ŽUPNIJA POVIR (15)

1. del

2. del

ŽUPNIJI SEŽANA IN POVIR.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župniji Sežano in Povir, zato so zdajle z mano v našem studiu tamkajšnji župnik gospod Sandi Skapin in njegovi sodelavci: Sandi Mevlja, Miranda Novak, Marija Rebec in Marija Šavli. Lep pozdrav vsem skupaj.

Pozdravljena.

Dve župniji moramo predstaviti, zato predlagam, da kar začnemo. Najprej mogoče tisto večjo Sežano nam bo predstavil gospod Sandi Mevlja.

Ja, župnija svetega Martina je bila ustanovljena leta 1862, že prej je tam stala cerkev, ki je imela kaplana, cerkev je bila zgrajena leta 1886, imamo tudi dve podružnici in sicer cerkev Marijinega Vnebovzetja v Šmarjah pri Sežani, ki je bila omenjena že leta 1147 kot romarska cerkev. Sedanja pa je bila zgrajena 1502. Poleg tega imamo še podružnico svete Suzane na pokopališču in je nastala v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Še eno župnijo upravljate gospod Sandi Skapin, to je pa župnija Povir. Nekaj o tej župniji nam bo pa povedala gospa Marija Šavli.

Župnija Povir je samostojna župnija, je bila ustanovljena med leti 1431 in 1463. Prej je bil Povir vikariat, ohranjeno je bilo pismo Devinskega grofa v katerem prosi tržaški kapitelj naj potrdi duhovnika Petra za vikariata Povirske cerkve. Ta častitljiva starost župnije kaže na globoke verske korenine Povircev in okoličanov. Obsegalo je veliko večje področje kot danes, zato sta v Povirju delovala tudi po dva duhovnika hkrati. Konec sedemnajstega stoletja je bilo na primer v Povirski župniji tri tisoč prebivalcev, danes okoli sedemsto. Starejši zapis v krstni knjigi je bil iz leta 1423 in od takrat sledimo župnikom, ki so delovali v Povirju. Zadnji Povirski župnik je bil Jože Milič, ki je v Povirju živel in deloval leta 1940 do 1994. Bil je narodno zelo zaveden in kot tak v Povirju pustil velik pečat. Danes župnijo upravlja Aleksander Skapin, župnik v Sežani.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Ja, župniji sta res druga ob drugi, sta si pa gotovo različni. Kot smo slišali je Povir stara župnija, ki je imela včasih tri tisoč ljudi, danes šele sedemsto. Sežana je bila pred tolikimi leti obratno, je imela včasih niti tisoč ljudi, ima danes šest tisoč petsto ljudi, da vidimo, kako narašča.

Mislim, da se versko življenje v Povirju kar ohranja. Za kakšen nov zagon iščemo še, bi rekel, motive in sredstva, ali pa tudi, mislim, da se bo dalo tudi z mlajšimi kaj narediti. Sežana pa gotovo kot veliko mesto ponuja res veliko možnosti za delovanje, tako da sam vidim res eno odprtost na različnih področjih. Nekatere smo že načeli, druge pa verjetno bo še treba načeti. Če samo povem, da od letošnjega leta je tam tudi visoka šola. Seveda zdaj oblikovati tudi en program v župniji, ki bo pritegnil tudi te mlade, te študente v župnijsko življenje. Recimo to je eden od izzivov, ki ga vidim in ki ga skupaj z župnijo gotovo moramo premisliti in tudi potem uresničiti.

Kot ste sami rekli, župnija Povir je v principu starejša, zelo dolgo so imeli svojega lastnega župnika. Kako se zdaj navajajo na to sožitje, kako usklajujete to delo, da teče v obeh župnijah tako kot mora?

Gotovo, da rečem takoj, ni lahko, toliko let so imeli svojega, več kot tristo petdeset let stalnega župnika, zdaj od smrti gospoda Miliča upravljamo župnijo s Sežane. Še pred dvajsetimi leti so bili na tem področju trije duhovniki, dva v Sežani, eden v Povirju, zdaj sem sam, tako da gotovo brez sodelavcev je praktično nemogoče animirati, res in vodit potem eno kakor drugo župnijo.

Mogoče še to: kakšno pa je versko življenje, kakšna je pripadnost Cerkvi v teh dveh župnijah?

Če omenim najprej Sežano, čutim, da je eno lepo jedro, ki res živi z župnijo. Ki se odziva na pobude, ne samo odziva, ampak tudi daje pobude, sodeluje, ki želi, da župnija napreduje. Potem so eni obrobni, kakor je verjetno povsod, ki sledijo in se vključijo, če so kakšne večje ponudbe, večje aktivnosti. Lahko rečem, nekateri radi pridejo. Zdaj če jih prav posebej ne podrezaš pa se ne bodo pustili motiti, saj potem je pa veliko jedro, ki praktično živi mimo Cerkve oziroma mimo župnije. Če vemo, da je v župniji dvesto devetdeset nedeljnikov nasproti šest tisoč in še nekaj ljudi, vidimo to veliko razliko, ki kot pravim, je vedno možnost, da je vsak od teh nagovorjen. Zdaj pa je na nas, kako jih nagovorit, kako priti, kakšne ponudbe jim dati, kako jih vznemiriti, kako postaviti vprašaj včasih njihovo zadovoljno življenje, da odkrijejo tisto globino, ki jim jo je Bog dal v srce. Kar se tiče Povirja bi še eno besedo, res ena lepa skupnost in zvesta, praktično ne premaknejo, bi rekel, tisti, ki so zvesti, tako pevski zbor, bralci kakor tudi sodelavci pri Karitas ali pa župnijski svet, ministrantje, lahko rečem je res tudi ena taka zvesta skupina. Tam je že versko življenje nekoliko bolj vpeto v vas, čeprav je tudi tam še veliko rezerv. Tam imajo druge dejavnosti, ki včasih pomagajo k verskemu življenju, včasih pa se nekoliko pokriva eno z drugim.

IZ FARNE KRONIKE.

No, v naši kroniki je prav gotovo veliko stvari zanimivih. Rada bi izpostavili predvsem dve, in sicer za našo župnijo je bil pomemben tudi grof Betači, ki je veliko pripomogel k temu, da imamo Sežanci tudi cerkev. Sam je dal veliki križ, ne, v marmorju v Sežani, ga je kupil, pač. Omenila bi tudi Srečka Kosovela, ker čutimo da je naš, bil je rojen v Sežani, krščen v Sežani. Zdaj veliko je tudi takih ljudi, ki bi jih lahko še naštevali, ampak ta dva bi pa rada predvsem izpostavila.

O tem, kar bi pisalo v Povirski farni kroniki nam bo pa povedala nekaj več gospa Marija Rebec.

Jaz bi povedala malo zgodovine o gospodu Milič Jožefu. Rojen je bil 1911-ega na Proseku, je prišel v Povir leta 1940 po tem, ko je imel hude težave z italijansko oblastjo v obeh prejšnjih službah. Kot narodno zaveden Slovenec in navdušen pevec je v svoji prvi službi v Kubedu med leti 1935 in 1937 organiziral mogočni nastop združenih pevskih zborov, ki so kljub prepovedi Italijanov prepevali v slovenščini in tako pozdravili novomašnika Alojzija Kocijančiča. Kazensko je bil prestavljen v Lindar v Istri, kjer so fašisti razobesili rdečo zastavo in za to dejanje so obtožili njega. Hoteli so ga poslati v konfinacijo. Cerkvene oblasti pa so ga premestile v Povir. Tudi v Povirju je takoj začel z aktivnim delovanjem. Kot ljubitelj petja je ustanovil pevski zbor in pevce učil narodne, cerkvene in partizanske pesmi. Povojna komunistična oblast je Jožefa Miliča Preganjala in zasliševala, čeprav je med vojno podpiral partizanstvo. Prepovedali so mu kulturno udejstvovanje češ, da pri pevskih vajah izvaja politične ure proti oblasti.

