pričakuje, da znajo sto dvajset
vprašanj odgovoriti. Ampak tukajle gre pa za nekaj drugega pri tem oznanilu.
Gre za to, da ne povemo tega kar smo se naučili, ampak to, kar smo v svoji veri
doživeli. Kako smo prišli s Kristusom skupaj? Lažje je povedati sto dvajset
vprašanj na pamet po vrsti in še zrecitirati Markov evangelij od začetka do
konca na pamet kot pa povedati tri stavke o svojem duhovnem izkustvu. Jaz vem,
da je to praktično za marsikoga od nas nemogoče, vključno z nami teologi. Mi znamo
super govoriti teologijo, ampak kaj o sebi povedati, o svojem srečanju z Bogom,
ups, jaz vas rajši učim druge stvari kot pa, da bi povedal, kako sem se jaz z
Jezusom srečal, ker ne vem, ali sem se res srečal ali se mi je samo malo zdelo
ali je to bolj fantazija. Ja, kaj bodo pa rekli, če to povem, no, saj me bodo imeli
za prismojenega. Je boljše, da se naučimo sto dvajset vprašanj na pamet,
kajneda? Ampak se spomnim, ko sem šel študirati v Italijo, sem slučajno parkrat
malo slišal radio Maria, ki ga najbrž tukajle nekje lovite pa kdo kaj posluša
morda. Jaz sem se samo čudil, kako znajo Italijani pripovedovati o svoji veri.
Sem rekel: Ojoj, kje bodo pa Slovenci znali kaj tega kdaj povedati? No, od
takrat naprej smo dobili radio Ognjišče, in če drugega ne, se je vsaj besednjak
o veri malce, malce razširil med tistimi, ki tole malo poslušajo. Vsaj malo
razumemo, kaj pomenijo besede in sem pa tja zna kdo že tukaj kaj povedati, ampak
tukaj je treba iti naprej, in oznanjati to svoje srečanje z vstalim Gospodom in
pa se zavedati, da ne pozabimo prejšnje lekcije, ki se prejle govoril: Ne
zahtevati, da bi drugi doživljali isto in na enak način, ob istih urah. Lahko
si to med seboj delimo in se med seboj tudi obogatimo.
8
Seveda z vzajemnim
spoštovanjem in pa seveda brez ocenjevanja: »Joj, jaz sem ga pa bolj srečal kot
ti. Z mano se je pa dalj časa pogovarjal. Mene je pa na sladoled povabil, tebe
pa ne.« No, to sem zdaj malo za hec obrnil, ampak glejte, dostikrat se lahko
zgodi, da se lahko nekdo prevzame. Pavel piše, da mu je bil dan trn v peto, da
se ne bi prevzel, zaradi razodetij, ki jih je imel. To pomeni, da se je mogoče
tudi zaradi srečanja z Jezusom prevzeti in potem: »Jaz sem pa profesionalec na
tem področju in me boste šli kaj vprašat. Dajte me kaj vprašat, bom povedal.«
Ohranjati spoštovanje primer, in se ne primerjati z drugimi in se ne poviševati
nad druge. Po drugi strani pa seveda tudi ne se imeti za: »Ah, kaj pa jaz to,
jaz pa nič ne znam, mene tako Bog ne more marat, mene Bog ne mara, saj sem
čista zguba.« Ne. Različni smo. In pravim: zato se lahko med seboj tudi v svoji
veri okrepimo in potrjujemo.
Naša velikonočna vera te naše velikonočne svečke pa mora
biti kot zdajle malo že namigujem mistična vera. Ne vem kateri že pameten
teolog je rekel, da bo vera v 21. stoletju mistika oziroma da bo kristjan 21. stoletja
mistik ali pa ga ne bo več. Ups. Malce zahtevna reč je, ne. Mistiki, ko rečemo
mistiki, kdo vam kaj pride na misel? Kakšna Terezija Velika, ja, ali pa kakšen
sveti Frančišek, ki ima še stigme zraven, pa pater Pij, ja. To so mistiki, pa
morda kakšni mistiki iz naših dežel: Magdalena Gornik, pa kakšni mlajši, tudi sodobni.
Čuj, da bi jaz kaj takega imel? Rajši ne bi, ne. To je malo boleče, pa malo
zahtevno. Ne. Mistika, ko govorimo o mistični veri, gre tukaj pravzaprav tudi
za čisto preproste reči. Ni mistika samo videnje Matere Božje, pa ni mistika
samo stigme na rokah, na nogah in na strani. Mistika je pravzaprav tisti del
vere, ki nam je dan, ne da bi ga razumeli, sploh ne da bi ga pričakovali. To so
lahko tudi čisto majhne, majhne tolažbe, stvari. In predvsem mistika ni samo se
pravi, tisto, kar imam jaz. Mistika je tudi to, kar imajo drugi. Ni treba, da
bi bil jaz kakšen hud in globok mistik, mistični pisatelj. Zadošča že, da
razumem princip mistike pri drugih.
9
Da vidim, kako se vera dogaja pri nekom
drugem na tak mističen način in sem vesel tega. Ne da bi rekel: Joj, jaz bi pa tudi
mogel videti Marijo. Jaz hočem Marijo videti, kje je Marija, zakaj se mi ne
prikažeš? Dovolj je, da vem in verujem, da je ta Marija se nekomu prikazala
tudi zame, ker so tista sporočila, ki jih daje, namenjena tudi meni. Kaj je
rekla Marija v Fatimi? Še vedno drži. Še vedno velja isto in še vedno nismo do
konca tistega vsega izpolnili, ker ni tako naročilo, kjer bi lahko rekli: Aha,
zdaj pa smo končali, zdaj je pa narejeno. Konec. Ne. Vedno znova je treba
moliti za mir v svetu. Torej, naša vera je mistična bodisi zaradi naših lastnih
doživetij, ki sem jih prej malo že namignil: srečanje z Jezusom, ali pa z
doživetji drugih, kajti mistike ni mogoče tako zlahka posredovati drugim. Pri
mistiki se pa dejansko stvari bolj kot ne začutijo in potem… Potem to deluje v
človeku. Preprosto treba se je pustiti. Kajti:
Naša velikonočna vera ima dva vidika: en vidik je akcija,
drugi je pa trpnost, pasivnost. Ni samo kontemplacija. Mogoče čisto na kratko
tale vidik akcije: naša velikonočna vera mora biti dejavna. Mora se nekje
udejanjiti, uresničiti, v nekih preprostih rečeh. Glejte, ko greste, ko
listate, danes so spet prišli vsaj v Ljubljani, tisti, kaj že, prospekti od
Evrospina, Lidla, Hoferja, Leklerka,… Tam imate same akcije. In v teh akcijah
so navadno neke čisto nepotrebne stvari, nemogoče,… ne vem, neki tuš za, ali
kanta za čiščenje avtomobila s pritiskom. Jaz sem ekonom, pa moram te stvari
malo še prelistati. Pa tudi kruh je v akcijah. Glejte, naša akcija, akcija naše
vere je preprosta, te akcije je kruh. Naša vera mora imeti preprosta dejanja,
korake, se pravi, treba je nekaj prehoditi, treba je nekaj povedati, treba je
nekaj narediti z rokami, pa z jezikom tudi, no. Tudi to je konkretno akcija.
10
Se
pravi: gre za dejanja: molitve, dobra dela, bogoslužje, dejanja ljubezni do bližnjega.
Vse to je vera v akcijo, in seveda te akcije so lahko osebne akcije, ko jaz
nekaj naredim in so tudi naše skupne akcije, ko mi nekaj naredimo kot občestvo.
Zato mora vera, aktivna vera imeti oba vidika: mojo vero in našo vero. Moja molitev
in naša skupna molitev. To so te dejavnosti. V teh dejavnostih seveda
potrebujemo spodbude, ker je človek po naravi bolj kot ne len, in raje delamo…
Lenoba ne pomeni samo ležanje na plaži, lenobno je tudi, da delam tisto, česar
ne bi bilo treba, namesto tistega, kar bi moral delati, zato vedno znova potrebujemo
pri delu, pri akciji spodbude. Zato dobite vedno spodbude tudi za štacunske
akcije. In zato se moramo vedno znova spodbujati recimo k molitvi. Saj vemo, da
je treba moliti, ampak včasih slišimo, včasih ne slišimo, ko nas nekdo povabi k
molitvi. Kdaj, no, navadno žena lažje povabi moža k molitvi kot mož ženo, ampak
zakaj pa mož žene ne bi povabil k molitvi? Starši navadno otroke silijo k
molitvi. Kaj pa če otroci starše povabijo? Ne bi bilo to lepo kdaj? Normalno
je, da župnik spodbuja k molitvi. Zmeraj kaj pravim. Ampak ali si upa kdo še
župnika spodbuditi naj kaj moli. No ja, vsaj prosite ga lahko za molitev. Vi
potrebujemo tega. Moj računalnik! Ja, zmeraj me spodbuja k molitvi, pa včasih
mu uspe, včasih mu ne. Pač, ker nimam žene. Pol tudi na računalniku piše: V
kapelo pa spat. Včasih ubogam, včasih pa tudi ne. Saj vi tudi žene ne ubogate
zmeraj. Samo tako: če vi žene ne ubogate je slabše, če jaz računalnika ne
ubogam. No ja. Ker, potrebne so te medsebojne spodbude in medsebojna podpora
pri tem, ker čisto nekaj drugega je, če morate nekaj delati sami, pa vam je
hudo, ker vas nobeden ne vidi pa nobeden ne ceni vašega dela. Čisto drugače, če
delamo skupaj. Zato je naša velikonočna vera tudi občestvena vera.
Pa se vrnemo k drugemu vidiku. Torej ena je aktivna, akcija,
drugo je trpnost, ki smo jo že malo naslovili pri mistikih. Trpnost naše vere
je pa tisti vidik vere, ko vero sprejemamo od zunaj, ko nismo nič dejavni. Za
vero ni treba vedno samo se poganjat in teči kot verniki v verski fitnes pa
telovaditi. Včasih je za vero potrebno samo pravilno se nastaviti in na pravo mesto,
kjer bomo lahko vpijali tisto, kar nam je dano. Se pravi, treba je biti nekje v
Božjem okolju. Recimo, v Božji bližini. In potem pustiti, da Bog na nas nekaj
dela, ne samo da mi nekaj delamo. Pomembno je, da delamo, ampak pomembno se je
tudi ustaviti in pustiti Bogu, da on na nas dela. Treba je včasih, kar je danes
skoraj nemogoče, ugasniti ves tisti hrup, ki je okrog nas, od radio Ognjišče do
radia 1, pa radio City, pa Tv ta, pa Tv oni, pa Tv tretji, pa ono govorjenje,
pa to predavanje, pa ona konzultacija. Včasih je treba biti preprosto samo
tiho. Kako je že tam v razodetju: »Potem pa je«, pravi tam Janez, »potem pa je
nastala v nebesih tišina nekako pol ure. Zanimivo, da si je zapolnil, da je to
pol ure približno trajalo, toliko časa je zdržal v tišini. Ali smo mi kdaj pol
ure v tišini, razen ko spimo. Težko, ker je toliko stvari, ki jih je treba
nujno narediti. Pa je treba poslušati onega, pa je treba povedati ono drugo
stvar. Tukaj pa je ta vera, ta trpni vidik vere je pa tam, ko naredimo v sebi
tišino, ko po nekaj časa končno se umirijo naše misli, naše gruntanje: Kaj
moram že jutri narediti? Kaj me že jutri čaka? Pa imam oni članek dokončati, pa
on me bo klical, pa.. pa to mam še za zračunati.
11
Vse te stvari je treba včasih
ustaviti. Poskušati ustaviti, da potem še kaj od Boga pride k nam. Priznam, v
teoriji vem, kako to zgleda, v praksi pa bolj redko. Učim že… To je tisto, kar
nobeden učitelj ne bi smel početi, učim to, česar sam ne znam. Ampak jaz
zaupam, da vas ne učim jaz. Da vas uči še kdo drug bolje od mene.
Torej to je naša vera, ki je dejavna in trpna, tukaj imam še
posebno označeno, da je ta vera molitvena in občestvena, da ta vera dobi izraz
v molitvi in tudi molitev je na nek način aktivna in pasivna, trpna. Tudi v
molitvi je treba znati govoriti in biti tiho. In je občestvena, ko se pač vsi
skupaj zberemo in skupaj nekaj naredimo in smo skupaj tiho. Že po pridigi
koliko časa uspemo biti tiho. Kaj pa je z gospodom? Ali mu je slabo ratalo,
rečejo včasih, če se usede po pridigi. In potem ta vera velikonočne sveče lahko
pripelje res do nekega plamena, ki razsveti, razsvetli vso Cerkev, ves svet.
Živimo pač v takem času, kot smo rekli, v času recesije, sekularizacije, v
času, ko radi jamramo, ko imamo šunko, pirhe in potice, a ne, ampak ravno v tem
času bomo lahko srečali ob šunki ali pa ob jamranju mnogo ljudi, ki jim bomo
lahko posredovali svoj plamenček, če ga bo še kaj, in potem bo lahko ta dal
naprej. Zadnja stvar, ki bi v velikonočni veri smela biti navzoča, je neke
vrste obup ali pa celo izključitev vere. Da bi pa kar: Aha, če je pa tako,
potem dajmo pa kar. Upihnimo to svečo, saj tako ali tako nima nobenega smisla,
da bi še gorela. To se lahko zgodi. In to se je verjetno kje že kdaj zgodilo,
na osebni ravni, na skupnostni ravni. Imam nekaj primerov, pa jih ne bi rad teh
primerov dajal, da ne bi kdo se po tem zgledoval. Raje iščimo zgledov, kako bo
ta naša velikonočna vera lahko obstala. Kako bo pač imela tistega dovolj goriva,
da obstane in kako bo lahko prišla do prodora v svet, kajti sekularizacija bo
gotovo prinesla, če imamo zaupanje v to, da je Bog gospodar zgodovine, bo zagotovo
prinesla lahko neki nov razcvet in poglobljeno in resnejšo vero, osebno vero,
ki bo nadgradila tisto staro tradicionalno. Ki bo zares močna, živa, ki bo
lahko nas spreminjala. Samo sedaj imamo pač to sedanje obdobje, takšno kakršno
je. In v tem obdobju se moramo najprej mi spremeniti in na neki način upoštevati
razmere, v katerih smo, da bo lahko od tega, kar smo mi, nastalo nekaj lepšega
in boljšega. Kdor bo vztrajal do konca… Smo pač tista sol, kvas, mala čreda, ki
ima nalogo, da nekaj ohrani za tisti trenutek, ko bo konec ledene dobe. Kaj bo
takrat, kdaj bo to? Ne vemo, ni naša stvar. Prišlo mi je na misel zdajle: kriza
ob koncu rimskega cesarstva. Takrat je Rim na nek način padel pod barbari in
nekateri so dejansko videli v tem konec sveta. Zdaj je pa res, samo še par dni,
pa bo konec, ampak ravno krščanstvo je imelo dovolj veliko moč, da je takrat še
kot kvas, kot manjšina, prekvasilo vso tisto družbo in prineslo res razcvet
srednjega veka. Ne temačni srednji vek. Ampak razcvet srednjega veka. Enako je
lahko krščanstvo, ne je lahko, v viziji Božjega Kraljestva in gospostva nad zgodovino,
je tudi danes krščanstvo tista sila, ki lahko in gospodarske in duhovne krize
zares preživi. In ravno zaradi izkustva sekularizacije in teh problemov, ki jih
mi doživljamo, pride tja, kamor brez tega ne bi mogla priti.
12
Tudi srednji vek je
moral se končati v nekem trenutku, preko neke krize, tudi moderna se je morala
nekje končati in preiti v postmoderno. Tudi današnji čas nekje, ta situacija se
mora nekje končati, da pride v tisto novo zgodovinsko fazo. Ali je naša zadnja,
ne vemo. Na koncu pa imamo to vero, da na koncu stojita novo nebo in nova
zemlja. In na koncu stoji naše vstajenje, kajti velikonočna vera, vera teh šunk
in Marije Magdalene in vera Štefana in vera sveče je konec koncev vera našega
vstajenja, ki ni samo v neumrljivosti duše, kot pravi peta resnica, da je človeška
duša neumrljiva, ampak je vera, da bo Bog vse nas obudil, ker verujemo v vstajenje
mesa. Kako se bo to zgodilo? Lahko fantaziramo, če potrebujemo. Lahko o tem
razmišljamo, če mislimo, da je pomembno, predvsem pa je prav, da v to verujemo.
Bog nas ni ustvaril za propad, za kratek čas, nas je ustvaril za to, da živimo
kot ljudje z dušo in telesom, poveličanim telesom v nebeškem Jeruzalemu, tisto,
kar se imenuje tudi novo nebo in nova zemlja, kjer, šele tam se bo pravzaprav
do konca vse to, kar se je kazalo kot šunka, pirhi, potice ali pa jamranje, ali
pa vse te stopnje še. Tam se bo stvar do konca pokazala, razcvetela, dozorela,
ker nas je Bog za to že ustvaril. Ustvaril nas je za to večno Veliko noč, kjer
bomo vso večnost, kot smo pa zdajle pri Gregoriju iz Nise malo razmišljali
prejšnji vikend, kjer bomo vso večnost se lahko nekako bližali, bomo vedno bolj
Boga spoznali, čeprav ne bomo nikoli v polnosti dojeli, ampak bomo vedno bolj
prihajali k Njemu. In to je pravzaprav Velika noč. Ker je Kristus prišel, stopil
na križ, v smrt, v grob za nas, da nam ni treba ostati v grobu, ampak da nas
potem On s svojim vstajenjem vstane in da nam potem da to tako kot pač On
najbolje ve. Na nas je pa, da to pričakujemo, da po tem hrepenimo in da s tem v
mislih živimo.
13
14
15
16
17
18
19
20
21
Ni komentarjev:
Objavite komentar