KAKO MU NISMO PODOBNE
Kako
mu nismo podobne. Kako malo ljubezni, kako malo sočutja, kako malo odpuščanja
imamo, da nismo vredne biti v Njegovi bližini – vstopiti v Njegovo srce. Kajti
Njegovo srce je še vedno odprto, da nas sprejme. Njegova glava je še vedno
kronana s trnjem, Njegove roke so tudi danes pribite z žeblji na križ.
Ugotovimo: »So ti žeblji moji? Ta pljunek na Njegovem obrazu, je moj? Kateri
del Njegovega telesa, Njegovega razuma je trpel zaradi mene?« Ne s tesnobo ali
v strahu, ampak s ponižnim in skromnim srcem odkrijmo, kateri del Njegovega
telesa je trpel zaradi mene, katere rane je povzročil moj greh. Ne hodimo same,
temveč ponudimo roko Njemu. On je tu, da odpusti sedemdeset krat sedemkrat.[1]
Odkar vem, me moj Oče ljubi, klical me je s posebnim imenom, dal mi je ime,
pripadam Mu z vso svojo bedo, svojimi grehi, svojo slabostjo in svojo dobroto,
moj Bog … da sem Njegova.
Ni komentarjev:
Objavite komentar