ŽUPNIJI PREDLOKA IN OSP

ŽUPNIJI PREDLOKA IN OSP

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Prisrčen pozdrav iz Koprskega studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij bomo predstavili župnijo Predloka, zato sta zdajle z mano v našem studiu gospod župnik Milan Stepan in katehistinja Ana Rožac. Lepo pozdravljena.

Lep pozdrav tudi vam. Tudi jaz lepo pozdravljam.

Začnimo tako kot po navadi. Kje je ta vaša župnija? Kakšna je?

Naša župnija leži med kraškim robom in reko Rižano, kjer je en tak dolg pas, obsega od hrvaške meje, kjer je zadnja podružnica Rakitovec, potem pa soupravljam tudi župnijo Osp, ki sega do italijanske meje, tako da je kar razpotegnjena. Ima sicer malo prebivalcev. Vsega skupaj okrog tisoč petsto. Imam pa poleg župnijske cerkve še dvanajst podružnic in potem vključno z Ospom še župnijsko cerkev in podružnico, tako da je kar razvejano. Naša župnija ima dolgo življenjsko dobo. Omenjena je že leta 1067, vendar so se vse listine izgubile. Pravzaprav so šle v dim, pogorele so leta triinštirideset, tako da tudi matice imamo šele od leta 1960. V skladu s to starostjo župnije je tudi njen zavetnik Janez Krstnik.

Ko smo se prejle pogovarjali, gospa Ana, ste omenili, da je to največja ali ena največjih slovenskih župnij. Je to res, na kak način?

Ja, zato ker sega v bistvu od ene države, to je Hrvaška, do druge, to je Italija. Tako da imamo en tak internacionalni pomen.

Torej, začetki župnije, še malo pa bo tisoč let, pravzaprav.

Tako, ja. Omenjena je tega leta, zato ker je cesar Henrik četrti to župnijo in še mnoge druge tudi v Istri izročil Fraizenškim škofom, ti pa so jih izročili sestram benediktinkam v Trstu, kamor je spadala tudi naša župnija, je to v bistvu prafara.

Pravite pa, da imate podružnico Osp. Kako upravljate župnijo in podružnico? Kako usklajujete delo?

Uskladiti ga je treba tako ali drugače, glede na zmožnosti, ki so, pri verouku je tako, da vsi otroci imajo verouk po šoli v Dekanih, v Dekanskem župnišču, da na ta način združimo, maše pa nimam redno v Ospu, ampak približno na štirinajst dni, ob nedeljah, drugače pa ob sobotah, sicer je tudi majhna udeležba, tako da velikokrat k tej maši prihaja tudi iz drugih vasi.

Imate pa tudi veliko zanimivih cerkva, kjer so med letom maše, ki kar nekako so odmevne. Mogoče naštejete še nekatere od teh?

No, te maše so prišle čisto tako, svoje sponte, brez kakšnega mojega prizadevanja, prilikam razmer, ki so se dogajale po osamosvojitvi. Ena prvih takih značilnosti je sveta maša za svetega Štefana v Zanigradu, ki je zanimiva tudi po freskah, ki so osemdeset let starejše od Hrastoveljskih, če ne celo devetdeset, no, in ko sem prvič prišel v to župnijo pred trinajstimi leti sta prišla dva jahača s konji, da bi požegnal konje in tako se je potem ta tradicija razširila, da sedaj, posebno ko so lepša vremena, pride kar veliko ljudi k maši, računajte, da okrog tristo jih pride k maši, vsaj še en toliko pa jih pride potem pogledati živali, k blagoslovu na travniku pred vasjo.

Mogoče bi povedali še nekaj o sami vasi Zanigrad. To je ena zelo zanimiva vas, zlasti zato, kjer zares zaživi in oživi med letom praktično samo na Štefanovo.

Ja, torej, vas je popolnoma prazna. Eno leto pred mojim prihodom, se pravi gotovo je to štirinajst, petnajst let je umrl zadnji vaščan in od takrat torej ni nobenega, ki bi stalno bival. Prihajajo nekateri lastniki še, ki skrbijo za svojo hišo, potem morda jo tudi kdo kupi kot vikend, dejansko pa se to podira in dejansko zaživi ta vas samo za ta dan. Bom rekel, je to zanimivo. Imam sicer še eno vas, Brežec, ki je tudi že izseljena in prihajajo prav tako za vikend. Nimajo pa cerkve, to je nad Zazjetom stoji ta vas.

IZ FARNE KRONIKE.

Ena od takih najzanimivejših vasi, ne samo v vaši fari, ampak morda sploh v celi Istri in tudi v Sloveniji, v Slovenskem merilu zelo znana vas pa so Hrastovlje.

No, gotovo Hrastovlje z odkritjem fresk je poznana po svetu. Te freske so gotovo ne samo v Sloveniji znane, ampak vidim, bi rekel, po Evropi in celo po celem svetu. Zanimivo je, da morda skoraj vsi govorijo, da pač izvira ime Hrastovlje samo iz hrasta, ki so ga posekali za utrditev Benetk. Vendar je potem znana tudi druga razlaga, predvsem domačina Jožeta Pohlena, ki je bil udeležen pri tem odkrivanju fresk, da izvaja to ime iz Hristovije, se pravi Kristusova pot, ker je bilo tam tudi križišče raznih poti, ki so vodile bodisi proti jugu, sever jug, ali pa vzhod in zahod. No, ta cerkev je po svoje vrsten spomenik. Vedno več obiska je. Celotna je poslikana, 1490 če se ne motim, devetkrat je bila potem prebeljena, preurejena, dodali so kor, razširili so okna, potem ko so to obnavljali so postavili nazaj to prvotno stanje. Ima preko osemdeset prizorov, od stvarjenja, potem pa Jezusovo rojstvo in poklon modrih in potem Jezusov pasijon, od krvavega potu na Oljski gori, pa vse do vnebohoda, vmes pa so narisani še razni preroki in svetniki. Tako, najbolj je seveda značilna, za mnoge značilna po mrtvaškem plesu, ki bi rekel je eden redkih primerkov v Evropi. Se mi zdi pa, nisem tak strokovnjak, ampak se mi zdi da ga razumemo kristjani še na tem, če vidimo tudi ostale prizore, ne, res se začne življenje z rojstvom in gre k smrti, ma če ne bi bilo po mojem prav nad tem mrtvaškim plesom prikazana Jezusova smrt, njegovo vstajenje in njegov vnebohod, bi rekel, vsaj zame ta mrtvaški ples ne bi imel nekega sporočila.

Ahm. To, da so v vaši fari Hrastovlje in da je ta cerkev je gotovo po svoje blagoslov, po drugi strani pa tudi križ, ne. Precej skrbi Vam to prinaša?

Ja, prvič je potrebno že skrbeti, da lahko vsak, ki pride, si to cerkev ogleda, po drugi strani je pa tudi križ, ker je treba vzdrževati in paziti in to po navodilih spomeniškega varstva pač poskušamo, da to poteka v čim boljšem sodelovanju.

Mogoče je prav, da povemo še besedo o gospe, ki je odpirala to cerkev, dolga, dolga leta, praktično skorajda do svoje smrti. Morda bi gospa Ana.

Ne moremo mimo imena pokojne gospe Marije Kocijančič, ki je bila petdeset let, več kot petdeset let oskrbnica te naše podružnice in njej gre tudi zasluga, da je ta cerkev ostala v lasti Cerkve in da ni postala pač nacionalni spomenik, kot veliko cerkva.

Ahm. Kako pa zdaj rešujete ta problem? To odpiranje.  

No, imamo eno gospo, ki tudi skrbno deluje in ji damo neko nagrado za to skrb. Je to že kar velik napor, ker ob vikendih prihaja kar veliko obiskovalcev in dejansko je cerkev stalno odprta cel dan zaradi tolikega števila, to je pač v tej poletni sezoni. Seveda, pozimi tega obiska ni, je velikokrat zaprta, je pa vedno možnost, da kdo pokliče in potem pride ta gospa odpreti. To je Grozdana Rihtar.

Zdaj se pa preselimo še v eno drugo cerkev. To je v Cerkev svetega Valentina, ki jo tudi tukajle na obali in v Istri vsi poznajo po Valentinovih mašah.

Ko sem prišel v župnijo, za ta god skorajda niso več vedeli. Samo stari ljudje so poznali še pregovor: Sveti Valentin obesi kvrtnlč n rmpin. Torej, ni bil tak praznik zaljubljenih in poročenih, ampak enostavno bolj kmečki praznik. Cerkev je bila namreč zelo zanemarjena. Leta šestdeset je padel strop in so potem za silo prekrili, vendar je padal omet, je bila brez stropa in smo imeli mašo tako kot v kakšni kriminalki. No, pozneje pa smo se dogovorili, predvsem bi moral pohvaliti žene iz Črnega Kala, tiste, ki so, ki bivajo v Črnem kalu, ali pa tiste, ki so se izselile. Se pravi vaščanke in so se same zbrale, da bi začeli to cerkev obnavljati. Po pravici povedano, te žene so imele veliko zaupanje, tudi molile so v ta namen, jaz pa sem rekel, če bo ratalo, bo ratalo. No, in dejansko smo začeli zbirati sredstva, prepričevati je bilo potrebno tudi ljudi, da so pristopili k temu projektu, in tako smo si mislili, že če cerkev je pravzaprav v naši škofiji edina, ki je usposobljena za to, druga kolikor poznam je na Sabotinu, ne, po kateri ima ta gora ime, torej po svetem Valentinu, ki je samo še, so samo še temelji stojijo in smo rekli, zakaj ne bi povabili ljudi, da bi morda tudi z njihovimi darovi pomagali, bi rekel, to dokončat in dejansko, če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi skoraj majhen ali pa velik čudež, da smo jo prekrili, ometali znotraj, zunaj. Sedaj utrjujemo še obzidje. No, smo pa v projektu, da uredimo tudi križev pot, slike so obnovljene, zdaj so na vrsti še okvirji, tako da bo kar lepa. No, zdaj je, jaz kar rad pridem noter in je užitek maševat. Torej to je zame en projekt, ki, v katerega sem, nisem dosti verjel, ampak so verjeli pa drugi, jaz sem jih pa podpiral.

Mogoče je prav, da povemo še to. Zdaj, ko se peljemo na morje kar nekako po tej novi avtocesti zdrvimo mimo Črnega Kala, medtem ko včasih, ko smo se tam vijugali po tej zaviti cesti, smo opazili ta prav poseben stolp cerkve svetega Valentina.

Torej ta stolp, zvonik, visi že kar nekaj časa. Tudi zadnja merjenja, ne vem, so bila morda pred dvajsetimi leti in v eno smer je visel meter dvajset, v drugo pa mislim, da okrog 30 centimetrov, torej je predstavljal neko nevarnost. Drsi sicer ne zaradi slabih temeljev, ampak ker drsi celotno pobočje. Zdaj je utrjen spodaj in zgoraj. Je sicer privezan več ali manj zaradi tega, da se zmanjša to tresenje, ker je tudi v bližini kamnolom. Prej se je pa tudi tresel zaradi prometa. Kamioni, predvsem lažji, ki so poskakovali so povzročali to tresenje. Tako da sedaj se da ta zvonik tudi obiskat, so narejene lesene stopnice in smo po svoje kar malo zaljubljeni vanj, da ni treba hoditi v Piso gledati, kako visi.

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Že kar nekaj časa se pogovarjamo in pravzaprav je zdaj pa res že čas, da rečemo kakšno besedo o Predloki, kjer je pa sedež župnije.

No, saj to je tudi zanimivo, ker vas Predloka obstaja šele po drugi svetovni vojni. Stara župnija se je klicala Lonke ali Loka. To po vasi, ki sledi za njo. To je umetno ime s predpono 'pred', to se pravi Predloka. Drajansko so rekli včasih je bilo to na Ravni. Torej to je pražupnija. Pred vojno je bila v tem delu, ki mu sedaj pravijo Predloka, samo cerkev, župnišče, zelo skromna mežnarija. Prav uboga, kakor so mi povedali, in potem še ena majhna kamnita hišica ob cesti, se pravi štiri stavbe. Po vojni pa so tam ustanovili zadrugo, so gradili vinsko klet, to je bila predhodnica koprske kleti, potem delavnice in potem še vrstne hiše za delavce. Tako da so potem tudi del pri cerkvi je imela cerkev kot župnija nacionalizirali, potem so potem sicer vrnili, tako da potem s tega, na ta način se je potem razvila vas, ki sicer še, mislim, da ne čuti še kot vas, ne. Se to šele ustanavlja, čeprav že kar sodelujejo, je veliko mla, mislim, mladih, no, družin, ampak so nekako se zbrali z vseh vetrov.

Drevo brez globokih korenin.

Ja, drevo brez globokih korenin, ni še, ni še tradicije, ne.

Ja, bi morali pa še omeniti Loko. V Loki je bila cerkev požgana leta 43 in po šestdesetih letih je bila potem končno obnovljena, tako da sedaj ta rak rana je zaceljena, ki je 60 let zijala.

Pa se je tudi življenje vrnilo?

V Loko tudi, ja. S tem ko so obnovili in pa pozidali cerkev se je nekako tudi njihova vas in življenje tam mislim da spremenilo.

No predvsem zaradi tega ker, jaz namenoma nisem hotel povzet kakšne pobude in iniciative, da bi to cerkev obnovili, da bi psa vlekel naprej, ker je že moj predhodnik to začel, ampak da bi predvsem prišlo v zavest ljudi in dejansko zdaj, ko je maša tam, pridejo vse ženske, lahko še tudi kakšni moški, pridejo k maši, zato ker čutijo  tudi to smo mi naredili. Tako da glede otrok pa vas še ni zaživela, a ne, je vedno kritično, pravzaprav vse vasi v moji fari, ne, so glede rojstev kritične. Nekako zadovoljivo je le v dveh vaseh. To je Hrastovlje in pa Rakitovec. Nekako se rojstva in smrti vsaj približno pokrivajo. No, moral bi pa omenit seveda še eno cerkev, to je pa še Božja pot pri Devici Mariji na Zoročku. Včasih so rekli tudi po vojni Pri Bobrih. In čeprav recimo je znana bolj Strunjanska Božja pot, je imela tudi naša ta Božja pot v svojem času velik pomen. Namreč je privabila ljudi vse iz Tržaškega krasa in pa tudi Hrvaške Istre in Čičarije. Dejansko je bila najprej v trn pod fašizmom. So razganjali shode, ker pač so hodili sem Slovani, ne. Po vojni je bila pa zopet trn v peti, ker je bila to množičnost. So prihajali tudi zaradi tega, ker so bile pod topoli gostilne, se je dalo kaj kupiti, poleg pijače tudi sladoled in ti otroci pa verjetno tudi odrasli fantje in dekleta so zbirali celo leto denar. Te majhne kovance zato, da so se potem lahko tam kaj kupili. Tako da hočemo nekako to tradicijo tudi nadaljevati, kolikor se da.

No, jaz bi pa še pohvalila gospoda, ta njegov način. Kako se ne umešava v bistvu v gradnjo oziroma v obnovo podružnic cerkva, ker mislim, da to ni delo župnika, ampak je bolj podoben misijonarju, ki v bistvu pusti, da ljudje zgradijo svoj skupni dom in to mislim, da je veliko bolj vzgojno kot, če bi se gnal kot župnik in obnavljal cerkve.

Ma to ni zaradi tega toliko mojega načrta, pa dejansko ker kot kaplan in prej sem se dosti s tem bavil in take stvari, tako da res sem vesel, da v mnogih vaseh so se našli ljudje, lahko bi rekel najprej posamezniki, ki so sprejeli projekt in ga, in ga vodili. Tako dejansko smo samo se med seboj koordinirali.

(pesem)

Ampak vse te obnovljene Božje hiše, ne, ki pač, že s tem ko so obnovljene, to pomeni, da hočejo biti tudi žive, pomeni tudi za vas, ne vem, še eno novo nalogo. Še eno novo obveznost. Ste tako rekoč potem kakor en leteči župnik ali kako je to?

Nisem samo leteči, se držim bolj pri tleh, včasih gre tudi s kolesom. Je pa res en problem tega to, da je župnija precej razpršena po teh podružnicah. Tudi verouk je bil včasih ne po vseh podružnicah, ampak se je to nekako združevalo na nekaj mestih in je dejansko to problem, ker še vedno ljudje čutijo bolj za svojo podružno cerkvijo, kakor pa za župnijsko, tako da za našo župnijsko cerkev in morda tudi župnišče ni tistega čuta pripadnosti, da bi rekli, to je naše. Še vedno nekako vlečejo, tudi za priti h kakšnim zakramentom, ali za krst, včasih tudi za poroko, da je na podružnici, ne. Ni še tiste pripadnosti, pa vsak vidi čisto s svojega zornega kota, tako da bi rekel, je tukaj zelo pomembno, kako se dela in morda razpravlja v župnijskem gospodarskem svetu in pa na pastoralnem svetu. Poskušamo potem nekako to povezat, poudarit pomen župnijske cerkve.

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Že v uvodu, gospod Milan Stepan, ste dejali, da imate verouk organiziran v župnišču v Dekanih, ker je tam v bližini tudi šola. Če prav razumem, tam se tudi šolajo prav otroci iz vse vaše župnije. Gospa Ana, Vi pa ste katehistinja, pa morda malo več poveste o tem, kako je organiziran ta vaš verouk, kako poteka, koliko imate katehistov poleg Vas. Verjetno Vam še kdo pomaga?

Svoje katehetske izkušnje sem začela nekje pred dvajsetimi leti z gospodom, pokojnim gospodom Fonzom Močnikom in takrat sem. Začela sem pač s pripravo otrok na prvo sveto obhajilo pa birmo. Redno sem se potem vključila kot katehistinja leta 91. Takrat sem se tudi vpisala v katehetsko pastoralno šolo, tako da sem potem tudi imela pač verouk po različnih razredih, najprej seveda nižjo skupino, ker mi je bilo lažje, potem pa seveda tudi sem se spopadla tudi s starejšimi skupinami. Tako kot je gospod že prej omenil, v prejšnjih časih je bil verouk pač na treh, štirih krajih in so potem prihajalo otroci iz različnih vasi skupaj. Potem pa leta 91 se je pa organiziral tale način poučevanja verouka, da so prihajali iz dekanske šole v župnišče v dekane in smo potem imeli tudi tam verouk, ker je tudi lažje glede recimo pedagoškega pristopa in tako da so bile v bistvu starostne skupine skupaj, različne skupine so včasih imele, prvi, drugi, tretji so imeli skupaj, pa tako, no. Tako da, potem je bil tale, nekako tak verouk kot naj bi se pač izvajal verouk. S to uvedbo devetletke so otroci premali, da bi hodili iz Dekanov, iz šole v Dekanih v župnišče, imamo tako organizirano, da so prvi trije razredi popoldne, v župniji, v Predloki, ostali razredi pa prihajajo še vedno tako kot prej, ker sem pač jaz redno zaposlena, učim potem jaz vse tri razrede.

Koliko pa je vseh veroučencev?

Vseh je okrog 60. No, skoraj večina hodi. Nekateri dejansko pa so samo krščeni in potem opustijo. Nekateri opustijo pri prvem obhajilu, drugače pa kar redno hodijo. No, prednost verouka v Dekanih je povedala Ana, pa tudi težava, ker pač otroci po navadi prihajajo ko so že siti vsega, se včasih lovimo tudi z minutami, ko morajo potem priti na avtobus. No, nekaj verouka pa imamo, predvsem nižje razrede tudi v župnišču. Včasih tudi birmanci. Vsako leto moramo naredit spored, kako bo ta verouk potekal glede na šolski urnik in na druge možnosti.

Zanimiva skupina v predloški fari so tudi strežniki. So tudi ti razkropljeni po vaseh? Kako jih izbirate?

No gotovo, redno jih ne zbiramo, pač pa v vsaki vasi skoraj se najdejo otroci, ki ministrirajo. So tudi deklice, ker fantov ni. V bistvu jih samo enkrat na leto zberemo skupaj, kdor želi in gremo skupaj z nekaj duhovniki. Po navadi z dekanskim in koprskim stolnim župnikom na Lig nad Kanalom in so potem nekaj dni z njimi, tako da je nekaj športa, nekaj zabave, pa tudi nekaj izobraževanja.

No, običajno jih zbere tudi pred Veliko nočjo, pa pred Božičem za pač vaje, ki jih s strežniki.

Gotovo bi bilo verjetno na mestu, da bi imeli redna srečanja vendar po navadi je tako: ti strežniki, ki so aktivni, so po navadi še pri skavtih ali pa pri katerih drugih stvareh, tako da so v soboto kar precej križajo te dejavnosti.

V župniji imate Karitas. Morda še o tem poveste kaj?

Ja, pri nas imamo pač žene, ki so karitativno dejavne. Skrbijo pač za tiste, ki so recimo ostarele, bolnike, enkrat na leto organiziramo tudi srečanje z ostarelimi. Potem pač tudi tale pomoč, ki prihaja jo potem po nekem ključu pač potreb razdelijo. Potem poskrbijo tudi za vse pogostitve, ne, ker imamo različne goste, ne. Zelo dobro se odrežejo tudi ko naredimo pogostitev za 15. avgust. Takrat imamo pač veliko slovesnost, Marijin praznik. Udeležijo se potem skupne maše na Ponikvi in romanja karitativnih sodelavcev in tako.

V bistvu se pokaže, da pri nas take gmotne revščine ni. Tudi čeprav jo mi vidimo, se te starejše ženske čutijo, da ne potrebujemo. Velikokrat rečejo: Ja, neste rajši kakšnim bolj potrebnim. Verjetno pa morda zanemarjamo bolj to, ta duhovna dela usmiljenja. Ko se ženske oziroma starejši ljudje sami in bi potrebovali kakšno tudi to duhovno pomoč, to družbo recimo, ne, da niso sami. Ta problem je bolj prisoten, namreč v naši župniji za materialne stvari pa ne prosijo. Skoraj nekako bolj ponujamo. Tudi pri otrocih, ko je to zbiranje za šolske potrebščine, pač pomagamo nekaterim, ma ni prav taka velika nuja, si znajo še kar pomagat.

Ja, pozna se, da imajo pač veliko zaledje v Trstu, ne. Da še zmeraj veliko žensk hodi v Trst in tako tudi nam zboljšujejo status. 

No, pa gremo še nazaj. Poleg ministrantov pri bogoslužju je seveda lepo, če tudi zapoje zbor. Imate v župniji Predloka tudi kaj pevcev?

Torej, jaz sem podedoval kar velik župnijski zbor. Se mi zdi, da je bilo okrog 50 pevcev. Potem pa se je začelo to počasi manjšati, nekatera dekleta so se poročila, fantje so imeli delo, v bistvu so bili že več ali manj možje, jih je bilo to malo v breme, tako da zdaj smo na nek način srečni, saj zapolnimo vse glasove in ne pojemo redno pri župnijskih mašah, ampak bolj ob praznikih, ker gremo včasih tudi kam gostovat. Imamo pa redno vaje, vsak teden enkrat. Seveda so to večinoma starejši pevci, ki pa kar radi pridejo skupaj. Najbolj se mi zdi lepo to, da vsaj za praznike je lepa maša, ker zapojemo brez tiste pesmi, ki spadajo k bogoslužju. Ne samo da se nekaj poje, ampak v teh letih vsaj to se mi zdi, da smo se naučili, predvsem psalme, pa morda tudi kakšno pesem, ki dejansko spada za tisti praznik.

No, mogoče je pa ta prednost, ker ne poje redno župnijski zbor, da imamo pa toliko bolj razvito ljudsko petje. Res nismo ne vem kakšni pevci, ampak je pač sodelovanje ljudi in ljudsko petje živi in to na vsaki podružnici, pa čeprav prideta samo dve ženski recimo, ki znata malo več pet, ne.

Torej, skoraj nobena maša niti delavniška ni brez petja. Poleg tega župnijskega zbora, v Rakitovcu so pevci in pevke, pravim tudi starejši, ki sami pojejo pri vsaki maši. Med tednom spodaj v klopeh, v nedeljah na koru. V Ospu pa je tudi nekaj pevk, ki so bile prej v zboru in tudi same vodijo. Drugod pa se najde nekako žena, ki začne peti in potem za njo povzamejo tudi druge, tako da morajo glede tega. Predvsem glede ljudskega petja, no, se mi zdi lepo, da, da maša ni brez petja.

Ne bi bilo prav, če bi pozabili na molivce, molitveno skupino, ki tudi obstaja v vaši župniji.

No, v naši župniji imamo zdaj v zadnjem času eno molitveno skupino, ki se zbira v župnijski cerkvi, velikokrat se pa nekatere od te skupine zbere tudi v podružnici v Rožarju, poleg tega pa vsak prvi četrtek molimo za duhovne poklice v Rakitovcu in vsak prvi petek imamo uro češčenja v Hrastovljah. Bi rekel, to je en tak red. No, gotovo so pa potem še mnogi posamezniki, ki veliko premolijo in sem, sem zelo hvaležen in vesel, če reče kdo: 'Veste, gospod, jaz pa veliko molim za vas, pa za župnijo, pa za vaše delo, pa da bi bil zdrav.' In to je kakor balzam na dušo.

No, imamo tudi nekaj molivcev živega rožnega venca za duhovne poklice, ki pa je pač vodeno preko Brezij, ne, preko patra Grčarja.

No zanimivo je morda tudi to za šmarnice, da imamo skoraj po vseh podružnicah šmarnice, ki jih vodijo sami. Najbolj zanimivo je to, da otroci zelo radi prihajajo in jih znajo vsi organizirati sami. Imajo knjigo, da preberejo, imajo listke, da si jih lepijo, znajo zmoliti litanije, znajo zmolit en del rožnega venca, in tudi sem opazil, če ni imel kdo odpreti cerkve, so se usedli na cerkveni prag in so tam vse opravili. In potem šli igrat nogomet ali pa kakšne podobne igre.

SADOVI TRUDA, ZNAMENJA UPANJA.

Jasno je, da v tako veliki župniji, ko je Predloka in predvsem tudi razpršeni župniji je delo včasih težje. Pa vendarle se sadovi truda kažejo. Kateri bi bili tisti, ki bi jih najbolj izpostavili, na katere ste najbolj ponosni?

Ne vem, kako bi odgovoril na to vprašanje, ker tudi naša župnija je podobna situaciji v Evropi in kakšnega posebnega upanja nimam. Pač so  kakšni majhni uspehi, morda majhni koraki, vendar se mi zdi da uspeh je vedno povezan z verskim življenjem v družini. Vedno opažam, da če ne vem koliko vložiš v otroke, ne, sicer zdržijo do osnovne šole, ali pa morda do birme, potem pa, če ni imel doma neke opore, da potem se to kar nekako razprši. Tako da, ne vem. Jaz sem skoraj vesel, če ni situacija slabša kot je bila. Verjetno se nekako premalo trudim, da bi se usmeril na starejše morda, na, ali na starše ali na zakonske skupine. Sem tudi poskušal, vendar ne vem, nekako nisem pripravljen, ali se morda ne čutim sposoben ali pogumen, da bi to nekako res zagrabil, mal zagrizel. Nekako se mi zdi, da to, kar delam je bolj v ohranjanju tega, kar je bilo, posebej z mladimi morda opaža kako so drugačni. Torej v teh 29-ih letih smo imeli včasih z mladimi skoraj več problema ali pa so bili bolj aktivni, bolj iznajdljivi, več domišljije, zdaj pa. Morda včasih res ukrotiš, ampak tudi rezultatov kakšnih ni posebnih, ne, in morda sem jaz malo bolj tradicionalistično usmerjen, da več govorim, premalo pa znam recimo delati na podlagi delavnic, kar odlično zna katehistinja Ana, ki jo občudujem, ker zna otroke vse, vse narediti preko delavnic, ne, meni, sem bolj navajen recimo, da jih potegneš s športom, tem ta večjih razen morda nogometa, kaj drugega se jih težko prepričaš, da bi šli. No zdaj recimo je zanimivo smo imeli ta teden birmance v Klancu in prvi dan smo naredili lep izlet po okolici Klanca, je zanimivo označena pot. Potem smo povečerjali, potem še nogomet skoraj do teme. Potem smo tako potipali, kako bi ocenili ta dan, so rekli: Aj, izlet je bil zanič, nogomet je bil odličen. Torej tako gledajo, če jim nekaj paša, pač jih lahko pritegneš, če ne jih samo v nekaj posiljuješ, ne. Se mi zdi, da več ali manj kar vsi čutimo ta, to spremembo pri otrocih, ki so se bolj usmerjali vase, v računalnike in podobno, da se sami s sabo zabavajo in zelo težko se pa zabavajo skupaj v skupini. Torej ti odnosi so postali zelo težki in jih je treba zelo usmerjat, da bi nekako zaživeli skupaj. Ne vem, bo morda še kaj Ana povedala glede tega.

Ja, jaz nikakor ne pričakujem neke mase, ampak so posamezni cvetovi v župniji s katerimi se splača delati, za katere se splača vztrajati, tako kot povsod, ne. Jezus tudi ni imel mase. Jaz izhajam iz tega, da ni, da ne more biti masa tista, ki je kvaliteta, ampak naj bo tisto, kar je kvalitetno.

No, prihodnost, v začetku sem omenil tudi torej te ljudi, ki so prevzeli gmotne stvari na cerkvenih objektih, da se meni s tem ni treba več prizadevat.  In dejansko so to res posamezniki, ki potem pritegnejo za sabo in se da več ali manj tudi z njimi lepo koordinirat, da se pogovorimo. Zdaj, in potem tudi na teh duhovnih področjih naj bo Karitas ali pa potem molitev, dejansko ni potrebno, da sem jaz zraven. Če morem pridem, zelo rad, če ne pa naj molijo sami. Poskušam, da bi bili od mene čim bolj neodvisni. Ne da moram biti vedno zraven, tako je moje mišljenje. No, če pa rabijo pomoč, jaz mislim, da lahko vsak pride vprašat in da tudi potem dobi odgovor ali pomoč tako ali drugačno. Mislim, da če je nek projekt, da vsaj ni slab, da pri meni dobi podporo, pa naj bo v kateremkoli, v gmotnem ali duhovnem področju.

No, meni je všeč delati v naši župniji in z našim župnikom, zato ker v bistvu si ne ohranja nek monopol, se ne boji za svojo avtoriteto, ampak kdor želi delat, lahko dela, in vsakemu da svoj manevrski prostor, lahko svoje talente pokaže, ne.

In veselega darovalca je Bog vesel.

Tako, tako je.

Hvala za ta pogovor, gospa Ana Rožac. Hvala za ta pogovor gospod Milan Stepan in še veliko, veliko Božjega blagoslova v vaši župniji.

DOBRO JE VEDETI.

Nedeljska sveta maša v Predloki je ob deseti uri. Nedeljske maše po podružnicah pa so ob osmih trideset in ob enajstih trideset in sicer tam, kjer je za to možnost in potreba. Odvisno pač od praznovanj, želja, obredov. Med tednom so maše tam, kjer jih naročijo. Zaradi številnih podružnic so praznovanja oziroma šagre, kot jim pravijo v teh krajih, pogoste. V povprečju bi lahko rekli, da pride kakšna skoraj na vsak drugi teden. Tudi to je lepo. V današnji oddaji Iz življenja naših župnij smo predstavili župniji Predloka in Osp. Z župnikom Milanom Stepanom in katehistinjo Ano Rožac sem se pogovarjala Zlata Krašovec, za tehnično izvedbo oddaje je poskrbel Bojan Jurišič.  

ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.