ŽUPNIJA MIREN (5)

1. del

2. del 

ŽUPNIJA MIREN.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Miren. Zato so zdajle z mano tukaj v koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Ciril Cej in njegove sodelavke oziroma sodelavci: Andrej Budin, Hermina Možina, Tadeja Štanta, Cirila Pregelj in Tanja Arčon. Lep pozdrav vsem skupaj.

Dober dan.

Župnija Miren. Kje leži, kakšna je nam bo povedal kar gospod župnik.

Župnija Miren se nahaja tik ob državni meji z Italijo, ob reki Vipavi, le nekaj kilometrov nižje od Gorice v dekaniji Šempeter. Miren sodi med najstarejše župnije na Goriškem, raziskovalec zgodovine slovenskih župnij doktor Janez Hefler ugotavlja, da sega nastanek Mirenske župnije vsaj v 11. stoletje. Prva znana pisna omemba pa je iz leta 1247, ko je našteta na seznamu župnij v enem od arhidiakonatov tedanjega oglejskega patriarhata. Omenjeni dokument grani mestna knjižnica Gvarnerjana v Furlanskem kraju San Daniele. Zavetnik župnije in župnijske cerkve je sveti Jurij, ki je bil posebno češčen v srednjem veku. V glavnem oltarju imamo njegovo lepo podobo, ki jo je naslikal znani goriški slikar Klemente de Neri. Ob praznovanju sedemsto petdesete obletnice prve znane omembe župnije 1997-ega pa smo mu v niši na pročelju cerkve postavili kip iz umetnega kamna, ki ga prikazuje v boju z zmajem, simbolom zla, in ga je izdelal akademski kipar Marjan Konič. Poleg osrednje vasi Miren, so del njene župnije še vasi Orehovlje, Vrtoče in zaselek Jerabišče. Do leta 1947 so spadale pod župnijo Miren še vasi Rupa in Peč, ki pa sta po razmejitvi po drugi svetovni vojni prišli pod Italijo.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Sedaj celotna župnija šteje dva tisoč sedemdeset prebivalcev, lani je župnija izdala zelo lepo knjigo Župnija Miren skozi stoletja, ki obsega tristo dvaindevetdeset strani, v njej je zapisanih mnogo zgodovinskih drobcev iz naše preteklosti, nekaj pomembnejših osebnosti nam bo iz nje predstavila katehistinja Tadeja.

Ima župnija Miren tudi kakšno podružnico?

Župnija Miren ima podružno cerkev svetega Avguština v Orehovljah, ki je bila prav lepo obnovljena leta 2002. Druga podružnica pa je romarska cerkev žalostne Matere Božje na Mirenskem gradu, ta je že bila predstavljena na radiu Ognjišče pred nekaj leti, ko ste predstavljali romarska svetišča v Sloveniji. Ob tej cerkvi bivajo v misijonski hiši redovniki lazaristi, ki so prišli na grad leta 1913 in so oskrbniki cerkve. Posvečajo pa se tudi vodenju duhovnih vaj, ljudskih misijonov po župnijah in drugim dejavnostim. V zadnjih letih se zlasti duhovnik, doktor Peter Žakelj posveča delu z mladimi iz župnije Miren in vse dekanije Šempeter. O tem nam bo nekaj več spregovorila študentka Tanja. Na gradu se odvijajo še druge dejavnosti, vsakoletni katehetski simpozij, razni tečaji in srečanja za duhovnike, oratorij za otroke in še kaj, zdi se, da je trenutno najbolj dejavni duhovni center v koprski škofiji. V skupnosti lazaristov so štirje duhovniki in en redovni brat, od leta 1960 je na gradu tudi samostan sester usmiljenk, v njem je občasno bivalo tudi nad šestdeset sester, sedaj jih je petnajst.

IZ FARNE KRONIKE.

Potem ko nam je gospod župnik Ciril Cej tako lepo predstavil župnijo Miren pa mogoče pokukamo še v njeno farno kroniko. Nekaj o tem nam bo povedala Tadeja Štanta.

Sedanja župnijska cerkev je že tretja. Poročila pravijo, da je prva stala bližje reki Vipavi, vendar njena lokacija ni znana. Reka Vipava jo je pogosto poplavljala, zato so novo zgradili na sedanjem mestu, verjetno v 15. stoletju. Po letu 1800 je bila cerkev v tako slabem stanju, da je bila ovita v jeklene žice in neometana, župnik Krištof Spolad je po mnogih posvetih in iskanju soglasja s takratnimi državnimi oblastmi dosegel, da so jo porušili in v letu 1827 na istem mestu zgradili novo, sedanjo. Tlak cerkve so dvignili za približno tri četrt metra, da bi tako preprečili morebitno poplavljanje, to se je izkazalo za dobro tudi v letošnji poplavi. Cerkev je ostala na suhem.

So pa verjetno v vaši župnijski kroniki zapisani tudi kakšni ljudje, ki se jih posebno radi spominjate. Mogoče kakšno besedo še o tem, Tadeja.

Prvi znani Mirenski župnik je bil Voltiza Skolaris, omenja se v letu 1274. Nekaj časa je bil župnik v Mirnu duhovnik Kancijan iz Gorice, poročilo o njem piše, da se je odlikoval po svoji učenosti, nravnosti in kreposti, leta 1313 je postal škof v Novem Gradu v Istri. Vseh do sedaj znanih imen župnikov je osemindvajset, naj predstavim še nekatere med njimi.

Že prej omenjeni Krištof Spolad je bil v Mirnu od leta 1823 do 1850. Bil je graditelj sedanje cerkve in župnišča. Svoje življenje in delo v Mirnu je opisal v posebni spomenici, ki jo hrani župnijski arhiv. Župnik Ivan Rojc je bil v Mirnu od leta 1907 do 1915, bil je navdušen somišljenik Janeza Evangelista Kreka in njegovih krščanskih socialnih idej, kmalu po prihodu v Miren je ustanovil čevljarsko zadrugo, za tisti čas je imela sodobne prostore in stroje. V začetku prve svetovne je bila zadruga z delavci in stroji prenesena v Mozirje v Savinjski dolini. Tu je nadaljevala s svojim delom za potrebe Avstro Ogrske vojske, s tem je bilo okrog sto mladih fantov in mož rešenih odhoda na fronto. Župnik Ivan Rojc je leta 1910 ustanovil Marijino družbo in istega leta je za župnijsko cerkev oskrbel nov križev pot. Ko se je Soška fronta razširila tudi na naše kraje, so ga ob odhodu v Begunstvo vzeli s seboj. Med prvo svetovno vojno so bile cerkve v župniji močno poškodovane, Obnova le teh se je odvijala v času župnika Oskarja Pahorja, Župnik je bil v Mirnu od leta 1924 do leta 1964. Poleg mnogih povojnih gradbenih del je bil zelo skrben in dejaven dušni pastir. Posvečal se je vzgoji mladine in Marijini družbi. Sadovi dela z mladino so bili tudi številni duhovni poklici, v njegovem času je bilo kar dvanajst duhovnikov, dva redovnika, štiri redovnice. Župniku Oskarju Pahorju je bila v veliko pomoč učiteljica Vera Lestan. Med vojno je bila ubita in je med kandidate za mučence dvajsetega stoletja. O njej je župnik Pahor napisal, nesebična, idealna pomočnica za versko življenje otrok in mladine.

(pesem)

Spoznali smo župnijo Miren, pokukali smo v njeno zgodovino, kakšen pa je utrip pastoralnega življenja v župniji pa nam bo zdaj povedal gospod župnik Ciril Cej.

Župnijsko življenje je dokaj razgibano in dejavno, župnijski pastoralni svet šteje dvajset članov in je zavzeto vključen v pastoralno delo. Imamo štiri ključarje, ki skrbijo za gospodarske zadeve v župniji. Ko smo v letih 2008 in 2009 prenavljali ostrešje ter notranjščino in zunanjščino župnijske cerkve, smo ustanovili še poseben gradbeni odbor, ki je opravil pomembno poslanstvo in omogočil, da so vsa dela zelo lepo potekala in uspela. Imamo skrbnega cerkovnika Jožeta in pomočnika Lučkota, lepo prizadevnega pevovodja in organista Andreja, ki bo sam predstavil svoje delo, zelo obetajoča pa je tudi mlada organistka Eva. Župnijski pevski zbor šteje triintrideset članov in je zelo dober, v katehetsko delo je vključenih šest katehetov in šest animatorjev birmanskih skupin. Imamo skupino ministrantov, zelo dejavna je župnijska Karitas, ki jo bo predstavila voditeljica Hermina. Ona je vključena tudi v biblično skupino in je s še dvema sodelavkama krasilka naše cerkve. Imamo še dve zelo pridni čistilki župnijske cerkve in eno čistilko in krasilko podružne cerkve. Bralcev Božje besede imamo petindvajset, za verski tisk in njegovo razdeljevanje skrbi Cirila Pregelj, ki bo tudi sama predstavila to delo. Skupino pritrkovalcev vodi ključar David, on s svojo skupino zadnja leta tudi pripravi v župnijski cerkvi lepe jaslice. Vsako leto pred Božičem izdamo župnijsko glasilo Zvon svetega Jurija v katerem predstavimo dogajanje v župniji v tekočem letu in ga pripravi posebna skupina.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod Andrej Budin, Vi ste pevovodja in organist. Kako pojete v Mirnu?

Ja, pojemo mnogo, včasih preko naših moči, ampak nam je to tudi v veselje. Če bi malo povedal o našem zboru, je zgodovina kar pestra. Prva pisna omemba našega zbora sega v leto 1889, ko je bil naš zbor povabljen, da poje na novi maši gospoda Gergoleta v Doberdobu. Takratni kaplan Kalin je pripravil taki program, da bi bil v čast tudi vsakemu stolnemu zboru. Torej, začetki našega cerkvenega petja pa segajo še mnogo dlje. Naj omenim leto 1830, ko so bile postavljene nove orgle in sigurno tudi še prej. To bi bila lepa naloga za mladega muzikologa, da bi to raziskal in kaj napisal o tem. Mogoče bi ugotovil tudi do kdaj je naš zbor pel samo v moški zasedbi, kdaj so se priključili ženski glasovi. Verjetno se je to zgodilo po odloku papeža Pija enajstega, ki je dovolil, da v župnijah kjer ne morejo vzdrževati 'schola cantorum', kjer so peli dečki sopran in alt, da lahko to nalogo prevzamejo ženski soprani in alti. Repertoar našega zbora je izredno širok, seveda najraje imamo naše primorske skladatelje, od goriških Vodopivca, Bratuža, Komela, Premrla, Trošta, od Tržaških pa Vrabca in Maliča, od slovenskih pa nam je najboljši Alojzij Mav, Kimovec, Vavken, Cvek in še bi lahko naštevali. Naš zbor zajema tudi mnogo iz evropske glasbene zakladnice, saj je med desetimi latinskimi mašami, ki jih pojemo, so kar štirje velikih evropskih skladateljev Schuberta, Haydna in Gruberja. Z mnogimi pesmimi so pa zastopani tudi drugi. Za ekumenske potrebe pa naš zbor sega tudi v bogato pravoslavno liturgično glasbo. Ne smem pozabiti naše tradicije, naš zbor že osemdeset let poje pasijon po svetem Mateju, ki ga je zložil skladatelj Kimovec, tako da smo ga sedaj zapeli že več kot stokrat, ker večkrat ponovimo na Cvetno nedeljo tudi na Mirenskem gradu. Kronista je pel največkrat moj oče, ki je bil kar dvainpetdeset let organist v Mirnu, vsa zadnja leta pa pojem sam, s tem da smo imeli pa nekajkrat v gosteh gospoda lazarista Vinka, da je prevzel to nalogo. Kristus je po navadi domači župnik, sedaj zadnja leta poje to gospod superior na gradu, gospod Zdravko Pogorelc, vloge pa pojejo kar pevci. Posebno ljubezen imamo tudi do božičnih pesmi in to je poseben razlog. Pred tridesetimi leti smo bili organizatorji prve Božičnice na Mirenskem gradu in to je v glavnem za naše pastoralno področje, včasih pa povabimo kakšne goste in za vsako leto moramo pripraviti seveda nove božične pesmi in to se jih kar nabere.

Kako pa vključujete mlajše pevce, kako jih dobite, to je po navadi pri zborih kar najhujša zadrega.

Ja, mlajši pevci, to imamo, tudi mi imamo ta problem. Hvala Bogu, da zdaj imamo samo nekaj mladih pevki, ki študirajo tudi solo petje in so na v veliko pomoč in seveda mlada organistkinja Eva, ki tudi z veliko ljubeznijo spremlja zbor. Naš zbor ne deluje samo v župniji, ampak ima tudi mnogo vabil in želja za nastope izven župnije, tako da jih je včasih kar preveč in jih ne moremo vse realizirati. Najbolj nam je ostalo v spominu turneja po Nemčiji leta 1986, ko smo bili povabljeni, da pojemo na katoliškem dnevu, 'katoliken tah', v Aachnu. Takrat smo imeli tudi samostojen koncert v Münstru. Na poti so nas sprejemali za prenočevanje redovne sestre, v Münstru pa smo bili po katoliških družinah. Leta 1995 je pa naš rojak, lazarist Lojze Grilj obhajal zlato mašo in nas povabil na Sardinijo. Tam je preživel skoraj vse svoje življenje, tako da mu domačini radi pravijo padre Grilo. Najprej smo peli na novi maši, imeli smo tudi samostojni koncert v Sassariju, potem so pa poromali v Sardinske hribe, to je bilo četrtega oktobra, ko praznujejo svetega Frančiška. Naš zbor poje tudi mnogo za potrebe dekanije in pa obmejnih škofij. Tako nastopamo mnogokrat v Ogleju, na raznih obletnicah, in na Sveti Gori. Mnogo pojemo tudi za naše zamejske Slovence v Rojanu pri maši, ki jo direktno prenaša radio Trst A, pri naših rojakih v Ronkah, pri Slovencih v Milanu, v Karminu in še kje bi se našlo. V Sloveniji pa seveda vsakokrat, ko gremo na potovanja pojemo v naših romarskih cerkvah, pojemo tudi smo peli v ljubljanski stolnici, mariborski stolnici in še mnogo drugje.

(pesem)

Kako pa je sicer z mladimi oziroma z otroki v vaši župniji. Tadeja, kako je organiziran verouk?

V Mirnu nas je šest katehistov plus župnik. Vsak od katehistov ima po en razred, imamo mesečna srečanja, trudimo se za čim boljši verouk, katehetsko delo s tem ko si med sabo izmenjamo izkušnje in usklajujemo. To katehetsko delo mislim da teče v redu v naši župniji. Župnik se zelo trudi z nami, je zelo potrpežljiv s kateheti, nam dopušča veliko svobodo, nas spodbuja, to, no.

Zelo pomemben trenutek v življenju vsakega mladega kristjana pa je tudi sveta birma. O tem, kako se v župniji Miren pripravljate nanjo pa nam bo nekaj povedala Tanja Arčon.

Moj mnenje je, da nam vera daje v vsakdanjem življenju tiste oporne točke, ki jih potrebujemo, ko dozorevamo, si ustvarjamo družino, živimo v skupnosti ali smo sami pred Gospodom. Vendar pa je še posebej mladim včasih težko razumeti, kaj je za njih vera. Da bi jih na prijem darov Svetega Duha kar najbolj pripravili se za to trudi skupinica mladih animatorjev k katere spadam tudi sama.

Priprava na birmo v župniji traja dve leti, ko smo skupaj si povemo, kaj smo delali, se igramo kakšno igrico, kaj zapojemo, potem pa pride na vrsto tisti težji del, pri katerem je potrebno tudi malo razmišljati, kar pa se mladim dan danes včasih zdi kar od več. Po učbeniku Največja pa je ljubezen skušamo odgovoriti na nekaj najpogostejših vprašanj, ki se našim birmancem porajajo med odraščanjem, o odnosih, prijateljstvu, ljubezni, starših, šoli, poštenju in podobnem. Priznam, včasih je prav težko, vendar pa je potem toliko lepše, ko vidiš, da se začne vsaj kdo po birmi udeleževati mladinske skupine. Na Mirenskem gradu, ki je tudi del naše župnije ima namreč sedež društvo Vincencijeva zveza dobrote, ki se zelo trudi na področju mladinske pastorale. Med pripravo na birmo imamo z birmanci dekanijska srečanja, križev pot na Mirenski grad, duhovne vaje in tako dalje, po birmi pa se lahko birmanci udeležijo sprva mlajše, nato starejše mladinske skupine, kasneje pa tudi študentske skupine. Seveda se lahko vključijo tudi k pevskemu zboru, prostovoljcem, bralcem Božje Besede. Vsak torej lahko v župniji najde prostor zase, kjer bo vero krepil in v njej rastel.

V župniji imate seveda tudi Karitas, o tem nam bo nekaj več povedala gospa Hermina Možina.

