ŽUPNIJA KOBJEGLAVA (1o)

1. del

2. del

ŽUPNIJI ŠTANJEL IN KOBJEGLAVA. 

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Spoštovane poslušalke in poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. Danes bomo v naši oddaji 'Iz življenja naših župnij' predstavili župniji Štanjel in Kobjeglava. Zato so zdajle tukaj z nami v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Anton Požar in pa njegovi sodelavci oziroma sodelavke: Olga Abram, Mojca Mozetič In Stojan Grmek. Lep pozdrav vsem štirim.

Pozdravljeni.

Lepo pozdravljam.

Dve župniji moramo predstaviti, zato je najbolje, da se kar lotimo dela. Gospod Požar, najprej par besed o prvi župniji, se pravi o Štanjelu.

Župnija Štanjel ima približno nekaj čez 700 prebivalcev. Vernikov je pa seveda najbrž nekaj manj. Posvečena je preroku iz Stare zaveze svetemu Danijelu. Od tod tudi izvira ime Štanjel. Do leta 1878 je v matičnih knjigah napisano sveti Danijel, od leta 1778 pa današnje ime Štanjel. Kobjeglava je pa manjša in ima tam nekaj čez 250 prebivalcev, vernikov je najbrž nekaj manj in ima tudi za zavetnika svetopisemsko osebo svetega Mihaela nadangela.

Mogoče še malo povemo o tem kje ležita vaši župniji. Na krasu to prav gotovo. Pa mogoče malo bolj podrobno.

Ja, župnija Štanjel je ob cesti Sežana – Gorica, na robu krasa, potem se že začenja Vipavska. Župnija Kobjeglava pa je med Štanjelom in pa Komnom. Približno v sredini pri kilometre od Štanjela.

Gospod Grmek, Vi prihajate iz Kobjeglave, mogoče par besed prav o tej vaši župniji.

Ja, župnija je pač ni velika, tako kot je že nakazal gospod Požar. Nedeljske maše se udeležuje kar precej ljudi. Je poznana kot vas malo bolj vernih ljudi. Ljudje so pretežno delavci, včasih so bili kmetje. Še zmeraj pa obdelujejo tudi zemljo, to več ali manj se ukvarjajo z vinogradništvom. Živine na krasu ni več, ker je kras v zaraščanju. Je pa lepa vasica, malo na hribčku kakor Štanjel, podobno, tako da je lep razgled dol na sosednji vasi: Pliskovico, Gabrovico, Dutovlje, Komen in tako naprej, ne.

Mogoče par besed še o Štanjelu.

No, sam Štanjel, sama župnija Štanjel vključuje poleg naselja Štanjel še vas Kobdilj, Hruševica in Lukovec in kot je bilo že rečeno nas je na prvi januar 2010 bilo po registru prebivalstva 698. Kot je bilo pa tudi že rečeno smo na tem severovzhodnem robu kraške planote od koder tudi izhajajo v sami strokovni terminologiji izrazi o kraškem površju, saj to, sam Štanjel velja tudi za kraški biser.

Gospod Stojan je rekel, da so Kobjeglavci malo bolj verni ljudje, ne, da je kar velik delež tistih, ki se udeležujejo nedeljskih svetih maš. Je v Štanjelu podobno?

Ja, v Štanjelu v procentih je malo manj, ne. Tako da rednih nedeljnikov ob taki povprečni nedelji, jih je tam okrog 100. In zdaj od tistih kot smo prej slišali skoraj 700 prebivalcev, samo no niso vsi kristjani, ni tako velik odstotek.

No, sicer pa itak vemo, da nam je že Jezus povedal, da bomo mala čreda, ampak da moramo biti sol zemlje in luč svet in kako se to dogaja v teh dveh vaših župnijah bomo pa poskušali zdajle izvedeti.

IZ FARNE KRONIKE.

Mogoče bi se za začetek malo zazrli v preteklost. Kdaj sta župniji nastali in kakšni so tisti glavni poudarki oziroma tisti glavni dogodki in glavne osebe iz vaših farnih kronik.

No. Vas Kobjeglava se v povezavi s cerkvijo prvič omenja leta 1570, nato imamo ohranjeno listino iz leta 1624, ko je bil posvečen en oltar v župnijski cerkvi. Bila je v sklopu pražupnije Komen. Samostojna cerkvena enota pa je postala leta 1790. Prej je spadala v to enoto vikariata ali samostojna kaplanija Štanjel. Od leta 1790 je pa samostojna kaplanija ali vikariat. Matične knjige pa so pet let starejše, iz leta 1785-ega. Več stoletij so bile te župnije s samostojnostjo dejansko enake pravi župniji, ampak pravno je postala, obe župniji sta postali upravno šele leta 1936 sta tudi uradno pravi župniji. Župnija Štanjel tudi se je razvila oziroma odcepila iz pražupnije Komen. Prve podatke o samostojnem vikariatu ali kaplaniji imamo iz leta 1631. No, in matične knjige so prav tako iz leta 1785. Samostojna župnija pa kot sem že dejal, je od leta 1936.

To se pravi, sta obe župniji, če imam prav nastali še v času Avstroogrske.

Ja, ja.

Potem preživele obdobje pod Italijo in seveda po drugi svetovni vojni prišle na območje Slovenije oziroma tedanje Jugoslavije. Pogled v župnijsko farno kroniko župnije Štanjel pa nam bo še malo bolj odstrla gospa Olga Abram.

Sami začetki teh dveh naših župnij v bistvu sami začetki poselitve dejansko segajo že v prazgodovinsko obdobje, ko na teh območjih najdemo gradišča. Seveda so bili tukaj utrjeni tudi Rimljani kasneje. V srednjem veku pa so bile tudi prisotnost iz teh Slovanskega obdobja. Seveda pa tudi sam kras se kasneje ob koncu 15. stoletja ni mogel izogniti Turškim vpadom in zaradi tega v tem času je samo naselje Štanjel recimo dobilo tudi obzidje kot varovanje pred Turškimi vpadi. To obzidje je takrat sestavljalo šest stolpov, danes sta pa ohranjena dejansko samo še dva Dominantno vlogo na samem naselju, ki se je širilo iz vrha griča navzdol po prisojnih terasa, sta pa seveda imeli sama cerkev svetega Danijela in pa grajsko poslopje. Sam grad so, ki ima sicer začetke že v srednjem veku ob koncu 17. stoletja, preurejali grobi Kobenclji, ki so mu dali tudi današnjo podobo v renesančno baročnem slogu. Grofi Kobenclji so 1810-ega leta izumrli in si našo farno cerkev izbrali za grobnico. Potem se je seveda lastništvo samega gradu menjavalo. Tukaj so bili številni lastniki. Prvič se pa samo naselje Štanjel v pisnih virih omenja šele leta 1402 v Goriškem urbarju in leta 1499 v Vipavskem urbarju. No sama cerkev svetega Danijela pa ima začetke v 15. stoletju. Glede na to, da imamo dokaj velik prezbiterij se da sklepati, da je bila zgrajena že prej. Ta iz 15. stoletja je bila zgrajena v gotskem slogu, o čemer danes se tudi še lahko prepričamo po šilastih oknih in pa obokih. Je bila pa 1713-ega leta spremenjena v baročno, baročni stil. Kot sem že prej omenila je v sami naši cerkvi grobnica grofov Kobencljev in v cerkveni ladji je pet grobnic. Tri nagrobne plošče so bile pa kasneje prenešene iz cerkve in so danes vzidane na zunanji steni cerkve oziroma zvonika. Iz naše župnije pa prihaja tudi kar nekaj znanih osebnosti. Med njimi bi posebej izpostavila doktorja Antona Mahniča, ki se je 1850-ega leta rodil v Kobdilju. Velja za eno najpomembnejših osebnosti v slovenskem kulturnem, političnem, cerkvenem prostoru ob koncu 19. stoletja. Takrat je pa seveda odigral tudi pomembno vlogo na Hrvaškem, nazadnje je bil namreč škof na otoku Krku. Leta 2000 je bil mu postavljen na pročelju zakristije doprsni kip. V Štanjelu je bil pa 1875-ega leta rojen tudi Josip Abram Trentar. Bogoslovje je študiral v Gorici in leta 1899 je bil posvečen v duhovnika. Svojo poklicno pot pa je začel kot kaplan v Bovcu, kjer se je zaljubil v gore in tam tudi dobil vzdevek Trentar. Služboval je potem po različnih primorskih župnijah. Že v času študija pa je bil po vsej verjetnosti na priporočilo doktorja Janeza Evangelista Kreka se takrat navdušil za ukrajinščino in tako prevedel celoten opus ukrajinskega književnika Tarasa Ševčenka. Leta 2000 je bila Josipu Abramu Trentarju na njegovi rojstni hiši postavljena spominska plošča. Pred dobrim mesecem pa še odkrit doprsni kip tako Trentarju kot Ševčenku. Seveda iz samega sosednje vasi Kobdilja pa prihaja tudi znan arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki je študiral na Dunaju in ki je tam dosegel tudi doktorat in profesuro na tehniški visoki šoli. Bil je pa v tistem času tudi svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Po razpadu monarhije se je odpovedal profesuri in se preselil v Gorico in takrat od tu vodil potem urbanistično moderno zasnovano obnovo med vojno porušenega Posočja in krasa. V letih 1935 – 1945 pa je bil za župana v Štanjelu in takrat preurejal grad in naselje in tej njegovi dosežki so še danes vidni.

(pesem)

O tem, da po tudi cerkev v Kobjeglavi ni kar tako, nam bo pa nekaj več povedal gospod Stojan Grmek. Tudi Vi ste ponosni na vašo cerkev, ki ima zavetnika?

Nadangela svetega Mihaela. Mislim, sama cerkev kot taka ima tri oltarje. Vsi trije so kamniti oltarji. Glavni oltar je posvečen nadangelu Mihaelu, ga krasi slika. Stranska oltarja pa: Marijin oltar kateri ga krasi tudi slika in delo slikarja Jožefa Tominca. Desni oltar, ta stranski oltar je slika svetega Silvestra, papež med svetim Petrom in Andrejem, je delo Johana Mihaela Rihtenrajherja. Drugače poslikava stropa in pa slik v prezbiteriju nad oltarjem so pa delo slikarja Klementa De Nerija, kateri je tudi dosti teh slik, poslikav delal tukaj naokoli po teh župnijskih cerkvah. Omeniti velja tudi razsvetljavo, katero se je leta 1953 obnavljalo in se je postavilo luči arhitekta Jožeta Plečnika, katere je takrat vodil, sicer ne on, ampak njegov učenec Videnc. Takrat je bil župnik v Kobjeglavi gospod Vetrih, pokojni. Pred njim pa župnik Drašček, kateri so upravljali že obe župniji: Štanjel in pa Kobjeglavo s podružnico v Hrušici. S tem, da so pomagali tudi pokojnemu Kosu, dekanu, upravljanje tudi Gabrovsko cerkev. Za tem župnikom je prišel župnik Vladimir Erjavec, kateri je bil 30 let približno v Kobjeglavi, ne. Zmeraj se je nekaj delalo, nekaj dograjevalo, samo nekega večjega posega ni bilo do sedaj do preden je prišel gospod Tone Požar, tako da smo takrat začeli obnavljat malo cerkve in malo župnišče, ker je bilo župnišče malo bolj zapuščeno, tako da je gospod Požar lahko se naselil noter, no.

No pa poglejmo gospod Požar: Kdaj ste prišli in kaj ste našli pravzaprav?

Jaz sem prišel na kras leta 1996-ega, no, bil sem lepo sprejet v obeh župnijah. Tukaj kot je rečeno, so temeljito popravili faruš in potem se je začelo to običajno duhovniško delo. V zvezi s preteklostjo se mi zdi pomembno omeniti nekaj dogodkov v Štanjelski fari iz novejše zgodovine, ne, oziroma med drugo svetovno vojno, zlasti dva dogodka sta zelo zaznamovala ta kraj.

Prvi dogodek se je zgodil leta 1943 po kapitulaciji Italije. Italija je kapitulirala 8. septembra 1943 in takrat je bil za župnika v Štanjelu gospod Anton Šatej. No, dobrih 14 dni pozneje za svetega Mihaela je šagra v Kobjeglavi in duhovniki so vedno to slovesnost imeni v skupnosti, več se jih je zbralo. In ko se je iz te šagre vračal domov v Štanjel sta ga tik pred prihodom na glavno cesto, ga je ustavila vojaška patrulja, nemška, tam je moral odložiti kolo in potem so ga aretirali in postavili med dva vojaka na oklepnik in odpeljali dol proti Vipavski, proti temu Braniku. In čez par dni so ga ljudje naši ubitega blizu Branika med koruzo. Ta dogodek je zelo zaznamoval ta kraj in potem je postala župnija Štanjel brez župnika. Upravljal je župnijo gospod župnik iz Kobjeglave Ivan Drašček. In potem drugi žalostni dogodek, ki je temu sledil, pa se je zgodil dobro leto kasneje oziroma malo manj, ko je 8. septembra 1944 se je tu bilo župnišče požgano in nobenega ni bilo takrat notri. Kaj je bil pravi vzrok ne morem jaz zdaj, mi ni znano. Požgano je bilo, ker so se je ena vrsta vojaščine se je umikala pred drugo in so potem, da ne bi prišli, tako so vsaj ljudje povedali, so nekateri hiše požgali. Takrat pred požigom so matične knjige odnesli v cerkev. Zdaj dve razlagi sem slišal od starih ljudi. Ena ta razlaga za glavni oltar v cerkvi verjetno v kakšnem žaklju. Druga razlaga pa v zakristijo. Verjetnejša se mi zdi župnijska cerkev, ker so knjige ležale kar na kamnitem tlaku in se na nekaterih knjigah vidijo očitni sledovi vlage ne, ker je popackano od vlage in pa tudi te, nekaj najstarejših knjig je potem objedenih od miši. Stanje torej je bilo slabo in tudi niso bile te knjige zavarovane in najbrž so takrat tudi ali pa niso bile vzete iz župnišča ali pa so zmanjkale nekatere najstarejše knjige, ki so kakor sem že dejal od leta 1785-ega. Torej mnoga arhivskega materiala je takrat propadlo v župnišču, samo nekaj listin, so pa sicer zelo pomembne, se je ohranilo. Tretji dogodek, ki je tudi nekako posegel v to zgodovino tega kraja in župnije pa je bil malo pred koncem druge svetovne vojne iz varnosti je župnik prenesel najsvetejše iz župnijske cerkve na podružnično cerkev v Hruševici in je bilo tam najsvetejše do konca druge svetovne vojne. Četrti dogodek, ki se je pa k sreči dobro končal pa je bil poskus požiga župnijske cerkve svetega Danijela, točno kdaj mi ni znano, ampak nekje bolj proti koncu vojne je nekdo zagledal, da se iz strehe cerkve kadi, ljudje so hitro pritekli in so ogenj, ki je bil na podstrešju podtaknjen pogasili, ampak je bilo že toliko, da je ena nosilna greda že čisto pregorela, ne. Tako da hvala Bogu je bila rešena pepela, iz tega izgleda, da je bil tudi župnijski cerkvi namenjen pepel. In ti dogodki se potem poznajo, so se poznali, no, in ostala je župnija brez župnišča in se do sedaj ni obnovilo. In zato župnik stanuje v Kobjeglavi in upravlja župnijo Štanjel, čeprav je tam dvakrat več župljanov.

(pesem)

Pesem, ki smo jo pravkar slišali, je pesem letošnjega oratorija. Kako pa oratorij pripravljajo v župniji Kobjeglava pa nam bo pa povedala Mojca Mozetič.

No, v župniji Kobjeglava smo aktivni tudi mladi, saj se lahko pohvalimo z zelo uspešnim oratorijem, ki je letos potekal že šestič. Oratorij vodimo animatorji iz župnije Kobjeglava in Štanjel, ki jih upravlja župnik Anton Požar in nekateri mladi iz sosednjih vasi. Za otroke, letos rekordno število 87, stari od 5 do 14 let skrbi približno 20 animatorjev, ki se vsako leto zagnano lotimo projekta, da bi vse potekalo gladko in še boljše kot leto poprej. Letos nas je tema oratorija: Pazi čas popeljala v svet deklice Momo in nas naučila osnovne stvari, katero mnogi pozabljamo: Treba si je vzeti čas. Čas za prijatelje, igro, druženje in Boga. Trudimo se, da bi bil teden preživet z nami kar se da poln doživetji in odkrivanja novih obzorij, zato v goste zelo radi vabimo zanimive ljudi. Tako se nam je v ponedeljek pridružila Janja, ekologija, ki je poudarila pomen ločevanja odpadkov in skozi ustvarjanje tudi najmlajšim pokazala, kako malo je potrebno, da ostane naš planet lep in čist. Torek je bil namenjen potovanju na Kitajsko, seveda ne zares. Tja nas je skozi fotografije in pripovedovanje popeljala Mateja, ki je deželo obiskala in je rade volje delila svoje izkušnje in doživetja z nami. Da pa bi iz potovanja otroci domov odnesli tudi kakšen spominek smo si na vroč dan naredili pahljače, velikega zmaja in tudi pando iz papirja. Da bi bilo doživetje celovito, smo tudi za kosilo jedli riž kar s kitajskimi palčkami. Poleg spoznavanja sveta pa nam je pomembno tudi, da raziščemo našo domovino. Tako smo se v sredo odpravili na grad Snežnik in na kmetijo v vasi Dane, nedaleč od gradu. Prav posebno doživetje je bila vožnja z lojtanikom, ki nas je vse zelo razveselila. Nismo pa mogli niti mimo cerkve svetega Križa na Križni gori, ki nam jo je lepo predstavil tamkajšnji župnik Janez Kobe. V četrtek so se otroci v dopoldanskem času pognali v tek in poskušali kljub veliki vročini premagati veliko orientacijo igro. Skoraj vsi so dosegli cilj, celo nekateri šestletni malčki. Najlepše za mnoge udeležence pa pride seveda v petek, ko nas že tradicionalno obiščejo gasilci, ki zaključijo vodne igre. V soboto smo dočakali še en obisk, saj sta k nam prišla Marija in Jožef Švagelj iz Štanjela in povedali, kako so včasih živeli. Sklepno dejanje pa je oratorijska maša. V nedeljo tako lahko staršem pokažemo, kaj smo na delavnicah ustvarjali, katere pesmi smo se naučili, pa tudi da se Bogu zahvalimo za vse dobro kar smo doživeli. Prav tako se animatorji javno zahvalimo vsem tistim, ki že vrsto let verjamejo v nas in nas spodbujajo tako ali drugače. Lahko se pa tudi pohvalimo, da je naše prostovoljno delo bilo letos še posebej nagrajeno, saj nam je župan občine Komen podelil občinsko priznanje. Seveda pa se v današnjem času redko kaj še dobi zastonj, zato nam izdatno pomaga domače kulturno, umetniško in turistično društvo Kraški Slavček. Na razpisih občine Komen tako prijavimo tudi projekt Oratorij, da s pridobljenimi sredstvi lahko pokrijemo del stroškov. Sodelovanje župnije in društva pa ni le ob tej priložnosti. Že zato, ker župnija šteje vsega 300 prebivalcev, se mnogi od nas prostovoljno udejstvujemo pri obeh organizacijah tako pomembnih v naši vasi. Skupaj organiziramo praznovanje ob našem zavetniku svetemu Mihaelu, ne manjkajo pa male geste ob večjih praznikih kot je topel čaj po polnočnici.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

No, potem ko nam je Mojca Mozetič tako lepo predstavila oratorij, ki kot je rekla že šesto leto poteka pri vas po tem si predstavljam, da je utrip vaših župnij, posebno župnije Kobjeglava, najbolj živahen ravno poleti. Kako pa je sicer med letom? Kaj počnete v tistem času, ko mogoče ni ravno priložnost za to, da bi se zbirali kot v počitniškem času mladi, nam boste pa zdajle povedali še ostali. Mogoče začne kar gospod župnik, potem bomo pa dali besedo še drugim.

Ja, med letom se odvija redno delo župnika. Najprej je tu verouk, ki ga poučujem v obeh župnijah. No ko govorimo o Kobjeglavi se pač skupine se ravnajo po otrocih, recimo letos je bilo v Kobjeglavi le osem otrok, ki so za obisk verouka, tako da sta bili v Kobjeglavi samo dve skupini. Potem so tu redne dejavnosti, ki jih vsaka župnija ima. O njih bodo pa tudi kaj več drugi povedali, kot recimo o Karitas in o pevskem zboru.

Mogoče bi najprej spregovorili o tem, kakšne so pri vas nedeljske svete maše in kdo vse so tisti, ki se trudijo za lepoto svete maše. Pa začnimo s petjem. Gospa Olga.

V Štanjelskem cerkvenem pevskem zboru trenutno sodeluje okrog 20 pevk in pevcev. Na orglah nas spremlja Milena Kostandinovič, zborovodja pa je njena hčerka Helena. Seveda se sedaj v zadnjih letih srečujemo nekoliko s problemom moških glasov, imamo kar velik osip, tako da vabimo potencialne nove pevce, da bi se nam pridružili, da bomo imeli možnost, da tudi kakšno več glasno pesem lahko izvajamo.

Kako pa je s petjem v Kobjeglavi?

Ravno tako imamo v Kobjeglavi mešani pevski zbor. Vodi ga Jože Abram, on drugače je dol v Gorici. Imamo občasno vaje, ne preveč…

Redne.

Ne preveč redne, ja, tako pač ponavljamo stare pesmi, novih se kaj dosti ne učimo, lahko recimo le tri na leto, ker imamo nove. Je približno tam od dvanajst do 18 pevcev, ki smo sorazmerno po glasovih izenačeni, tako da nimamo nekih večjih problemov. Drugače pa na dan nedelje imamo redno strežnike. Imamo pa tudi bralce berila, to kar je pa še ostalo.

Imate domenjeno, ne?

Ja.

Poleg oratorija pa v Štanjelu poteka že peto leto med šolskim letom otroški pevski zborček, ki sodeluje pri mašah kot je prvo obhajilo, svečnica, božični večer in pričakovanje svetega Miklavža.

Mogoče še gospod župnik malo pove o vseh teh, ki se prizadevajo?

No, da je cerkev vedno lepo pripravljena za nedeljsko bogoslužje, je lepo poskrbljeno. Po dve družini za vsako nedeljo pripravita cerkev, poskrbita za cvetje in tako da je vstop nedeljski v cerkev res prijeten. Strežnike imamo v Kobjeglavi trenutno samo tri. Pač se je treba ravnati po otrocih. V Štanjelu prav tako skrbijo za lepoto Božje hiše po dve družini za vsako nedeljo. Tam je nekaj več strežnikov, je 7 strežnikov. Seveda v Kobjeglavi in Štanjelu, v obeh krajih se najdejo dobre duše. V vsakem kraju ena družina, ki lepo pridno skrbijo da je mašno perilo vedno čisto in v obeh krajih sta dve družini in se tukaj res iz srca zahvaljujem obema družinama, kakor tudi pevcem v obeh krajih, ki ostanejo oziroma ostajajo zvesti župnijski cerkvi in pa nedeljski sveti maši. Poleg tega vsako leto tudi je pripravljeno miklavževanje v obeh župnijah, tudi vsem tistim, ki pri tem sodelujejo, se ob tej priložnosti lepo zahvaljujem.

Deluje pa pri vas tudi Karitas. Mogoče še malo poveste o tem še Vi, gospod Stojan Grmek.

Ja, deluje tudi skupina Karitas, to so pretežno ženske iz Kobjeglave, se moški malo manj udeležujemo teh stvari, tako da poskrbijo za starejše ljudi. Gredo od hiše do hiše. Posebno ob praznikih kot je Božič in novo leto. Takrat se jim gre tudi voščiti. Potem se udeležujejo z župnikom grejo v dom v Sežano in tam kjer so naši ljudje po domovih, to je Prvačina tudi ne, tako da se zmeraj nekaj tudi zbira za razne potrebe, včasih za tukaj doma v Sloveniji, včasih pa za izven naše države.

Lepo je bilo slišati, ko je Mojca povedala, kako v bistvu zelo dobro sodelujete tudi s krajem kot takim, z gasilci, z županom, z… Kako Vi to doživljate, gospod župnik?

To se mi zdi zelo lepo, da ostanejo, da so te, ta prizadevanja teh, ki so se pridružili oratoriju. Je zelo lepo, da je bilo to delo opaženo in tudi predlagano in potem uresničeno kot občinsko priznanje. To se mi zdi zelo lepa poteza in obenem nekaj naravnega pravzaprav.

Ja, če lahko.

Seveda.

Pač imeli smo srečo župana, tako da smo kar nekaj postorili po teh sakralnih objektih, ker je pač, ima smisel za to. Sicer je kulturen, neke kulturne dediščine, ki se vlaga noter in nam je dobro priskočil na pomoč, kadar smo imeli, naj si bo tako v Štanjelski cerkvi kot v Kobjeglavski cerkvi, tako da nismo imeli kakšnih večjih problemov, tako da se je res treba zahvaliti pač županu in tudi občinskemu svetu…

…ki imajo razumevanje za te potrebe.

Razumevanje. Tako.

No, jaz bi tukaj še rad dodal poleg tega, da se je temeljito popravila župnijska cerkev v Kobjeglavi in so ravno tako Štanjelski farani poskrbeli, sodelovali, da se je tudi Štanjelska cerkev zelo lepo v zadnjih letih obnovila v notranjosti. Bila je prebeljena, obnovljena električna napeljava, razsvetljava in nova okna tudi, za kar se vsem dobrotnikom res iskreno zahvaljujem in prav tako tudi vsem dobrotnikom v Kobjeglavi, kjer so bile v teh letih nove klopi oskrbljene, obnovljena razsvetljava kot je že prej gospod povedal, tako, vsem tem dobrotnikom znanim in manj znanim se ob tej priliki iskreno zahvaljujem.

(pesem)

Zavetnika vaših župnij sta sveti Danijel in sveti Mihael. Kako pa počastite njun god?

No, jaz bi najprej povedal nekaj, kar je morda se bomo malo začudili, se boste začudli. Torej, čeprav je v Štanjelu svetopisemska osebnost sveti Danijel, prerok, med levi, ga verniki preveč v slavljenju ne upoštevajo, tako da skoraj komaj opazno gre mimo, 21. Julija ima svoj god. Pač pa je zelo upoštevana Roženvenska mati Božja in tudi takrat je šagra v Štanjelu, to je na prvo nedeljo v oktobru. Tako so rekli stari ljudje že od nekdaj. Zakaj ne vem, ampak tako je, tako da je šagra na Roženvensko mater Božjo, pač pa Kobjeglavci zelo slovesno proslavimo svetega Mihaela nadangela. To je pa 29. septembra oziroma na nedeljo, ki takrat sledi. Tudi podružnica Hruševica, ki je posvečena svetemu Jožefu ima šagro na drugo nedeljo v avgustu in tudi pri njih je to zelo upošteto in tudi oni so zelo poskrbeli, da je cerkev lepo popravljena. Druga podružnica Štanjelska sveti Gregor veliki, ki je obenem tudi pokopališka cerkev, pa kot cerkev ni toliko opažena, tako da se nič ne proslavlja, ampak samo, ko pridemo z mrtvimi, da tam molimo zanje. Tretja vas Lukovec pa nima svoje cerkve, ampak je samo vaška kapelica.

Če dodam, je na župnijskem pokopališču v Štanjelu tudi grobnica arhitekta Maksa Fabianija.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Marsikaj smo povedali o obeh župnijah, o Štanjelu in o Kobjeglavi. Marsičesa pa seveda nam ni uspelo, tako pač je. V tako kratkem času se to tudi ne da. Preden pa to našo oddajo tudi zaključimo, vas bom vse po vrsti prosila, da pač poveste, kaj je tisto v vaši župniji, kar vas še posebej veseli, zaradi česar ste Bogu še posebej hvaležni, da pripadate prav tej župniji. Vas gospod župnik Anton Požar bom seveda vprašala, da poveste to za obe župniji.

Ja, jaz sem posebej Bogu hvaležen, da z mano potrpi.

Gospa Olga Abram.

Meni je najbolj, sama župnija Štanjel kot del kraške pokrajine in seveda ta kraška klima in burja, ki nas pridno prepiha v zimskih mesecih je tista, ki nas krepi, obenem pa nam daje novih moči.

Mojca Mozetič.

Ja, če pogledam s strani mladih, bi predvsem rekla, da smo zelo zadovoljni, da imamo takšnega župnika, ki ima posluh za mlade.

Gospod Stojan Grmek.

Ja, kaj naj rečem za Kobjeglavo? Pač, jaz sem zadovoljen, da so ljudje udeležujejo tako kakor se teh cerkvenih obredov in pa da živijo v nekem tistem, da se razumejo med sabo in z župnikom in vse skupaj.

Hvala vsem štirim, da ste prišli v ta naš koprski studio. Preden pa oddajo prav zares zaključimo, pa seveda še priporočilo nebeškim zavetnikom. Tokrat zavetniku župnije Kobjeglava nadangelu Mihaelu, pa zavetniku Štanjela svetemu Danijelu in na željo krajanov oziroma župljanov te župnije tudi Rožnovenski mater Božji. Torej: Rožnovenska mati Božja, sveti Danijel in sveti Mihael.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.