ŽUPNIJA VIPOLŽE

ŽUPNIJA VIPOLŽE.

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ. ŠKOFIJA KOPER.

Drage poslušalke, cenjeni poslušalci. Prisrčno pozdravljeni v oddaji Iz življenja naših župnij. Nocoj se bomo srečali z župnijo Vipolže. Pred mikrofonov prisrčno pozdravljam gospoda župnika Marjana Kožlina.

Dober večer.

In njegova sodelavca: gospo Branko Gorjup.

Dober večer.

In gospoda Mateja Zidarič.

Dober večer.

Gospa Branka, kje pravzaprav župnija Vipolže leži? Kam spada?

Torej župnija Vipolže je v Brdih in katerakoli vas v Brdih predstavljati samo je težko ne da bi prej predstavili Brda. Zato bi jaz tudi najprej nekoliko predstavila Brda. Torej Vipolže v Brdih so gotovo najbolj zahodna dežela v Sloveniji. Ta dežele ali deželica je velika okrog 140 kvadratnih kilometrov in je med rekama Sočo in Idrijo. Brda so skupek gričevja, ki se naslanja na Korado in Sabotin, potem se pa počasi spušča proti Furlaniji. Brda so sončna, grajska, vinorodna, rodovitna dežela, kjer uspeva vse, kar Brici posadimo. Briški griči so iz fliša, pravimo mu 'opoka' in zato drsijo, se plazijo. Vendar ugodna klima, rodovitna zemlja in seveda pridni Brici so deželo naredili kot vrt vseh naravnih dobrot. Pogled na Brda pomeni pravzaprav pogled na griče in na vsakem griču vas, ki je strnjena okrog cerkve. V Brdih je 45 vasi iz zaselkov, v katerih je približno 5700 prebivalcev. V Brda pridemo iz dveh strani. Iz Soške doline, čez prelaz Vrhovlje ali čez Italijo. To pomeni, v Solkanu gremo čez most in po Sabotinki, ki pelje čez Italijo naprej, čez vasi Podsabotin, Hum, Cerovo v Vipolže. Vipolže so tik ob Italijanski meji in hvala Bogu, danes meje ni več in naša pot v Gorico je lahko zato krajša in tudi lažja. Vas je na zadnjem griču, ki se potem steka že v Furlansko nižino. V Vipolžah imamo tako vinograde kot sadovnjake na visokem. V nižini pa imamo njive. To tudi pomeni, da se Vipolžci ukvarjamo pretežno z vinogradništvom in sadjarstvom, poteg tega je pa tudi večina zaposlena v Novi Gorici ali nekateri čez mejo, saj samo s kmetijo se ukvarja manj kot deset družin. Vipolže so sicer zelo zanimive tudi za domače in tuje turiste. Sredi vasi namreč stoji grad iz 12. stoletja in ob njem sta dve najstarejši cipresi v Evropi, stari sta namreč že več kot 600 let. Prav blizu tega gradu je nahajališče Numiliting. To je izredno bogato nahajališče, ki je tudi zelo znano po svetu. V vasi imamo še en grad, Vipolžci mu rečemo Pal'č in je novejšega izvora. V njem so do leta 1243 bivali baroni Tojfenbahi. Zanimivo je to, da so ob gradu imeli klet in so Tojfenbahi oziroma eden izmed gospodarjevih sinov je pravzaprav bil prvi enolog, prvi med enologi v Evropi, ker se je začel zavestno in strokovno ukvarjati s predelavo njihovega grozdja oziroma pridelavo vina. Klet je zelo zanimiva in je lahko tudi še danes za zgled novim kletem. Sredi vasi je potem še cerkev, ki je posvečena svetemu Egidiju in Vipolžci mu rečemo Tilih.

(pesem)

ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA ŽUPNIKA.

Gospod Marjan Kožlin, slišali smo, da so Brda bogata, vinorodna. Bogato je pa tudi versko življenje. Kakšni so pravzaprav začetki vaše župnije Vipolže?

Prva cerkev v Vipolžah, ki je stala, je bila že konec 15. stoletja. To dokazuje dva reliefa, ki sta vzidana na prezbiterij na steni gor, ki izhajajo iz tiste, leta 1498-ega. V sedanjo cerkev obliko je bila povečana leta 1785-ega. Zadnjo obnovo je dobila pa pred 1845-ega. Deset let potem, ko je dobila stalnega duhovnika. Duhovnik ni bil župnik, ampak vikar, rečemo, ki je bil odvisen od župnika v Biljani. Od leta 1935-ega pa je samostojna župnija. Spada v dekanijo Nova Gorica. Brda pa imajo svoje briško okrožje cerkveno. V Vipolžah je približno 100 hišnih številk, s približno 550 prebivalci. Precej je novih hiš in novih priseljencev. Lega župnije je namreč vabljiva. Obrnjena proti jugu, rahlo dvignjena nad ravnino Preval.  Ne daleč od mestnih središč v Italiji: Karmin, Mož, Ločnik, Gorica, Nova Gorica. Toda versko življenje je bolj skromno. Se pozna, da župnija je bila 25 let brez duhovnika in so jo upravljali razni župniki iz sosednjih župnij. Še prej so župnijo upravljali samo starejši duhovniki, ki niso bili več kos z večjo župnijo in so se na stara leta zatekli v take majhne, lažje župnije kakor so župnije v Brdih. V Brdih je namreč kar 12 župnij. Nedeljnikov v Vipolžah zadnjih pet let je povprečno 80, to je sedemnajst pa pol procenta od celotnega prebivalstva. Razdeljenih je bil 3700 obhajil lansko leto. V zadnjih desetih letih je bilo 20 krstov, 8 porok in 44 pogrebov. Imamo župnijski gospodarski svet s tremi člani, ki zelo uspešno skrbijo za vzdrževanje in posodabljanje župnijske cerkve in župnišča. Zadnja leta so cerkev od znotraj in zunaj uredili in župnišče skoraj bi rekel celotno obnovili. Čaka še stare kleti, ki bodo spremenjene v večnamensko dvorano. Župnijski pastoralni svet šteje 8 članov. Sestajamo se bolj priložnostno. Ko je treba kaj skupno načrtovati in izpeljati. Imamo ženski pevski zbor, o katerem bo gospod Matej, član župnijskega pastoralnega sveta, nekaj več povedal.

Gospod Marjan Kožlin, povejte nam nekaj več o vašem župnijskem zavetniku. Slišali smo, da je sveti Egidij.

Sveti Egidij je zavetnik župnije. Egidij je bil torej opat. Legenda pravi, da je bil Grk po rodu. Ime namreč pove, v grščini pomeni ščitonosec, ki se je naselil v Francijo, v neko votlino za samotarsko življenje. Naj se bi hranil z mlekom Košute, ki se je vsak dan ustavila pri njem. Nekega dne je krajevni grof na lovu zasledoval prav to košuto, ki se je zatekla v votlino k Egidiju. Grof je s puščico namesto puščavnika zadel košute. Mu je bilo zelo žal. V zadoščenje je puščavniku zgradil cerkvico in majhno stanovanje, ki je nastala pozneje zatočišče še drugim puščavnikom, katerim opat je bil Egidij, zato sveti Egidij ima za simbol ali atribut škofovsko palico in košuto. Zakaj so izbrali svetega Egidija ni znano. Morebiti so Goriški grofje, ki so imeli v starem gradu v Vipolžah konjušnico. In so bili verjetno tudi lovci, si izbrali tega zavetnika. Tega svetnika za zavetnika prvotne vaške cerkve, ki so jo tudi mogočno obdarovali z nepremičninami.

Vidimo torej, da je bila zgodovina župnije precej pestra. Kako pa Vi vidite prihodnost verskega življenja v Vašem kraju, gospod Marjan?

Ja, tudi v Vipolžah kot povsod se pozna verska kriza in ta kriza ni samo verska, je nasploh moralno etična kriza, ki je povsod po svetu, ne. Kje vidim jaz t'le rešitev? Meni se zdi rešitev, da bo prišla, ko bodo mlade družine začele otroke vzgajati res v verskem duhu in predvsem z vsakdanjo domačo molitvijo. In potem iz tega sledi vse drugo. Kajti brez domače molitve ni govora o osebni veri, posebno za otroke ne. Odrasel lahko moli sam, otrok sam ne bo molil, če ne vidi mamo in očeta moliti. Ko bodo te družine vzgajale gor, je dovolj nekaj družin, ki bodo seme in sol zemlje, luč sveta in bodo seme za bodoče verne, vero tudi v Vipolžah. Vera pa gotovo ne bo propadla.

(pesem)

ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI PRIZADEVAJO.

Gospod Matej Zidarič, Vi ste se pravzaprav nedolgo nazaj preselili v župnijo Vipolže. Prihajate iz Kanala ob Soči.

Tako je, ja.

Zdaj ste v župniji že štiri leta in ste bogoslužni sodelavec, torej ste kar okrepili vrste pri mežnarjih, ministrantih. Kako Vi vidite utrip župnije danes?

Ja, jaz prihajam iz večje župnije Kanal ob Soči, sem sem priženjen. Kanal ob Soči je zelo velika župnija, ampak ko sem prišel v Vipolže sem skoraj majhen šok doživel, ne. Ko je bilo prvič zelo manj ljudi pri maši, glede na število pač nedeljnikov. Vsak ki je prišel k maši je pa bil tudi pač sodelavec. Ne, ali je bil v pevskem zboru, ali je bil ministrant, ali je bil bralec, pač. Skoraj vsi so aktivno sodelovali pri maši, ne. To se mi je zdelo zelo različno od večjih župnij. Pač v naši župniji imamo pretežno žensko populacijo pri maši, ne, to mislim, da je tudi, ker so vsi vpeti v to vinogradništvo, moški predvsem, sploh pa v sezoni trgatve. Takrat je popolnoma drugačen vidik maše. Delujejo pa pri maši, sodelujejo ministranti, to jih je okoli 12, vodi jih naš gospod župnik Kožlin. Imamo pa stalno rast teh ministrantov, da vedno ko kdo zapusti to skupino, nekdo mlajši vstopi vanjo. Tako da, mislim, za prihodnost ministrantov zaenkrat se nimamo kaj bat.

Koliko so pravzaprav stari ministrantje oziroma so samo fantje ali?

Pretežno v skupini ministrantov so dekleta. Od fantov so zastopani mislim, po moje od kar mi je znano samo trije. Dekleta so pa večino prevzela pred približno tremimi leti, ko je večina fantov po birmi zapustila ministrantsko službo in so šli po svojih opravkih.

Tudi ni fantov v populaciji. So v razredih same punce. To ni zdaj.

Pač.

K nauku hodi zdaj, samo Jan je ta zadnji, potem nobenega poba več. Štiri razredi nimajo nobenega poba. Zato so take populacije, so punce.

No, verjetno je tudi to res. Ima več podatkov gospod župnik. Upam, da se bodo ženske obdržale še naprej in da bo tudi kakšen fant prišel kot naslednik. To je res generacijski problem, ma mislim, da je tudi nekaj fantov na poti, ki so mlajši, mislim tam tri, štiri leta, ki pa mislim, da so tudi bodočnost moške populacije ministrantov.

V drugih skupinah pa je tudi pretežno populacija žensk?

Točno tako. Znano je prav po tem, da v Vipolžah deluje ženski pevski zbor, ampak žal zaradi bolezni smo ostali brez organistkinje, ki pa je zbolela za hudo boleznijo in upam, da farani ji dobro želijo in molijo zanjo v teh hudih časih. Tako da je pevski zbor ostal brez organistkinje, tako da je petje v cerkvi kakor po starem na suho. To pomeni brez spremljanja orgel. Naš pevski zbor tudi sodeluje v briški božičnici, kjer so združeni briški pevski zbori. Tukaj lahko sodelujejo tisti, ki ima dobro voljo in veselje do petja, lahko sodeluje v tej briški božičnici. Sodelujejo pa tudi otroci, briška božičnica se je pa dogodila v nedeljo, ki je minila in je bila zelo obiskana in zelo uspešna.

Imate pa v župniji tudi kar nekaj bralcev.

Tako je. V župniji imamo tudi nekaj bralcev, katerih član sem tudi sam. Jih je okoli 10, 11, mislim aktivnih. Bralci so določeni v skupine, katere potem pokrivajo po mesecih v letu z branjem Božje Besede in sodelovanjem pri maši.

Če lahko dopolnim. Res je kot pravi Matej, pretežno smo ženske v teh različnih skupinah. Med bralci se moramo pohvaliti tudi to, da so več ali manj mlajši. Ob velikem tednu oziroma še prej za cvetno nedeljo pa imamo zadnje čase že mladince, ki nam berejo pasijon. Bralci se tudi udeležujejo duhovnih vaj, mislim da na Mirenskem gradu. Prav tako se tudi ministrantje udeležujejo srečanj, ki so pa organizirane predvsem na nam bolj znanem svetišču Sveti gori. Tam mislim, da imajo tudi duhovne vaje. To se vsak udeleži na prostovoljni bazi, v okviru srečanj, ki jih organizira cerkev. Prav tako v naši župniji deluje tudi molitvena skupina, ki je pa zaradi bom rekel smrti starejših, ki so bile članice molitvene skupine, malo okrnjena in iščejo tudi nove člane in jih spodbujajo, da se jim pridružijo. To so predvsem v tej molitveni skupini ženske starejše, ki pač se rade družijo in molijo za celotno župnijo in slovensko državo bi rekli. V cerkvi pred tem je bilo organizirano krašenje s strani posameznice, ki je bila sodelavka cerkve in tudi zborovodkinja. Sedaj ko ne more krasiti zaradi bolezni, se je krašenje organiziralo po hišah v župniji. V to skupino se lahko prijavi tisti, ki ima dobro voljo, ne glede na smisel krašenja, ker to ni pomembno, važno je srce. Pride pa družina dvakrat na leto na vrsto v celem letu. Tisti pa, ki ne morejo oziroma nima veselja do krašenja ali da kako drugače pripomore, lahko pripomore v materialnih sredstvih: s cvetjem ali finančno. Tako da ni pomembno, da ti kot osebno sodeluješ, si pa v duhu in materialno nudiš pomoč župniji.

Slišali smo, da je imela župnija tudi kar nekaj obnovitvenih del v zadnjem času. Kako je bilo pravzaprav z obnovitvami, gospod Marjan?

Ja, obnovili so zelo veliko, obnovili v Vipolžah, uredilo okolico cerkve, zunanje, notranje. Orgle, zvonjenje in ne, take reči. Zdaj je na vrsti župnišče, ki je bilo prej v zelo slabem stanju, ampak zdaj pred desetimi leti so začeli obnavljati, nove plošče, streha, kaj bi rekel, primerne za sodobno bivanje, ne. Prav zadnje delo bo ureditev spodnjih prostorov bivših kleti, ki sedaj se ne rabijo več, kjer bodo napravili večnamensko dvorano za razne skupine, pa prireditve, pogostitve in nastope, kar bo treba. Sredstva? Veliko je bilo od denacionalizacije, kar je bilo. Kar država ni mogla vrniti v naravi, je vrnila v denarju. In ta denar uporabljamo, pa tudi ljudje so prispevali k temu, da se lahko to dela, te stvari dokončajo. Upamo, da tam do pomladi enkrat da bo končano, da bomo imeli tudi neko slovesno zaključitev dela, pa otvoritev te dvorane, ker je povabljen že celovški mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki ga vodi Jože Ropitz, Ste lepo povabljeni, da se vsi udeležite in se z nami poveselite.

Če lahko dodamo, ne, da so bile pred časom obnovljene tudi dve kapelici.

Ja, točno. So bile dve kapeli v vasi, So bile dve kapeli s sedmimi freskami noter, sicer so v vasi bili kapeli, ki so razpadali ali pa so imeli že tiste navadne podobe na steklo ali pa, ne na steklo, tisk, ne. In so obnovljene in noter sedem fresk, v teh kapelicah freske torej, sveti Egidij, usmiljeni Jezus, sveti Jožef, potem Slomšek, Ciril in Metod, potem sveti Urban, zavetnik vinogradov in pa božji služabnik Janez Pavel drugi. So na tistih stenah upodobljene.

(pesem)

IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.

Gospod Marjan Kožlin, zakaj bi se kot župnik župnije Vipolže posebej zahvalili Bogu? In kaj vam daje pravzaprav elan pri delu?

Torej, jaz sem bil prej župnik v Šempasu. Šempas je župnija precej velika. In šteje več kot 2000 ljudi in sem si želel eno majhno župnijo. In sem dobil Vipolže, kjer so za starega človeka zelo, zelo hvaležna. Milo podnebje, župnišče tik ob cerkvi, brez nobenih stopnic in sem se prav dobro počutil, ko sem prišel v Vipolže, tudi za fejst sem Bogu hvaležen, tudi za zdravje, ki mi ga je dal. In se čutim tu odgovornega, kako svoje zdravje uporabljam, zato napravim kar pač morem, seveda ne vem, če zadovoljim vse, ampak dobro voljo imam. In sem Bogu hvaležen za to, in tudi hvaležen tistim iz župnije, ki mi stojijo ob strani. Nedeljniki, pevci, strežniki, ključarki in drugi s katerimi imamo dobre odnose. Sovražnika mislim, da ga nimam nobenega. Naj bo, se Bogu zahvalim, naj šteje v dobro vse kar napravim, z dobrim namenom prav gotovo.

Vipolžci smo zelo veseli, da smo danes samostojni in da imamo svojega župnika, kar pomeni mašo vsak dan. Našo hvaležnost pokažemo tudi tako, da sodelujemo v župniji, skrbimo za cerkev in življenje v njej. Predvsem pa se trudimo pokazati naslednjim rodovom, da smo v naši župniji veseli in naj bodo tudi oni vredni dediči, ker je bodočnost Vipolške fare v njih.

No, bi se še v mojem imenu bi se zahvalil sami župniji, da so me tako lepo sprejeli, hitro in brez kakih predsodkov. Tako da upam tudi tisti, ki me poslušajo, mladi in ostali, da se lepo vabljeni k bogoslužju v cerkvi, k sodelovanju pri bogoslužju in ostalem verskem življenju v sami župniji.

DOBRO JE VEDETI.

Približali smo se koncu nocojšnje oddaje Iz življenja naših župnij. Nedeljske maše so v župniji Vipolže ob devetih. Slišali smo že povabilo na zaključek obnovitve večnamenske dvorane v župnijskem domu. Župljani poslušalce prisrčno vabijo tudi na sejem svetega Egidija, ki bo na prvo nedeljo v septembru. Z gosti sem se pogovarjal Bor Seušek in vabim vas, da nam prisluhnete tudi prihodnjo soboto.

Sveti Egidij.

Prosi za nas.