1. del
2. del
ŽUPNIJA PODNANOS.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče. V današnji
oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Podnanos.
Posvečena je svetemu Vidu, saj se je kraju včasih reklo Šembid. Z mano so tule
v studiu gospod župnik Dominik Brus in njegovi sodelavci oziroma sodelavke:
gospa Vida Fabčič, gospod Jurij Rosa in gospa Branka Suša. Vsem lep pozdrav.
Pozdravljeni.
Pozdravljeni.
Ker je naša oddaja kratka
vas prosim, da kar začnemo s predstavitvijo kraja. Gospod Rosa.
Naša župnija leži v
čudoviti Vipavski dolini, ki jo je Bog obdaril z zares mnogimi lepotami.
Župnijsko območje obsega predele skrajnega vzhodnega dela zgornje Vipavske
doline, nekako obdane s Kraškim robom na južni strani in podaljški Vipavskih
Brd na zahodni strani ter del mogočne gmote strmo dvigajočega Nanosa na severovzhodni
strani. Močno je izpostavljeno burji, silovitemu severnemu vetru, ki, zlasti v
hladnejšem delu leta privrši iz Nanoške planote in to je zagotovo ena najbolj
prepoznavnih značilnosti naših krajev. Verjetno večina ljudi največkrat sliši
za naš kraj predvsem v povezavi s kakšnimi prometnimi zaporami in zastoji, prav
zaradi močne burje. Ozemlje župnije se sicer razprostira na razgibanem svetu,
ki na nadmorski višini meri od okrog sto sedemdeset metrov spodaj v dolini, pa
tja do preko tisoč metrov na območju Nanosa. Kdor je namenjen proti Vipavski in
Goriški, recimo iz notranjosti Slovenije, so mu naše vasi nekako prvi stik s
primorskim podnebjem, primorsko arhitekturo, vinorodnim okoljem in njegovih
žlahtnim pridelkom. Prevzame ga primorsko vzdušje in skorajda mestno zasnova
stari del našega župnijskega središča, kjer lahko obišče vrsto ogleda vrednih
zgodovinskih kulturnih znamenitosti, ki so ne samo krajevnega, ampak tudi
širšega pomena. Pod župnijskim zvonom svetega Vida so povezana naselja, bom
naštel kar po abecedi, Hrašče, Orehovica, Podbreg z zaselkom Škrle, župnijsko
središče Podnanos oziroma Šembid po domače ter Poreče z zaselkoma Podboršt in
Dobrava. V teh vaseh nas živi nekako okrog osemsto petdeset prebivalcev, nekaj
manj je katoličanov. Župnija spada v Vipavsko dekanijo in po številu vernikov
sodi nekako med srednje v njenem okvirju. Naša župnijska skupnost in tudi
njegovo središče se označujeta, kot smo že slišali, po zavetniku svetemu Vidu,
mlademu mučencu, ki je dal življenje za krščansko vero v začetku četrtega
stoletja, goduje petnajstega junija. Naši predniki so zelo častili svetega
Vida. O tem na Slovenskem priča veliko cerkva posvečenih temu svetniku, tudi
naselja so po njem dobila svoje ime, tako tudi naše. Komunistično oblast je ime
kraja po svetniku tako motilo, da ga je leta 1952 preimenovala v Podnanos,
kakor še mnoge druge kraje v Sloveniji, vendar se župljani vseh naselji še
vedno prepoznavamo kot Šembidci. Slikovit je z vseh strani pogled na naše
župnijsko središče, že v preteklosti so ga občudovali in o njej tudi marsikaj
lepega zapisali. Urednik ugledne slovenske revije je pred več kot stoletjem
takole zapisal: »Šentvid je tako lična vas, da te iznenadi, ko ga ugledaš
prvič. Lepe hiše, most čez potok Močilnik, župna cerkev, župnišče, šola, vse se
ti takoj prikupi. Precej ljudi obišče naše kraje in občuduje zlasti naše
kulturne dragotine. Bog daj, da bi se tako lepo izražali tudi dandanašnji in v
prihodnosti, kar je seveda odvisno predvsem od nas, ki tukaj bivamo in skušamo
skrbeti, da te lepote prenašamo na prihodnje rodove.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Ja, po tej zelo lepi
predstavitvi kraja, samega, pa bi spregovorili še o Šembidcih kot o občestvu. O
tem, kako vidi svojo župnijsko skupnost pa bo seveda nam nekaj povedal gospod
župnik Dominik Brus.
Naša župnija Podnanos je
bolj majhna pastoralna enota, njen župnijski zavetnik, kot že rečeno je sveti
Vid. Vseh prebivalcev približno osemsto petdeset, katoličanov pa nekaj manj kot
osemsto, zaradi stalnega preseljevanja je težko vedeti, vedeti točno število.
Verski utrip župnije se kaže tudi po številu nedeljnikov. Vsako nedeljo se
udeleži svete maše približno tristo vernikov, kdaj kakšne več, kdaj kakšne
manj, imamo tudi štiri podružnične cerkve, najprej cerkev svetega Kozma in
Damjana s tremi lepimi baročnimi oltarji, ker imamo mašo šestkrat v letu. Potem
na Nanosu je cerkev svetega Hieronima, tudi tu imamo mašo šestkrat letno, potem
je cerkev svete Trojice, tu imamo mašo štirikrat letno, in cerkev svetega
Miklavža, kjer je pa trikrat letno sveta maša, spored maš po podružnicah, kakor
tudi v župnijski cerkvi je objavljen tudi na naših spletnih straneh, na
spletnih straneh župnije. Vse podružnice razen cerkve svetega Damjana so bile v
ruševinah in so jih obnovili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, za kar
ima zelo veliko zaslugo prejšnji župnik gospod Anton Štrancar. Pastoralni utrip
te male župnije je živahen. Skupno s sodelavci se trudimo, da bi bilo
bogoslužno življenje aktivno. Poleg rednega verouka in srečanja s starši
učencev, povabimo kdaj pa kdaj tudi kakšnega predavatelja. Ker je pa župnija
bolj majhna, vedno povabimo vernike, da se udeležijo raznih srečanj kot so
adventni večeri v Vipavi ali pa postna srečanja v Ajdovščini. Skupno z župnijo
Lozice, ki je v soupravi imamo biblični krožek. Da so bogoslužna srečanja lepa,
se trudi dober pevski zbor, ki sodeluje pri nedeljskih mašah in praznikih. Za
velikonočne praznike imajo gasilci, s katerimi tudi sicer zelo lepo sodelujemo,
častno stražo pri Božjem grobu in verniki v velikonočni procesiji nosijo
znamenja Kristusovega trpljenja. Tudi procesija Svetega Rešnjega Telesa je
vedno lepo pripravljena. Jaz pri teh pripravah pravzaprav nimam nič skrbi, ker
vse pripravijo verniki sami. Seveda ne smem pozabiti naših zvestih pritrkovalcev
ali klenkarjev kot jim mi rečemo. Za vse večje praznike se potrudijo in vsi
štirje zvonovi zapojo slavo v čast Bogu. In naši strežniki in strežnice, ki jih
je kar trideset, so zvesti, če seveda ne pozabijo priti streči. Letos so imeli
že četrtih oratorij, običajno se zbere okrog šestdeset otrok in tja do petnajst
do osemnajst animatorjev. Moramo reči, da je zelo živahno, ker imamo hvala Bogu
imamo za to tudi zelo lepe prostore. Vsako leto za nekaj dni poromamo v kakšno
večje evropsko svetišče, potem enkrat poromamo na kakšno Božjo pot po
Sloveniji, redno pa vsako leto romamo na prvo nedeljo v oktobru na Sveto Goro
pri Gorici. Vsako leto se na zadnje sobote v januarju udeležimo pohoda od
rojstne hiše pa do groba znanega duhovnika Matija Vrtovca, rojen je bil v
Šmarjah na Vipavskem, župnik je bil dolgo let v Podnanosu, kjer je tudi
pokopan.
IZ FARNE KRONIKE.
Po tem živahnem utripu,
kakršen je sedajle, nekako že kar začutimo, da je to stara župnija, pogled v
župnijsko kroniko, pa nam bo prav tako predstavil gospod Jurij Rosa.
Ja, najstarejše sledove
cerkvene organizacije tukaj moremo iskati v povezavi seveda s Vipavo, ki je
bila sedež obsežne pražupnije. Njene začetke lahko postavimo tam nekje v konec
desetega oziroma začetek enajstega stoletja. Pomemben razlog za trditev o
dolgih stoletjih krščanstva v našem kraju, imamo tudi v najstarejših pisnih
omembah kraja, ki se imenuje po svetem Vidu, po doslej ugotovljenih podatkih
sega prvotna omemba v leto 1274, ker je kapela svetega Hieronima na Nanosu, takrat
še kot kapela omenjena, v arhivskem dokumentu iz leta 1360, nam pravzaprav tudi
ta podatek daje neko osnovo o precej zgodnjem, izpričanem pojavu cerkvene
organizacije pri nas. Tudi omembe duhovnikov v Šembidu segajo že v petnajsto
stoletje, prav tako izsledki o stavbni zgodovini cerkve svetega Vida, leta 1573
je bila ustanovljena kaplanija, župnijske pravice pa so bile še vedno pridržane
Vipavskim župnikom oziroma matični župniji, vse tja do leta 1785. Krstne knjige
so samostojno začeli voditi vsaj od leta 1683, poročne in mrliške pa skoraj sto
let kasneje, v času cerkvenih reform cesarja Jožefa 2 se je Šembidska duhovnija
pričela postopoma osamosvajati. V leti 1785, šestinosemdeset je postala toliko
samostojna, da je krajevni duhovnik imel nekako že vse župnikove pravice v
neodvisnosti od Vipavskega župnika, ostale so le nekatere materialne
obveznosti, no in potem v času francoske uprave, začetek 19. stoletja, je bil
Šentviški kaplan imenovan za kurata, po letu 1820 pa je dobil naziv vikarja.
Naše oltarno občestvo oziroma naša verska skupnost, da tako rečem, pa kot
župnija pravno ni prav zelo, zelo stara, ker je bila povzdignjena v samostojno
župnijo 1. oktobra 1890, tako da je v pravnem smislu župnija stara tam blizu
sto dvajset let. Verjeten je bil v tem kraju obstoj redovne skupnosti, najbrž
jezuitov, kar izpričujejo nekatera še živa imenovana dela vasi, kjer naj bi bil
samostan, reče se mu mešija, torej po menihih, ali pa ledinsko ime za njihove
zemljiške parcele, prav tako pa tudi več sledov njihove prisotnosti na bližnjih
Lozicah. Zagotovo je pomembna tudi ustanovitev Marijine družbe, ki je v svojem
času odigrala zelo pomembno vlogo za versko oblikovanje članic in članov ter
tudi kulturno in narodno obrambno delovanje, zlasti v času pod fašizmom. Dekliška
je bila ustanovljena 1908, za žene 1929, fantovska 1930. Imeli pa smo v naši
župniji že 1911 tudi ustanovljen tretji red svetega Frančiška. Kaj bi še dodal?
Mogoče v novejšem času ne smemo pozabiti obnovo in novo posvetitev treh skoraj
do tal porušenih podružnic, kar so bili izjemno veliki dosežki prejšnjega
župnika Štrancarja, ter župnijske in vaške skupnosti. Pa še kaj bi se našlo,
recimo izgradnja in blagoslovitev novega župnijskega doma, ki smo ga dobili
tudi s pomočjo države 1995. Odkritje in obnova ter predstavitev imenitnih
stenskih poslikav iz konca 15. stoletja v starem gotskem prezbiteriju naše
župnijske cerkve, ki so ena največjih umetnostnih dragocenosti svojega časa v
slovenskem prostoru sploh, to je bilo leta 2003. Mogoče še nekaj o pomembnih
ljudeh, gospod Matija Vrtovec je bil že omenjen, sijajen dušni pastir,
osemintrideset let v Šembidu, zgodovinar, kemik, strokovni pisec, predvsem pa
pospeševalec modernega kmetijstva in posebej še vinogradništva in kletarstva.
Pa Stanko Premrl, duhovnik, eden najplodovitejših slovenskih glasbenikov,
zlasti na področju cerkvene glasbe. Nosilec ključnih cerkvenih glasbenih
funkcij, ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, vodja orglarske šole prav tam,
urednik Cerkvenega glasbenika, odličen orgelski koncertant. Oba sta povezana s
to znamenito zgodbo o slovenski Zdravljici, na kar smo še posebej ponosni.
Namreč, Marija Vrtovec je dal pobudo za Prešernovo besedilo Zdravljice, Stanko
Premrl je pa to njegovo čudovito besedilo in ta njegova skladba je danes naša slovenska
državna himna. No, zelo na kratko še nekaj imen, Viktor Kopatin, jezuitski
duhovnik, Janez Kovač, tukajšnji župnik z najdaljšim stažem, preko štirideset
let, omenili smo že gospoda Štrancarja, prejšnjega župnika, izjemno zaslužnega,
zlasti pri obnavljanju vseh naših svetišč in ostalih cerkvenih stavb in tako
naprej, pa mislim, da ni več časa, da bi še koga naštevali.
(pesem)
Pesem, ki smo jo pravkar
slišali, je zapel vaš župnijski pevski zbor. Gospa Vida Fabčič, povejte nam
malo o tem, kako deluje tako dober zbor?
V Podnanosu je pevska
tradicija zelo močna, a kot povsod so tudi pri nas vzponi in padci. Ko sem se
priženila v Podnanos sem takoj opazila, da ni otroškega pevskega zbora in tako
sem ob podpori takratnega župnika Antona Štrancarja, pred enaindvajsetimi leti
ustanovila otroški zbor. Po nekaj letih pa je prišlo do padca cerkvenega
pevskega zbora in takrat obstoječi župnijski zbor je razpadel in tako smo bili
mladinski zbor hitro postavljeni pred dejstvo, da prepevamo vsako nedeljo pri sveti
maši. Z leti seveda se naša kvaliteta izboljšuje, širi se repertoar naših
pesmi, pa tudi številčnost, saj v Podnanosu mladi res radi prepevajo. In tako
imamo pevski zborček malčkov od treh do petih let, ki jih je okrog osemnajst,
potem je tu otroški zbor, ki šteje približno štirideset članov in je, zajema od
prvega do osmega razreda osnovne šole in seveda mešani mladinski pevski zbor,
katerega smo letos praznovali oziroma v preteklem letu dvajset letnico
delovanja in v tem primeru tudi izdali svojo zgoščenko. Ker pa je v Podnanosu
rojen duhovnik, organist in skladatelj, seveda tudi skladatelj slovenske himne,
Stanko Premrl, smo si po njem nadeli ime in smo na to zelo ponosni. V našem
zboru prepevamo različne zvrsti cerkvene glasbe. Ker so to mladi, moramo z mojo
desno roko, organistko Erno Andlovec, ki mi vsa ta leta stoji ob strani in
korepetira, zbiramo take pesmi, da so malo za starejše poslušalce, malo tudi pa
za mlade duše, tako da imamo tudi mladinske pesmi, seveda pa radi prepevamo
tudi ljudske pesmi in v takih primerih so verniki v cerkvi še posebej navdušeni
in pritegnejo. Mladi seveda radi pohajajo in seveda tudi jaz, ki sem njihova
zborovodkinja, saj sem se navzela po njih te navade, zato se radi udeležujemo
kakšnih vabil, radi pa tudi poromamo v druge kraje, Pred desetimi leti smo
poromali do svetega očeta v Rim in si seveda Rim tudi ogledali. Pred petimi
leti smo se odzvali vabilu naših zdomcev v Stuttgartu, letos pa smo bili v
Švici. Mislim, da vsa ta naša potovanja še bolje povežejo naš zbor. Udeležujemo
se raznih slovesnosti, seveda predvsem cerkvenih, ker smo prvo in glavno
cerkveni pevski zbor. Zelo smo ponosni, ko smo se pred leti udeležili
Karitasove prireditve Klica dobrote v Celju, tam smo bili z obema zboroma,
otroškim in mladinskim in mislim, da nam je to pustilo neizbrisen pečat.
Drugače pa se poskušamo čim bolj vključevati v dihanje župnije. Tako vsako leto
prvo nedeljo v oktobru skupaj z župljani poromamo na Sveto Goro in tam
sodelujemo s pesmijo. Otroški zbor v času svetih treh kraljev, to je seveda po
novem letu, obišče prav vsako hišo v naši župniji in dejansko romamo kot
koledniki in prepevamo po celi župniji in zbiramo darove, ki jih potem darujemo
v misijone. Hvaležni pa smo vsem župljanom, ki nam stojijo ob stran in seveda
našemu župniku Dominiku Brusu, ki nas predvsem podpira. In z njegovo pomočjo in
našim sodelovanjem je res bogoslužje polno in močno, tako kot naj bi bilo
vedno.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Ob tako dobrem mladem
zboru gotovo ni skrbi za lepo bogoslužje, sigurno pa si za ta namen trudijo
tudi še druge skupine. Gospa Branka Suša?
Pri bogoslužju je pomembno
tudi, da sodelujejo verniki in pri nas imamo to organizirano tudi z bralci
beril in pripravo svetih maš, tako da gospodu župniku pomagamo pri prvi in pri
drugi maši. Lepo pa je pri bogoslužju, da je cerkev tudi lepo okrašena, za to
imamo tudi veliko ljudi vključenih v krašenje cerkve in čiščenje cerkve, ob
praznikih, Veliki noči, ob šagri in Božiču pa priskoči cela župnija, da počisti
cerkev, da je ta še lepša za to praznovanje.
Pri bogoslužju vsekakor
veliko pripomorejo ministranti, pa tudi dekleta, ministrantke, ki so pri nas
vključene že vrsto let. Občasno, predvsem pred prazniki imajo strežniške vaje,
predvsem pa velja pravilo, da starejši učijo mlajše in jim pomagajo. V Božičnem
času si gredo vsako leto z gospodom župnikom ogledati jaslice po drugih
župnijah. Takšno je delovanje naših strežnikov, ki zelo pripomorejo k
bogatejšemu bogoslužju.
Tu smo zdaj zvedeli nekaj
o mladih. Kako pa druge skupine, kako jih nagovarjate, kako se jim približate?
Imate mogoče zakonsko skupino, gospa Suša?
V naši župniji nimamo
zakonske skupine, imamo pa nekaj zakonskih parov, ki se udeležujejo zakonskih
skupin v sosednjih župnijah.
Je pa pri vas kar močna
Karitas?
Pri nas je Karitas močna,
delujemo že več kot petnajst let, smo medžupnijska Karitas, Podnanos, Lozice.
Začeli pa smo tako, bili smo prej misijonska skupina, ki je še vedno v
Podnanosu in ko so prišli prvi begunci z Bosne in Hercegovine v center v Ajdovščini,
se je pokazala potreba, da ustanovimo Karitas tudi mi v naši župniji. Takrat
smo kar avtomatsko razdelili misijonsko skupino, tako da je ostala misijonska
skupina in župnijska Karitas. Do sedaj pa smo pridobili še nekaj članov, tako
da nas je v naši župniji trenutno enajst. Delujemo tako, da sodelujemo z
dekanijsko Karitas, se udeležujemo vseh akcij škofijske in slovenske Karitas, v
župniji pa iščemo primere in ljudi, ki so prišli v stisko, in jim pomagamo s
pomočjo paketov hrane, ki jo prejmemo na dekanijski Karitas, ker pa ni vedno
samo materialna stiska, pokažejo se tudi drugačne stiske, v tem primeru pa
ljudi napotimo naprej, kjer dobijo pomoč, da rešijo svoje probleme. V župniji
tudi posvečamo pozornost našim ostarelim, bolnim in osamljenim, s tem, da jih
vsako leto ob Veliki noči in Božiču obiščemo na domu in enkrat letno pripravimo
sveto mašo zanje z družabnim srečanjem. S tem obiščemo približno sto ljudi in
tudi k maši se jih odzove precej in so zelo zadovoljni. Sodelavci župnijske
Karitas skrbimo za osebno rast na tak način, da za vsak prvi ponedeljek
udeležimo srečanja dekanijske Karitas, tam imamo vsakokrat eno od duhovnih in
oblikovalnih tem, katera nam pomaga spoznavati sebe v vlogi sodelavca.
Udeležujemo se duhovnih obnov za sodelavce v Vipavskem Križu, vsako leto se kdo
udeleži seminarja, ki ga organizira slovenska Karitas v Postojni. Družimo se z
ostalimi sodelavci na romarskih dnevih, kateri so obogateni z aktualnimi
predavanji.
Torej, k župnijskemu
življenju pa verjetno veliko prispeva tudi molitev. Tudi molitvenih skupin
imate v Šembidu kar nekaj. Pa morda še par besed o tem, gospa Branka. V župniji
deluje že več let družba živega rožnega venca. Imamo devet rož, to je sto
osemdeset ljudi, ki jih povezuje molitev, vsakodnevna molitev ene desetke
rožnega venca. Obenem smo vsi člani te rož, tudi člani apostolstva svetega
Cirila in Metoda in molimo za edinost kristjanov. Imamo tudi Frančiškovo
družino, kot je omenil že pred mano gospod Rosa, ki ima srečanje vsako prvo
sredo v mesecu. Namen družine je molitev in živeti v duhu svetega Frančiška, to
je skromnost, dobrota in spokornost.
Gospa Vida Fabčič, Vas bom
pa vprašala nekaj o pritrkovalcih. Ravno pritrkovalci so značilnost za
Slovenijo, vendar se z njimi ne more pohvaliti vsaka župnija, Šembid se lahko.
Ja, tudi pri nas imamo ko
jim rečemo po domače kar klenkarji, saj je pritrkovalstvo v zgornji Vipavski
dolini že od nekdaj razširjeno in cenjeno. Ker iz bližnjih Goč izhaja zelo znan
slovenski zvonoslovec Ivan Mrcina, ki je komponiral več zvonarskih viž in v
našem zvoniku svetega Vida, kot je že povedal gospod župnik, so štirje zvonovi,
iz katerih naši pritrkovalci za vse večje praznike izvabijo melodije in nam
obogatijo praznične dni in samo bogoslužje.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Gotovo je v župniji, kot
je župnija svetega Vida, marsikaj takega, za kar ste lahko Bogu hvaležni,
katere bi bile tiste stvari, ki bi jih Vi posebej podčrtali? Gospod Dominik
Brus?
Ja, jaz mislim, da je
veliko takega za kar moramo biti Bogu hvaležni, kajti od njega prihaja vsak
dober dar. Mi se nimamo kaj posebno hvaliti. Kar je dobrega prihaja od Boga, in
če bomo odpirali svoja srca Božji milosti, bo tudi k nam prišlo vedno več
lepega. Gotovo je veliko takega za kar sem Bogu hvaležen. Že prejšnji župnik, gospod
Anton Štrancar, ker sem ga nasledil že v Tolminu, pred štirimi leti v
Podnanosu, se je veliko trudil, da je pritegnil ljudi k sodelovanju in molitvi.
Tu je tudi živi rožni venec, Frančiškova družina, pa kar trije pevski zbori,
kar je bilo že vse povedano. Veliko mi pri delu, pastoralnem in gospodarskem
pomaga župnijski pastoralni svet, vseh članov župnijskega pastoralnega sveta je
dvaindvajset, srečamo pa se nekajkrat na leto. V tem sta zelo aktivna
liturgični svet, ki se večkrat dobimo, da se pogovorimo, kako bi organizirali
razne praznike, razne slovesnosti, potem pa drugi odbor je gospodarski, kjer se
pa trudimo za gospodarski napredek župnije, ob popravilu, pa obnovo, pa
vzdrževanje raznih objektov v župniji, ki jih ni tako malo. Za verski tisk poskrbimo
tako, da je skupina šestih ljudi, ki vsak teden raznesejo časopise po domovih,
Družine, Ognjišča ali karkoli tega pridejo, zvesto, ko pripelje Družine, v
petek zjutraj pridejo in odnesejo po svojih domovih, tako da lahko rečemo, da
je dostava na dom. Ja, to so potem še razne skupine, ki brez mene skrbijo za
lepoto cerkve in bogoslužja, od tistih, ki krasijo in čistijo cerkev, pa preko
voditeljev molitve med mašo, pred mašo, pa do bralcev beril. Ne samo ob
nedeljah, ampak vsak dan. Hvaležen sem Bogu za skrite duše, ki se trudijo za
stvari, ki se ne vidijo pa je vedno vse lepo urejeno. Recimo, vsako nedeljo
zjutraj, ko pridem v cerkev, je na kelihu in na vrčkih svež prtiček. Tega nihče
ne vidi, vendar tudi za to delo mora biti nekdo, ki dela tiho, skrito, ne da bi
pričakoval karkoli. Za to naj bo res Bogu velika hvala.
Podobno vprašanje še za
vse vas, pa bi morda začeli z Vami, gospa Vida Fabčič.
Jaz sem zelo hvaležna
Bogu, da mi je po ne vem kakšnih potih, ljubezenskih v tem primeru, pripeljal
prav v Podnanos. Če mi je že dal to milost in dar, da imam rada otroke, da
čutim z glasbo, sem mu izredno hvaležna, da me je dal v tako faro, kjer sem
lahko uporabila te svoje talente in delam z otroki in z mladino, ki jih imam
zelo, zelo rada.
Gospod Jurij Rosa.
Ja, jaz bi pa izrazil
zahvalo Bogu mogoče predvsem v tem, da živim v takem kraju, kjer so naši
predniki, govorim kot zgodovinar in tudi kot vernik, poskrbeli za tako bogato
zgodovinsko, versko in kulturno dediščino, ki jo danes občudujemo ne samo mi,
ampak tudi mnogi drugi ljudje, ki prihajajo k nam. Omenim pa, ker sem član
bogoslužne skupine in mi je sveto bogoslužje zelo pri srcu, bi rekel tudi to,
da moramo biti hvaležni Bogu, da imamo toliko bogoslužnih sodelavcev, ki
poskrbijo za tisto, kar je v cerkvi najvažnejše, to je sveto bogoslužje, ki je
vir in vrhunec, h kateremu teži dejavnost Cerkve in izvira vsa njena moč.
Še gospa Branka Suša.
Jaz sem pa vesela, da sem
bila krščena v cerkvi svetega Vida, živim pod okriljem njegovega zvona in
vesela sem, da živim v taki župniji, ko je potreba, da smo vsi pripravljeni, da
stopimo skupaj, mi in vsa društva, ki delujejo v naši župniji. Jih ni malo. Smo
pripravljeni, da pomagamo en drugemu, da gre lepše naprej.
Vsem štirim hvala za ta
pogovor in preden se zares poslovimo, kot po navadi še priporočilo vašemu
nebeškemu zavetniku. Sveti Vid.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA
VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar