ŽUPNIJA PRVAČINA (7)

1. del

2. del

ŽUPNIJA PRVAČINA

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, v današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Prvačina. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Stanko Sivec in njegovi sodelavci oziroma sodelavke: gospa Boža Jelarčič, gospod Jože Fabčič in gospa Renata Vončina. Lep pozdrav vsem štirim.

Pozdravljeni.

Dober dan.

Dober dan.

Najbolje, da se kar lotimo, tako predstavitve kraja kot predstavitve župnije. Pa Vas prosim gospod Jože Fabčič, predstavitev nam vaš kraj.

Na Vipavskem so štiri vasi: Potoče se vse joče, Batuje se vse kuje, Selo je vse veselo, Prvač'na je vsa lačna. Tej pesmi se uporablja ime Prvač'na, v uradnih dokumentih se uporablja še en 'i' več, se sliši Prvačina. Večina domačinov uporablja kratko ime v pogovorih, kadar pa izpolnjujemo uradne dokumente pa dodamo še tisti 'i'. Prvačina je torej v Vipavski dolini. Dandanes bi rekli, da je pravzaprav na Goriškem. Približno deset minut vožnje nas loči do Nove Gorice, do Ajdovščine, do Komna ali do Štanjela. Tukaj pelje glavna cesta med Novo Gorico in Sežano. V Prvačini teče reka Vipava. Ob reki Vipavi je mnogo polj. Večina kmetov se ukvarja s pridelovanjem sadja in mimo nas teče tudi železniška proga. Cerkev v Prvačini je že od vsega začetka stala na istem mestu, na hribčku ob dolini. Od prvotne cerkve so ostali samo štirje stebrički, vzidani v zid za oltarjem. Za oltarjem je letnica 1450. Cerkev pa se prvič omenja leta 1319. Ti štirje stebrički niso vsi enako veliki, dva sta bila nižja, dva pa višja. Mogoče sta dva podpirala oltarno mizo, višja dva pa sta bila, da sta podpirala streho duhovniku. V času Turških vpadov je bila prvotna cerkev verjetno porušena, za sedanjo cerkev so umetnostni zgodovinarji ocenili, da je bila sezidana v sredini 16. stoletja. Po poročilu iz leta 1600 so bili v cerkvi trije oltarji: svetemu Andreju, apostolu, zavetniku cerkve, svetemu Nikolaju in še en oltar k svetemu Simonu in Judi. Proti koncu tega stoletja so postavili še dva oltarja. Enega svetemu Jožefu in drugega svetemu Antonu. In tedaj so tudi zgradili baročni oltar k zavetniku svetemu Andreju. Takrat so verjetno cerkev tudi povišali in podaljšali. Prizidali so zvonik, zakristijo. Nad zakristijo je sobica, v kateri je okno, s katerega je lahko prvaški baron, grof Koronini sodeloval pri maši, da se ni družil z navadnimi verniki. Oltarji pa so še nadalje se malo spreminjali. No, ob koncu 19. stoletja so oltar svetega Jožefa spremenili v oltar Rožnovenske Marije in po prvi svetovni vojni je oltar svetega Antona postal oltar Srca Jezusovega in zadnja sprememba kar se tiče oltarjev je bila še v sredini prejšnjega stoletja, ko so odstranili oltarja svetega Nikolaja in oltar svetega Simona in Jude. Preveč prostora sta zasedala in so sestavili raje kamnito prižnico. Župnija je tudi obstajala že v približno istem obdobju kot cerkev. Prvič je omenjena leta 1450, na Vipavskem je bilo samo nekaj župnij starejših od naše, se pravi župnija v Kamnjah, v Šempasu, v Šempetru in Solkanu, Mogoče je, da je bila naša župnija Prvačina prafara. Ni sicer dokazano, ampak iz podatkov v kronikah je razvidno, da so oddajali biro, dar, duhovniku tudi ljudje izven župnije. Podatki so za Renče, Dornberk, Rihnberk ali Branik in Temnica na krasu. Tudi župnija se je s časoma malo spreminjala. Do konca druge svetovne vojne je obsegala tudi Zalošče. Tudi vikariat Gradišče nad Prvačino je upravljala do leta 1973. V zadnjem obdobju spada v šempetrsko dekanijo, vmes pa je nekoč tudi spadala v dekanijo Dornberk.

Po tem kar ste povedali, gospod Jože, je najbrž našim poslušalcem tudi že razumljivo oziroma jasno, da je zavetnik župnije Prvač'na sveti Andrej.

Ja.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

No, kakšna pa je ta župnija v Vaših očeh, gospod Stanko Sivec?

Naša župnija šteje 1210 prebivalcev s približno 990 katoličani. Med nami so tudi pravoslavni in muslimani. Udeležba pri sveti maši je 11 procentna. Ob nedeljah imamo le eno mašo ob deseti uri in tudi sobotna večerna maša velja za nedeljsko, za tiste, ki v nedelja ne morejo se udeležiti maše. Pri nedeljski sveti maši sodeluje starejši ženski zbor s požrtvovalnim organistom in zbor ima redne tedenske vaje, razen v počitniških mesecih. Poleg tega zbora imamo mlajši mešani zbor: 16 žensk, štirje moški, ki je nastal pred poldrugim letom in zaenkrat sodeluje ob večjih slovesnostih: Božič, Velika noč, župnijski praznik. Pri maši sodeluje tudi sedem bralk in štirje bralci. Imamo štiri nadobudne strežnike. Na primorskem imamo za ministrante lep izraz strežniki. Ob praznikih se sodelovanje razširi v uvod v mašo, prinašanje darov, prošnje za vse potrebe. Torej več razgibanosti je ob večjih praznikih. Naša župnija, ki je skoraj pražupnija, ima najstarejšo krstno knjigo na Slovenskem. 1578. Razen treh obalnih župnij: Koper, Piran, Izola, Glede na druge okoliške župnije je naša manjša in nimamo vseh dejavnosti, ki jih današnji čas potrebuje. Naši župljani so se predavanj, izobraževanj in drugih udejstvovanj udeleži v Novi Gorici, Šempetru, Kapeli pri Novi Gorici, Mirenskem gradu in tudi v Gorici v Italiji. Spodnja Vipavska dolina ali Goriška ima na pretek duhovnih spodbud in gibanj, kjer naši župljani dobivajo duhovne spodbude, versko poglabljanje in priprave na krst in sveti zakon. V bližini Prvačine imamo dom upokojencev s 160 varovanci, kamor mesečno hodim z drugimi župniki, da jim delimo zakramente in jih spremljamo v njih trpljenju in življenjskih razočaranjih. Glede tega medžupnijskega sodelovanja se držim pravila subsidiarnosti, solidarnosti, sodelovanja, saj ni več župnije, ki bi bila samozadostna in bi mogla duhovno poslanstvo, ki se vsak dan bolj razširja, poglablja in specializira. Enkrat letno imamo romanje na Božje poti v bližini, ali tudi v Italijo: Barbana, Svete Višarje, Stara gora. Kam bomo šli se dogovorimo na pastoralnem svetu. Naši župljani veliko romajo posamezno, družinsko ali v manjših skupinah, kakor je Medžugorje, na razne Božje poti, kamor pač čutijo potrebo, da izpolnijo zaobljubo ali se vračajo na kraje otroških spominov, kjer jih je Bog in Mati Božja na poseben način nagovorila. Človek je bitje kraja in časa in to se odraža tudi na duhovnem področju, da je človeku nekaj krajše bolj blizu. Zdi se mi, da so romanja mini duhovne vaje, če so pripravljena, in učinki so vedno zagotovljeni, če je zraven tudi spoved in obhajilo. Drugače če teh priprav in teh duhovnih spodbud ni je, bi rekel neki duhovni izlet. S krajevno skupnostjo imamo prav dobre odnose.  Se obiskujemo, sodelujemo, načrtujemo v nekem pogledu. Na primer na praznovanje svetega Cirila in Metoda, 3. julija, ki je tudi praznik krajevne skupnosti. To praznovanje se je začelo leta 2006, ko je krajevna skupnost Prvačina izdala brošuro o dogodkih 5. julija 1920, ko so ljudje v procesiji, takrat smo bili že nekako pol pod Italijo, s slovenskimi zastavami in s prvačko plehmuziko so prihajali k slovesni sveti maši. Karabinjerji so hoteli praznovanje preprečiti, domačini pa se niso dali. Orožniki so streljali na procesijo in jih ranili 7, od katerih nekateri so morali pomoč iskati v bolnišnici. V spomin na ta dogodek so postavili spominsko ploščo na cerkveno stopnišče. To je bilo leta 2008. In še nekaj je zanimivo za našo župnijo: od leta 2003 imamo vsako leto ob praznovanju župnijskega zavetnika Andreja razstavo, ki je do zdaj krajevno obarvana. Po vsebini je tako: so bile 2003 slike Marice Kobal iz Gradišča, 2004 gobelini naših žena, ki so jih same izdelale, 2005 naša dediščina, stari predmeti, ki so jih gospodinje in gospodarji rabili včasih, 2006 naša duhovna dediščina, to so duhovni nabožni predmeti, verske knjige, misali, brevirji, stari križi in tako, leta 2007 ročna dela naših žena, vezenine, šale in tako naprej. 2008 nismo imeli razstave zaradi misijona, ki je bil ravno v tistih dneh. 2009 ikone slikarske Albine Nastran iz Škofje Loke, za letos še nismo dokončno določili vsebine razstave. Razstave imajo svoj namen, da na svoj način prerešetamo našo preteklost in vzbudi v ljudeh zanimanje za stvari, ki jih še sami niso dovolj cenili in pokazati, s čim so se naši predniki bavili, kakšne vrednote so gojili.

(pesem)

Najzanimivejše ljudi in dogodke iz zgodovine župnije pa nam bo predstavila gospa Boža Jelarčič.

Skozi stoletja so dušni pastirji vestno zapisovali dogajanja v župniji, tako da se vsaj s tistih ohranjenih virov lahko spremljamo delček zgodovine naše župnije. Cerkev v Prvač'ni je ponosen lastnik čudovite srebrne monštrance, ki nosi letnico 1551 in se izpostavi le ob posebnih svečanostih. Ta monštranca je dar cesarice Marije Terezije naši cerkvi. Leta 1741 pa je cesarica po takratnem prvačkem župniku Rojerju cerkvi podarila tudi srebrn ciborij, ki pa je bil žal 1822-ega iz cerkve ukraden. Na pobudo takratnega duhovnika Janeza Kenda je bilo v Prvačini že leta 1826-ega ustanovljena šola. Leta 1869 pa čitalnica. Leta 1889 je bilo ustanovljeno kulturno športno društvo Sokol. Leta 1906 pa novozgrajena železniška proga Jesenice Trst, ki je tudi odprla vasi novo okno v svet. Prva svetovna vojna je posegla v življenje tako, da so se morali farani zaradi bližnje fronte in nevarnosti začasno izseliti. Cerkveni arhiv so med vojno hranili v Stični. Župnijska uprava pa je bila med tem časom v Kamniku. Značilen za Prvačino in okoliške kraje je tudi pojav tako imenovanih Aleksandrinjk. Že pred prvo svetovno vojno so odhajala dekleta za zaslužkov v Egipt. Po prvi svetovni vojni in z nastajajočo gospodarsko krizo, z velikimi davki se je masovno povečalo odhajanje naših deklet in žena. V tujini so te žene slovele po svoji delavnosti, po poštenju, zato so bile pri delodajalcih iskane in dobro plačane. Zaslužek so pošiljale domov za preživetje družine, za plačilo davkov in nakup zemlje. To je bilo boleče obdobje za družino in šele pred nekaj leti smo tem ženam priznali njihovo vlogo pri ohranjanju doma. Odprt muzej Aleksandrinjkam govori o pogumu teh žena in ohranja spomin na te težke čase.

IZ FARNE KRONIKE.

Prvačina pa se lahko pohvali tudi po rodovitnosti duhovnih poklicev.

Ma iz zapisov je razvidno, da je službovalo od leta 1568 do danes v naši vasi 32 duhovnikov. Tudi iz naše vasi iz preteklosti izhaja več duhovnikov, naj jih nekaj omenimo: Peter Furlani je bil rojen 1657-ega leta, potem Janez Furlani, potem zopet Peter Furlani in Dominik Furlan in Janez Anton Furlan. Pri nas je toliko Furlanijev, zato se tej priimki ponavljajo. Ker značilni priimki za Prvačino so recimo Furlan, Zoran, Gregorič, Leban, Sulič in zato so se skozi rodbine so se duhovniški poklici zgleda, so se iz iste rodbine hodili novi duhovniki. Potem je bil Josip Zoran leta 1854 in pokopan je ta v Vipolžah, kjer je tudi služil. Najbolj pa smo Prvačkovci ponosni in v posebnem spominu nam je ostal Alojz Matija Zoran, rojen 1834-ega. Ostal nam je v spominu zato, ker je slovel po bistrem umu in po skromnosti. Leta 1857-ega je bil posvečen v duhovnika. 1883-ega v škofa, nato v poreško puljskega škofa in še isto leto 22.6.1883 je postal prvi škof, slovenski škof iz goriške škofije. Hilarij Zoran je bil rojen leta 1847, duhovnik, doktor teologije, najprej je bil kaplan v Kamnjah, nato duhovnik v Gorici. Bil je pa tudi prijatelj in zagovornik Simona Gregorčiča. Potem smo med tem časom imeli še v 18., 19. stoletju Ignaca Lebana, Alberta Lebana in kot predzadnji je bil Mirko Zoran, rojen 1903, v duhovnika je bil posvečen leta 27. Zaveden Slovenec, deloval je v Breginju, v Mirniku, upokojen pa je bil v Gorici. Po 83-ih letih smo letos v vasi dočakali velik dogodek. Naš župljan, novomašnik Andrej Vončina je 11. julija 2010 imel novo mašo. Njegovo prvo pastirsko mesto je kaplan v Tolminu.

To je kar se tiče duhovnikov, zelo na kratko seveda. So pa še tudi drugi Prvačkovci, ki so bili pomembni za vaš kraj.

Ja, v zgodovino naše vasi so se vpisali tudi možje, ki so s svojim delom pustili trajni pečat in na katere smo še danes ponosni. Od tod so doma Vinko Gregorič, pesnik, Albert Leban, skladatelj, Rihard Orel, nabiralec ljudskega blaga in odličen poznavalec beneške Slovenije. Ti so bili vsi v 18., 19. stoletju. Potem Vladimir Orel, strokovni pisatelj, pravnik. Viktor Smolej, slovec in zgodovinar, prevajalec. Naš domačin Ciril Furlan je leta 1934 iz lipovega lesa izdelal križev pot, ki še danes visi v naši cerkvi. Podobe so izrezljane in poslikane, unikatne. Iz Prvačine je tudi Peter Zoran, ki neumorno zapisuje zgodovino naše vasi. Izdal je že dve knjigi, pripravlja pa že tretjo. Še bi lahko naštevali duhovnike, učitelje ter dobrotnike v naši vasi, ki so v preteklosti in še tudi danes oblikujejo podobo naših vasi. V zadnjem času pa moramo omeniti in se obenem posebno zahvaliti tudi zakoncema Pahor Zupan, ki sta veliko pripomogla, da naša cerkev, stopnišče predvsem zgleda tako, kot je danes postavljeno. Naši zanamci in mi se bomo vedno spominjali, s hvaležnostjo spominjali vseh teh ljudi, posebno pa še dobrotnikov.

(pesem)

Bogata zgodovina kliče tudi k odgovornosti, da nadaljujete ravno tako zavzeto kot so to počeli vaši predniki. In kdo so vse tisti, ki si v župniji Prvačina prizadevajo, da je živa, da se vedno kaj dogaja, gospa Renata Vončina?

Za živ utrip župnije si predvsem prizadevamo prvi kot prvi domači župnik, člani župnijske Karitas, katehistinja poleg domačega župnika, ministranti, animatorji birmanskih skupin, bralci beril, posamezni molivci, organist in dva mešana pevska zbora, krasilci in čistilci cerkve in okolice in tedenska oznanila.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Župnijska Karitas je bila ustanovljena pred enajstimi leti in vse od tedaj neumorno deluje v naši župniji. Zavzeto in z veliko mero tankočutnosti pristopa do vaščanov, ki so se znašli v katerikoli stiski. Naša župnijska Karitas šteje dvanajst rednih članic, medtem ko nam občasno priskočijo na pomoč tudi mladi in moški. Ukvarjamo se z obiskom in pomočjo družin v stiski, pomočjo ostarelim, bolnim, osamljenim. Dvakrat letno izdelujemo in raznašamo voščilnice ob praznikih Velike noči in Božiča. Z obiskom starejših in onemoglih vaščanov v domovih ostarelih Gradišče in Nova Gorica. Sodelovanje pri sveti maši dvakrat letno v domu upokojencev Gradišče. Organizacija dneva srečanja starejših in bolnih vaščanov enkrat letno s sveto mašo in druženjem. Pomoč pri organizaciji razstave ob tednu Karitas ali ob praznovanju praznika zavetnika naše župnije svetega Andreja, pomoč pri Miklavževanju, z urejanjem skladišča oblačil in drugih osebnih predmetov v Solkanu, praznjenjem košare v domačem Marketu in dostavo v skladišče območne Karitas v Novi Gorici. Nudimo pomoč pri iskanju ustrezne pomoči in enostavno svetovanje. Srečujemo se enkrat mesečno, tako da imamo možnost usklajevanja našega dela. Enkrat mesečno se naša voditeljica udeležuje srečanj območne Karitas. Posameznih izrednih srečanj pa se udeležimo v večjem številu. Na primer srečanje ob začetku in zaključku leta Karitas.

Ko ste takole opisali delo Karitas pa mogoče še malo o tem, kako pa poteka pri vas delo z mladimi, kako skrbite za rast mladih kristjanov?

Takole, katehistinja in domači župnik se po svojih močeh trudimo pri prebujanju veselja do vere, prenosu poglabljanja vere in življenja iz vere, pri navajanju otrok na praznovanje cerkvenih praznikov, doživljanju vere, navajanju otrok na redno molitev doma, obisku nedeljske maše in občasno sodelovanje pri le tej. Petje otroških, mladinskih in ostalih cerkvenih pesmi, spoznavanju domače cerkve, pri vključevanju v skupino ministrantov in uvajanju ter pripravo za službo ministranta, sodelovanju na srečanjih s starši. Želimo si tega, da bi se starši v čim večjem številu aktivno vključevali v odkrivanje in doživljanje vere pri svojih otrokih in jih spremljali in podpirali pri njihovi hoji po poti vere. Ne bojimo se Kristusa in naše otroke vodimo k njemu. V naši župniji obiskuje verouk približno 45 veroukarjev v devetih razredih. Veroukarji osmega razred bodo letos obiskovali verouk v sosednji župniji Dornberk, kjer tudi obiskujejo osnovno šolo. Za drugo področje, področje otrok, ki se pripravljajo na birmo skrbita animatorki, ki bosta tudi letos pričeli z dvoletnim programom priprave na sprejem svete birme. V tem času bosta poskrbeli tudi za to, da bodo bodoči birmanci aktivno sodelovali pri delo v naši župniji, na primer maša, obisk starejših, ostarelih, bolnih, vaščanov na domu in v domovih za starejše, izdelava voščilnic in drugo. Za čiščenje in krašenje cerkve skrbimo vsi vaščani. Razporejeni smo po 20 hišnih številk in za čiščenje skrbimo po štirinajst dni. Bralci beril pridno sodelujejo in se vključujejo v delovanje naše župnije predvsem ob sobota, nedelja in praznikih. V naši župniji nimamo posebej organizirane molitvene skupine, imamo pa molivce, ki so vključeni v različne molitvene skupine v sosednjih župnijah in molivce živega rožnega venca. Za v bodoče si želimo, da bi se tudi pri nas organizirala molitvena skupina. Tedensko izhajajo v župniji oznanila župnije svetega Andreja. Glavni urednik je naš gospod župnik Stanko Sivec. Ob koncu pa bi rada še nekaj dodala, da se glede na to, da imam možnost sodelovati v oddaji na tem mestu iskreno zahvaljujem vsem vaščanom za vso pomoč pri pripravi in izvedbi nove maše našega sina Andreja.

(pesem)

Tako, izvedeli smo marsikaj zanimivega o župniji Prvačina in zdaj se naša oddaja počasi približuje h koncu, še prej pa seveda vprašanje za vse, ki ste prišli v naš koprski studio. Zanima me, kaj je tisto, kar vas v vašem kraju, v vaši župniji najbolj nagovarja, zakaj ste radi župljani oziroma župnik v župniji Prvačina. Pa prosim najprej kar Vas gospod župnik Stanko Sivec.

S svetim Pavlom lahko rečem: Močan sem tedaj, ko sem slaboten. In slaboten sem v pričo potreb, ki jih pričakuje župnija. Vendar me drži pokonci resnica, da je Bog tisti, ki daje rast, ne mi, nevredno orodje. Delam kar zmorem in se veselim dejstva, da imam v župniji izredne duše, ki jim je pri srcu Božje kraljestvo in tudi delajo v tem pogledu. To so kvas župnije, to so očetje in matere sredi življenja, s katerimi lahko računa Bog in župnik. Imajo svojo izobrazbo in so primerno orodje Božje previdnosti. O, ta naš čas, ko mnogi izven vere mislijo, da so ga ujeli v svoje mreže, pa se jim mreže trgajo in kljub vsem modernim sredstvom lovljenja ostajajo s praznimi in raztrganimi mrežami. Glejte, to je moje veselje, da sem župnik v Prvačini, da učim Jezusov nauk, da se veselim z veselimi, da jočem z jokajočimi, da jim govorim, da imamo nekoga, ki je pot resnica in življenje in da njegove besede ne bodo prešle. Ali je še kak sistem, ki ima tak optimističen pogled na prihodnost, kakor ga ima Cerkev, zlasti v današnjem času, ko zgleda kakor da živimo v Dachauu.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Enako vprašanje še za vse ostale. Mogoče najprej gospa Boža Jelarčič.

Ja, rada čutim, da je župnija živa. Ta utrip župnije me veseli, zato tudi sodelujem v raznih stvareh, naj bo na župnijskem svetu ali pri Karitas ali pa tudi pri aktivu žena in se veselim vsakega napredka tukaj v župniji, bodisi v verskem življenju ali pa napredka, če se v župniji kaj novega zgodi, če se kaj zgradi, skratka rada delam, posebno še s to ekipo, s temi ljudmi in se mi zdi, da tudi gospod župnik izredno dosti pripomore k temu, da je naša župnija živa. Takšna kot je danes.

Gospod Jože Fabčič.

Mene v župniji predvsem vodi misel, da bi rad podaril svojim otrokom tisto veselje, ki sem ga tudi jaz začutil ob Kristusu in ob kristjanih kot mlad in rad bi nanje prinesel tako življenje. Kristjani nekako postajamo manjšina. V mojem okolju, na primer v službenem okolju ali med izobraženci je kristjanov malo in se mi zdi, da želim povedati tisto svojim otrokom, kar, po čemer se razlikujem od ostalih, da, je potrebno da se bolj angažiram, da ne morem pričakovati, da bo to kar nekako iz okolja prišlo, ker tega pač ni, ampak da sem z njimi in jim kažem, kje je šla moja pot in kje gre še danes.

In še gospa Renata Vončina. V župnijo smo se priselili pred trinajstimi leti, počutim se zelo dobro, sprejeti smo zelo dobro. Polno bi rada naredila, po svojih močeh se trudim, najbolj pa so mi pri srcu otroci in bi želela, da bi se delo z otroci poživi v župniji.

Tako, to je tisto, kar smo utegnili v današnji oddaji povedati o župniji Prvačina. Preden pa se zares poslovimo, seveda tako kot po navadi še priporočilo oziroma prošnja k nebeškemu zavetniku župnije Prvačina, svetemu Andreju.

Sveti Andrej.

Prosi za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA, HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.