Župnijska Karitas Miren šteje dvanajst stalnih in nekaj občasnih sodelavk in sodelavcev. Začetek našega delovanja sega v leto 1990. Vsi poznamo številne težave in probleme s katerimi se sooča Karitas danes. Posebno mesto imajo v naši župniji starejši in ljudje v stiski, ki jih obiskujemo za Božične in Velikonočne praznike ter ob rojstnih dnevih, bolne pa redno skozi vse leto. Obisk in pogovor jim veliko pomeni. Ljudem v stiski pomagamo na različne načine, najbolj pomembno je, da vse spremljamo, se zanimamo za njihove potrebe in razmere ter ostajamo z njimi povezani, tako gradimo most zaupanja in lepe medsebojne odnose. Z našimi sodelavci smo vključeni v številna dogajanja v župniji, razna srečanja, praznovanja, krašenje cerkve, ob zadnjih poplavah je bil naš kraj med najbolj prizadetimi. Obiskali smo vse prizadete družine in se povezali z našo občino, z Rdečim križem in socialno službo, da bi tem ljudem čim prej pomagali. Nekaterim družinam je voda zalila vse, kuhinjo, dnevne prostore, spalnice in uničila vse električne aparate in pohištvo, Bog nam pomagaj, da bi rešili čim več stisk na tem področju. Redno skrbimo za svoje duhovno življenje, da bi mogli pomagati drugim. Spodbude in moč za uresničitev številnih nalog črpamo na mesečnih srečanjih pod duhovnim vodstvom našega župnika Cirila Ceja, kjer skupaj pregledamo opravljeno delo in načrtujemo nadaljnjo delo usklajeno z območno Karitas in škofijsko Karitas Koper. Povezani smo z našim Mirenskim gradom, sestre usmiljenke sodelujejo v naši župnijski Karitas, udeležujemo se raznih predavanj in srečanj na gradu. Sodelujemo pri sveti maši v domu ostarelih na Gradišču nad Prvačino. S sodelavkami obiščemo slabotne in bolne eno uro pred sveto šo in jim pomagamo, da se udeležijo obreda in pri maši tudi same sodelujemo. Mnogi ostareli nam zaupajo svoje življenjske preizkušnje, včasih izrazijo željo, da jih po maši obišče duhovnik. Njihovo sprejemanje bolezni, starosti, trpljenja in stisk nam odpira nove poglede na življenje. Z zaupanje v Božjo pomoč nam je v zgled in oporo. Zavedamo se, da sami ne moremo nič storiti, zato prosimo Gospoda naj še naprej obilno blagoslavlja naše delo.

V župniji Miren pa posvečate precej pozornosti tudi verskemu tisku. Gospa Cirila Pregelj, na kak način se tega lotevate?

Torej, v naši župniji se je ohranil običaj, da verski tisk prinašamo naročnikom na dom. To zajema Družino, Ognjišče, Misijonska obzorja in Mohorjevke. Spremenilo se je samo to, da so verski tisk nekoč z veseljem raznašali šolarji, v zadnjih desetletjih pa smo to vlogo prevzele upokojenke. V skupini nas je šest, ki se vsak petek, ko k nam pripeljejo Družino, potrudimo, da pride list še tisti dan do naročnikov. Istočasno razdelimo tudi mesečnike. Ostale revije, ki jih posamezniki vzamejo le občasno imamo v prosti prodaji, Mavrico dobijo šolarji pri verouku, nekaj revij pa prihaja po pošti direktno na naslove. V čem vidim prednost tega našega načina dela? Prav v tem neposrednem stiku z naročniki. V času ko verski tisk vedno bolj upada in ko so pisano besedo zamenjali drugi mediji, je še kako pomemben ta osebni stik, na ta način nekako uspevamo zadržati število naročnikov, žal pa so naročniki v glavnem starejši ljudje, ki jim veliko pomeni, da je v hiši prostor tudi za verski časopis, pogosto pa se dogaja, ko starejši umrjejo, mladi ne želijo nadaljevati s to tradicijo in enostavno prekinejo z naročnino. Pa še drugo prednost vidim v tem našem načinu dela. Mnogo starejši so sami in tudi fizično ne zmorejo več poti od doma. Srečanje z raznašalcem pa jim pomeni tudi osebni stik z župnijo in okolico, saj se tako radi pogovorijo z nami in nas sprašujejo o vseh mogočih stvareh. Tudi vsakoletno obnavljanje naročnine imamo urejeno tako, da ni vse naenkrat, saj je precej naših naročnikov naročenih na več listov. Ker prva številka Ognjišča za naslednje leto izide že ob Božiču, decembra pobiramo naročnino za Ognjišče. V januarju, v mesecu verskega tiska poberemo naročnino za Družino, februarja pa še za Misijonska obzorja in za Mohorjevke. Žal pa se število naročnikov Družine in Ognjišča iz leta v leto zmanjšuje. Zelo hudo mi je, ko moram ob iztekajočem letu na uredništva sporočati minus izvode. Hvala Bog pa ostaja število Misijonskih obzorij skoraj nespremenjeno, verjetno je to za to, ker je iz naše župnije izšel pokojni misijonar Ivan Štanta, ki je deloval na Madagaskarju in je tam tudi pokopan, pa še ena močna vez je z misijonarji in njihovim delom, to je svetišče Žalostne Matere Božje na Mirenskem gradu, kjer delujejo gospodje lazaristi in sestre usmiljenke, ki po zgledu svetega Vincencija misijonarijo po vsem svetu. Ker tudi redno zbirko Mohorjeve družbe in Mohorjev koledar smo prav zaradi teh osebnih stikov ohranili še v nekem zadovoljivem številu v primerjavi s sosednjimi župnijami. Žal pa je prav pri redni zbirki Mohorjeve družbe največji osip.

(pesem)

Izvedeli smo nekaj malega o župniji Miren, ki je, kot smo slišali zelo živahna. Čas pa se hitro izteka in zato smo že pri našem običajnem vprašanju: Kaj je tisto kar vas v vaši župniji najbolj nagovarja? Najprej morda Vi gospod župnik Ciril Cej.

Bogu sem hvaležen za veliko stvari. Najprej za sobivanje z mnogimi ljudmi v tej župniji, rad jih imam, z njimi delim veselje ob veselih dogodkih, to so na primer rojstva in krsti otrok, prva sveta obhajila, birme, poroke, torej srebrne in zlate, skupaj praznujemo župnijske in druge praznike, slavimo Boga in se mu zahvaljujemo z zelo lepimi bogoslužji. Z njimi delim tudi bolečino, kadar je hudo, ko pridejo preizkušnje in bolezni, tudi ko pride smrt. Takrat skupaj žalujemo in molimo. Vesel sem hvaležnosti bolnikov ob obiskih za prve petke in ob drugih priložnostih ali ostarelih, ko imamo srečanje zanje. Kot duhovnik spremljam te ljudi že osemnajsto leto. Živim z njimi, veselim se z njimi in molim z njimi. Ne vem, kako čutijo oni, povedal sem, kako živim in čutim svoje duhovniško poslanstvo med njimi jaz. Župnija ima zdravo in čvrsto jedro, to vidim zlasti ob pripravljenosti na sodelovanje pri mnogih sodelavcih. Še zlasti se je to pokazalo, ko smo obnavljali župnijsko cerkev in ob skupnem praznovanju ob sklepu teh del. To sem čutim tudi ob veselju med župljani, ko je lani izšla res lepa in za župnijo vsebinsko bogata knjiga Župnija Miren skozi stoletja, tudi sam sem izida te knjige zelo vesel.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Potem ko je gospod župnik tako lepo povedal nekaj o vas, pa je beseda vaša. Najprej Tanja Arčon.

Jaz sem vesela, ker sem se pač v tej župniji rodila, tukaj se zrasla, tukaj sem se naučila prvih molitev, pa prejela sem zakramente in tukaj sem začela svojo animatorsko pot, ki mi daje veliko veselja.

Gospa Cirila Pregelj.

Ja, v tej župniji sem pač začela svoje življenje in delovanje. Nanjo me veže toliko lepih spominov, raznih praznovanj, spominov na toliko lepih in plemenitih ljudi, s katerimi sem lahko živela in sodelovala in upam, da bo tako tudi za naprej.

Tadeja Štanta.

Jaz sem najbolj ponosna na zgodovino naše župnije, ker je tako dolga in bogata, tako duhovno kot tudi z dogodki.

In še gospod Andrej Budin.

Ko Slovenci praznujemo, prepevamo, zato so mi najbolj dragi naši prazniki, naše procesije, ko tako navdušeno prepevamo in to nam dviga dušo, razpoloženje in nas veseli. To je pa tudi naloga vere, da smo veseli.

Hvala za vse kar ste povedali, hvala, da ste prišli. Preden pa se poslovimo pa seveda še priporočilo k nebeškemu zavetniku župnije Miren.

Najprej k Devici Mariji, ki jo častimo kot žalostno Mater Božjo na Mirenskem gradu, k svetemu Avguštinu, velikemu spreobrnjencu in cerkvenemu učitelju in seveda k svetemu Juriju, ki nas uči boriti se in premagovati zlo in greh v nas samih in okrog nas, zato jih prosimo: Sveta devica Marija, sveti Avguštin in sveti Jurij.

Prosite za nas.   

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.