ŽUPNIJA BATUJE (2)

1. del

2. del

ŽUPNIJA BATUJE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Batuje, zato so zdajle z mano v našem studiu gospod župnik Ivan Maslo, gospa Majda Novak in gospod Rafael Krkoč. Lepo pozdravljeni vsi trije.

Dober dan.

Batuje. Nekateri ta kraj poznamo, mnogi pa tudi ne. Bi gospod Rafael lahko predstavili svoj kraj?

Ja, lahko. Župnija Batuje je primorska župnija. Leži v osrednjem delu vipavske doline. Sestavljena je iz same vasi Batuje, ki je fara in iz podružnice Selo, šteje približno nekaj nad sedemsto prebivalcev. Nekaj nad tristo jih ima Batuje, nekaj nad štiristo pa jih ima vas Selo. Ljudje živijo, se preživljajo predvsem po raznih službah, kakor danes pravimo, včasih pa so obe, fara in podružnica, živele v glavnem ali pa samo od kmetijstva. To je sto let pa več nazaj. Začetki župnije, pravzaprav začetki verskega življenja, krščanskega verskega življenja, kažejo na deveto stoletje, to je najdišče blizu Batuj, kakih petsto metrov je, kakor se pravi na tem zemljišču pri svetem Juriju je stala cerkev svetega Jurija in odkrili so, najdišče je nekje po petdesetem letu, potem pa kasneje tudi v šestdesetih letih so pa prav odkrili grobove teh, ki so tam živeli, kar kaže v teh grobovih ti okraski, ki so ležali po grobovih. Predvsem v Hani kažejo na slovansko najdišče. Da je bilo pa versko, da je bilo krščansko, je sama oblika cerkve, pa tudi pomembno najdišče keramične ploščice ali keramičnega okraska z Agnus Dei, jagnje Božje, je lepo narisano na tej. Dejansko broška je to. Potem se je ta nekako cerkev nekako propadla, ne ve se niti kako. Sama fara ima pa župnijsko cerkev svete Ane in sega v petnajsto stoletje. Dokazi za to, da je tam stala cerkev svete Ane segajo v petnajsto stoletje, dokaz za to so freske v zakristiji, sedanji zakristiji cerkve svete Ane, ki je bila pa nekdaj prezbiterij. Pomemben dogodek, da je Batuje postala fara, je zelo tak, kakor pravljičen. Govori o, in je resničen seveda, govori o fantu z imenom Sebastjan Lipovž, kar je pri nas pogost, bil nekdaj kar pogost priimek, pa tudi vidi se, da je slovenski: Lipovž, po lipi. Ta fant se je rodil v koncem sedemnajstega stoletja in ker je bil bister fant so ga dali na šolanje v Gorico. Zaradi tega, ker je razsajala kuga, je moral od tam pobegniti, skrival se je in potem tudi, ker je bil kot morebitni prinašalec kuge, je pobegnil pred temi preiskovalci in je šel v sedanjo Avstrijo. Tam je bil pač, se je vpisal v šole in ker je bil bister fant, ga je eden od grofov povabil na svoj dom, da je bil učitelj njegovih otrok. Vsi ti otroci so mu pomrli, ta grof se je pa navezal na tega fanta in mu potem kasneje tudi podaril plemiški naslov. Ta fant si je, pač postal mož, skušal se je tudi poročiti, vendar v tem ni imel sreče, in ko je umrl je pa zapustil vasi Batuje precej denarja in pod pogojem, da se zgradi župnišče, ne župnišče pač pa bivališče za duhovnika, da se podaljša cerkev, in tako se je, in da se zgradi šola. Da se podaljša cerkev in da se zgradi župnišče, se je uresničilo, šola se pa ni zgradila. Tako je nastal iz nekdanjega prezbiterija in majhne cerkve svete Ane podaljšana cerkev, ki je skoraj do današnjih dni skoraj taka, podaljšala se je samo še enkrat, med obema vojnama, in tako je nastala ta cerkev svete Ane, ki je zdajšnja fara in dobili smo tudi, takrat smo dobili v vas prvega duhovnika, to je nekje okoli 1720-ega. Šele 1856 je bila pa ustanovljena župnija, in sicer vas Selo, ki je kilometer oddaljena od nas je izrazila željo, da bi se pač povezali skupaj s sedanjo, v sedanjo faro in tako so sklenili pogodbo in ustanovili faro in 1856-ega smo dobili tudi župnika. Od takrat imamo vedno župnika.  

No, in ta župnik je zdaj tukajle z nami, to je gospod Ivan Maslo, ki bo povedal pa malo o tem, kakšna je pa, kakšne so Batuje in Selo kot fara.

Ja zdaj moram nekaj, da ne bodo užaljeni Črničani, Batuje je spadalo pod Črniče in Selo pod Kamnje in so potem ustanovili župnijo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija Batuje, posvečena je sveti Ani kot ste slišali. Jaz sem prišel v župnijo 1992-ega, ko me je poslal škof, ker sem bil bolan. Sem bil župnik v Sežani in so mislili, da bom kmalu umrl: Naj gre v Batuje, ker je majhna župnija, ne. Nisem niti vedel, kako je in kaj je, kam gre, kaj bom delal in kako. Potem četudi sem bil od začetka zelo betežen in bolan, sem potem začel in sem dobil sodelavce, gospod Rafael, ki je sedaj govoril, je eden prvih, pa gospa Majda, so šli na katehetsko šolo, tako da so mi stali ob strani, da nisem. Od začetka sem težko imel verouk in to. Potem tako, delaš, se trudiš, če tako povzamem, sem šel za duhovnika, da bom bil na razpolago ljudem, ne, da bom služil, in da bom ljudem pomagal, da bodo srečni in to zmeraj poudarjam, lahko povejo, prav to iztočnico, ne, da bom ljudem pomagal, da bodo srečni, da bodo dobri ljudje, dobri državljani in tudi dobri verniki. Župnija, naša, kot je rekel Rafael ima šeststo šestinšestdeset kristjanov, je pa že, se pozna: petintrideset je nekrščenih na, v Batujah in v Selu, in nekaj je pravoslavnih, nekaj muslimanov, to pomeni, da je že deset procentov ljudi, ki niso kristjani.

Ahm. Ampak to je še vedno lepo povprečje.

Ja, ma vipavsko smo mi bolj tako.

Aha, že mejni.

Ja, so župnije tam, kjer so skoraj stoprocentno vsi krščeni, ne. Batuje pa je že, se vidi, mi smo na, bolj odprti proti Gorici in Gorica je bolj tako, gre bolj tako gor, ja.

V redu, eno je krst, kaj pa sicer življenje teh pri vas kristjanov?

Ja, življenje je tako kot, malo slabše kot gornji Vipavski, je pa, imamo od tistih sto osemdeset, zdaj se že pozna manj, ker ni otrok, pada obisk, mislim, ni. Malo krstov, malo novih kristjanov in se pozna tudi, da pri maši nedeljski tiste klopi, kjer bi morali biti otroci, so prazne. Okoli sto osemdeset ljudi prihaja k nedeljski maši, imamo približno sedemdeset veroukarjev, teh ki hodijo k verouku, ne.      

IZ FARNE KRONIKE.

Tako. Nekaj podatkov sem že povedal, to se pravi, pomembnih podatkov, to je leto, osmo ali pa deveto stoletje, potem to ustanovitev oziroma zidanje župnišča, zidanje doma za duhovnika, ko je nastala kaplanija, no, 1856 ustanovitev župnije in potem pa je cel kup pomembnih dogodkov, posebno, poseben pečat pa je za župnijo pomenil prihod župnika Ignacija Lebana, ki je tam služboval 41 let in je bil, je ogromno dal na to, da se je vas, v vasi zaživelo kulturno življenje, ki so ga takrat izražali na razne načine, tudi z raznimi prireditvami kot so telovadba, so rekli, so imeli prav telovadbo na drogu, pa na krogih, pa parter. Privabili so ob eni prireditvi celo tisoč petsto ljudi jih je prišlo gledat te telovadce. Potem so imeli dramske skupine, celo, celo operete so peli.

Mogoče da Vas vprašamo, v katerem času, v katerem obdobju pa je ta župnik deloval pri vas?

Župnik je deloval od nekaj izpred prve svetovne vojne do nekaj izpred druge svetovne, 1938 je umrl.

Sedemdeset let je od njegove smrti.

V tem smislu postaja pač to njegovo prizadevanje še toliko bolj pomembno, ker je to čas, ko je bila pravzaprav tu Italija in je, so taka društva, slovenska društva pomembna.

Svoj pečat pa je dal, njegova desna roka, ki je bil organist, in je tudi vodil pevski zbor, mučenec fašistov Lojze Bratuž. On je vodil pevski zbor, on je imel tisto, to…

Bil je učitelj v Batujah, ne.

Njegov učenec je postal potem Julko Vetrih, ki je tudi dal svoj pečat, posebno v času po drugi svetovni vojni, to se po letu petinštirideset, ko se je kulturno življenje kar v primerjavi z ostalimi, z okolico v Vipavski dolini, je bilo kulturno življenje zelo močno, mislim, isto so nadaljevali s petjem, nadaljevali so s temi spevoigrami in, dobro, cerkveno petje pa sploh ni zamrlo praktično do, do zdajšnji, poznejših časov, to se pravi, redno je še do pred trideset let vodil petje on, zdaj pa ne more več, no, že šestindevetdeset bo imel 17., 16. marca.

In on je zaslužen za to, da imate dobro petje?

Da smo imeli takrat dobro petje. No, potem je nekako zamrlo.

Če bi povedal en pomemben člen duhovnikov je bil tudi Kofol, to je bil kaplan in prvi župnik. On je nekako s svojim prizadevanjem dosegel, da je Selo prešlo pod, mislim, pod faro Batuje sploh, ja, in je, to je pomemben sodelavec Slomška, je pisal drobtinice in ima ene dve izdaje svojih pridig, ki jih je pridigal. Niso tako kratke kot jih sedaj imamo, zelo dolge, po eno uro, pridige je izdal v posebni knjigi, dve zbirke so njegovih. In je pomemben zato, bi to poudaril, ker je potem izšel in je prvi, ki je v goriškem parlamentu govoril v slovenščini. No, potem druge župnike, ki so skrbel, ki so prvi pisali v slovensko, ali pa pisali v knjige. Pod fašizmom tudi Ignacij Leban je utihnil leta osemindvajset, tudi ni pisal več. Ni mogel prenest Italije, fašizma, ja.

No, imeli smo tudi pomembnega župnika iz stališča botanike. To je Alojz Filipič, bil je pa pomemben tudi kot botanik, bi je nekako tako za tiste čase po moji oceni, ko sem bil še otrok, kar politik, recimo živel sem v župniji Črniče, kjer nismo smeli prejemati Družine, časopisa Družine. Župnik Alojz Filipič se je pa tako znašel, da, ne vem na kakšen način, da smo mo, da smo hodili potem iz župnije Črniče iskati Družino v Batuje, ker v Batujah so jo pa lahko, so jo smeli prejemat. Jaz vem, da sem hodil vsako nedeljo, sem dobil, vsakič smo morali plačati to Družino in sem nesel tisti denar in enkrat sem celo zgubil pet dinarjev, ne vem, koliko je manjkalo, pol Družine, in potem je rekel: Nič hudega. Pa mi je dal še pet dinarjev, še naknadno sem povedal vnaprej, da mi manjka denar za vse družine.

(pesem)

Zdaj ko smo izvedeli, da sta se župnija Batuje in sosednja vas Selo nekako združili v enotno župnijo in je tam Vaša podružnica.

Podružnica, ja.

Vas vprašam, gospod župnik, kako usklajujete delo, kako se vaščani ene in druge vasi med seboj razumejo, kako sodelujejo, imate vse posebej, veliko skupaj?

Ja, v glavnem, je župnija, ne. Samo, ko ste me to vprašali, se mi je malo prišlo naprej, tukaj nenehno je bilo neko trenje med Batuje in Selo, ne, Selo bi hotelo biti malo več, Batuje ne da, ne, zmeraj je bilo in ko sem jaz prišel v Batuje nisem tega vedel, ma nekateri duhovniki niso hoteli priti prav zaradi tega, ker so se bali Sela in Batuj, ker je bila zmeraj neko nerazumevanje. Jaz skušam to, mislim, jaz sem prišel, da bom tukaj bil, ker nimam, zdej sem že starejši, pa da, mislim, skušam gradit in pomagat, da se razumemo, najbolj sem bil vesel letošnjega, jaz sem letos štirideset let duhovnik in so pripravili skupaj en spomin in so bili zelo složni. Sem rekel, štiridesetletnica, pa sem prav,…

Eno lepo darilo je…

Darilo. Mislim, da je bil Selo in Batuje zelo povezano. Se rekel, uspel sem vsaj toliko, ne, in sem zelo vesel tega. Mislim, imamo Selo je, mislim, včasih je bilo Batuje bolj gor vzeto in so imeli več, zdaj je v Selu, ne, je več mladine bilo, več pevcev in tega in so prevladali v teh raznih stvareh v Selu. Imamo pa tudi v Selu mašo, ne, enkrat na mesec je po posebnem protokolu, ki so reševali vsi škofje, so reševali vsi župniki, ker so hoteli v Selu zmeraj imeti več maš in to.

In zdaj imajo enkrat na mesec pri njih?

V nedeljo je enkrat na mesec, je pa redno vsak, mislim, enkrat, en dan, mislim, trikrat je v Batujah, trikrat je v Selu.

Tedenske maše.

In moram rečt, da so, tam je več starejših žena in to, je udeležba pri vsakdanji maši bolj, Rafael ne bo zameril, če, je več, ki prihaja k dnevni maši, ne.

No, potem je na kakšnem področju konkurenca celo dobra, če tekmujejo malo, kje bo več ljudi pri maši?

Ja, mislim, na nedeljo se ne pozna v glavnem, da je kaj več. Mogoče, če je deset ljudi več pri maši, ko je v Selu, ni, ni razlike, ne, ker ti Selci pridejo redno v Batuje k maši, posebno pa zdaj smo priče, da delajo pločnik in bodo razsvetljava, se bodo tudi Selci lepo sprehodili v Batuje in prišli lahko k maši.

Iz tega že nekako razumemo, da je to možno opraviti peš, da to niso take velike razdalje. Ravno toliko, da se ločite med seboj po imenu, drugače ste pa sosedje.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Dobro. Kako pa je organizirano recimo župnijsko življenje pri vas. Mogoče bi začeli kar z otroki, z veroukom. Pa vprašam Vas, gospa Majda, Vi ste katehistinja: Kako je to delo z otroki organizirano?

Ja, kot je že župnik povedal, je pri nas približno sedemdeset veroukarjev, razdeljenih v sedem skupin. Župniku pomagamo, pač po naših močeh, kolikor lahko, Rafael in jaz. In v tem letu se nam je pridružila še Petra. Potem imamo pripravo na birmo, ki poteka posebej in pripravo na prvo sveto obhajilo, s tem da birmanci tudi sodelujejo pri bogoslužju, mogoče s prošnjami, s pripravami raznoraznimi in te priprave pa izvaja, mislim, vodi župnik, kolikor potrebuje pomoč mu stojimo ob strani.

Kaj pa starši, koliko stojijo ob strani tem svojim veroukarjem, gospod župnik?        

Ma ja, sej tako, ko je obhajilo so kar navdušeni, pa ko je birma so navdušeni, pa pridejo. In zdaj pa ugotavljam, imam pripravo na prvo obhajilo, da imam tudi mašo, zdaj ene par let je kar šlo, letos pa nekam šepa, ni vse najboljše in potem so včasih težave, ne. Ne čutijo te potrebe, da se bi prav tudi duhovno pripravili, ne.

Z otroki pri verouku to po navadi še gre, kaj pa mladina? Kako je z mladino v teh krajih?

O, to je ena boleča, za vse duhovnike, ravno kdaj sem poslušal je go, po radiu vašem tudi Ognjišče je govoril specialist za mladino iz Maribora, da je v glavnem ta problem povsod, ne. Ni, ni, ni nevemkakšnega odziva, tudi na celi Vipavski. Jaz ko sem prišel s Krasa pred leti sem govoril, da bo, pa niso hoteli poslušat naši duhovniki, ne, na Vipavskem, ko so imeli še tako, ma je prišlo tisto, kar je bilo, tisto, kar smo že živeli na krasu ali pa na koprskem, a ne, težave, ne, z mladino.

Mogoče, kako pa je bilo v vajinem času z mladimi? Če se vidva spomnita, tam ko sta bila tako po birmi?

Ja, v našem času, v moje času, to je, ko recimo pri birmi sem bil leta štiriinšestdeset, to se pravi dvanajst let star, s petnajstimi leti, tisti, ki smo končali enkrat osemletko, ne, smo še zmeraj vsi iz moje vasi vsi, in še danes vsi obiskujemo cerkev, no, in hodimo k nedeljsko maši še vsi. No, zdaj pa, ko učim verouk, v glavnem učim zadnje razrede, in me tako, spremljam še tiste, ki prihajajo tudi redno, ali pa bom rekel, vsaj občasno k maši. Redno je vsak približno ta deseti, občasno bom rekel pa pride do tretjina tistih veroukarjev, ki sem jih učil. Se pravi sedemdeset procentov ljudi, sedemdeset procentov veroukarjev zdajšnjega devetega razreda ne pride več v cerkev, mislim to v Batuje, če hodijo kam drugam, ne vem, ampak mislim, da ne gredo nikamor.

Moje versko izobraževanje po osnovni šoli, saj jaz sem šla v Gorico, v srednjo šolo, sem imela veliko srečo, da sem hitro vstopila v skupino gospoda Vinkota Kobala, na kapeli je takrat še on bil, smo imeli srečanja vozači, ne, kot se je imenovalo za Ajdovščino, ker potem smo šli na vlak. In sem se zelo lepo dobila z njimi in tudi sodelovala vsa štiri leta potem v Novi Gorici. Spominjam se tudi, da smo hodili kar nekaj mojih letnic na duhovne vaje v Vipavo, je imel gospod Berce, tudi zelo bogat človek. In tako da sem, se mi zdi, kar ohranila dobro te stvari v tistih letih.

Ko kar je opažat zadnje čase med mladino je morda zaskrbljujoče, ampak upat moramo, da se bodo stvari spremenile, da se bodo vrnili. Kaj pa tisto jedro župnijske skupnosti, kdo so to pri vas? Katere skupine, kaj deluje?

Pri nas deluje molitev živega rožnega venca, ki je tudi nekako jedro, bi rekla, mogoče tiho jedro, ne, tako, ne tako znano. Imamo trenutno šestdeset rož, se trudimo, da če nam smrt kakšnega pobere ne slučajno.

Šestdeset rož?

Ja.

Ne, šestdeset, ja šestdeset molivcev.

Tri rože, ja, te molivce kar v redu nadomestujemo z mlajšimi, ne, tej ki smo zadolženi za te stvari, mislim da to kar teče v redu.

Drugače je pa bolj občasno, ne, misijon pa…

Molitveni dan, ko imamo zdej za tisto, za Kristusa Kralja, potem imamo nekaj me mene zelo veseli, ker imam neko notranje nezadoščenje tudi, že deset ali več, dvanajst let imamo vsak mesec v četrtek v Selu molitveno uro in tam se zbere tudi petnajst ljudi, ki moli pol ure sami in potem še pol ure skupaj in potem je maša in v petek pa isto v, tudi v Batujah, ne, tako da imajo ljudje možnost, da tudi se duhovno in tisto poglabljajo in spremljajo delo, ki ga opravljamo, ne.

Še Karitas.

Ja, Karitas deluje v naši župniji, ta se trudijo, tej, jaz sicer sama nisem pri Karitasu, so drugi, ne, je kar dejavna ta organizacija, obiščejo starejše ali pa bolne ob velikih praznikih, ob Božiču, Veliki noči, da jim voščijo, ne. Potem za Binkošti priredijo srečanje, tudi se potrudijo, da pripeljejo v cerkve, v cerkev te ljudi, ker ne morejo drugače, ne, in poskrbijo. Prejmejo zakrament bolniškega maziljenja in potem še družabno srečanje po maši, ne, mogoče še kakšna druga, miklavževanje tudi pripravijo, Karitas skupina, ne. 

To je bilo. Kako je bilo letos.

Zelo lepo.

No ja, še nekaj bi jaz tukaj dodal, zelo za bolne tudi jaz skrbim vsak mesec obiskujem in imam to, eno tako veliko zadoščenje, da spremljam, v glavnem tisti, ki želijo, ker nekateri ne želijo, imam zmeraj enih deset, dvanajst, tudi petnajst obhajancev na domu, ne. Na primer Rafael svoji tašči tudi nosi vsako nedeljo obhajilo, da je tudi to duhovna p, jaz mislim, da je, ravno zdaj sem nekje bral, da je zelo pomembno delo z ostarelimi, bolnimi, da ne smemo jih zapustiti, ko ne morejo več v cerkev priti, ne, in je tu, da, da se tudi to, da tudi s tem pričujemo pred drugimi, da bodo slišali, ne.

Gotovo.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ

O nedeljski maši še nismo nič rekli. O sodelavcih, o pevcih. Gospa Majda.

Ja, v zadnjem času pri naši nedeljski maši sode, imamo kar ljudsko petje. Ob večjih praznikih pa se zberejo pevci iz Sela, organizirajo na hitro pevski zbor, ga obnovijo ali ne vem niti kako se pripravijo in imajo organista Martina Maiti, včasih potem nam zapojejo dekleta ali pa nekatere so že mame tudi, nam pripravijo kakšno presenečenje z modernejšimi pesmimi in tako. Jih vodi Klara Remec, v zadnjih nekaj nedelj pa je začel naš nov organist, mlajši, Luka Vetrih, ob tej priliki tukaj mu želim veliko uspeha in kar korajžno naprej, da nas bo vse razveseljeval v cerkvi. Imamo tudi že v Batujah obnovljene orgle cerkvene, v Selu pa imamo nove orgle, pred dvema mesecema blagoslovljene, ne. Otroško petje v župniji pa vodi občasno Mirjam Ušaj tudi, to so mlajši otroci, ne, samo ker se tako podvojuje tej otroci nekje kot ministrantje in potem kot pevci, ne, potem moramo malo kombinirat, ker jih ni toliko, da bi lahko bila pevski zbor in še ministrantje pri oltarju, ne, običajno kdor je priden je priden na več področjih, ne.

To je res, ja. Tisti, ki so strežniki, tako so rekli, da moramo Primorci rečt, strežniki, ne, in poleg tudi pevci, tisti, ki niso nič, niso nič, ne, je zmeraj tako.

Ja, slišala sem, da imate pač v Batujah obnovljene, v Selu pa prav nove orgle, mogoče kakšna beseda več o tem, to ni majhen dogodek za župnijo.

Ja, orgle so bile takrat, te, ki jih imamo zdaj v Batujah, zdaj so sto let stare, ne, in so Zupanove pnevmatske orgle. So bile v slabem stanju in smo jih preuredili pred par leti, štiri ali koliko je, gospod, ja smo uredili jih. V Selu so bile tudi take, druge izraz, ali so bile bolj slabe, in potem, ko, tako je zmeraj, kadar je v Batujah nekaj novega, mora biti tudi v Selu nekaj novega, ne, in potem odbor, ki se je ustanovil v Selu, so sklenili, da rajši nove, kakor da bi tiste stare, ki niso bile za popravit, se naredi. Jaz sem bi malo skeptik, nisem bil navdušen od začetka, tudi na škofiji ni bilo vse prav, no zdaj smo uredili, orgle so in moram tukaj javno pohvaliti, da so majhna vas, ki ne šteje niti štiristo ljudi zbrali skoraj, ni še vse poplačano, šestdeset tisoč evrov, ne. Je tukaj prav res, najbolj pomembni so pa Mario Maiti, ker je ona nekako.

Družina.

Družina vsa njihova, ki je sodelovala in vozi ta voz naprej. Tudi za petje in štirideset let že sodelujejo in pojejo pri vseh mašah in priskočijo na pomoč, kadar ne vemo, kaj, kdo bi pel v nedeljo.

(pesem)

Zdaj ko smo povedali pač to in ono o župniji Batuje in o podružnici Selo, o tem, kaj se pri vas dogaja, bi vas pa vprašala, najprej Vas, gospod župnik, potem pa seveda tudi oba sogovornika, gospo Majdo Novak in Rafaela Krkoča. Za kaj bi se Bogu posebej zahvalili v vaši župniji, v Batujah, kaj je tisto, kar vam vliva upanje, kar vas bodri, kar vam daje veselje do dela?

Ja, jaz se zahvalim najprej, da me je Bog poslal tukaj, ne, Božji načrti so včasih čudni, sem tukaj, se trudim kot znam kot morem in najbrž bo zmeraj slabše, ker postaja človek starejši, pa tak, pa ne more, ma sem zmeraj vesel, pa tudi z raznimi sodelavci, četudi me včasih malo tako, da ne znam, da sem preveč oster. Batujci me zmerja kritizirajo, da ne znam nikoli pohvalit, tak človek sem in ne morem iz svoje kože, ne. (smeh) Sem pa zadovoljen in vesel, ne, z raznimi, materialno smo zelo, zelo veliko naredili v teh letih, ne, Jaz imam zdaj urejeno župnišče in ne bi rad kam šel proč, mislim, ker si moraš uredit stvari, četudi, ne vem, gospodinjstvo pa to ni, sem pa vesel vseh mladih, včasih misliš, da bo tako, tako, pa tisti, ki so najslabši bili, pa te razveselijo, ne, uredijo vse stvari, se poročijo cerkveno, ko sem mislil, nikoli, kje bo se, ne, pa te razveseli. Pa kakšna, zdaj imamo že nekaj porast tudi rojstev, letos smo imeli šestnajst krstov, ker, in samo štiri pogrebe.

Tako da imate celo pozitivno bilanco, kar je…

Potem pa Batuje izgleda, da bo zelo se bo, mislim, prebivalci prihajajo, nove gradnje so, cela, celo naselje novih gradenj in potem veliko industrije je, je cona in to, tako da ima neko perspektivo naprej, smo zraven te hitre ceste in je tudi v tem pogledu, je bodočnost vasi Batuje in Selo, ne. Mislim, da bo ostalo in da bo na, tudi se dvigalo po prebivalstvu, ne, in tudi po kristjanih, upamo, ne.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Kaj bi vidva dodala.

Jaz bi se Bogu zahvalila, zato da sem bila rojena v takem lepem kraju. Meni je všeč tukaj, ne vem, če bi zamenjala, ne. Potem da sem svoje življenje tudi tako zastavila. Srečala moža, ki je tudi veren, si ustvarila družino in da lahko to peljem naprej, ne. In sem tudi zadovoljna, ko vidim, da pri verouku včasih obupaš, ne. Misliš, da nisi nič naredil, ne. Pol te tudi otroci razveselijo, kot je povedal župnik.

Ja, sta že skoraj vse povedala, to se pravi, jaz bo samo malo potem, samo o svoji familiji povedal. Jaz sem se preselil v Batuje, poročil sem se, prišel sem, z Batujko, prišel sem za zeta. Ona je bila edinka, sirota brez očeta, no, potem sva imela pa sedem otrok in zdaj čakava osem vnukov, osmega vnuka, in bi se Bogu zahvalil za njih in obenem izrazil želje, da bi ostali verni.

Naša oddaja se počasi približuje koncu, zato se Vam, gospod župnik Ivan Maslo, gospa Majda Novak, gospod Rafael Krkoč, lepo, lepo zahvaljujem za vse kar ste tukaj povedali o svojem kraju. Preden pa zares končamo, se bi Bogu in sveti Ani, zavetnici Batuj, in svetemu Mihaelu, zavetniku Sela, priporočili, vašo župnijo, vas osebno, vse tiste naše poslušalce, ki nas zdajle poslušajo. Sveta Ana in sveti Mihael.

Prosita za nas.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljske svete maša v Batujah so vsako nedeljo ob deveti uri, prvo nedeljo v mesecu pa je sveta maša tudi v Selu in sicer ob desetih trideset. Med tednom so tri maše v Batujah in tri v Selu. Življenje v župniji Batuje so nam predstavili župnik gospod Ivan Maslo in njegova sodelavca gospa Majda Novak in gospod Rafael Krkoč. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Pogovor je posnel Bojan Jurešič.    

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.