To bi bilo iz vaše kronike.

Ja.

Imate pa Povirci tudi kar nekaj cerkva, ki jih še nismo omenili.

Ja, župnijska cerkev svetega Petra je v Povirju, sedanja stavba župnijske cerkev je bila zgrajena in posvečena v prvi polovici sedemnajstega stoletja. Tu se zbiramo pri nedeljskih mašah, pa tudi med tednom. V cerkvi so starinske dragocene orgle iz leta 1825. V zvoniku, ki je nujno potreben obnove, saj odpada kamenje in omet, nam zaenkrat zvoni le en zvon. Upamo pa, da bomo uspeli kupiti še dva, da bo tako kot je bilo nekoč, ko so bili trije. Potem imamo podružnično cerkev svetega Jakoba, ki stoji sredi vasi v Povir, je najstarejša prvotna stavba, je stala tudi že v štirinajstem stoletju, vendar so jo Turki opustošili. Po vojni je bila zapuščena in potrebna popolne prenove, ki smo jo uspeli realizirati med leti 1992 do 1997. Od tedaj imamo tu spet mašo kot nekoč, enkrat letno na praznik svetega Jakoba. Potem je podružnična cerkev Marije Vnebovzete na Guri, posebej smo ponosni in tudi čustveno povezani z našo romarsko cerkvico na idiličnem kraju na hribu Gura nad vasjo. Ni znano kdaj točno je bila postavljena, verjetno v poznem srednjem veku, do pred nekaj leti smo romali na Guro k maši vsaj štirikrat letno, za vse velike Marijine praznike, marca meseca, maja, avgusta in oktobra. Sedaj pa je v tako slabem stanju, da zbiranje pod njeno streho ni več varno. Podružnična cerkev svetega Andreja v Merčah je verjetno iz šestnajstega stoletja. Zanjo zgledno skrbijo vaščani Merč, po tradiciji praznujemo dve Merčanski nedelji, eno ob prazniku svetega Andreja, druga pa je štirinajst dni po Veliki Noči, ko je bila cerkev žegnana.

(pesem)

V župnijah Sežana in Povir si za živ utrip prizadevajo mnogi, pa bi morda najprej začeli tako kot po navadi: Kako je poskrbljeno za najmlajše?

Verouk je gotovo ena važnih dejavnosti in se mi zdi, da se kar trudimo, da bi bil primeren. Imamo ga nad zakristijo v cerkvi. Ne da bi bila to ena tako velika učilnica, ampak zato, da lahko začenjamo verouk pravzaprav v cerkvi z molitvijo pa s petjem pred Najsvetejšim, kolikor nam uspe zanimirati včasih ali pa nekako zbrati otroka, pa tudi mlade, da jih postavimo pred to Božjo pričujočnost in potem da nadaljujemo v veroučni učilnici in potem včasih, tudi ne vedno zaključimo pred Najsvetejšim, tako. V Sežani je okrog sto otrok, dobrih deset na letnik. To kar je recimo še ena značilnost, da še kar radi pojemo, da skušamo tudi s pesmijo malo s kitaro animirati veroučne ure, dve katehistinji imata tudi verouk in mislim, da kar lepo učita. To je bila ta glavna značilnost v Sežani. V Povirju, ker jih je nekoliko manj, okrog trideset, so tri skupine. Tako da združujemo, tam mislim, da pa še rajši pojejo, ker je kot bomo verjetno potem še slišali tradicija oratorija in ko hodijo na oratorij se naučijo določene pesmi  iz pesmaric ali pa na pamet in potem to radi prepevajo, tako da morda tudi ena osnova za naprej, za popestritev bogoslužja, pa tudi, recimo da je ena osnova za en mlajši zbor v Povirju.

Če sem prav razumela, nam bo gospa Marija Šavli lahko malo dodala o tem oratoriju, kako je s tem?

Ja, imamo vsako leto oratorij v Povirju in pridejo iz okoliških vasi, prostor na župnijskem dvorišču je kar precej velik in omogoča sprostitev in zabavo v lepem in slabem vremenu. No, precej skupin, pride tam do petdeset, šestdeset otrok, z animatorji vred, ne, in se kar dobro, ne, počutijo.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Sežana pa ima tudi skavte. Gospa Miranda, boste Vi povedali kaj o skavtih?

Ja. Pred približno desetimi leti se je tudi v Sežani ustanovila pač skavtska skupina, ima svoj steg, se imenuje Sežana ena in steg ni samo za Sežansko župnijo, ampak za celotno kraško dekanijo, letos imajo redna srečanja vsakih štirinajst dni, no, kar se tiče aktivnosti mogoče izpostavim to, da smo pred enim mesecem imeli izhod v Otalež. So pa skavti tudi glavni animatorji pri oratoriju kot je gospa že prej omenila v Povirju in tudi letos so se aktivnosti za pripravo oratorija že pričele in smo vključeni zraven.

Pred kratkim ste imeli v župniji Sežana sveto birmo, mogoče malo o tem.

No, res je, pomagala sem gospodu župniku tudi kot pač s temi mlajšimi, mladimi, srečevali smo se enkrat tedensko, smo pa skušali na nek poseben način pa mladim približati Božji klic in ga na nek originalen in preprost način tudi uresničiti. Odkrivali smo lastnosti, ki so sploh pomembne za naše življenje, recimo omenili smo štiri take pomembne svetnike, in sicer svetega Frančiška, pa svetega Avguština, Janeza Boska in Edith Stein. Vsak od teh je imel svoje lastnosti in sicer sveti Frančišek je imel veselje in resnico, to smo predvsem poudarili pri mladih. Edith Stein je znala tudi delati dobro, pa ljubiti tudi sovražnike. Kako se zaupa v Boga, v domače in prave prijatelje, pa kako se sledi srcu, da pridemo do prave sreče, nas je nagovoril sveti Avguštin in prilika o sejalcu, to je pa misel Janeza Boska, kako je lepa molitev. Vse to pač naj bi obrodilo sadove v našem življenju, jaz upam, da bo tudi v teh mladih, imeli smo jih kar petindvajset pri sveti birmi, tako da upamo v dobro delo.

Kako pa je poskrbljeno za tiste odrasle.

Ja, v naši župniji deluje tudi zakonska skupina, ki se bliža dvem desetletjem obstoja, trenutno nas je šest parov, želeli bi si še kakšnega, a ne, da bi se ta skupina mogoče celo razdelila, ne, in bi bile kar dve. Tako, dobivamo se enkrat mesečno, kot verjetno večina slovenskih zakonskih skupin, ob srečanjih je prisoten tudi gospod župnik. Vsakič ena skupina pripravi eno temo, ne, za pogovor, si izmenjamo svoje izkušnje, ki jih imajo nekatere kar veliko že. Predvsem se vrtimo bolj okrog vzgoje, ne, no, v glavnem po tem pogovoru sledi še kakšna pogostitev, tako da se pač še malo poklepetamo, videvamo se seveda tudi ob nedeljski maši in tudi sicer, ob koncu leta pa gremo še na kakšen zaključni izlet.

No, in zdaj, kako pa je poskrbljeno za starejše v eni in drugi župniji? Kaj vse je namenjeno njim? Gospa Marija.

Ja, pri nas v glavnem za starejše recimo, kadar imamo, kadar je mesec oktober imamo organizirano rožni venec in litanije in vse kar še zraven pride. Ravno tako imamo zdaj, bomo imeli in tudi vsako leto je, čas šmarnic, drugače, da jih povabimo in jim postrežemo z verskimi časopisi in vse kar je, kar smo naročeni, ne, poskrbimo, da dobijo vsi v roke, in jaz mislim, da starejši so v glavnem, so starejši tisti, ki pridejo k tem molitvam, ne.

Tako je v Povirju. Kako pa v Sežani, gospa Miranda?

No, tudi v Sežani smo člani župnijskega pastoralnega sveta organizirali kar nekaj takih aktivnosti, predvsem v Božičnem času smo izpeljali dve predavanji. Obiskal nas je pater Vili Lovše, ki nas je malo podučil, kako vzdržati nevzdržno, pa gospod pater Silvo Šinkovec, ko nam je pripovedoval o samopodobi in o družini. Podobno je bilo tudi v postnem času, ko nas je obiskal pater Gostečnik in na podučil nekaj o družini in postu, in pa škof Bizjak s svojim velikim vedenjem o Svetem pismu, predvsem nam je pa predstavil svetega Pavla. 

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ

V naši župniji smo, bi še omenil, da deluje tudi otroški pevski zborček, imamo bralce, skupino bralcev, ustanovila se je tudi svetopisemska skupina, tudi molitvena skupina obstaja, poleg tega bi pa še omenil še medžupnijsko Karitas, poleg razdeljevanja materialne pomoči, kar je nekako stalnica vseh Karitas, imamo tudi obiskovanje starejših v domu ostarelih v Sežani, socialnovarstveni zavod v Dutovljah oziroma tudi bivalne enote varstveno delovnih centrov, lahko rečem še eno, da enkrat na leto organiziramo letovanje ene družine iz župnije in imamo pa tudi eno posvojitev na daljavo.

Kar nekaj smo izvedeli o tem, kaj se v župniji dogaja, da pa ne bi česa pozabili, še vprašanje za Vas, gospod župnik, kaj smo še spustili.

Se mi zdi, da ena značilnost Sežane je tudi bolnišnica v Sežani. Zdaj ni več prav klasična, ampak bolj rehabilitacijska in se mi zdi, da prav preko te bolnišnice smo povezani praktično z vso Slovenijo, ko ljudje prihajajo v bolnišnico na rehabilitacijo, posebno nekoliko starejši, po operacijah, po kakšnem zlomu. Prihajajo tja in je možnost, da jih obiščemo in skupaj z župnikom v Tomaju z gospodom Vasjanom Kecojevičem sva nekako zadolžena in se vsak teden izmenjavava in greva na obiske. In včasih nas ljudje pokličejo, recimo, aha, moj prijatelj, sorodnik, mama, tata, so v bolnišnici, ali bi jih lahko prišli, obhajali, pozdravili. Sem vesel teh klicev, ker človek še nekako lažje gre do bolnika, se predstavi, poklepeta, gotovo ponudi tudi to, kar ima duhovnik za ponuditi, molitev, blagoslov, spoved, obhajilo, bolniško maziljenje, tako da to je tudi vpeto v življenje župnije, posebej za dom upokojencev, ki je tudi, da malo rečem, s Karitas smo se dogovorili, da enkrat na mesec, da bi redno obiskovali posebno tisti, ki jih nihče ne obiskuje, jim približali bi rekel nekaj, bi rekel, jim dali nekaj veselja, tem ljudem, ki so morda res malo v domu sicer dobro oskrbovani, ampak človeško lahko morda malo zapuščeni.

Med skupinami, ki bi jih rad še omenil, so tudi skupina tistih, ki čistijo in krasijo cerkev, potem bi moral omeniti seveda tudi molitveno skupino, Marijino delo, med molitvenimi skupinami bi omenil tudi binkoštno dvorano. Omenil bi seveda tudi cerkveni pevski zbor, odrasli, potem bi lahko rekli, da tudi bralci smo kar dobro organizirani in se nekako trudimo za lepše branje.

No, ko nas je obiskal škof Bizjak in nam predstavil predvsem svetega Pavla, nam je bila to tudi ena iztočnica za našo biblijsko skupino molitveno, ki jo pač uvajamo, no, da rečem tako.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Slišali smo, kaj vse se dogaja v Sežani in v Povirju. Župljani ste prizadevni, trudite se. V čem pa vidite in razumete sadove truda, kje vidite znamenje upanja, gospod župnik.

Sadovi? Gotovo ena lepa skupnost, ki da rečem, tako sem jo podedoval in sem hvaležen prednikom, ki so se trudili, za to da so tako oblikovali župnijsko skupnost in jo naredili res občutljivo za Božjo Besedo in za delo v Cerkvi. Upanje pa gotovo, delo z družinami, kolikor recimo uspe, nekaj z družinami veroučencev, ko imamo srečanja, ko se dobivamo, debatiramo, predlagamo, z mladimi, posebej tisti, ki končujejo osemletko oziroma devetletko. Nekateri so prisotni, drugi pridejo pogledati. Tudi tukaj vidim še veliko rezerve in potem tudi nastajajočo visokošolsko ustanovo, ki mislim, da je prav, da Cerkev odgovori tudi na ta izziv. Delno mislimo odgovoriti, da bi imeli v prihodnjem letu, če ne 2010, 2011 katehetski tečaj, ki bi bil nekako za vse kraške župnije in da bi potem res usposobili katehiste, katehistinje, jim dali potem tudi možnost tistim, ki bi se radi nekako duhovno podprli, okrepili, razgledali, da bi prihajali na ta katehetski tečaj, na to šolo. Tu je en izziv, ki ga vidim in na katerega je prav, da bi znali tudi v Cerkvi odgovoriti.

Potem ko smo slišali, kako je gospod župnik hvaležen za vaše skupnosti, župnijske skupnosti, podobno vprašanje še vsem vam. Zakaj ste veseli, zakaj se Bogu zahvaljujete, da pripadate prav župniji Sežana oziroma župniji Povir? Pa začnimo kar po vrsti, gospa Miranda.

No, jaz sem doma iz Sežana, tukaj sem pač že toliko let in ker poznam ljudi v tem kraju, mislim, da se da veliko še narediti marsikje na naših župnijskih svetih se nam porajajo različna vprašanja in vesela sem, da je to tako, ker ko se o vprašanjih zastavlja in govori, to pomeni, da tudi razmišljamo o tem in so že nekje na poti tudi kako jih rešiti. Želela bi si, da bi bilo več sodelavcev tako pri čiščenju, pa pri krašenju, pa pri branju, molitvi in skratka, da bi si pridobili več sodelavcev.

Gospa Marija Rebec.

Ja, jaz sem zadovoljna, da vsaj toliko teče kot teče, da lahko pomagamo gospodu župniku in da gledamo, da smo čim bolj povezani in da se z vsemi lepo razumemo in pogovarjamo in jim vse prenesemo, vse karkoli pride s strani gospoda župnika in pa tudi od situacije, kakršna je, ne.

Gospa Marija Šavli.

Ja, jaz sem Povirka tudi že dolgo let, odkar sem se rodila, in mi je lepo, če je cerkev lepo odpravljena, mislim, pripravljena za svete obrede in tudi da je čimveč ljudi, ne, se mi zdi, da kar dobro teče, no.

Še gospod Sandi Mevlja.

Ja jaz sem tudi vesel, da lahko sodelujem v življenju te župnije, seveda, kolikor lahko, ne, ker smo vsi nekako polni obveznosti, službe, družine in tako naprej, tudi jaz bi si želel še malo več sodelavcev, ne, da bi se tudi odgovornost malo razporedila, ne, po več ljudeh, in da bi, več ljudi kot sodeluje lepše je, lažje je v bistvu, ne, ker nobeden ni več kot toliko obremenjen, ne, in smo nekako na koncu lahko vsi zadovoljni.

Vsem se zahvaljujem za ta pogovor in preden zares zaključimo priporočimo obe župniji, torej Sežano in Povir vašima nebeškima zavetnikoma, svetemu Martinu in svetemu Petru. Sveti Martin, sveti Peter.

Prosita za nas.

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.