KRISTUSOVO UBOŠTVO
V
Božjih očeh je tudi najbogatejši človek predmet uboštva. Zdaj obrnimo list. Tu
je misijon ljubezni. Morda smo imele vse, kar se z denarjem kupiti da, vendar
smo vse to pustile za sabo. Prikrajšanost in vse težave, ki izvirajo iz
uboštva, smo izbrale same. Zakaj se torej upiramo milosti, ki jo prinaša naše
uboštvo? Če bi Kristus, sveti oče in ljudje gledali na naše uboštvo, kaj bi
rekli? »Oh, mar ni to tisti tesar iz Nazareta?«[1]
Uboštvo mora biti živa resničnost. Moram jo hoteti in vsakič, ko to počnem,
izbiram skupaj s Kristusom in ker jo želim, [jo] ljubim. Znanje vodi do
ljubezni. Ali ljubimo uboštvo v smislu, kot nam je dano? Prostovoljno uboštvo
ne pomeni, da prosimo za dovoljenje, če hočemo neko stvar uporabiti, ampak [da
smo] zares uboge v duhu in smo izbrale Kristusovo uboštvo.
Kristus,
ki je bil bogat, se je izpraznil.[2]
Tu je protislovje. Če želim biti uboga kot Kristus, ki je postal reven, čeprav
bogat, odrekel se je, dal je – isto moram narediti jaz. Ljudje dandanes hočejo
biti ubogi, živeti z ubogimi, pri tem pa se ne želijo odreči stvarem, denarju.
To je bogastvo. Hočejo oboje, obojega pa se ne da imeti. To je še eno
protislovje.
Kako
živimo vrlino uboštva? To je tista vrlina, ki nas sili, da rade posnemamo
življenje v uboštvu, kakršno je Kristus izbral zase. To je naša vzpodbuda, da
se veselimo, ker nam življenje v veri da možnost, da izvajamo resnično uboštvo.
Vrlina uboštva nas bo prisilila, da bomo stopile z naše poti, da bomo pazile na
vse tisto, kar nam je dano v uporabo, bodisi osebno ali skupno, last Družbe.
Sveti Ignacij [Lojolski] pravi, naj ljubimo uboštvo tako, kot ljubimo lastno
mater, tako nežno in tako prisrčno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar