ŽUPNIJA ŠTJAK (23)

1. del

2. del

ŽUPNIJI VRABČE IN ŠTJAK.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovani poslušalci in poslušalke radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. Danes bomo v oddaji Iz življenja naših župnij predstavili dve župniji, in sicer župnijo Štjak in župnijo Vrabče. Obe namreč soupravlja gospod Bogomir Trošt. On je danes seveda tudi z nami v našem studiu z njim pa so prišli še njegovi sodelavci: Marta Hlača, Damjan Turk in Dragica Lipanja. Prav lep pozdrav vsem skupaj.

Lep pozdrav.

Štjak in Vrabče. Kje so ti kraji, gospod Damjan Turk?

Ja, župniji Štjak in Vrabče se nahajata na hribovitem grebenu imenovanem Vrhe, ki je umeščeno med krasom in Vipavsko dolino. Na jugu in zahodu nas omejuje pred centralno planoto kras tektonska dolina Raše. Na severu pa se strmi bregovi spuščajo prav v Vipavsko dolino. Župniji sta na dokaj visoki legi za kras in sicer najnižja lega je približno 180 metrov nadmorske višine v Raši, najvišji vrh pa je Ter z višino 673 metrov nad morjem. Moram reči, da je to najvišje vinorodno območje v Sloveniji in pridelujemo vino oziroma grozdje za vino na nadmorski višini, kjer drugo po Sloveniji že preneha rasti vinska trta. To je ena od naših posebnosti. Župnija Štjak je župnija svetega Jakoba, apostola, Starejšega. Na Vrabčah pa je župnija svete Marije in se praznuje 2. februarja, medtem ko v Štjaku 25. julija. Prva omemba teh krajev s temi imeni sega v, pisna omemba sega v leto 1301, pozneje pa ni kaj dosti zapiskov dokler niso bile pozidane te cerkve. Župniji sta s prebivalstvom precej razdrobljeni, saj je zelo veliko vasi in zaselkov. Tako je za župnijo Štjak, glavna vas Štjak, potem pa še Poljane, Bogo, Gradišče, Selo, Dolenje, Pristava, Hribi, Nova vas, Mahniči, Raša, Ravne, Krtinovica in Čehovini, ki so včasih spadali tudi v našo župnijo, so pa sedaj v župniji Gornja Branica. V župniji Vrabče pa so vas Tabor, kjer je tudi župnijska cerkev, Jakobce, Vrabče, Veliko polje, Griže, Razgurij, Stomaž, Sela in Golupi, to je pač samo še ena hiša, ki je zapuščena. Prebivalstva je bore malo. Na Selih, Vrheh nekaj čez 500 duš, tako da nimamo po navadi v cerkvi gužve, se pa še vedno radi zbiramo v cerkvah in obhajamo praznike.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, mogoče nam bo faro pa predstavil gospod župnik. Gospod Trošt, kako bi rekli za obe fari, kaj je posebnega, kaj je značilno zanju.

Ja, značilno je tako kot je rekel že Damjan, da je zelo veliko vasi. Vendar so nekatere med njimi vasice ali pa zaselki. Vendar ljudje pridejo kar radi k župnijski cerkvi, ki sta dve. Vseh cerkva pa je 7 in sam rad poudaril, da tako kot v knjigi Razodetja, kjer na začetku so pisma sedmerim cerkvam, in to radi porabimo z birmanci, ko je priprava na birmo. Obiščemo tudi vseh sedem cerkva. Sicer pa se zbiramo res v vseh cerkvah po zaslugi prav mojega prednika, gospoda Branka Melinka, žal že pokojnega, ki pa si je veliko prizadeval, da je vse podružnice obnovil in so res tudi žive. Najvišje ležeča cerkev je 605 metrov v Taboru nad Vrabčami, kar je res kar, božjepotno deluje. Včasih so jih rekli, tako pravi ljudsko izročilo, cerkev na skalici. In potem so to cerkev povečali, tako da danes imamo res lepo župnijsko cerkev Device Marije v Tabru. Župnijski zavetnik, župnijski praznik pa je na svečnico. Torej je praznik Marijinega darovanja Jezusa v templju. Druga župnijska cerkev je sveti Jakob, ki leži tudi lepih 525 ali 520 metrov približno visoko. Obe cerkvi imata seveda prekrasen razgled, tako na kras vse do morja, kakor tudi na Vipavsko dolino, na Nanos, na Čaven, in večkrat se že prešteval cerkve, pa jih je res težko prešteti, ker jih je toliko, ki se vidijo z naših krajev, poleg naših. Recimo že samo na Nanosu: sveti Hieronim, sveti Miklavž, potem po dolini, da ne bi našteval. Podružnice so pa naslednje: na sredini približno in podružnica, ki lepo povezuje obe župniji je sveta Ana, Jezusova stara mama. To rad poudarim, ali kot se pri nas reče nona, zato ker je po mojem še posebej zavetnica starih mam ali non, kakor je Devica Marija zavetnica vseh mater, se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi sveta Ana lahko veljala tudi za zavetnico še posebej vseh starih mam. V tej cerkvi so večkrat tudi skupne maše, recimo ob kakšnih priložnostih, pa tudi za praznik svete Ane. Potem so še druge podružnice, recimo v župniji Vrabče je sveti Martin v Grižah, in v Stomažu kot že ime pove sveti Tomaž. V Štjaški župniji pa sta tudi dve podružnici tako lepo na vrhu griča: sveta Katarina in najnižje ležeča cerkev pri nas v dolini Rečice: Raša, pa cerkev svetega Kancijana, lahko bi pravzaprav rekli svetih Kancijanov, ker so tudi sedaj na novih freskah vsi lepo upodobljeni. Torej sveti Kancijan, Kancij in Kancijanila. Sozavetnik je pa tudi sveti Anton in cerkev mnogi domačini poznajo prav pod tem imenom, ker je sveti Anton tako bolj domače ime. Torej, kot rečeno: sedem cerkva, ki niti niso tako majhne, tako da v nekaterih cerkvah oziroma v vseh cerkvah Vrabeljske župnije imamo tudi na njihov praznik kar župnijsko sveto mašo. Cerkev so vse izredno stare, tako da se čudim oziroma po drugi strani mi je jasno, ker so kraji tako prijetni in lepi za bivanje, je tudi razumljivo, da so bili poseljeni že zelo zgodaj in lepo pa mi je, da so bili zelo zgodaj že krščanski. Prva omemba je tako kot je omenil že gospod Damjan, leta 1300 omenja se v spisih Oglejske cerkve, kjer je rečeno, da je imel dogodke, desetino, od vinogradov na Vrheh nek plemič v Vipavi in je te dohodke oziroma to desetino dobil od Oglejske cerkve. Tako se je ohranil zapis, da sta obstajali že pred več kot 700 leti, kar je za take kraje, se mi zdi, da kar lepa čast. Tudi druge cerkve so zelo stare, gotovo iz 16. Stoletja, prav verjetno pa še prej, samo je težko dokazati, ker letnice so različno ohranjene, ne. Ponekod so, ponekod pa tudi ne. Najznamenitejša je recimo freska v cerkvi svetega Tomaža v Stomažu, ki nosi letnico 1490. Cerkev je mlajša, ampak freska očitno je stena s fresko ostala še od prejšnje cerkve,

IZ FARNE KRONIKE.

Zdaj pa ko smo omenili 7 naših cerkva bi omenil še zgodovino, ker smo ravno na meji, zgodovinski meji dveh škofij je tudi ta zgodovina, se mi zdi za naše poslušalce zanimiva. Torej 1300 se že omenjata cerkvici, seveda pa takrat še ni bilo duhovnika. Obe župniji, torej vse Vrhe so spadale pod Vipavo, ki je bila velika pražupnija in je obsegala še veliko več, kakor danes obsega cela Vipavska dekanija. 1751-ega je Oglejski patriarh se razdelil na več manjših enot in vsi ti kraji so prišli pod nadškofijo Gorico. Potem se pa zgodi zanimiva razdelitev: 1831-ega leta pride župnija Vrabče oziroma takratna duhovnija Vrabče pod ljubljansko škofijo, ker je spadala v Vipavsko dekanijo in je bila Vipava in Vrabče upravno na Kranjskem, Štjak pa ki je bil upravno na Goriškem je še vedno spadal pod Goriško nadškofijo, ker pa ni bil samostojna župnija, ampak je bil samo duhovnika, je spadal pod Komensko župnijo in tako so te meje razdelile Vrhe, ki sicer enotno delujejo in so povezane že od vsega začetka in so povezane tudi danes, ker obe župniji povezujem tudi sam kot duhovnik. Že moji predniki od druge svetovne vojne naprej, je en duhovnik, ki skrbi za vse Vrhe in tudi spadamo vsi v isto občino in v isto dekanijo. Potem po drugi svetovni vojni kot sem že omenil, so vse Vrhe spadale pod, najprej pod apostolsko administraturo za slovensko primorje in potem se razume pod Koprsko škofijo. Zanimivo je, kako so nastale župnije. Najprej je samostojnost dobila Vrabeljska župnija, ki je bila takrat manjša, ampak zgleda, da so v ljubljanski škofiji bili bolj naklonjeni ustanavljanju župnij in tako je župnija Vrabče dobila samostojnost 1897-ega leta in takrat je bil kurat kot se je reklo ali skrbnik Jernej Primožič, ki je postal župnik. V tej župniji so duhovniki bivali do leta 1945. Od takrat pa v župniji ni več stalno naseljenega duhovnika, ampak je župnija ves čas v soupravi. Štjak pa je postal samostojna župnija šele 18. julija 1931, ko je bil takrat kurat ali skrbnik Edvard Ferjančič, ki je tako postal prvi Štjaški župnik in hvala Bogu so v Štjaku župniki še do dan danes, čeprav je sedaj postal manjša župnija, ker so se leta 1966 tri župnije prefarale zaradi bližine pač, včasih se je hodilo peš, zdaj pa je bližje po cesti. Prej so imeli bližje v Štjak, zdaj pa po cesti je bližej na Vrabče in tako so tri vasi iz Štjaške župnije šle pod Vrabeljsko župnijo, se pravi: Razguri, Stomaž in Sela. Tako, imamo vas Selo in Sela, ta druga Sela so šle pod Vrabče. Tako da za primerjavo, ko se je to zgodilo, je župnik zapisal, da s tem, ko je Vrabče pridobilo tri vasi, šteje župnija 437 ljudi. Danes iste vasi štejejo nekaj več kot 300 ljudi. Zakaj? Je razumljivo in ne gre, da bi koga obsojali. Dela doma ni bilo, če pa so hoteli ljudje takrat po vojni do zaslužka, se ni dalo voziti, ker ceste niso bile tako dobre kot danes in tudi avtomobilov ni bilo toliko kot danes in so se mnogi odselili bodisi v Sežano ali pa v druga mesta. Seveda se to na vasi zelo pozna. Smo pa lahko veseli, da v zadnjem času mnoge tudi mlade družine ostajajo doma, in da se tudi marsikdo priseli: bodisi od drugod ali pa ponovno naseli v domačih krajih, tako da je upati, da so pred nami boljši časi.

V taki zanimivi zgodovini gotovo je tudi kaj zanimivi ljudi. Morda bi koga posebej omenili?

Ja, gotovo bi najprej omenil svoje prednike, ki so veliko postorili, da sta obe župniji ostali živi do dandanes. Predvsem pokojnega gospoda Branka Melinka, ki je bil pred mano do leta 2002 na Vrheh, se pravi je upravljal župnijo Štjak in Vrabče in se je s sodelavci zelo trudil, da so obnovili vse podružne cerkve, tako nas danes predvsem čaka obnova župnijskih cerkva. Potem bi ob tej priliki, ne samo omenil, ampak tudi pozdravil dva župnika, ki sta delovala na Vrheh in danes delujeta eden na Gočah, eden v Jelšanah. To sta gospod Bogdan Saksida in gospod Franc Raspor. Potem bi veljalo omeniti tudi letošnjega jubilanta, gospoda Borisa Čibeja, ki je v Budanjah in je imel pred 50 leti novo mašo na Vrabčah. In seveda smo veseli tudi tistega, ki nam vzbuja upanje, to pa je naš bogoslovec minorit brat Andrej Mohorčič. Tako da ne bomo ostali samo pri zgodovini, živahna in živa je tudi sedanjost na Vrheh.

(pesem)

Lepo ste to rekli: živahna in živa je tudi sedanjost. Kdo pa so tisti, ki si za to sedanjost prizadevajo bodo pa sedajle povedali pač vaši sodelavci, ki so sedajle tukaj z nami v studiu. Pa začnemo najprej pri tistih največjih upih, se pravi pri otrocih. Mogoče najprej gospa Marta Hlača.

O, jaz sem katehistinja na Vrabčah. Lani sem končala katehetsko šolo. Poučujem pa že tretje leto sedaj. Kot katehistinja se trudim, da imam otroke rada, da sem do njih poštena in sem prepričana, da jim lahko s svojim zgledom in s svojim življenjem dam največ. Poučujem mlajše otroke, župnik poučuje pa starejše. Oba skupaj si prizadevava za večje sodelovanje, posebej pri sveti maši in sedaj v času pred birmo tudi, birmance bi radi pritegnili k sodelovanju. Z otroki je treba pripravljati kakšne stvari, da jim je bolj zanimivo. Tako da že tretje leto skoraj vsi sodelujejo v trikraljevski akciji dan ali dva pred praznikom svetih treh kraljev hodijo po hišah in prinašajo veselo oznanilo. Ljudje jim zato darujejo darove za potrebe v misijonih. Na sam praznik pa te darove prinesejo v cerkev pred jaslice in se tam ljudem še enkrat zahvalijo zanje. Tudi navada je, da po končani trikraljevski akciji se vsaj nekaj otrok udeleži srečanja vseh škofijskih kolednikov, ki je po navadi v Vipavi. Zelo radi sodelujejo tudi pri drugih stvareh. Recimo na zahvalno nedeljo že več let pripravljamo, da prinašajo pri maši darove, berejo zahvale. Na misijonsko nedeljo smo tudi pripravili, da so tudi brali prošnje in sodelovali pač pri maši. Potem se udeležujejo raznih delavnic recimo izdelovanja adventnih venčkov, ki jih potem prinesejo za prvo adventno nedeljo v cerkev k blagoslovu.

Kako pa poteka kateheza v Štjaku bo pa povedala gospa Dragica Lipanja.

Jaz sem tudi končala katehetsko šolo. Tudi poučujem ta tretje leto. Imam dve skupini, mlajše prvi in drugi razred in tudi malo večje, sedmi razred, tako da je kar raznoliko. V glavnem z otroci smo se pač dobili nekako en tisti stik in mislim, da ga kar dobro dopolnjujemo. V glavnem se tudi tako trudim, da bi jim pač z življenjem, praktičnim življenjem tem evangelijem, ki ga podajamo v bistvu podala praktične stvari, ker otrokom razlagati Božje skrivnosti ni tako enostavno, ker pač so le Božje skrivnosti. S tem pač, ko jim pokažem praktične nasvete tudi lažje dojamejo te stvari, ki se jih učimo pri nauku, ne. So tudi pripravljeni kaj za pomagati. Pred 'Božičmi' smo si ustvarili svoje jaslice, imamo v veroučni svoje jaslice. So si jih tudi sami naredili, od figur do ovčk in vse tako smo se dobivali dve soboti. Smo si pa naredili. Tudi smo imeli pred adventom smo naredili adventne venčke in so bili otroci skoraj vsi udeleženi. In potem smo jih nesli v cerkev in tam so dobili svoj blagoslov in na nedeljo jih prinesli domov. Tako da so pripravljeni tudi sodelovati. Smo imeli tudi na misijonsko nedeljo nekaj sodelovanja pri maši. Tako, tudi otroci in birmanci v bistvu tudi pripravljajo, berejo prošnje pri nedelji, tako otroci so nekako vključeni.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Po tem kar sta povedali katehistinji, še vprašanje za Vas, gospod župnik: Koliko je otrok? Jih je dosti? Je živahno?

Seveda, če gledamo na to, da je v obeh župnijah samo 500 ljudi, otrok je nekaj, samo je pa res, da zdaj generacije ne bodo več tako številčne. Zdaj so recimo imamo razrede, kjer je še 5 otrok. To se seveda mnogih zdi nemogoča številka, zato združujemo. Imamo po dva. Običajno dva razreda skupaj. Včasih tudi en sam razred. Birmancev bomo imeli na vseh Vrheh 11, vendar so potem tudi kakšna leta manj. Hvala Bogu so pa zadnje čase bili krsti tako da se pošalimo, da v vasi Veliko polje je že za ekipo za mali nogomet fantov. Zdaj sem slišal, da jih je pa že sedem, se je rodilo v dveh ali treh letih, tako da to je pa lepa številka in že komaj čakamo, da pridejo k verouku. Vseh veroučencev je v Štjaku 17 in na Vrabčah 25. Ni veliko, seveda za mnoge župnije, vendar smo mi veseli. Veseli tega števila in se za teh, za te ravno tako potrudimo kot če bi jih bilo 250.

No, otroci pa rastejo in potem postanejo nenadoma mladi. Kako pa je z mladimi v teh vaših krajih, ostanejo doma, so povezani s cerkvijo, gredo po svetu po šolah. Kakšni so tu problemi v teh letih odraščanja?

Mladi nekateri ostanejo, nekateri gredo. Zdaj večina, v zadnjih letih jih večina ostane, razen kar so dekleta, ki se poročijo proč, je tudi potem minus v župniji. Tisti pa, ki ostanejo so kar aktivni. Vsako leto imamo kar številčno udeležbo mladih v Stični, malo manj na dekanijskih srečanjih. Nekaj se jih je udeležilo tudi festivala v Medžugorju, festivala mladih. Tudi v župniji kar sodelujejo tisti pač, ki hodijo k maši, ki so dejavni tudi drugače.

Ja, za mlade res je treba povedati, da sem jih prav vesel, ker radi sodelujejo. Tako recimo dva mlada poskrbita za mežnarjenje na Vrabčah, drugi sodelujejo kot bralci, nekateri tudi v pevskem zboru. Vesel sem tega, da so se mladi s svojo mamo navdušili in postali v župniji Štajak tudi celo pritrkovalci, pardon: pritrkovalke, kar je še posebej lepo, namreč to pa se splača dodati: spodbujal sem namreč birmance, fante, ker vem da imajo občutek za glasbo, da bi se lotili pritrkovanja, ker prej so bili pritrkovalci, zvonove imamo imenitne. Moj že omenjeni prednik, gospod Branko tukaj je bil navdušen nad zvonovi in zakaj ne bi ti zvonovi praznično doneli. Pa fantje nekako niso poprijeli, potem so pa rekle: 'Bomo pa me, če se fante ne lotijo.' In odlično pritrkujejo in so res praznik spet taki kot so, tako da kot je rekla že gospa Dragica: Če se mlade spodbudi, z veseljem sodelujejo, ne. In potem moramo tudi mi iskat razne poti, da bi jih spodbujali. Bolj redko se dobimo za srečanja, vendar se pa dobivamo z mladimi za take konkretne stvari kot je sodelovanje pri bogoslužju in tudi za različna srečanja.

(zvonovi)

Ja, jaz sem včasih tisti agitator, ki tudi iščem ljudi, ne, in moram reči, da tudi po navadi naletim na ugoden odziv, naj bo to za nekaj pripraviti pri cerkvi ali pa za napraviti župniku drva, da ni problema dobiti ljudi. Prav tako imamo odlične krasilke, recimo za ta velike praznike je to razdeljeno po vaseh. Eden za Božič, eden za Veliko noč, ena vas za Božič, ena za Veliko noč, ena za svetega Jakoba. Drugače pa kar so na razporedu in včasih se kakšen zamenja, tudi za to poskrbijo, da se zamenjajo, če kdo takrat ne more, tako da jaz ne morem črtiti nikogar. Tudi tisti, ki običajno v cerkev ne pridejo, če ga vprašaš pride.

Za lepo bogoslužje je pomembno tudi petje. Sem slišala prej, da nekateri tudi pojejo. Morda kdo bo povedal kaj o pevcih?

Ja, lahko sam kratko omenim. Pevska zbora sta v obeh župnijah. V župniji Vrabče imamo mlado organistko, ki spodbuja in zelo dobro vodi pevski zbor. Je pretežno ženski pevski zbor. V Štjaku pa je mešani pevski zbor in organistka, ki se že več kot 50 let trudi za petje, tako da je ob nedeljah bogoslužje lepo in v Štjaku so pa še posebej navdušeni, tako da če pridejo pravi ljudje ob delavniki k maši zapojejo tudi dvoglasno, tudi pri delavniški sveti maši.

Torej za petje je poskrbljeno. Kaj pa drugi sodelavci pri sveti maši? Bralci, ministrantje.

Ja, za ministrante vem samo za župnijo Štjak, da jih po navadi novačim jaz in tiste ko grejo mimo prvega svetega obhajila takoj nekako utirim tam zraven, da se navadi. Nimamo nekih posebnih ministrantskih vaj, ampak se učijo iz izkušenj. Drugače pa imamo organizirano branje nedeljskih beril. Nekaj časa sem bil sam, no, zdaj nas je pet, tako da se lahko tudi malo zamenjamo, pa si lahko kakšno nedeljo prost in si celo mašo nekje zbran pri maši, ni treba razmišljati, kako boš prebral. Zdaj birmanci berejo prošnje recimo, tako da, te stvari kar nekako tečejo.

Tudi v župniji Vrabče imamo 7 ministrantov in ministrantk zdaj trenutno, po tretjem, četrtem razredu, ko gredo k prvem svetem obhajilu se po navadi priključijo in kar vestno vztrajajo do konca osnovne šole. Njihov mentor je Matej, eden od mladih, ki tudi poskrbi za seznam, tako da vejo kdaj je kdo na vrsti. Pomagajo tudi ministrantje in starejši tudi pri pripravi jaslic v cerkvi. Mlajši naberejo mah, starejši pa pomagajo pri pripravi. Imamo tudi na Vrabčah skupino bralcev  beril. Vsako leto se tudi vsaj kdo od teh udeleži izobraževalnega srečanja bralcev v okviru dekanije.

Ker je Vaš župnik zelo zagret za Sveto pismo, gotovo obstaja tudi kakšna skupina, ki proučuje malo bolj poglobljeno Sveto pismo? Morda kdo pove še kaj o tem?

Imamo svetopisemsko skupino na Štjaku. V bistvu smo združeni iz dveh župnij: Vrabče in Štjak. Trenutno nas je 10. V bistvu poteka svetopisemska skupina poteka še šesto leto. Ta prvo od začetka smo se dobivali dvakrat na mesec, zdaj smo kar vztrajni, se dobivamo vsak teden, vsako sredo po sveti maši. Preberemo za domačo nalogo en odlomek iz Svetega pisma in potem naj bi razpravljali na temu srečanju, v bistvu potem nam tudi gospod župnik pa poda svetopisemsko razlago. Potem če so vprašanja, razmišljanja, se tudi lahko vsak vključi in tako sodeluje te skupina. V bistvu pri takem razglabljanju smo bolj tiho, bolj poslušamo, potem konec skupine, ko se uradni del konča potem po navadi pridejo kakšne agape in tako, tako da tam smo pa bolj zgovorni, tako da je pač, smo kar ena taka skupina družabna.

(pesem)

Že na začetku našega današnjega pogovora je gospod župnik omenil, da pač je na vašem območju sedem cerkva, da so vse žive, pa seveda, da pomaga tudi določeno dogajanje. Pa bi mogoče nekdo predstavil pot gospoda Otmarja Černilogarja, na katero se kar zdaj tradicionalno odpravljate ne samo domačini, ampak tudi prihajajo od drugod. Morda gospod Damjan.

Zamisel je bila izredno lepa in tudi uresničena. Ta tradicionalni pohod, ki se začne pri svetem Urbanu pod Podrago, nadaljuje se do svetega Mohorja in Fortunata v Podragi. Potem se vzpne k svetemu Socerbu nad Podrago in nadaljuje k sveti Ani nad Razguri. Od tam se spustijo pohodniki na Vrabče in se dvignejo na Tabor nad Vrabčam. Od tam k svetemu Martinu v Griže, od svetega Martina v Rašo in se spet vzpnejo k svetu Tomažu. Potem ponovno v Rašo k svetemu Kancijanu, potem je pa najhujši vzpon k sveti Katarini in spust k svetemu Jakobu v Štjak. Od tam je povratek v Podrago. Moram reči, da tisti, ki se bo podal na to pot mora imeti kar malo kondicije, ker je to kar dobri 12 ur hoje. Potem imamo pa še eno pot in to je en del, ena etapa slovenske Jakobove poti. Poteka tudi preko ozemlja naše župnije.

Pobudo za Otmarjevo pot, ki se imenuje po Podraškemu župniku Otmarju. Podraga pa je sosednja župnija, praktično pod našimi dvemi župnijami. Pobudo je dalo planinsko društvo in se potem ravno lepo poveže v 10 cerkva, tako da se včasih reče tudi kar Otmarjeva desetka.

V župniji Vrabče je tudi posebnost, da se nedeljska maša na praznike zavetnikov podružnic preselil na podružno cerkev. Takrat v župnijski cerkvi ni maše in je glavna maša v podružnici. To je v Grižah, kjer je cerkev svetega Martina na stranskem oltarju je bil sveti Peter, zato je tam nedelja pred svetim Petrom in Pavlom, opasilo. Tam se jih zbere iz cele župnije, tako da je kar slovesno. Naslednji praznik je prvo nedeljo v juliju pri svetem Tomažu in pri sveti Ani pa nedeljo po sveti Ani, to je po navadi prvo v avgustu.

Ker je zadnja nedelja v juliju seveda praznik svetega Jakoba in potem so še maše v Štjaški župniji pri sveti Katarini na god svete Katarine 25. novembra in pa na velikonočni ponedeljek, tako da gremo v Emavs k sveti Katarini. V Raši pa je maša za svetega Antona, 17. januarja in pa za svete Kancijane 30. maja in tukaj bi rad omenil in tudi pozdravil našega gospoda Toneta Štrancarja, ki je bil dolga leta župnik v Podnanosu in ki čeprav lepo obložen z leti navdušeno pride na vsa ta srečanja, bodisi za svoj rojstni dan in god, za svetega Antona, kakor tudi na praznik svetih Kancijanov, ker je bila pa njegova mama Kancijanila in je to tudi lep spomin in je tudi velik dobrotnik naše cerkve v Raši. Župnijski praznik na Vrabčah je kot smo že omenili svečnica. Poleg tega je pa tudi zaobljubljeni dan. Leta 1942 v vojni vihri na Vrheh je bilo veliko partizanov, velikokrat so bili razni spopadi. Takrat so se ljudje zaobljubili, da bodo obhajali spominski praznik, da so bili tolikokrat rešeni. In ta spomin držimo še do dan danes. Se pravi: vsako leto 22. avgusta je tako imenovani zaobljubljeni dan. Med vojno je bil to praznik Marijinega brezmadežnega Srca. Po spremenjenem koledarju po drugem vatikanskem koncilu je to praznik Marije Kraljice, pa se držimo še vedno istega datuma, saj imamo tudi na stropu upodobljeno v lepi Wolfovi izvedbi freske, upodobljeno Marijo Kraljico, kako je tudi slikar Wolf poslikal prezbiterij s prizori iz življenja device Marije in iz Jezusovega otroštva.

Posebnost v župniji Vrabče je tudi, da imamo v oltarju sliko oblečene Marije. Marije Kraljice z Jezusom v naročju, ker je pa posvečena Marijinemu darovanju Jezusa, se za svečnico pred kip postavi, dvigne sliko na kateri je upodobljeno prav to Marijino darovanje v templju in to ostane do Velike noči. Potem se sliko spusti nazaj.

Tako da imamo praznik na svečnico, ki je bolj pozimi, nam je toplo samo v srcu pa ob svečki. Poleti pa zaobljubljeni dan.

To se pravi, da je v obeh farah oziroma na celotnih Vrheh, kar veliko teh opasil, praznovanj, ki pa najbrž povezujejo vedno vse ljudi, ki tu bivajo.

Ja, na ta srečanja prihajajo domačini, potem tisti, ki so bili domačini, pa so se morda odselili in tudi številni drugi. Tako da je prav prijetno druženje vsakokrat ko se srečamo in prijetno je tudi to, da se ne srečamo samo pred cerkvijo, ampak res se vsi zberejo v cerkvi za praznovanje svete maše in se potem radi zadržimo tudi v kakšnem pogovoru še po sveti maši.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Po vseh teh lepih rečeh, ki smo jih slišali o farah Štjak in Vrabče naše običajno vprašanje: Zakaj ste zadovoljni, da ste ali farani ali pa župnik prav v tej fari? Mogoče začnete kar Vi, gospod Trošt.

Gotovo lahko omenim eno čisto tako zunanjost, ki pa lepo vpliva tudi na srce. To so čudoviti razgledi, ker smo pač na vrhu hribov. In mislim, da se, tudi če me gospod škof še dolgo pusti na Vrheh, ne bom nikoli naveličal, ne sončnih vzhodov, ne sončnih zahodov. In od mnogih ljudi sem že slišal koliki moji predniki so to neizmerno občudovali. In jih popolnoma razumem. Seveda to ni glavna stvar, da ne bi človek samo sončne zahode občudoval, ampak je pa lepo in človeka poboža po duši, ko se vrača iz cerkve od opravljene svete maše in občuduje to žareče sonce, ki se spušča proti Tržaškemu zalivu. Drugače sem pa res hvaležen sodelavcem, pravzaprav vsem faranom, ki so me tako lepo sprejeli že takoj od začetka. In ki potem res pomagajo, da življenje v obeh župnijah lepo steče. Posebej bi se tukaj še enkrat zahvalil obema mežnarjema na Vrabčah, Marku in Mateju, potem pa tudi zakoncema Janezu in Ani, ki vzorno skrbita za vso mežnarsko službo v Štjaku. Seveda tudi pevcem in pevkam, s katerimi se tudi čutim kar povezan. Tudi s strežniki, redno popestrijo, tako da lepo pristopimo potem k oltarju, čisto drugače kot če bi moral pristopiti sam in res tolikim ljudem, ki tudi ob različnih priložnostih pokažejo, da jim je dragoceno, da je duhovnik med njimi. Tako da se na Vrheh počutim prav prijetno. Gospa Marta Hlača.

Ja, tudi jaz sem prišla na Vrhe, na Vrabče iz druge župnije prej, zdaj sem tam že skoraj 30 let. Se počutim domače. Posebej sedaj, ko sem kot katehistinja, se mi zdi, da je to tudi dar, da lahko, ne samo svojim otrokom nudim svoje izkušnje in znanje, zdaj posebej po tej končani katehetski šoli, ampak tudi drugim otrokom, ker mogoče vsi ne dobijo doma to kar bi želeli.

Gospod Damjan Turk.

Ja, jaz sem rojeni Vrhovc in se tam počutim doma. Morda sem celo preveč pognal korenike, pa se ne odpravim kam v svet, ampak meni je tam lepo in bom vztrajal. In sem hvaležen Bogu, da me je pustil ostati tam, in da mi pusti tam živeti. 

Še gospa Dragica Lipanja.

Jaz bom tudi tako rekla. Jaz sem tudi Bogu hvaležna, jaz sem prišla tudi za nevesto v te kraje. Se počutim že kar domačinka, čeprav sem tudi jaz že 28 let na Vrheh. Počutim se dobro, sem si ustvarila tam družino. Zdaj podajam še, sem kot katehistinja. V bistvu enostavno: jaz se počutim na Vrheh domače.

S temimi vašimi mislimi zaključujemo to našo današnjo oddajo. Govorili smo o župnijah Štjak in Vrabče. In preden zares zaključimo, se priporočimo še vašima zavetnikoma.

Z ljubim Sinom nas blagoslovi.

Devica Marija.

Sveti Jakob.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.