ŽUPNIJA DORNBERK (4)

1. del

2. del

ŽUPNIJA DORNBERK.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče spoštovane poslušalke in poslušalci oddaje Iz življenja naših župnij. V današnji oddaji vam bomo predstavili župnijo Dornberk, zato sta zdajle z mano v koprskem studiu gospod župnik Ivan Albreht in katehistinja Jana Šinigoj. Lepo pozdravljena.

Pozdravljena. Dober dan vsem.

Gospa Janja, začnimo kar s krajem samim, predstavite nam malo Dornberk.

No, kar z veseljem ga predstavim, saj je naš kraj Dornberk lepa vas sredi Vipavske doline, ob reki Vipavi obdana s polji, sadovnjaki in vinogradi. Ima tudi kar nekaj zaselkov, ljudje v naši vasi so delavni, prizadevni, predani zemlji, ubadajo se z vinogradništvom in pa sadjarjenjem in to tudi zelo aktivni v sami vasi, pa tudi v župniji.

O tem bi nam pa mogoče malo več povedal gospod župnik Ivan Albreht, ampak začnimo pravzaprav z začetki župnije. Dornberk je stara župnija?

Dornberk je zelo stara župnija. Prvič se v listinah pojavi 1296 in takrat je omenjena že kot župnija, kjer je bil tudi že vikar, se pravi je bil župnik in kaplan po domače rečeno, tako da je verjetno še nekoliko starejša kot osemsto let. Dočim sam kraj Dornberk se pa prvič omenja že skoraj pred devetsto petdesetimi leti oziroma 1084 je prvič kraj Dornberk omenjen. Dornberk pomeni po nemško: dorn je trn, bern breg, hrib. Bi nekako prevedli lahko: trnjev hrib, Vprašanje je, kdo je pravzaprav dal ime temu kraju? Zelo znana je rodbina plemiška Dornberki, ki se pojavijo nekako tam okrog leta 1220 trideset, vendar sam kraj pa se pojavi že leta 1084, zato so zdej tukaj dve teoriji, eni pravijo, da je Dornberk po rodbini plemiški Dornberk, drugi pa da je ta plemiška rodbina dobila po tem kraju ime. Vendar kasneje v naslednjih stoletjih je nekaj časa spet padel iz župnije v vikariat, se pravi je bil odvisen od Komna, potem po letu 1600 je pa spet župnija in je to do danes župnija. Včasih je bila sorazmerno majhen teritorij, tam ima Vipava eno veliko koleno in dejansko s treh straneh je bil ta kraj obdan od reke Vipave. Od leta 2003 pa spada pod Dornberk prejšnji vikariat Zalošče, ki je zdaj podružnica Dornberka. Ta vikariat je pa prej spadal pod župnijo Prvačina. Tako da v bistvu imamo dve cerkvi v župniji, ki sta v razdalji devetsto metrov zračne črte, sorazmerno zelo blizu, vendar vmes je bila Vipava, in v vseh prejšnjih stoletjih je bilo to skoraj neprehoden teren, močvirje Vipava, tako da sta bili cerkvi sicer narazen devetsto metrov, ma ljudje so zelo malo hodili, ker ni bilo mostov. Odkar so pa mostovi je stvar popolnoma jasna, da spadamo skupaj.

Mogoče še farna zavetnika, zdaj pa ne samo Dornberka, ampak tudi Zalošč, da bomo omenili tudi to podružnično cerkev. V Dornberku je farni zavetnik sveti Danijel, prerok, sredi junija praznujemo njegov praznik, vedno na sam dan praznika, torej ne praznujemo samo nedelje, ampak tisti dan in tisti dan imamo procesijo. Dornberžani tako držijo ta praznik, da takrat je tista procesija in to bogoslužje za svetega Danijela vedno množično obiskana. Takrat je tudi tradicija, da pridejo vsi dornberški duhovniki rojaki in potem pri tej slovesnosti sodelujejo. 10. avgusta pa praznuje drugi zavetnik, to je pa sveti Lovrenc, diakon, tudi Zaloščani poskrbijo, da je tudi vse zelo slovesno in tudi ta praznik praznujemo s procesijo. Vendar običajno potem tisto nedeljo prej ali pa po godu svetega Lovrenca, ker je kljub temu, da imamo dve cerkvi, verniki kar precej se izmenjujejo, se pravi Zaloščani hodijo, če jih bolj odgovarja včasih v Dornberk in Dornberžani zlasti ob nedeljah, ker jim morda te urnik bolj odgovarja kar se tiče maše v Zaloščah, prihajajo pa v Zalošče. Se pravi tukaj vsak drži s svojo cerkvijo, vendar so pripravljeni kar dobro sodelovati med seboj.

To se pravi, da tisto, kar je Vipava v zgodovini ločevala, so bile bolj zaprte župnije, je danes preseženo in se eni in drugi župljani med seboj povezujejo, hodijo sem in tja.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Ko smo Dornberk in seveda tudi Zalošče spoznali kot kraj, pa Vas prosim, gospod župnik Ivan Albreht, da predstavite tudi župnijo kot občestvo.

Torej, župnija ima tisoč šesto petdeset prebivalcev, prebivalstvo v župniji rahlo upada, ta od leta 1960 rahlo gre navzdol. Od tega ob nedeljah jih je tam okrog štiristo trideset jih prihaja povprečno k trem svetim mašam, hvala Bogu obe oltarni občestvi imajo kar precej sodelavcev, ni problema, kar se tiče ministrantov, bralcev. V obeh župnijah so tudi zbori, tako da je sodelovanje v župniji lepo. Zaloška cerkev je sorazmeroma majhna in na nek način je to njena prednost, ker je občestvo bolj skupaj, petje so bolj sliši, dočim Dornberška cerkev je pa velika, leta 1990 so jo povečali, tako da je zdaj v njej okrog tristo petdeset sedežev. Kadar so veliki prazniki in kadar je kakšna večja slovesnost je polna, je zelo lepo tudi v njej maševati, vendar med tednom in pa kakšne nedelje, ko je malo krize obiska, pride pa kar precej praznega prostora.

Kako pa je župnija vpeta v siceršnje življenje kraja, ste kaj povezani?

No, tukaj je kar veliko sodelovanje, tudi v preteklosti ga je bilo kar precej, eno od najbolj aktivnih društev v župniji so gasilci, z njimi zelo dobro sodelujemo, tudi če je treba kakšno pomoč, priskočijo. Pravzaprav tisti, ki so aktivni v gasilskem društvu, so aktivni tudi v našem župnijskem življenju. Potem imamo v župniji skavte, ki pa dejansko na nek način pa z vidika župnije lahko veliko pripomorejo k prostočasnim aktivnostim v župniji. Potem, soseden teritorij župnije je v bistvu športno igrišče, športno društvo tudi z njim, kar v redu sodelujemo, ker zelo podpiram vse kar se naredi za mlade in za otroke, da imajo ob prostem času, bi rekel, zdravo zabavo. Potem imamo društvo kmečkih žena, o tem bi lahko par besed povedala gospa Janja.

Ja, že to naše društvo več kot trideset let na vasi obstaja in moram reči, da so naše kmečke žene izredno aktivne, prizadevne in s svojo pridnostjo, vsemi svojimi sposobnostmi zelo polepšajo tudi župnijska praznovanja na naši vasi, mislim, z njimi se tudi lepo povezujemo tudi s sodelovanjem z otroki, prav za Božič smo v sklopu društva kmečkih žena pripravili Božično praznovanje, izdelali smo jaslice, otroci sami in kmečke žene so sodelovale s petjem in je bil zelo prijeten praznik, moram reči pohvalno, da je tudi nacionalna televizija Slovenija ena, so prišli oddajo posneti in je bila oddaja zelo, zelo lepo sprejeta v sami vasi med ljudmi, otroci samo so pa nekako bili za svoje delo s tem nagrajeni in tudi potrjeni. Tudi sicer je to društvo kmečkih žena zelo aktivno, obiščemo starejše ljudi v domu upokojencev pod Gradiščem, pa za vsa praznovanja priskočimo zraven tudi in tako polepšamo vsako praznovanje na vasi.

Ahm. Zanimivo je takole poslušati, da je župnija vpeta tudi v siceršnje življenje kraja, pa Vas vprašam, gospod župnik, je bilo to težko doseči? Kateri ste se morali potruditi, da je to uspelo?

Ja, jaz pravzaprav sem samo štiri leta pa pol v župniji, tako bi rekel, tudi pod komunizmom so bili zelo hudi pritiski, so Dornberžani ostali sorazmerno povezani z župnijo, tudi če so se družbeno politično takrat udejstvovali, ampak večina ljudi je imela neko povezavo z župnijo in dejansko če ni bilo uradnega sodelovanja, je bilo pa bom rekel bolj ilegalno sodelovanje, se pravi ni bilo veliko metanja polen pod noge drug drugemu, to se pravi da ima to dolgo tradicijo, zato je pa Dornberk v komunističnih očeh vedno veljal, so ga zmerjali na nek način, da je to župnija, kjer ima sedež bela garda, pa nima nobene zveze ta kraj z belo gardo, ampak s tem so nekako komunisti samo tarnali, da je zelo malo članov komunistov bilo in da so mnogi, ki so bili tudi v osvobodilni fronti potem kasneje v raznih organizacijah, ko je šlo za kakšna cerkvena praznovanja in nove maše, to je šlo vse skupaj.

(pesem)

Ker je Dornberk stara župnija kot ste rekli, je gotovo zanimiva tudi vaša farna kronika oziroma je kaj zanimivosti oziroma zanimivih ljudi, ki so v tistem času tam delovali. Mogoče naštejete samo take najbolj značilne dogodke in ljudi.

Ja, tega je veliko.

IZ FARNE KRONIKE.

Omenil bi, da recimo imamo v cerkvi gotski križ, star petsto let, ki je bi rekel ena taka znamenitost, eden najlepši gotskih križev v tistem delu Primorske, potem imamo iz leta 1574 glagolski napis, ki tudi spada kot znamenitost naše cerkve. Nek duhovnik je pred Turki zbežal in dobil zatočišče v Dornberku, Pop Jurij, je napisan v tem glagolskem napisu in on je potem tam dejansko cerkev povečal in to je ena taka znamenitost. Potem bi pa rekel, najbolj nekako ena zlata doba Dornberka se je začela pa potem, ko je postal Dornberk občina, 1850, že leta 1862 smo, je Dornberk dobil že svojo čitalnico, lahko rečem da prva čitalnica je bila v Trstu leta 1861, eno leto kasneje smo jo imeli že v Dornberku, ena prvih čitalnic, potem je v tistih štiridesetih letih potem ali pa petdeset let, do prve svetovne vojne je bila, to ima ogromno raznih društev. Eno najstarejših vinorejskih društev, ki jo je vodil takrat župnik. V vseh teh društvih praktično so bili župniki in kaplani motor tega dela, tako bi rekel lahko, da je zlata doba Dornberške kulture je bila ravno tam tistih petdeset let, od 1860 do prve svetovne vojne, potem po prvi svetovni vojni je tudi vse to ponovno se obnovilo, potem pa kot veste, je prišel fašizem in je vse te stvari zatrl, ampak Dornberžani se niso dali. Če so prej peli iz užitka, potem iz protesta. Dejansko smo imeli to, iz Dornberka kar zelo znane ljudi, ki so tudi ogromno naredili v borbi proti potujčevanju. In samo iz naše župnije doktor Janko Kralj, ki je potem leta 1944 umrl v Rimu in ki je bil eden glavnih organizatorjev tega kulturnega odpora proti fašizmu, potem v tistem obdobju je deloval tudi župnik Godnič, ki je pa s svojim pastoralnim delom dejansko v narekovaju bi rekel, povzročil da je Dornberk postal ena od župnij, ki ima, je imel ogromno duhovnih poklicev, trenutno imamo devet duhovnikov še živih, med njimi dva zelo znana misijonarja, gospoda Danila in pa Ernesta, ki deluje v Braziliji. Tudi po drugi svetovni vojni, bi rekel, kot značilnost Dornberka, da je še vedno nadaljeval s to tradicijo, veliko duhovnih poklicev smo imeli in zadnja nova maša je bila lansko leto, je imel novo mašo gospod Marko Rijavec.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Ja, hvala Bogu v župniji je kar nekaj skupin, ki delajo in sicer moj način dela je tak, da poskušam nekako tako stvari organizirat, da skupine se čim bolj same organizira in same načrtuje, sicer sem zraven, pomagam, vendar želim, da čimveč sami verniki naredijo. Torej poleg župnijskega pastoralnega sveta in gospodarskega sveta imamo tudi skupino Karitas, potem skupino katehistinj, zakonsko skupino, biblično skupino, potem ministrante, pritrkovalce. Zadnje dve leti imamo tudi skavte, potem imamo razne cerkvene zbore, morda bi malo o katehistinjah, o nekaterih skupinah bo gospa Janja kaj povedala.

Torej, to je taka zanimiva, prijetna skupina katehistinj, ker večina katehistinj je mlajših, zelo prizadevnih, tudi izobraženih, saj tri katehistinje imajo tudi opravljeno katehetsko pastoralno šolo. No, vse katehistinje se trudimo, da bi te ure verouka potekale v prijetnem vzdušju, prilagojene starosti in sposobnostim veroučencev in tudi v povezavi z župnijo, posebno pa še s starši. Moram reči, da tukaj imamo veliko srečo tudi našega gospoda župnika Ivana Albrehta, ker ima poleg velikega teološkega znanja prav tudi toliko znanja iz psihologije in pedagogike in je tukaj pri našem delu v veliko oporo, spodbudo, nas podpira in razsvetljuje. Ima tudi velik smisel za nove metode in oblike dela s katerimi se katehistinje skušamo soočati in spopadati in te načine vnašati tudi v naše delo pri verouku. No, v okviru verouka kot sem prej rekla se povezujemo tudi s starši, zlasti v različnih delavnicah. Mi smo zdaj že nekaj let pripravili različne delavnice, oblike dela malo drugačnega, bolj prilagojena otrokom samim in smo ga predstavili tudi samemu kraju. Ob Miklavžu smo pripravili Miklavževo igrico od tega da smo si izmislili sami besedilo in glasbo in tudi izdelali vse rekvizite, ki smo jih za igrico potrebovali, in s to igrico smo potem razveselili vse naše župljane, zlasti pa še manjše otroke, ampak velik čar teh delavnic je bil ta, da so poleg naših veroučencev z velikim veseljem sodelovali starši in tudi stari starši, tako da je to bila ena taka spodbuda in taka kreativnost za vse tiste, ki so z nami in z veroučenci sodelovali. Imeli smo tudi poleg te božične delavnice, tudi velikonočno delavnico in so to naši otroci doživeli kot nekaj lepega in je to še nadgradilo in podkrepilo tisto veselje ob vstajenjski luči. No drugače se spopadamo kot sem rekla tudi in vnašamo v naše delo tudi različne metode in oblike dela pri urah verouka, tako da veliko gremo v cerkev z našimi učenci, kjer jih uvajamo na tišino, na zbranost, na razmislek, vse to pripomore k utrjevanju vere in doživljanju bogoslužja. Marsikatero veroučno uro izvedemo tudi v naravi, na prostem in s tem otroke navajamo, da znajo tudi občudovati to prečudovito naše Božje stvarstvo našega prelepega kraja.

Katehezo imajo v glavnem katehistinje, mislim, da vseh je sedem, jaz imam samo pač puberteto, to pomeni osmi in deveti razred, tisti, ki se pripravljajo na birmo.

(pesem)

V glavnem ste zdaj pripovedovali o samem verouku, imate pa v župniji tudi dejavnosti za mlade izven verouka, mogoče še o tem kakšna beseda.

Ja, prav za to sem si zelo prizadeval, da bi skavtsko organizacijo postavili na noge, k sreči so potem nekateri mladi res prevzeli to organizacijo in jo zdaj vodijo, jaz sem že starejši, vsako leto bom lahko manj naredil. Skavtska organizacija je pa nekaj takega, da nekako je že metoda dela taka, da počasi iz teh vrst postanejo novi animatorji, novi voditelji, tako da se potem vedno bolj na svoje noge postavljajo, tako da prav skavti, za skavte upam, da bodo veliko dobrega na tem področju naredili za mladino v Dornberku, ker potrebujejo naši mladi. Ker eden od problemov naše župnije pred leti po statistiki je bilo izredno veliko odvisnikov v naši župniji. Pač je meja blizu, Hit je blizu, ki zelo razdiralno vpliva, hvala Bogu se je zaenkrat zdaj malo stvar zaustavila, vendar mislim, glavno delo tukaj je preventiva in vsa športna društva, skavti, ministranti in podobne zadeve, jih gledam predvsem iz tega preventivnega vidika. Ko se srečujejo mladi s temi vrednotami, mislim, da bodo potem bolj odporni proti tem boleznim potrošniške družbe.

Bi še vi gospa Janja kaj dodali?

Ja, z veseljem bi tukaj dodala eno mojo misel, ki se mi je zdajle utrnila, zelo z veseljem bi tukaj predstavila Zaloški pevski zbor, cerkveni pevski zbor, pod vodstvom gospe pevovodkinje Valentine, ona je že pred leti, mogoče petnajstimi leti, zbrala v Zaloščah vse mlade, jih je zbrala z namenom, da bi skupaj prepevali v cerkvi. No, in ta zbor deluje že dolga leta, vaje imajo v, kar v eni hiši od dveh pevcev, tako da so ti fantje tudi zelo prizadevni in skrbijo, da se imajo možnost zbirati tam in je to zelo obetaven in zelo svetel zbor naše vasi. Prav zaradi tega, kot je naš gospod župnik tudi povedal, ker se ob večerih zberejo pod strokovnim vodstvom prepevajo, kar je tudi tradicija bila že te vasi in jo tako na en tak prijeten in lep način gojijo naprej. To petje, veste, je nekaj lepega. Nek svetel kamenček v naši vasi in v naši župniji, čudovito je poslušati te ubrane mlade glasove, ko s tako prisrčnostjo in s tako posebno skrbjo zbirajo pesmi z  vsako priložnost in v tej prelepi vaški cerkvici prepevajo in obogatijo ta naša bogoslužja in jaz se vsem tem mladim in gospe Valentini prav prisrčno v imenu vseh krajanov, zahvaljujem za ta čudovit, svetel kamenček.

Lepo. Lepo je skrbeti za mlade, naša dolžnost je skrbeti za mlade, seveda pa na starejše tudi ne gre pozabiti.

V župniji je vedno več starih, vedno bolj staramo se na žalost in to kar je že prej gospa Janja omenjala, društvo kmečkih žena, se tudi nekje tukaj veliko naredi v to smer, potem naša skupina Karitas obiščejo za Božič, za Veliko noč od osemdeset do sto stari ljudi, potem sodelujejo v domu ostarelih ljudi pod Gradiščem, potem na dekanijski ravni, oziroma področni ravni, v Gorici v Karitas, tako da tukaj je kar, hvala Bogu imamo kar aktivno skupino Karitas. Žal na nek način so to res tudi že starejši, večina nekako, kar pa na nek način je tudi razumljivo, ko človek gre v pokoj, potem, in je še zdrav, potem na tem področju lahko še veliko dobrega naredi.

Še gospa Janja, dodate kaj.

Ja, bi dodala, glejte z veseljem, te naše starejše pevce in pevke v Dornberku, to me spominja tudi na moja otroška leta, ta skupina pevcev in pevk, ki so že v letih, bom rekla zelo, zelo lepo popestrijo naša bogoslužja. Znajo peti pesmi za katere bi bila velika škoda, da bi zamrle in moja želja je, da bi te pesmi, ki jih tako z velikim občutenjem že vrsto let, nekateri mogoče že petdeset let prepevajo nekako predali tudi tej mlajši skupini pevcev, da bi tale pesem se ohranila.

Še nekaterih skupin ne smemo pozabiti, mogoče, prej ste že omenili, da je ministrantov veliko, mogoče še kakšna beseda več o njih gospod župnik.

Ja, ministrantov je okrog petindvajset, ministrirati, strešt začnejo nekje v četrtem razredu in potem večina jih vztraja kar do konca devetletke, hvala Bogu, zdaj je nekaj tudi že mladih, tako da nekako, srednješolci se ponovno spet vključujejo, kar pa je že bilo pred leti tradicija, tako. No, kot zanimivost lahko povem, imamo pa tudi skupino ministrantov takih starih, vsako peto nedeljo, kadar je peta nedelja v mesecu strežejo pri župnijski maši in pa tudi pri jutranji maši odrasli ministrantje, to so možje, tam nekje od trideset pa do šestdeset, sedemdeset let. Tako da sem jaz pravzaprav tam pred oltarjem ta mali. To je taka skupina, daje lep zgled, tako da nekje tudi otroci in mladina vidijo, da je sodelovanje pri bogoslužju in nekje ministriranje to ni stvar, ni otročja stvar, ampak je stvar pravzaprav, zahteva zrelo osebnost, tako da sem vesel tega.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Torej, jaz bi tukaj pa mogoče samo še tole povedala, da se mi zdi lepo tudi ob četrtkih pripravljamo skupaj z veroučenci nekako oblikujemo bogoslužje, svete maše in to na ta način, da vsaka skupina naših veroučencev pripravi prošnje, zahvale, mogoče tudi uvod v sveto mašo ali pa pozdrav miru in se naši otroci nekako navajajo na nastopanje, na poglobljeno sodelovanje pri bogoslužju in takrat tudi pri tisti sveti maši tudi katehistinje smo vključene v te prošnje in zahvale, s tem da jih z veroučenci oblikujemo, same pa pri tem tudi preberemo berilo tisti večer, tako.

Zdaj ste me spomnili, Vi ste tudi članica biblične skupine, tudi ta obstaja v vaši župniji.

Tudi ta obstaja in to zelo aktivno že vrsto let, pri biblični skupini smo, bom rekla, se zbiramo starejši in bolj zrele krajanke pod vodstvom našega gospoda župnika, ki veliko pripomore tudi k našemu prosvetljevanju, oblikovanju odnosa do vere, pri tem se veliko pogovarjamo, izmenjamo svoje misli, drug drugega nadgrajujemo in to so zelo, zelo prijetni večeri, pri katerih mislim, da vsi skupaj na nek način doživljamo vero in te božje resnice in drug drugega dopolnjujemo in se tudi nadgrajujemo.

Vsake štirinajst dni se dobivamo, metoda je pa zelo preprosta, nedeljski evangelij, ga preberemo, potem vsak svojo misel nekje pove, si izmenjujemo, obogatimo. Ni kakšna posebna umetnost to, če je dobra volja in pa če je milost, obenem pa tudi vedno večernice molimo, če je biblična skupina potem je prav, da imamo tudi molitev tako oblikovano, da je svetopisemsko utemeljena.

V fari deluje tudi zakonska skupina?

Hvala Bogu, zakonska skupina je tam osem, devet parov, če pa prištejem še otroke, je pa to zelo velika skupina, ravno pretekli teden so bili na romanju v Assisiju, skupina je taka, da tudi sami pripravljajo predavanja, jaz sem samo član in vedno eden od parov pripravi temo, potem v skupini je molitev in veliko, veliko dobrega pride iz te skupine, iz te skupine so potem ministranti so, je tisti del veroučencev, ki nekako tudi v vsakem razredu nekje vlečejo voz naprej. Sami zakonci so potem člani tudi gospodarskega sveta, župnijskega sveta, tako da je veliko dobrega, pride iz te skupine. Sam si samo to želim, da bi vsaj še ene dve, tri skupine nastale, ker hvala Bogu porok je še nekaj, dobrih zakonov je še nekaj, samo želel bi da bi res tudi mlajši začutili to potrebo, da bi se združevali, ker danes mislim, da je veliko lažje vzgajati in ohranjat svojo vero in pa tudi vero v družini, če si povezan potem v neko tako zakonsko skupino, kjer dobiš potem oporo in moč, potem da nekje ohranjaš ta ideal dobre družine.

Ja, tukaj so zakonci zelo skrbni, z veliko prizadevnostjo razmišljajo o svojih otrokih in prav to mi je bilo najbolj všeč, ker tudi ko grejo na kakšen izlet ali kaj, grejo tudi otroci z njimi. Iščejo ustreznega animatorja, ne samo da njih vodi in prosvetljuje, ampak tudi animatorja, ki vse prireja njihovim otrokom. To pomeni, da zelo skrbijo, da bi njihovi otroci ne zašli s prave poti.

No, omeniti je treba še eno skupino, ki sem jo že dobil, ko sem prišel v župnijo in jo nikjer drugje nisem zasledil. To je skupina vdov, se pravi v župniji imamo kar veliko vdov in enkrat na mesec se potem dobimo, nekaj skupaj zmolimo, potem kakšno kratko temo podam, ki je nekako namenjena starejšim, obenem je pa ta skupina tudi pomagala, da sem nekje župnijo hitreje spoznal, ker sem dejansko spraševal iz preteklosti, kaj se je dogajalo in tukaj so žene z veseljem pripovedovale in tako sem potem ta vidik zgodovine župnije prav preko njih precej spoznaval.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Gospod župnik Ivan Albreht, za katere sadove truda, ki so že v vaši župniji bi se Bogu najbolj zahvalili.

No, vesel sem, da sem župnik v župniji kjer je v preteklosti bilo veliko duhovnih poklicev, Bog daj, da bi jih še bilo kaj. Potem sem vesel, da sem tudi v župniji, kjer je precej sodelavcev. V vseh župnijah, kjer sem deloval je bil to eden od mojih glavnih namenov, čim bolj vzgojiti sodelavce in sicer tako, da potem postane župnik na mnogih področjih čim manj potreben, ker končno mislim, da prihaja čas, ko bo res duhovnik se moral ukvarjati predvsem s tistim, kot so se potem apostoli, ko so zašli v krizo, prej so hoteli vse delat, potem so zašli v krizo in so potem postavili diakone in so rekli, mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju nauka. In dejansko, z vsemi sodelavci skušam delati tako, da se čim bolj postavijo na samostojne noge, da čim bolj sami načrtujejo, sami izvajajo potem programe in tudi preverjajo kaj se je naredilo, seveda z župnikovo vednostjo in tudi s pomočjo, če je potrebno, vendar stalno ljudem dopovedujem, da so časi, ko bo dejansko duhovnikov manj in se bodo duhovniki na nek način mislim pa da je celo to dobro, res ukvarjali s tistim kar je duhovništvo, da se ne bo ukvarjal z malto in z mnogimi stvarmi, kjer so lahko verniki veliko bolj kvalitetni kot sam duhovnik. Namreč v Dornberku je zadnjih trideset, štirideset let je bilo vedno več duhovnikov, v nekih trenutkih celo trije, sicer en župnik, potem dva upokojena duhovnika, tako da so ljudje v nekem obdobju kar malo si mislili, no, saj je veliko duhovnikov, torej se lahko majčkeno odmaknemo. Zdaj pa je tista doba je šla mimo in hvala Bogu ljudje razumeva, razumejo, da bo potrebno vedno več področij prevzeti v svoje roke, tako kot kateheza, potem na področju Karitas, potem tudi pri bogoslužju, vedno več bo potrebno tudi še izrednih delilcev, ki jih imamo že doslej in hvala Bogu sta dva, ampak tukaj na teh področjih bo treba še veliko narediti, tako da bi zlasti na področju oznanjevanja ljudje vedno bolj se čutili, da ni to samo področje duhovnika, ampak tudi vernikov. Tudi pri katehezi skušam stvari tako organizirati, da so starši in družine čim bolj vključene. Recimo pripravo na prvo obhajilo imamo tako, da jaz imam srečanje s starši, jim podajam kateheze, staršem, potem pa oni sami doma morajo te kateheze s svojimi otroki predelati, ne, in jaz imam potem pogovore samo občasno s temi prvoobhajanci, ampak vso katehezo, da neposredna priprava na prvo sveto obhajilo je v rokah staršev. In prav s tega vidika, da starši se začutijo, da so oni, ki so dolžni vzgajati versko svoje otroke in župnija in katehistinje in župnik lahko samo nekaj pomagajo pri tem, ravno tako tudi pri birmanski pastorali, zagovarjam to, da morajo čimveč starši biti vključeni, potem hvala Bogu, tukaj imamo kar veliko tudi animatorje, ki sodelujejo pri teh birmanskih skupinah. Čeprav moja želja je, da je v vsaki birmanski skupini eden od staršev in en mlad, da se potem dopolnjujeta ta dva vidika, starejši verniki imajo, bi rekel, en pogled, mlajši drugi, birmanci pa potem tukaj potrebujejo eno in drugo plat medalje.

Moje upanje v naši župniji pa so otroci, naša mladina, z vsemi svojimi čudovitimi dejavnostmi, z vso svojo zdravo ustvarjalnostjo, da bi hodili naprej po pravi poti in da bi rastli v veri in dozoreli v dobre in plemenite ljudi.

Hvala lepa za ta pogovor obema. Hvala lepa gospod Ivan Albreht, hvala lepa gospa Janja Šinigoj, in veliko, veliko živahnega, ustvarjalnega, poglobljenega in blagoslovljenega dela v vaši župniji pa tudi v podružnici vam želim tudi v prihodnje.      

Hvala lepa, tudi Vam.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljska sveta maša v Zaloščah je ob osmih petinštirideset, v Dornberku pa pozimi ob sedmih trideset in ob desetih, poleti pa ob nedeljah ob deseti uri ter ob sobotah ob dvajseti uri. Tedenske svete maše so pozimi ob osemnajstih trideset, poleti pa ob devetnajstih, župnijski praznik v Dornberku praznujejo 21. Julija na god svetega Danijela, v Zaloščah pa na nedeljo pred ali po godu svetega Lovrenca, ki goduje 10. Avgusta. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župnijo Dornberk. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Robert Volk.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.