ŽUPNIJE SOČERGA, GRADIN, KUBED, MOVRAŽ IN PREGARA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Prisrčen pozdrav iz Koprskega
studia radia Ognjišče, spoštovane poslušalke in poslušalci. V današnji
oddaji Vam bomo predstavili kar šest
župniji v slovenski Istri, ki jih upravlja duhovnik Niko Rupnik. To so župnije:
Sočerga, Gradin, Kubed, Movraž, Pregara in Topolovec. V našem studiu so zato z
mano gospod Niko Rupnik in njegove sodelavke: Tanja Jakomin Kocijančič, Martina
Franca in Kristina Črnoša. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.
Dober dan. Dober dan.
Ne morem mimo vprašanja
gospod župnik. Soupravljate šest župnij, Kako sploh zmorete?
Da se, ampak se v bistvu
da samo zaradi tega, ker je veliko stvari, ki jih lahko združujemo, oziroma ker
je tudi po vseh župnijah kar nekaj sodelavcev, ki pomagajo k temu in jaz pač
kot duhovnik lahko opravljam tiste stvari, ki so pač specifično duhovniške, vse
ostale stvari pa več ali manj tudi sodelavci pomagajo in tako se na nek način
zmore.
Naštela sem: Sočerga,
Gradin, Kubed, Movraž, Pregara, Topolovec. Kraji, ki so našim poslušalcem manj
znani. Povejte vsaj na kratko nekaj o njih.
To so kraji ob hrvaški
meji, mogoče samo Kubed je bolj v notranji Istri, ki lahko rekel. In to so
kraji na nek način tudi tega kraškega roba kot ga tudi imenujemo. Mogoče bi
bilo zanimivo oziroma dobro tudi povedati nekaj besed iz zgodovine, tako da bi
malo več lahko si predstavljali. Torej: gre za ta kraški rob pa potem še mogoče
malo hribovitejši del tudi bolj proti obali. Poseljen je bil že zelo zgodaj.
Rimljani so potem z romanskim ljudstvom ga poselili v 2. stoletju pred
Kristusom. Nato pa v 6. in 7. stoletju Slovani. Takrat so ta ozemlja spadala
pod Tržaško škofijo in so si pridobile nekatere posesti tudi v osrednji Istri. Torej
posest pod Kraškim Robom, ki je v 13. stoletju spadala od Ospa do Rakitovca je
pripadala Koprski komuni in to so Tržačani označevali za tako imenovano
'veskovato' oziroma škofijsko ozemlje in so imeli na njej škofje tudi svojo
jurisdikcijo. Kakorkoli že, tudi ta koprski zaledni teritorij se je že v prvi
polovici 13. stoletja raztezal od Kubeda, Hrastovelj, Movraža, Sočerge preko
Trušk, pa vse do Krkavč in Svetega Petra. Sredi 13. stoletja je potem večji del
teh krajev prešel pod Beneško republiko. V srednjem veku so bili potem ti kraji
po različnimi fevdalnimi gospostvi, tako je naprej Sočerga postala fevd družine
Gravizij, ki so jih Benečani prepustili posest Istrskih mejnih grofov. Lahko
domnevamo tudi, da je potem meja fevda potekala po potoku Malinska med Pregaro
in Sočergo, kjer je bila tudi meja med Zrenjsko župnijo, ki je pripadala
Tržaški škofiji in pa župnijo Sočerga, ki je bila znotraj Koprske škofije.
Torej ti kraji pod Kraškim robom: Kubed, Movraž, Sočerga in tudi drugi so
igrali pomembno vlogo v času potem tudi Turških vpadov ob koncu 15. stoletja,
pa Beneško avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja, pa tudi v času
uskoških vojn 1615 do 17. Tudi ta koprska obrambna črta proti Habsburžanom in
Turkom v 15. stoletju in 16. stoletju so potem skrčila na vaške postojanke,
tako imenovane 'kaštele'. Tak 'kaštel' je bil v Hrastovljah, Kubedu, Movražu.
Danes o njem ni več sledu, pa Gradinu, Gremu in Koštaboni. In ti 'kašteli' so
potem koristili tudi potem v kasnejši beneško avstrijski vojni, pa tudi uskoški
vojni. Omenim naj še, da je te kraje v leti 1630 do 32 zelo prizadela kuga, ki
je pomorila in pregnala skoraj dve tretjini mestnega in primestnega
prebivalstva. Potem v 18. in 19. stoletju so se meje pa tudi ozemeljska
pripadnost Istre pogosto menjavale. Svojevrsten pečat tem mejam so dali potem
Francozi za časa Ilirskih provinc. Po zasedbi Avstrije 1814, 15 pa so nekdanje
občine spremenili v glavne in cesar Franc Jožef drugi jih je 1848 potem, je te
občine zmanjšal. Kar zadeva cerkveno upravo v prvi polovici 19. Stoletja je
prišlo do združitve Koprske in Tržaške škofije in s tem tudi do cerkvene
reorganizacije. Ustanovljen je bil tako imenovan koprski vikariat z župnijami:
Koper, Dekani, Milje in Rižana in tako je vikariat Osp, ki je obsegal med
drugim tudi župnijo Kubed, kuracija Movraž in Sočerga. Kar zadeva prebivalstvo
je bilo v teh krajih vedno slovensko, kar pa zadeva tudi gospodarstvo tudi z
razvojem tržaškega pristanišča se je po teh krajih začela razvijati tudi
predvsem trgovina z raznim blagom, največ senom in tudi drvmi za kurjavo. Ker
je bilo malo ljudi so imeli presežke sena in so na teden peljali v Trst tudi po
50 voz sena, pozneje pa so tudi bi reki izvažali tja tudi krompir in druge
poljske pridelke. Tod so vodile potem pomembne trgovske poti, iz Čičarije in Reke
v Trst. Predvsem pa so po teh poteh tovorili na mulah in oslih, zato je bilo ob
teh poteh tudi veliko gostilen. Uporabili so kar domače vino. Ob teh poteh so
potem nastale tudi kovačnice. Tako da je na primer za Sočergo znana tako
imenovali 'batifer'. Pa žene so pekle tudi kruh za Trst in Čičerijo in tako
naprej. Pomembni so bili tudi letni sejmi ob tako imenovanih šagrah, kjer so
menjavali blago, pozneje pa tudi trgovali. In ob koncu 19. stoletja se je potem
začelo tudi živahno kulturno življenje, ustanavljati so začeli šole. Najprej so
v teh šolah poučevali duhovniki, potem pa tudi svetni učitelji. Potem naj
omenim za časa fašizma je bilo precejšnje preganjanje slovenskega jezika, šol,
kulture, tudi gospodarsko obubožanje, zlasti v gospodarski krizi 1929 do 32. Po
drugi svetovni vojni pa je dobro omeniti tudi precejšnje pritiske na Cerkev in
na verujoče v času komunizma, zlasti tudi na duhovnike.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
Mogoče za naše poslušalce
poveste še recimo nekaj o nastanku samih župnij in o njihovih farnih
zavetnikih.
Ja, župnije so različno
nastajale, prav točnih datumov glede nastanka župnij niti toliko ni. Lahko pa
povemo farne zavetnike. Za Sočergo je znan sveti Just pa sveta Evfemija, za
Movraž je zavetnik Marijino Vnebovzetje, za Kubed sveti Florijan, Pregara
Karmelska Mati Božja, Gradin sveti Križ, Topolovec sveti Zenon, to so tisti
glavni centri, ki pa obsegajo kar še več drugih vasi, vseh vasi, ki pripadajo
tem šestim župnijam je 33. Torej so potem tudi druge podružnice, tako da vseh
cerkva, ki jih upravljam je 13 in so potem tudi še drugi zavetniki, vsaka
cerkev ima svojega zavetnika. Vseh ljudi pa je zdaj, bi rekel, vseh bivajočih v
teh šestih župnijah je zdej 1160 približno. Kot župljani so več ali manj, vsi
so tako ali drugače povezani s cerkvijo, eni bolj drugi manj in tudi zelo
različno po posameznih vaseh oziroma župnijah. Po nekod se čutijo bolj bi rekel
povezani s cerkvijo, drugod spet, zaradi različnih vzrokov manj. Pa vsekakor pa
tudi povezanost s cerkvijo predstavlja za te ljudi neko gotovost, neko trdno
oporo poleg tudi drugega udejstvovanja, ki je potrebno za vsakodnevno
življenje. Ljudje radi tudi pomagajo na različne načine, kolikor je v njihovi
moči. Sodelujejo v skladu s svojimi darovi. In zlasti zdaj ko nas je manj
duhovnikov, ne, duhovnik upravlja tudi večje število župnij je ta pomoč s
strani ljudi v teh župnijah kar bolj intenzivna. Tako lahko pač s skupnimi
močmi marsikaj naredimo tudi v dobro vseh teh krajev in tudi teh ljudi.
Torej 6 župnij. Nekako si
predstavljamo, da župniji pripada vsaj nedeljska sveta maša. Če imate kot en
duhovnik 6 župnij, to pomeni, da tega ni
mogoče izpolniti. Kako se organizirate? Kako poteka bogoslužje, da je
vendarle nekako pristopno vsem župljanom?
Torej v glavnem je 5
krajev, kaplanija Topolovec je manjša, tako da tam nimamo rednega nedeljskega
bogoslužja. Medtem ko za ostalih pet ko pač upravljam sam, do nedavnega sem
imel še pomočnika, tako da lahko bile nedeljske maše na vseh petih krajih, ker
pa kot duhovnik lahko le na treh krajih mašujem, je pa potem tako, smo se tako
porazdelili oziroma v enem takem skupnem soglasju naredili en tak razpored tako
da imam že v soboto zvečer nekje nedeljsko mašo, potem tri na nedeljo. Na eni
župniji pa tisto nedeljo maše ni, drugo nedeljo pa se že zamenja. Torej že
vnaprej dam en tak razpored, tako da ljudje tudi vedo, kdaj bo maša in kje bo
maša in kje je ne bo, tako da kdor pač želi lahko gre, kjer mu je pač bolj
prikladno, bolj primerno in se tam udeleži potem mašne daritve. Za enkrat to.
Za mlajše in bolj mobilne
to najbrž ni noben problem. Kaj pa starejši? Kako je poskrbljeno za njih?
Ja, tudi glede starejših,
pač, ali poskrbijo svojci ali morda kakšni sosedje kolikor se pač želijo
udeležiti drugje maše, sicer pa tudi sami rečejo, veliko spremljajo tudi doma
po televiziji ali pa po radiu takrat ko tam konkretno te maše ni.
(pesem)
Gospod župnik, že prej ste
precej podrobno opisali zgodovino teh vaših šestih župnij. Nekako smo pokukali
v dogodke, ki bi bili lahko zapisani v farni kroniki. Prav gotovo pa bi veliko
pozornosti si v eni taki farni kroniki zaslužil pesnik in duhovnik, gospod
Alojz Kocijančič. Zdaj je tudi tukaj z nami, sicer naša sodelavka Tanja Jakomin
Kocijančič. Jo bom zaprosila, naj pove nekaj o njem.
Torej, jaz bi osvetlila s
treh zornih kotov ta lik. In sicer ga na kratko predstavila kot duhovnika, kot
pesnika in tudi kot človeka z veliko začetnico. Najprej: rojen je bil v Kubedu,
in sicer 20. maja 1913, torej letos obeležujemo 95-to obletnico njegovega
rojstva. V tem kraju je živel do trinajstega leta, potem je odšel v Goriško
malo semenišče in se od takrat dalje vračal za večje cerkvene praznike pa tudi
med počitnicami. Tudi pozneje kot bogoslovec je prihajal v vas in pomagal
takratnemu župniku pri sveti maši. Leta 1937 je imel novo mašo v Kubedu in ta
je prerasla v pravo narodno manifestacijo, torej to je bil čas vzpona fašizma
in združeni pevski zbori so na njegovi novi maši peli v slovenskem jeziku. Tudi
pridiga je bila v slovenščini, kar je povzročilo, da so Alojza Kocijančiča
premestili torej na prvo službeno mesto poslali v Buzet, ki je bil takrat že
Italijanski. Po enem letu kaplanovanja v Buzetu se je potem vrnil, je bil
premeščen v Koštabono, kjer je bil župnijski upravitelj in je potem od tam
upravljal še župniji Pomljan in Šmarje pri Kopru. To je bilo vse do leta 1963,
ko je bil premeščen v Klanec pri Kozini, no in tudi takrat ko je bil v
Koštaboni, tam je z njim živela tudi njegova mama, in pozneje v Klancu. Je
prihajal v Kubed, obiskoval sorodnike in prijatelje in se pri njih tudi
zadrževal. Kar bi želela povedati je to, da je v bistvu Alojz Kocijančič kot
otrok doživel krivico, tragedijo. Torej družina je izgubila hišo, dom, seveda
po krivdi očetovi, ampak to bolečino je on ves čas nosil v sebi in se je na poseben
način izražal tudi v njegovi poeziji. Pesmi je pisal že v bogoslovju in jih
objavljal v posameznih revijah. Prva pesniška zbirka pa je izšla leta 1962 in
to so bile Šavrinske pesmi. Moto te zbirke pa pravi: 'Kar v vsem si Istra ti mi
dala, pečat si vžgala za vse dni, zato se vsaka moja pesem ob tvojih strunah
uglasi.' Kar kaže na to, da je bila pesniška zbirka posvečena Istri, Istranom,
temu malemu človeku. V bistvu pa po eni strani je bila ta zbirka dobro
sprejeta, toplo, predvsem od prebivalcev vasi, Istranov. In nekoliko manj pa od
tistih, ki so se izselili, kajti nekako sramovali so se te možate, grobate
lirike v kateri je pisal Alojz Kocijančič. Popolnoma drugače je bila sprejeta
potem poznejša pesniška zbirka, dopolnjena: 'Brumbole', ki jo je uredil
pisatelj Marjan Tomšič leta 1988 je izšla in posthumno, torej po Kocijančičevi
smrti. Umrl je novembra 1991 je izšla še knjiga Pripovedi o ljudeh slovenske
Istre in malega krasa z naslovom Ljudi opeval sem, vode in skale. No, tukaj so
pripovedi o Istranih, o Kubedu, o Koštaboni, Klancu, Socerbu in zadnji del te
knjige je posvečen tudi Istrskim Čedermacem, torej duhovnikom, ki so bili zelo
pomembni na območju Istre v času fašizma in so nekako svetovali ljudem in
pomagali v tistih res težkih trenutkih. To bi bilo o njegovem pesniškem
delovanju. Lahko rečem, da je zapustil zelo zanimiva razmišljanja, pričevanja.
Recimo od potopisov do poezije, sestavkov. In kar je pomembno je uporabljal
knjižni jezik pri pisanju. Tako je postavil temelje povezave Istre z osrednjim
slovenskim literarnim prostorom. Kot človek je bil zelo preprost, skromen,
plemenit, usmiljen, dobrega srca. Njegova vrlina je bila resnicoljubje. Bil je
tudi velik rodoljub. Zaveden Slovenec, ki si je prizadeval, da v času fašizma,
torej slovenski jezik ne bi zamrl. Bil je tudi odličen pevec, baritonist z
mogočnim glasom. Igral je tudi violino. Torej Istran kot sem rekla, ki je
opeval Istro in njene ljudi. Poleg tega se je tudi veselil vsega pozitivnega,
kar je slovensko Istro kulturno bogatilo, vseh posameznikov, ki so svoje delo
posvečali Istri in če je le mogel se je potem tudi udeleževal kulturnih
prireditev oziroma na njih sodeloval. Kot duhovnik pa naj povem, da je bil
popolnoma predan svojemu dušnopastirskemu delu, tudi izredno cenjen kot duhovnik
oziroma kot je rekel njegov zelo dober prijatelj, zdaj že pokojni duhovnik
Dominik Pegan: 'Kocijančič je bil duhovnik na mestu v vseh pogledih.' Torej to
so njegove besede. Torej bil je kompleksna osebnost, kot Slovenec, človek, kot
pesnik, pisatelj, pevec, ki je Istri in tudi Kubedu pustil tak pomembni pečat.
IZ FARNE KRONIKE.
No in zdaj če dovolite bi
samo še dve osebnosti izpostavila v Kubedu. Čisto na kratko, ker že govorimo o
kroniki. Vsi trije so že pokojni. Eden je bil organist, pevovodja v cerkvi
svetega Florijana v Kubedu: Jože Jakomin, ki je na orgle igra skoraj 60 let in
potem, ko mu je opešal vid je pevski zbor in pač cerkvene orgle prevzela
Martina Franca, učil pa se je, v bistvu je bil samouk. Najprej ga je učil
učitelj, no, in pozneje, ko je začasno delal v Trstu je zvečer zahajal v cerkev
svetega Antona, kjer so sestre učile orglati in ta se je v bistvu tudi izučil,
potem pa vadil ob sobotah doma. In tretji pa je Angel Udovič, ki je skrbel za
vzdrževanje cerkve. Zelo se je zavzemal za ureditev kora, poleg tega je njegova
največja zasluga za ureditev domačega pokopališča v Kubedu in pa samega
vzdrževanja.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Da je življenje v vseh
šestih župnijah, v eni bolj v drugi seveda manj, živahno, da je utrip takšen
kot si ga župljani želijo pa je treba seveda veliko delati. Gospod župnik, kdo
si za to v vaši župniji, v vaših župnijah prizadeva?
Ja, imamo razne sodelavce,
ki so odgovorni za razna področja tudi, oziroma jaz sem tukaj zelo hvaležen
medžupnijskemu pastoralnemu svetu, ki pomaga pri teh pastoralnih dejavnostih.
Potem za vsaka župnija ima svoj gospodarski svet, pač gospodarsko skrbeti za te
nepremičnine. Potem imamo tudi tako imenovani medžupnijski pevski zbor, ki pa
je lahko tudi za vsako župnijo pač posebej deluje. Potem kar zadeva verouk tudi
združujemo v Gračišču skupaj in tukaj mi tudi pomagata dve katehistinji. Potem
imamo tudi Karitas deluje sicer v nekem manjšem obsegu, ampak ravno tako tudi
deluje v teh župnijah. To bi bile mogoče tiste glavne, glavne dejavnosti, ki
potekajo kakšnih drugih skupin in tudi gibanja ali kaj podobnega zaenkrat še
nimamo.
Torej za lepo bogoslužje
je petje zelo pomembno. Zato je zdajle z nami tukaj v studiu tudi gospa Martina
Franca, ki je pevovodkinja in tudi organistka. Pa povejte, kako poteka to
petje. Pravite, da imate združeni pevski zbor.
Tako, na našem območju je
v preteklosti delovalo več zborov, potem pa smo ugotovili, da smo skupaj še
močnejši in smo se odločili, da bomo skupaj peli, tako da se pevci iz vseh šestih
župnij udeležujejo enkrat tedensko pevskih vaj, ki jih imamo v Gračišču v
veroučni učilnici in tako se skupaj učimo novih pesmi. Nato pa prepevamo pri
nedeljskih mašah, pač vsak na tistem kraju, v tisti župniji v kateri pač živi.
Ob večjih slovesnostih, ko so pa organizirane na ravni vseh šestih župnij:
govorimo o prvem svetem obhajilu, mogoče o birmi. Takrat pa radi skupaj
stopimo, pa se kaj novega naučimo in takrat sodelujemo pri bogoslužju tako malo
bolj slovesno.
Koliko pevcev pa šteje ta
vaš združeni zbor?
Tako, trenutno bom rekla
tam okrog 20 pevcev, včasih je malo več mladih, včasih malo manj. Poskušamo
vedno nekoga navdušit nad tem, ker menimo, da je en lep način druženja in
služenja tudi.
Prej ste mi zaupali, da
poleg tega medžupnijskega pevskega zbora obstaja pa še neka pevska skupina.
Tako je. Že v letu mislim,
da 1989, tako nekje. Je v času, ko je v naših župnijah deloval gospod Andrej
Volk, je bila organizirana dekliška pevska skupina, predvsem v župniji Kubed.
Združile smo se pač dekleta, ki smo rade prepevale. In kljub temu, da ima že
vsaka svoje obveznosti in smo se nekako tudi razselile iz teh krajev, se še
vedno rade dobimo in kaj novega naučimo in seveda tudi sodelujemo pri teh
cerkvenih bogoslužjih.
(pesem)
Zdaj pa poglejmo še kaj v
teh šestih župnijah počnejo mladi. Gospodična Kristina Černoša, Vi ste
katehistinja. Kako zbirate otroke, kako poteka verouk? Najbrž tudi to ne po
vseh župnijah posamično, kar je tudi logično, kajti tudi šola je samo v
Gračišču.
Ja, tako je. Združujemo se
v Gračišču in sicer verouk poučujeva dve katehistinji otroke do petega razreda
osnovne šole, od petega do devetega pa župnik. Pri verouku je trenutno
šestdeset otrok. Naše skupine so nekoliko manjše, nekje v povprečju osem otrok,
kar je v določenih vidikih prednost, v drugih pa spet slabost. No, mislim, da
so otroci z naših župnij za versko sporočilo zelo dojemljivi, so zelo odprti.
To bi lahko trdila predvsem za otroke v nižjih razredih. Seveda v višjih
razredih opažamo malo manj interesa, ampak na splošno bi lahko rekla, da so
otroci zelo odprti in so zelo navdušeni za to, kar lahko pri verouku vidijo,
kar lahko slišijo, kar lahko naredijo. Seveda pa veliko otrok ostane brez
nadgradnje in vsega tega. Namreč, pri samem bogoslužju in v življenju župnije so
vključeni samo tisti otroci za katere seveda poskrbijo pač starši, s tem, da
jih spodbujajo, da jih pri tem podpirajo in takih otrok je na žalost pri nas
manj. Prav to sodelovanje s starši, namreč, ni tako dobro, kot bi si želeli. In
je za nas gotovo eden največjih izzivov ta, kako spodbuditi starše, kako jih
pridobiti, da bi z nami več in bolje sodelovali in da bi tako lahko skupaj
pripomogli k rast otrok v veri.
Po birmi so mladi morda še
bolj potrebni tega druženja in z vaših krajev najbrž odhaja v srednje šole,
tako si predstavljam, drugam. Kaj pa doma, v domači fari? Se še kaj družijo, so
še kaj povezani?
Ni kakšne posebne
povezave, bi lahko rekli. Pred leti smo jih še zbirali k mladinskim srečanjem
tako imenovanim, potem pa je to tudi prenehalo, mladinske skupine so prenehale
obstajati in tako da zdaj kakšnega posebnega združevanja, razen bi rekel pobud
posameznikov ko gremo morda kam na duhovne vaje ali na kakšna druga srečanja v
bistvu ni tam po birmi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
Šest župnij, to pomeni
tudi zelo veliko šager. Kako pa to izgleda? Pripovedujte še malo o tem.
Ja, šagre navadno kot
krajevni praznik, kot tudi župnijski praznik so organizirane tako da v bistvu
poleg maše, ki je slovesnejša maša, je potem tudi, bi rekel tako zabavno kulturna
prireditev ponekod vključi tudi razne kulturne stvari zraven, drugod je samo
zabava, odvisno kako v posamezni vasi oziroma posameznem kraju tudi proslavijo
to, zavetnika oziroma tudi na čast tistemu, ki se tudi šagra odvija. Je pa tudi
vsako leto drugače, ne. Tudi domačini se trudijo, da ne bi bilo zmeraj po enem
in istem kopitu, ampak tako tudi kaj dodajo, kaj odvzamejo, tako da se naredi
tudi to praznovanje pestrejše. Pa en tak osrednejši dogodek tudi v kraju v letu
poleg drugih praznikov, ki so tudi zelo pomembni, ne, tudi šagra tista, ki
nekako poživlja tudi ljudi in združuje.
Kaj pa romanja?
Ja, romanja, če je le
mogoče enkrat letno tudi gremo na tako medžupnijsko romanje, ker pač združujemo
toliko župnij ali pa tudi mogoče kakšno tako daljše romanje izven meja naše
domovine in tako. Ljudje se tudi na romanje zelo radi odzovejo. Se mi zdi v
Movražu imajo eno romanje v postnem času, te stvari sem mislila, pohod.
To bi pa lahko omenil
potem tudi razne ljudske pobožnosti. No, že kar tradicionalno je postal zdaj že
kar nekaj let, da imamo v Movražu v postnem času, na četrto postno nedeljo
vedno tudi križev pot iz Movraža po vzpetini na Kviride, štirinajst postaj,
križev pot vsako leto mogoče malo drugače pripravimo. Tudi ta križev pot je
zelo dobro obiskan običajno. Poleg seveda tudi drugih pobožnosti, ki jih imamo
mogoče po posameznih župnijah, od celodnevnega češčenja, pa tudi drugih stvari,
ki so v zvezi s češčenjem in z versko dejavnostjo, pa bi mogoče prav ta dogodek
izpostavil, ta križev pot iz Movraža na Kvirid.
Omenili ste tudi Karitas.
Na kakšen način pa delujejo sodelavci Karitas pri vas? Kaj počnejo? Kaj je
njihova glavna dejavnost?
Sodelavcev Karitas po
vsaki župniji bolj malo, po par predstavnikov. V glavnem se zavzemamo za pomoč
tistim socialno šibkejšim, socialno bolj ogroženim. In nekako ti sodelavci tudi
spremljajo ta dogajanja po teh krajih, če je potrebno komu tako ali drugače
tudi pomagati, pa potem poskušamo tudi po svojih močeh, tudi ljudem v stiski,
takšni ali drugačni tudi pomagat, torej ni ne vem kako močno razširjeno
delovanje Karitas, ampak tiste osnovne potrebe pokrivamo.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Torej kot župnik, ki
delujem tukaj pet let, šesto teče, bi lahko ljudi, ne vem, lahko me popravite
ostali, bi lahko ocenil v nekaj potezah takole: gre za preprostost teh ljudi,
so zelo preprosti, pa tudi odprtost, resnično, mislim, odprtost za vse dobro.
Hvaležen sem tudi za njihovo dobroto, ki jo izražajo. Mogoče v prvem momentu
naletiš na človeka, ki se te mogoče malo s spoštovanjem se ti približa, ampak
potem pa spoznaš to njegovo dobro srce in njegovo odprtost. Mogoče bi rekel,
niso toliko bi rekel globoko verni, so pa res dobri ljudje. Zelo sem tudi tukaj
hvaležen na tem mestu za vse sodelavce in njihov velik doprinos k duhovni rasti
teh duhovnij in vso pomoč pri pastoralnem delu in pa da se trudijo tudi
razumeti, da en sam duhovnik ne more storiti vse tako kot bi lahko storil, da
ne more imeti tudi mašne daritve takrat kot bi želeli pa tudi druge stvari, no,
vse kar zadeva pastoralno dejavnost. Mi pa to kaže tudi eno določeno upanje.
Vsekakor velja delati, kakor je že katehistinja omenila, na mladih, ki so tudi
prihodnost tudi te delne cerkve oziroma teh duhovnij, pri tem so v veliko pomoč
tudi molitve in trpljenje mnogih starejših in ostarelih, ki tudi molijo za
mladino in molijo za te naše župnije. Vsekakor pa je ena taka, kar bi bilo
dobro pač se truditi v to smer, veliko delati za družine, zlasti mlajše
zakonce, pogrešamo prav to njihovo vključevanje v župnijsko življenje.
To so bile besede vašega
župnika. Mogoče bi še katera od vas še kaj dodala?
No, če jaz lahko, bi
rekla, da držimo skupaj. Tako. Se mi zdi, da se vedno bolj čuti, da se
zavedamo, da smo na tem kraju, da so to naše korenine. In da je treba
vztrajati. Da se je mogoče ustavil ta tok, ki je iz vasi odhajal v mesto in da
se nekako vedno bolj poudarja, da so to naše korenine, da smo tu doma in da je
potrebno se truditi in vztrajat in se združevat in se povezovat. Tako da jaz
vidim, da veliko mladih ostaja in ustvarja družine in si tu ustvarja dom. Zdaj
je pa res, da je potrebno nekako jih res pripeljat oziroma tudi v to versko
življenje in v to sodelovanje. Ampak dejansko je to, kot je že Kristina rekla,
treba je graditi na mladih, na otrocih in potem od tu najprej potem rastem.
Hvala vsem za ta pogovor.
Veliko blagoslova vsem župnijam od koder prihajate in tudi seveda tistim, od
koder zastopnikov tukaj ni, ker naš studio je kar majhen in bi se morali prav
stisnit, če bi prav od vsepovsod pripeljali svoje sodelavce. Hvala še enkrat.
Hvala tudi Vam in vsem, ki
ste nam prisluhnili.
DOBRO JE VEDETI.
Nedeljske svete maše so
vedno ob isti uri. Prva ob devetih, druga ob desetih trideset in tretja ob
dvanajsti uri. Ena pa že celo v soboto. Za to, kako so razporejene po
podružnicah, pa je treba pogledati v župnijski listič. Življenje v župnijah
Sočerga, Gradin, Kubed, Movraž, Pregara in Topolovec so nam predstavili župnik
gospod Niko Rupnik in njegove sodelavke: Tanja Jakomin Kocijančič, Martina
Franca in Kristina Črnoša. Z gosti sem se pogovarjala Zlata Krašovec. Pogovor
je posnel Bojan Jurišič.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA.
HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI
PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar