1. julij - letališče Jožeta Pučnika - solze v očeh - pesem v slovo
pa še ena
in še ena
vsi razen Andreje, ki se nam bo priključila 12. julija
2. julij - Istanbul - modra mošeja
po mestu nas je popeljal p. Martin Kmetec, skrajno levo
še nekaj utrinkov iz mesta
še po mestu - tu sem jaz slikan v hrbet
povečava
nočne vragolije
naj razložim začetek: neki revež me je vprašal, če mu dam nekaj denarja, ker je lačen
bil je vesel, ko sem mu na koncu z zbiranim denarjem plačal spodobno večerjo v bližnji restavraciji
in drugi ljudje, ki so denar dali so bili tudi veseli
kaj vse dobiš: peli smo italijanske popevke: Ora sei rimasta sola in podobne - ljudje so bili navdušeni - poskušal sem igrati tudi turške melodije, a ni šlo najbolje
na začetku je bilo drugače mišljeno
a na koncu je bil že pravi slovenski večer, saj sem imel v ozadju zborček: v dolini tihi in podobno
še zadnja ta dan
3. julij - jutranja budnica
tukaj že zbujeni - menda se takoj opazi razliko
p. Martinu v zahvalo in slovo
zgleda da kar ni in ni bilo konec
v tako slavni in veličastni mošeji še skupna slika kot spomin na Istanbul
še s patrom
med čakanjem na letalo
na začetku en plesni par
kmalu zatem smo bili že cela folklora
plesali smo primorski ples: Stu l'di nej pride nwtr
tako da so nas prišli prav posnet
še račke za na konec
4. julij - dve ura zjutraj
smo na letališču v New Delhiju - glavnem mestu Indije
takrat še niti slutili nismo, da bomo na let v Kalkuto, ki je napovedan za peto uro čakali dolgih 12 ur !!!
7h
9h
11h
13h
15h - no ali bo kaj - Mitja sporoča čez dve uri gre letalo - končno!
V Kalkuto smo prispeli pozno zvečer - zunaj je lilo kot iz
škafa, pa še taksisti tako čudni - nič ne govorijo, med sabo se najprej stepejo
s kom se boš peljal, na koncu pa ti še ''fajn'' zaračunajo in če jim ne daš še
napitnine, ti grozijo z življenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar