ŽUPNIJA OTLICA (12)

1. del

2. del

ŽUPNIJA OTLICA.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Otlica. Zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Matej Kobal in njegove sodelavke. Vse se pišejo Vidmar, imenujejo pa se: Katarina, Helena, Jožica in Ivica. Lep pozdrav vsem.

Pozdrav.

Gospod župnik, vprašam Vas, kjer je ta Otlica, kakšen kraj je to?

No, večina jo pač nekje vsaj del vidi in pogleda, ko sem pelje po avtocesti mimo Ajdovščine, sicer tisti obronki hriba, ki so nad avtocesto lepo vidni. Tam se začenja župnija Otlica in sicer ko se gre iz Ajdovščine mimo Cola, se na Colu zavije levo, na tabli piše Predmeja in po vasi Gozd se s Kovkom začne naša župnija, ki je sestavljena iz treh vasi: Kovka, Otlice in potem tudi še Predmeje.

Ljudje, prebivalci teh krajev so zelo navezani na svoj kraj in imate eno posebno značilnost, da se enkrat na leto tudi zares srečate, mogoče poveste še kaj o tem?

Tako, ja, kdor ne pride za šagro domov, zgubi državljanstvo in sicer angelska nedelja je naš župnijski praznik in na ta dan ne poznam župnije, kjer bi se ljudje, rojaki, res v takem številu vračali, prišli k sveti maši, obiskali sorodnike, se zadržali, poveselili in potem vrnili domov. No, prav v zvezi s tem morda še anekdoto oziroma šala, pač v preteklosti so pripovedovali, da se iz Otlice prav zato niso izseljevali v Ameriko, ker pač ne bi uspeli pravočasno priti za šagro domov.

Lepo. Ti kraji so tudi v resnici lepi in zelo daleč se vidi od vas.

Tako je, če je treba do Benetk ali pa še kaj naprej.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Župnija angelov varuhov na Otlici je ena izmed manjših župnij v koprski škofiji. Šteje tistih dobrih nekaj čez osemsto prebivalcev, kristjani so v večini. Sama župnija ima svoje korenine v 1765-em letu, ko je bila postavljena prva cerkev, že pred tem so nekaj časa hodili ob nedeljah maševati in za pastoralne potrebe v začetku duhovniki od drugje, iz Lokavca takrat, po postavitvi cerkve pa je kmalu prišel stalni duhovnik, 1766-ega je postala Otlica kuracija, 1771-ega je dobila stalnega duhovnika, precej pozneje, 1898-ega pa je postala župnija kot je še danes. Zanimivost župnije je ta, da pač nekje je v sedanjih mejah manj časa in sicer tam okrog sedemdesetega leta so vas Kovk prefarali iz župnije Šturje, kamor je prej spadala v Otliško župnijo. Takrat je župnija nekako postala bolj naravno zaokrožena, prej pa zaradi meje med Goriško grofijo in deželo Kranjsko je pač nekje meja potekala v bistvu med Kovkom in Otlico in zaradi tega je Kovk nekoliko nenaravno spadal pod Šturje. Je pa bilo to zelo težko in zahtevno, prav zaradi tega, ker normalnega dostopa, če bi tako rekel, do župnije niso imeli in je to pomenilo vsakotedensko pot čez reber k sveti maši, pač k zakramentom, k verouku in vsem drugim opravkom. Tudi mrtve so nosili pokopavati čez Reber, to pomeni, dejansko bi rekel post termini, ki je mislim da čez petdeset procentna in tudi pač nekje svoje mrtve so nosili pokopavati tako da so trugo navezali na lesen kol na ranto in jo potem pač nekje na tak način prenesli v Šturje k pogrebu.

Danes šteje župnija Otlica ste rekli prebivalcev okrog osemsto, koliko je nedeljnikov, koliko otrok, koliko mladih, koliko starejših?

No, sedaj kot sem rekel, župnija ima približno osemsto, nekaj čez ljudi, ob nedeljah k sveti maši jih prihaja dobrih tam med dvesto dvajset in dvesto trideset. So nihanja, ni pa kakšnega večja niti upadanja niti naraščanja, otrok pri verouku je dobrih sedemdeset, nekaj več jih je v osnovni šoli, ampak spet ne bistveno več, mislim, da jih je dobrih osemdeset v šoli, nekaj takega, dobršni del pač nekje prebivalstva predstavljajo starejši in sicer je to posledica bi rekel pretekle dobe, ko ni bilo tekočih cestnih povezav, ko so bile pač nekje težave s prihodom na delo in zlasti v sedemdesetih letih se jih je ogromno takrat mladih družin odselilo, so pa, ne vem recimo lahko rečemo pač družine nekako še zdrave za slovenske razmere. Zadnje leto se kar pozna, da mladi, tudi pač nekje ki sicer odhajajo na študij in takole, da če je le mogoče ostajajo doma.

IZ FARNE KRONIKE.

Gospa Jožica Vidmar, Vi se menda spominjate ene prav posebne svete maše?

Jaz se spominjam po pripovedovanju, zato ker je bilo 1922 prva sveta maša, takrat smo spadali še Kovk pod Šturje in takratni župnik Leban iz Šturij, naš župnik, je rekel, da tem faranom s Kovka, ki hodijo po Rebri dve uri v burji, v mrazi, v vročini poleti, da bi pa enkrat on prišel, pregledal kje bi bil prostor ta pravi, da bi pa imel sveto mašo in je zbral prav na mojemu domu, kjer jaz zdaj živim, na Gmajni eno ravnico, ki se ji reče pod to novo potjo Čenčja dolina. In tam je bila slovesna maša dvaindvajsetega leta, prepisano je v tistemu listu Goriška straža. Dva tisoč da se jih je nabralo in večji del so šli peš in so bili so tisti iz vseh krajev, in sveta maša pa je bila tako slovesna, so oder naredili za pevce na visokem gor, da so ga en teden delali in mlade roke so izdelovale, krasile cel teden. In so bile smrekove vejice, pantelci in tudi štant je imel en Janez iz Budanj. Se je dobilo tudi bombone, za tistikrat je bilo lušno, veste.

Otlica je pa rodovitna tudi za duhovne poklice, mogoče lahko omenite kakšnega, ki ste si ga prav posebej ste zapomnili?

No, morda pa najprej pač med tistimi, ki so na Otlici župnikovali bi omenil dva bolj markantna župnika, eden je bil gospod Albin Bratina, ki je župnikov zelo dolgo obdobje, bi je na Otlici v času druge svetovne vojne, se je pač nekje vsem prikupil s svojo dobroto in zlasti pač s svojim zavzemanjem za ljudi. Pač ni gledal na politične barve, tako da je hodil spovedovat, obhajati tudi ranjene partizane, potem med ofenzivami, ki so tekle tudi čez Otlico, dobesedno reševal svoje farane iz nemških rok, s svojim dobrim znanjem nemščine. Potem, a ne, tudi še po vojni naredil ogromno dobrega, čeprav pač nekje odšel morda z Otlice kar malo razočaran, prav zato, ker se je z opozorilom na to, da pač v naši državi je pa deklarirana verska svoboda, zelo zameril tamkajšnjim takratnim lokalnim oblastnikom. No, še pred njim je bil pa mislim tudi za omenit, za župnika velik original gospod Zavrl, vsi duhovniki v naši škofiji ga poznajo, če drugače ne, po številnih anekdotah, ki krožijo o njemu. Bi je tak gospod, ki ni jezika šparal, recimo povem samo pač nekje en resničen dogodek iz njegovega življenja, od je prišel na Otlico bolj po naključju in sicer že po enem letu župnikovanja v drugi župniji, v Podkraju, se je tam možakarjem tako zameril, da so ga prijeli in so ga vrgli tam pač v vaško korito, in po temu je škof rešil stvari tako, da je ugotovil, da tam pač ne more biti in je Otliškega in Podkrajskega župnika zamenjal in na Otlici so bili dosti bolj potrpežljivi, saj se mu ni nič hudega zgodilo. Je pa ob njemu še posebej za omenit to, da ljudje pač vsaj prva leta, ko sem prišel župnikovat ob blagoslovu domov ali pa tudi drugih priložnostih, so pač nekje zelo radi pač starejši še z lastnega poznavanja ali pa iz pripovedovanja, pripovedovali o njem, slišal sem ogromno takih raznoraznih anekdot, tudi takih, ne vem, recimo kako je bil včasih do kakšnega človeka morda z besedami celo direktno žaljiv, vendar redno se je dogajalo, da po vsaki taki anekdoti so pa znali poudariti njegovo veliko dobroto, praktično v vsaki hiši sem slišal, ja, ma veste, kadar je pa blagoslavljal domove, mežnar je hodil zraven s košem, kar je v dveh hišah prej pač nekje v koš dobil, pri ta tretji, kjer so bili revni, je pustil.

(pesem)

Župnija, dvesto, dvesto petdeset nedeljnikov, dela pa veliko, tako kot v vsaki župniji. Kdo so tisti, ki si najbolj prizadevajo za to, da je utrip, cerkveni utrip v župniji Otlica živahen, bomo pa izvedeli zdajle od Vaših sodelavk, gospod Matej Kobal. Mogoče začnemo pač kar z mladimi, o tem kakšno je delo z otroki nam bo nekaj povedala gospa Helena Vidmar, ki je katehistinja.

Verouk imamo prve štiri razrede ločeno, vsak razred posebej, potem pa kombinacije. Katehistinji sva dve za nižje razrede, višje in mladino ima gospod župnik. Srečujemo se enkrat tedensko in sicer tako, da prihajajo otroci k verouku takoj po šoli in se nazaj v šolo vračajo, tako da se z avtobusom odpeljejo domov. Prihajajo v glavnem vsi, menda z veseljem.

Kaj storite gospod župnik, potem ko prerastejo ta leta verouka, ko je treba nadaljevati, ostajajo mladi?

Ostajajo, so pa velika nihanja, ena leta je odziv boljši in spet druga slabši, potem pač nekje delim usodo vseh ostalih župnikov, ko se dostikrat zgodi, pač ne vem v koga morda polagaš velika pričakovanja, pa ga potem ni blizu, pa te spet kdo drug preseneti pa pride, tako da mladinska skupina zadnja leta kar živi, mladi se radi srečujejo. So tudi pač nekje na duhovnih vajah za birmance, ki jih imamo pač skozi dve leti, se pravi tečejo nepretrgoma, pač nekje tudi tam radi sodelujejo tako pri pripravi teh večdnevnih duhovnih vaj kot potem pri sami izvedbi, včasih naredimo še kakšno drugo stvar, tako da je življenje bolj pestro.

Mladi radi ostajajo, kadar jih znamo zaposliti in takšnih dejavnosti imate na Otlici kar nekaj, nekaj nam bo o tem povedala gospa Ivica Vidmar, ki vodi otroški pevski zbor in poskrbi tudi za to, da kdaj mladi iz Gore zaigrajo kakšno igrico, da sodelujejo pri kakšni prireditvi.

Naši mladi so zelo dejavni na koloniji umetniki za Karitas, ki se vsako leto odvija v naši župniji na Sinjem Vrhu. Vedno pripravijo kakšen smešen skeč, ki pa je mogoče odraz resničnega stanja. Vedno se navezuje na temu te kolonije, mladi sodelujejo tudi pri šmarnicah. Zborček nastopa, vsak dan pojemo pri maši in šmarnice se pa zaključijo na en poseben način, v bistvu ta dan, ta zadnji dan šmarnice ne preberemo, ampak jih zaigramo. Ti zaključki šmarnic so ponavadi res prijetni zaključki in nam dajo nekako spodbudo za delo naprej. Naši mladi tudi kdaj popestrijo srečanje za bolne in ostarele, tudi tam kaj zaigrajo in zapojejo. Druga dejavnost pa je še otroško mladinski zborček, no, to je zborček, ki ni prav kakšna posebno velika množica. Če bi jih postavila v vrsto, bi se krivulja strmo vzpenjala, ker so tukaj predšolski otroci, pa kar tja do devetega razreda. No, ta zborček je nastal predvsem zato, da bi otroci pri veroučnih mašah, ki jih imamo vsak ponedeljek, ne samo prisostvovali, ampak tudi nekako sodelovali. Naše sodelovanje se kaže v tem, da tudi zaigramo, v bistvu z gibi rok, glave, nog, pokažemo, kako pojemo in kaj pojemo. Predvsem, no včasih tudi kaj zabrenkamo na kitaro, pa tudi nekaj deklet s frulicami spremlja kakšno pesmico.

No, ko smo slišali nekaj že o otroškem pevskem zboru, pa bom prosila gospo Katarino Vidmar, da nam pa pove nekaj, kako pa na Otlici pojejo odrasli.  

Tako, na Otlici v župniji Angelov varuhov delujeta dva odrasla pevska zbora, in sicer mešani pevski zbor Angelski spev Otlica in pa zadnja leta zelo pridno deluje v župniji tudi cerkveni ženski pevski zbor, ki je nekako nastal pri teh jutranjih svetih mašah, zrastel iz ljudskega petja bi se temu reklo. Ti pevski zbori vključujejo tam od dvajset do petindvajset članov. Pevci in pevke prihajajo iz vseh treh vasi naše župnije. Mislim, da se radi srečujejo, govorim kot zborovodkinja, kot organistka, da je tudi ena priložnost za srečevanje, za druženje in tudi pri svetih mašah radi sodelujemo, radi pomagamo pri lepšanju bogoslužja in mislim, da se ti zbori, odrasli zbori tudi redno pomlajajo, dobivamo nove člane, mlade člane, imamo tudi dve mladi organistki, ki nam pomagata, tako da mislim, da tudi za prihodnost ni bati.

Torej pri mašah je petje lepo. Kdo pa so še ostali sodelavci, ki skrbijo za to, da je bogoslužje prijetno?

No, za lepoto samega bogoslužja skrbijo poleg pevcev najprej v sami pripravi krasilci in krasilke, ki se izmenjavajo, tako da pridejo vsi dejavni kristjani na vrsto za čiščenje in krašenje cerkve. Potem skupina bralcev se sicer ne srečuje ravno pogosto, enkrat letno nekako, je pa kar številčna, potem strežniki so ravno tako dejaven del bogoslužja, včasih morda celo malo preveč, ko zaklepetajo se.

Imate pa na Otlici tudi nekaj posebnega, nekaj kar nima prav vsaka župnija, samo nekatere, to je Frančiškova družina. Gospa Jožica Vidmar, prosila Vas bom, da poveste kaj o njih.   

V naši župniji že nad sto let je Frančiškov svetni red. Slediti Frančiškovi poti pomeni truditi se prehajati od evangelija v življenje in iz življenja k evangeliju. Sprejeti evangelij vsak dan. Vsak človek je moj brat, sestra. Ljubiti vse. Pristopiti mu v pomoč, biti čuječ, da ne spregledamo potrebnega. Če bomo tako živeli bo Gospodov duh počival nad nami in bo ostal nad nami, za to se trudimo, sam Bog pa ve, kako bo uspevalo. Ste pa poleg tega, da ste članica Frančiškove družine včlanjeni oziroma sodelujete tudi v biblični skupini, pa bi mogoče povedali še kaj, kako pa deluje ta vaša biblična skupina.

Ja, biblična skupina je že več let v naši župniji. Trudi se naš dobri gospod župnik Matej. Malo je, ma vztraja. Prvi dve leti smo imeli po načrtih gospoda Jožeta Krašovca, so predelali staro zavezo v grobo in novo in zdaj smo pa že nekaj let začeli za naslednje nedelje evangelije prebiramo, malo preštudiramo, potem povemo vsak, smo vsi dejavni. In povemo, kje ga, katera beseda ali stavek je nas nagovoril, zakaj je nas nagovorila, jo komentiramo po svojih zmožnostih. Voditelj nas nagovori, kako bi spravili to v življenje, potem pa vsak pove, kako njega, je on doživljal, da je na tak način.

Ker je pa župnik na Otlici gospod Matej Kobal, ki je tudi ravnatelj škofijske Karitas Koper, je prav zanesljivo, da imate na Otlici organizirano tudi Karitas. Nekaj nam bo o tem povedala gospa Ivica Vidmar.

Tam bi pa povedala, kaj se mi včasih zgodi recimo. S strani slovenske Karitas dobim večkrat gradivo, to kakšne plakate in zgibanke in seveda veselo pohitim z njimi v cerkev, da bi pač jih tam razobesila in plakati že visijo namreč. Seveda obesil jih je naš župnik. No, se včasih pohecamo, da pride k njemu prej poštar kot k meni. Naša Karitas pa je nastala prav na pobudo župnika, ki je povabil gospo Jožico Ličen, no, to je bilo leta 1998, se pravi letos delujemo že enajst let. Zelo prepričljivo nam je gospa Jožica predstavila delovanje Karitas. Trenutno nas je v Karitas stalnih sodelavcev trinajst, občasnih pa je seveda veliko več in med te občasne štejem tudi te otroke, ki sem jih že prej omenila, ki sodelujejo pri koloniji Umetniki za Karitas. Predvsem pa so naša skrb stari, bolni in ostareli, dvakrat letno jih obiščemo. Se pravi za Božič in za veliko noč, vsaj spomnimo se jih s kakšnim skromnim darilcem, ki je po navadi delo naših rok. Enkrat letno pripravimo zanje srečanje, na katerem se posebej še spomnimo tistih z okroglimi obletnicami. Seveda pa so tudi prisotni na našem župnijskem pastoralnem dnevu, ki je nekakšno medgeneracijsko srečanje. Kaj bi še? Od akcij je najbolj znana naša akcija zbiranja krompirja. Na Gori pridelamo še recimo bio krompir, in zakaj ga ne bi podelili s tistimi, ki ga nimajo. Prej sem že omenila kolonijo Umetniki za Karitas, kjer so dejavni mladi, dejavne so tudi naše gospodinje, ki za dan odprtih vrat pripravijo nekaj sladkega recimo, posebej sem pa tudi lahko rečem ponosna, vsako leto opažam, da na ta dan nekako naši župljani poromajo na Sinji Vrh. Čutijo, da je ta kolonija naša in vidim, da se s tem, ko poromajo, razširja in postane to tudi družabno srečanje vseh sodelavcev Karitas, pa tudi mislim, da naših župljanov.

Še nekaj je značilno za župnijo Otlica. Namreč, župnijski dnevi. Tega tudi nimajo v vsaki župniji, pa Vas zato prosim, da poveste nekaj o tem.

No, pred nekaj leti smo razmišljali, kako razgibati versko življenje v naši župniji, videli, da zgolj praznovanje župnijskih zavetnikov in praznovanj, ki so na cerkvenem koledarju ne zadošča, iskali pač nekje smo predvsem načine, kako se približati tistim, ki jih v cerkev sicer redno vsako nedeljo ne zahajajo in v tem razmišljanju nam je prišla prav ideja, da pač nekje bi tudi mi pripravili župnijski dan, se pravi, nekako kot župnija preživeli eno nedeljsko popoldne. Tako da smo pred nekaj leti z župnijskimi dnevi začeli, zgledajo pa ti dnevi približno tako, tisti dan dopoldne nimamo običajnih svetih maš. Zberemo se popoldne k župnijski sveti maši, v kateri res dejavno sodelujejo pač vse skupine, ki v župniji živijo in obstajajo. Po sveti maši pa se dogajajo najrazličnejše aktivnosti, na kar potem sam župnijski dan zaključimo z večerno molitvijo, litanijami, po navadi imamo župnijski dan konec meseca maja ali začetka junija, tako da otroci zaigrajo tudi šmarnični dogodek in na tak način zaključimo dan.

No, o teh dejavnostih pa res, mogoče začnete kar Vi, gospa Katarina.

Ja, med temi delavnicami oziroma med temi dejavnostmi, bi omenila mogoče delavnice, ki so običajno razdeljene na delavnice za otroke in delavnice za odrasle, čeprav se po navadi populacija kar malo meša. Marsikateri odrasel se mi zdi, da rad pride med kakšne igrice, letos recimo smo imeli igre po starem, tudi igre s kamenčki in podobno, pa so se tudi kar nekateri odrasli tam znašli in bili veseli. Med delavnicami za odrasle pa smo doslej že imeli od izdelovanja voščilnic, letos smo imeli punčke iz cunj, ki smo jih šivali, jim šivali oblekice in podobno. No, slikanje svile, obdelava suhega cvetja, aranžmajev, kuharske delavnice, skratka poskus, poskušamo najti nekaj takega, kar bi pritegnilo čim večjo množico ljudi in tudi vsakič mogoče malo drugo ciljno skupino. Sicer se pa ob tem dogaja običajno na šolskem igrišču nogometni turnir, tako da tudi tisti, ki so športni privrženci na ta dan niso prikrajšani. Ob tem poteka tudi srečelov, vsako leto že v naprej določimo zakaj bomo zbirali, zakaj bomo namenili izkupiček srečelova. Doslej smo že s pridom pomagali pri tlaku v cerkvi in prikrivanju strehe na podružnični cerkvi svete družine na Predmeji, pa mislim, da sedaj zadnje leto za prenovo župnišča, take stvari, no, pa mislim da tudi ob tem kar uspešno dobitke poskušamo dobiti od vseh župljanov, vsi so nagovorjeni k temu, da pomagajo in so potem tudi vsi veseli, ko s polnimi rokami dobitkov odhajajo.

Bi dodali še vi, gospa Helena. Jaz kot priseljenka sem bila presenečena, ker sem videla, da so prišli na župnijski dan ljudje, ki jih nisem poznala, ker prihajam redno k prvi maši, pri drugi pa sem s tistimi, ki prihajajo k drugi maši se nisem poznala. Se pravi, pridejo ljudje s Predmeje, s Kovka in z Otlice in ne samo to, en medgeneracijsko druženje je to, namreč otroci od najmlajših in do najstarejših občanov, ki jih povabi Karitas, tudi tistih, ki so v domu in ne živijo več med nami, se srečajo, se družijo, se vidijo, se spoznavajo, skratka, se imajo lepo.

No, mogoče ob tem, zadnji dve leti se je porodila tudi ideja, ki jo bomo verjetno peljali tudi naprej, ob tistem zaključku župnijskega dneva z litanijami, smo se odločili tudi za blagoslov vin, še posebej za blagoslov zakoncev jubilantov.

(pesem)

Naša oddaja se počasi približuje koncu, ampak seveda je ne bomo zaključili ne da bi povedali našim poslušalcev zakaj je vam vaša župnija še posebno pri srcu. Zakaj ste Bogu hvaležni, da ste prav v župniji Otlica? Najprej beseda Vam, gospod župnik Matej Kobal.

No, jaz bi predvsem izpostavil potrpežljivost, ki jo imajo ljudje z mano, sem namreč bolj zaradi drugih obveznosti tiste sorte župnik, o katerih pravi šala, ko je en župnik slovesno razglasil pa je rekel, jaz sem pa tak kot Nebeški Oče. So ga ta drugi vprašali, a res, ja zakaj, kako pa, a ne. Je rekel, ja, med tednom neviden, ob nedeljah pa nerazumljiv, ne. Za nedeljo sicer ne vem koliko sem razumljiv ali ne, med tednom sem pa zaradi obveznosti, ki jih imam s Karitas precej neviden v župniji in v temu pač moram reči, da so ljudje zelo potrpežljivi, tudi da imajo razumevanje, da me ni zmeraj doma oziroma da sem sorazmerno malo doma. Da dostikrat mora kakšen sosednji župnik tudi za kakšen pogreb, ki pač pridejo nepričakovano, vskočiti namesto mene in pa, pač nekje, zlasti v tej pripravljenosti za sodelovanje v župnijskem življenju. Če ne vem, je morda marsikje tako, da je župnik tisti, ki odloča, ki narekuje tempo življenja v župniji, pri nas pač nekje je dejansko pastoralni svet, župnijski sodelavci smo tisti, ki skupaj oblikujemo življenje in ga pač ne vem tudi delamo bolj zanimivega za nas.

Isto vprašanje, zakaj ste radi župljani župnije Otlica, še za vse ostale. Mogoče gospa Katarina najprej.

Jaz sem v župniji Otlica že od rojstva, to je moja domača župnija, v svojem rojstnem kraju sem bila od vedno rada, od kar sem aktivno začela sodelovati v župniji, to je bilo pri trinajstih letih, sem še posebej rada. Domača cerkev je najlepša cerkev, res sem se vedno tudi med temi ljudmi dobro počutila in zelo sem bila vesela in Bogu hvaležna, da sem si moža dobila iz domače župnije in ostala doma.

Gospa Helena, tudi Vi ste dobili moža iz te župnije, niste pa od tod doma.

Jaz sem vesela, da sem prišla v župnijo Otlica in bila zelo lepo sprejeta. V tej župniji res najdem veliko izzivov in možnosti, da se najdem, se pokažem, potrudim, darujem in sem vesela, da me sprejmejo, so me sprejeli in hvaležna sem staršem, ki mi otroke zaupajo in gospodu župniku, ki mi zaupa katehezo.

Gospa Jožica.    

Jaz sem pa prej bila pod Črnem Vrh župnijo nad Idrijo, Črni Vrh nad Idrijo in sem imela hudo rada Črnovrško župnijo, sem bila navezana, zdaj pa po temu koncilu je pa to dejavnost laikov precej prišlo in jaz tudi več sodelujem in se malo vživljam v to in mi je draga Otliška župnija, ker tudi jaz lahko povem, kar želim in kolikor upam, rada pomagam, naj bo v molitvi, naj bo v drugi dejavnosti.

No, in še gospa Ivica.

Jaz pa lahko tako rečem, da sem Bogu hvaležna, ker sem v tej župniji zrasla, ali mogoče bolje rečeno z njo rasla. V naši župniji je angel varuh na oltarju seveda in ta angel varuh tako nežno drži otroka za ramo. Ko sem bila majhna, sem si predstavljala, da sem ta otrok jaz. Ko sem pred tem oltarjem se poročila, sem si predstavljala, da sva to midva z možem, potem pa ko so prihajali otroci, so imeli seveda prednost oni, eden za drugim in tako naprej. Danes se mi zdi, da je tisti otrok že moj vnuček. Nekaj pa zdajle razmišljam, ko se pogovarjamo o naši župniji, pa nekako lahko rečem, da je tisti otrok naša župnija, da smo to mi vsi, mi vsi, ki zdaj v njej živimo, vsi tisti, ki so v tej naši župniji živeli skozi stoletja, pa tudi mogoče tisti, ki še bodo.

Čudovito.

Bog daj, da bi angeli varuhi bdeli nad našo župnijo. Predvsem pa, da bi bila naša župnija še naprej živa.

Angeli varuhi.

Prosite za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.