LETO C: 2. NAVADNA NEDELJA

    1. DEL PRIDIGE (29s)

  

 ______________________________________________________

2. DEL PRIDIGE (2min 16s)
 

______________________________________________________

 

3. DEL PRIDIGE (2min 16s)

 

______________________________________________________

PA ŠE ZA MOJE PRIJATELJE ITALIJANE (1min 56s)

     Il Vangelo della II Domenica del Tempo Ordinario è l'episodio delle nozze di Cana. Cosa ha voluto dirci Gesù, accettando di partecipare a una festa di nozze? Anzitutto, in questo modo egli ha onorato, di fatto, le nozze tra l'uomo e la donna, ribadendo, implicitamente, che esse sono una cosa bella, voluta dal creatore e da lui benedetta. Ma ha voluto insegnarci anche un'altra cosa. Con la sua venuta, si realizzava nel mondo quello sposalizio mistico tra Dio e l'umanità che era stato promesso attraverso i profeti, sotto il nome di "nuova ed eterna alleanza". A Cana, simbolo e realtà si incontrano: le nozze umane di due giovani sono l'occasione per parlarci di un altro sposalizio, quello tra Cristo e la Chiesa che si compirà nell' "ora sua", sulla croce.

Il cammino di Gesù tra gli uomini per narrare la buona notizia continua oggi.
In noi, nella sua Chiesa.
Viene solo da chiederci se c'è in noi la gioia che Lui cammini così vicino da condividere ciò che siamo, da farci strada: pronto a donarci «parole e segni» che diventano sicuri orientamenti.

LEPO, BLAGOSLOVLJENO NEDELJO! 

Besedilo spodaj je zgolj informativno. Pridiga je namreč govorjena besedna zvrst sporočanja. Bila je povedana v Luciji pri Portorožu, kjer sem kot diakon do junija 2013 na pastoralni praksi vsak konec tedna.

Vina nimajo.

Kakšna tragedija! Na ohceti, pa brez vina… Saj ne, da bi rekel, da brez vina ni ohceti, a ji vseeno nekaj manjka. Ko sem bil še v srednji šoli sem igral harmoniko na polno ohcetih. In zmeraj je zraven bilo vino.

    
Nekaj časa nazaj pa sem si ogledal mjuzikl o Materi Tereziji: Svinčnik Zanj. Prav ta teden pa sem bil na koncertu mojega glasbenega kolega, klarinetista, na katerem je izvajal tudi skladbo Noetova barka Berta Appermnonta, katere tekst sem s pomočjo župnika Janeza lektoriral in zato dobil podarjeno vstopnico. Dva koncerta torej. Izvajalci so na obeh blesteli. Če bi samo preračunal, koliko ur, tednov, let so porabili za to, da sem imel kaj slišati, bi se moral globoko prikloniti. In sem ploskal. Toda enkrat iz dolžnosti, enkrat pa iz resničnega občudovanja. Kajti dolžnost sem čutil, ko so se pred mano odigravale težke pasaže, občudovanje pa, ko sem te težke pasaže tudi občutil kot del sporočila, ki mi ga želi umetnik pokloniti.

V enem sem čutil sok, življenje, vino. V drugem samo vodo. Vina nimajo. Brez soka so. Živijo, pa kakor da ne bi živeli. Govorijo, a so besede prazne. Delajo, a delo nima učinka. Molijo, a se nič ne premakne.

Skupaj z vami se sprašujem, kje naj bi človek še našel sok. Saj je že čisto izmozgan. Obveznosti, zapovedi in naloge so mu vzele energijo in voljo, zaprle so ga v stolp brez oken in vrat. Iz njih odhajamo iztrošeni in brez veselja. Zakaj? Ker ne dosežemo tistega, kar bi želeli. Ker smo nad tem, kar zmoremo, razočarani. Ker smo pozabili, da človek ne zmore vsega.

V človeka spet pride sok, kadar začne spet živeti. Kadar si upa narediti tudi kaj »nepomembnega«, kadar si vzame čas, kadar se ustavi, da pretrese svoje ustvarjanje, ko to, kar dela, govori, daje, naredi s čisto posebnim namenom: da bi v drugih našel to, kar njemu manjka, in da bi drugim dal to, česar ima sam preveč.

     
Tudi ko sem igral harmoniko, marsikdaj sem se znašel brez soka. Nikoli ne bom pozabil, ko smo tukaj šli v procesiji. Take stvari so polne soka, zato ker smo med seboj povezani. Tudi nikoli ne bom pozabil, ko gremo v Lurd. Lansko leto že petič. Potem ko čakamo zadnji dan na vlak, za nazaj v Slovenijo, kako je prav zaradi teh nepomembnih dogodkov, v navednicah nepomembnih, ki so polni ljubezni, ko drugemu nekaj pomagaš, pa ga pelješ po nakupih. Majhne stvari. Kako potem dajo tisti sok na koncu, naj si bo s harmoniko, ali katerokoli stvarjo, da pride že spet v to stvar sok.

Spomnim se tudi lanskega leta, ko sem bil z Nives na koncertu skupine Gloria v Vremski cerkvi. Sam nisem nič posebnega občutil. Bil sem pa vesel in koncert mi bo ostal zmeraj v lepem spominu, zato ker je bila ona zelo hvaležna, ko sem šel k njej, pa bil z njo in skupaj obujala spomine na naše počitniške tedne v Bibionih, ko smo tudi prepevali marsikatero pesem skupine Gloria.

In ni mi treba spet ponavljati, da je super, če imamo na svoji fešti čisto posebnega gosta, ki tudi naše vodenosti spreminja v sok ... pardon, spreminja v vino.

________________________________________

1!