KJE STE?
Morda
pri vas ni ljudi, ki bi bili lačni kruha ali riža, karkoli že pri vas jeste,
vseeno pa so mnogi ljudje lačni, osamljeni, na ulicah, tako mnogo jih je na
ulicah. In ko grem v kako drugo mesto, ista zgodba – ljudje na cestah,
neželeni, neljubljeni, nepreskrbljeni, ljudje lačni ljubezni. Pri sebi imajo
tri, štiri steklenice, toda tisto pijejo, ker ni nikogar, ki bi jim dal piti
kaj drugega. Kje ste? Kje sem jaz? In potem, nagota ni samo pomanjkanje
oblačil. Nagota: naši ljudje so izgubili dostojanstvo, tisto človeško
dostojanstvo Božjega otroka. Brezdomstvo ni samo pomanjkanje zidanega prostora,
temveč je zavrnjenost, nezaželenost, nepreskrbljenost, zavrženost, »odpadek«
civilizacije. Imamo mnogo takšnih ljudi prav v New Yorku, prav v Londonu, v
velikih evropskih mestih – imajo samo kos časopisnega papirja [za zavetje],
ležijo tam. Naše sestre gredo med 22 in 1 uro zjutraj po ulicah Rima in jim
nosijo sendviče, kako toplo pijačo in ... strašen mraz in kos časopisnega
papirja. V Londonu sem videla ljudi, ki so se stiskali ob zidove tovarn, da bi
se segreli. Kako? Zakaj? Kje smo? Zato mislim, da bi morali začeti ljubiti
doma. Potem, ko smo se naučile ljubiti z ljubeznijo, ki zaboli, bomo sposobne
dajati to ljubezen, oči se nam bodo odprla, videle bomo, videle bomo. Pogosto
gledamo, pa ne vidimo ali vidimo pa nočemo gledati, zato pričnimo vaditi doma.
S tisto nežno ljubeznijo do naših bližnjih, moža, žene, do otrok, do ljudi, ki
delajo v naši tovarni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar