ŽUPNIJA SPODNJA IDRIJA.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ.
ŠKOFIJA KOPER.
Spoštovane poslušalke in
poslušalci radia Ognjišče, prisrčen pozdrav iz Koprskega studia. V današnji
oddaji Iz življenja naših župnij vam bomo predstavili župnijo Spodnja Idrija,
zato so zdajle z mano v našem koprskem studiu tamkajšnji župnik gospod Miro
Marinič in njegove sodelavke in sodelavci. In sicer: Simona Goljak Kosmač,
Aleksandra Žakelj, Marjan Rejc in Janez Kavčič. Lep pozdrav vsem.
Lep pozdrav.
Kar začnimo. Gospod
Kavčič: prosila Vas bom, da predstavite ta vaš kraj, župnijo.
Ja, župnija Spodnja Idrija
ima središče v sami Spodnji Idriji. To je pač kraj, ki leži v dolini Idrijce,
približno štiri kilometre od znane živosrebrne Idrije. Spodnja Idrija je kraj,
ki se je v zadnjih desetletjih zelo razširil, zelo povečal, kajti nekoč je to
bila vas, ki je štela par sto ljudi, sedaj pa se je tu razvila v novejših
obdobjih sodobna industrija. V zvezi s tem se je veliko ljudi preselilo.
Oblikovale so se nove stanovanjske soseske. Skratka kraj že dobiva obrise
nekakšnega mesta ali vsaj mesteca. No, seveda župnija zavzema ne le Spodnjo
Idrijo, ampak tudi bližnjo okolico. To je hribovita okolica po kateri so
raztresene mnoge domačije, ki so marsikdaj, zlasti v zimskem času težko
dostopne. No seveda župnija zavzema sosednjo Kanomeljsko dolino, vse tja gori
do Oblakovega vrha. Potem seže na Krniško planoto, se tudi dotika robov
Vojskarske in Ledinske planote, skratka je kar razsežna. Sosedje naši so
Idrija, potem recimo Ledine, Vojsko, Otalež, Jagršče, Šebrelje, bi pa posebej
rad poudaril, da je naša župnija nekoč bila neprimerno večja kot je danes.
Kajti nekoč je zavzemala tako rekoč celotno Idrijsko ozemlje, vključno z
rudarsko Idrijo. Začetki naše župnije pravzaprav segajo daleč nazaj. Njene
predhodnice bi našli že v visokem srednjem veku, tam nekje v dvanajstem
stoletju, ko se prvič omenja Marijina kapela. Tam nekje od leta 1132 naprej,
najbolj verjetno je letnica 1156, pa potem letnica 1192. Skratka v 12.
stoletju, takrat je bila Spodnja Idrija še podružnica Šentviške gore, torej
prafare na Šentviški gori, to je trajalo kakšnih 200 let. Potem v 14. stoletju
smo bili podružnica cerkve svetega Jerneja v Cerknem. No, v 15. stoletju pa se
je že oblikovala velika samostojna fara v Spodnji Idriji. No in ta spodnjeidrijska
fara je potem kakih 250 let, torej do sredine 18. stoletja zajemala, kot sem že
poudaril, rudarsko Idrijo pa sosednje kraje, recimo Vojsko, Gore nad Idrijo, pa
Čekovnik nad Idrijo, še do leta 1930, pa recimo sosednjo Belo celo še do let po
drugi svetovni vojni. Torej ta župnija je bila nekoč zelo velika. Ker je pa ta
župnija oziroma fara tako starožitna, stara, se je ustalilo ime fara in
običajno še zdaj vsi rečemo Spodnji Idriji fara in domačinom Pr'farci. No,
zavetnik je pa od vsega začetka, pa naša zavetnica Devica Marija Vnebovzeta, po
domače rečemo Marija na skalci, ker se ta župnijska cerkev dviga na skalnatem
pomolu nad Spodnjo Idrijo. V zvezi z nastankom cerkvice so mnoge pripovedi.
Recimo znana je legenda o tem, da naj bi tolminski grof, ki je hodil sem na lov
na tem prostoru kar trikrat našel čudovito Marijino podobo, no in ko jo je
tretjič našel se je odločil, da se tu postavi kapela. Potem je v zvezi z Marijo
Vnebovzeto povezano čudežno ozdravljenje Urške Rasp, ki je bila članica znamenite
rodbine Raspov, ki je v začetku 16. Stoletja igrala pomembno vlogo pri
idrijskemu rudniku. Po ljudskem izročilu naj bi Marija Vnebovzeta celo pomagala
domačinom pregnati Turke, ki so baje nekoč napadli kraj. No, sicer je pa Mariji
Vnebovzeti v naši župnijski cerkvi posvečenih mnogo umetniških del. Recimo: kip
Marije z Jezusom, ki je star kakih 300 let, potem velika oltarna slika Marije
Vnebovzete, ki jo je naslikal znani slikar Jurij Tavčar po predlogi znamenitega
beneškega slikarja Ticijana. Potem so tu mnoge kapelice v okolici, pa recimo
najbolj imenitna je pa celotna fresko poslikava oboka župnijske cerkev, delo
znamenitega Idrijčana Jožefa Mraka, ki je zelo poznan kot graditelj mogočnih
klavž na Idrijci in Belci, sicer pa uveljavljen kartograf. No, od vsega
začetka, daleč nazaj so tudi izročila o tem, da je naša cerkev bila znano
romarsko središče, kamor so radi prihajali romarji od blizu in daleč. Farni
praznik, 15. avgust, torej praznik Device Marije Vnebovzete je pa pri nas res
zmeraj, vsako leto slovesno praznovan in je to, lahko rečem, pravo vseljudsko
praznovanje.
Ima pa župnija Spodnja
Idrija tudi podružnico, mogoče še par besed še o tem, gospod Kavčič. Torej naša
podružnica je cerkvica svetega Florijana v Idrijskih Krnicah. To je na planoti,
ki se razprostira med dolinama Kanomljice in Idrijce na povprečni višini okrog
900 do 1000 metrov. Krniška planota je pravzaprav že prej imela eno tako
improvizirano cerkvico, zanimivo, v nekdanjem italijanskem taborišču najprej.
No, to improvizirano cerkvico svetega Florijana je uredil nekdanji naš
Spodnjeidrijski župnik, zaslužni monsignor, gospod Franc Rupnik pokojni. No, in
od leta 68-ega naprej je ta zasilna cerkvica služila tako približno 35 let, na
kar so se pa Krničani pogumno odločili, da bodo pristopili k novogradnji in so
tole zasilno cerkvico pač porušili in namesto nje je tam po letu 2000 zrastla
zelo lepa sodobna cerkvica svetega Florijana, ki jo je zasnoval Idrijski
arhitekt Cveto Koder in je v tej stavbi zelo domiselno združil oblike iz preteklosti,
torej neka izročila cerkvene arhitekture in jih povezal s sodobnimi oblikami.
No, v tej cerkvici svetega Florijana na Idrijskih je pa tudi imenitni umetniški
okras, namreč to so mozaiki, ki jih je izdelal naš znani umetnik, svetovno
znani, pater Marko Ivan Rupnik. Torej mozaiki so izredno lepi. Zunaj ob vhodu v
cerkvico je sveti Florijan, mozaik svetega Florijana. No, v prezbiteriju je pa
razsežen mozaik, ki prikazuje na levi strani Marijine starše, torej svetega
Joahima in sveto Ano, na desni strani pa je Marija z Jezusom. Celotno
kompozicijo pa likovno in simbolno povezuje velik križ. Tako da je ta cerkvica
na, torej v Idrijskih Krnicah res ogleda vredna in je pravi biser v tej Krniški
pokrajini.
ŽUPNIJA V OČEH DOMAČEGA
ŽUPNIKA.
No, v tej lepi, stari fari
ste gospod Miro Marinič župnik že eno leto. V tem letu ste najbrž spoznali to
svojo faro. Pa jo predstavite še nam.
Tako kot ste povedala sem
res eno leto v tej župniji. In tukaj res neprestano odkrivam, kako je ta
župnija ena najlepših, najboljših v naši koprski škofiji. Zakaj, ne? Kot prvo,
ker je to moja prva župnija. Ker je ta župnija duhovno živa. Ker so ljudje
osebno verni, pripravljeni za Boga in Cerkev tudi žrtvovati svoj čas in
sredstva. Tudi to ker skrbijo za svojega duhovnika, ker mu vedno pomagajo in še
bi lahko našteval. Župnija ima okrog 2600 ljudi, od tega 1900 katoličanov in k
nedeljski sveti maši prihaja približno 300 ljudi. Veroučencev je okrog 150.
Hvala Bogu v tem letu so mi pomagali štiri katehistinje. Pastoralno življenje je
res zelo živo, tako da v naši župniji delujejo različne skupine. To so
župnijski pastoralni, gospodarski svet, dva pevska zbora, mladinska skupina,
zakonska, skupina bralcev, ministranti, krasilke in čistilke, skupina
animatorjev, Karitas in molitvena skupina. V župniji pripravljamo tudi razna
predavanja v postnem in adventnem času. Zanimivo je tudi to, da župljani zelo
radi romajo. Eno romanje je organizirano v tujino. Letos na primer smo poromali
kar v Sveto deželo. Na enodnevno romanje pa poromamo tukaj po Sloveniji. Všeč
mi je tudi, da lepo sodelujemo s krajevno skupnostjo Spodnja Idrija in tudi z
osnovno šolo.
(pesem)
Vaša župnija je po tistih
dokumentiranih zapisih stara najmanj 850 let. Pred 4 leti ste torej imeli
pravzaprav lep, velik praznik. Gospod Janez Kavčič, prosim pa Vas, da malo
skupaj pokukamo še v farno kroniko, da bomo videli, kateri so tisti dogodki
oziroma ljudje, ki so jo najbolj zaznamovali?
Ja, najstarejši pisni viri
so seveda urbarijalni zapisi, ki segajo pri nas tam nekam v 14. stoletje,
namreč najprej je naša Spodnja Idrija spadala pod Tolminsko in so podatki o
njej zapisani v Tolminskem urbarju. Potem od leta 1607-ega naprej smo prišli
pod Idrijsko deželnoknežje gospostvo in so dogodki pač tam notri zabeleženi.
Zanimivo je recimo to, da se v 16. stoletju naša Spodnja Idrija v dokumentih
imenuje Idrija s Sklabonika, kar bi pomenilo po domače Slovenska Idrija. Kajti
rudarsko Idrijo so zaradi mnogih nemških priseljencev imenovali kar nemška
Idrija ali pa Idrija Teutonika ali pa Idrija Tedeska. No, potem je zanimivo to,
da se v 16. stoletju v Idriji zelo utrdi protestantska vera začasno, za nekaj desetletjih,
medtem ko naša Spodnja Idrija vseskozi ostaja katoliška. Prvi gospod, ki je
omenjen v Spodnji Idriji v virih je bil gospod Lovrenc leta 1418-ega. To je
dokumentirano. Ali je on že bil župnik ali ne se prav še ne ve. Nedvomno sta pa
potem konec 15. stoletja tukaj že v virih izpričana dva gospoda, in sicer
župnik Jurij in kaplan Erazem. No, in takrat ko se začne rojevati rudarska Idrija
v soseščini, odhaja recimo kaplan Erazem iz Spodnje Idrije v Idrijo vršit
cerkvene obrede. V tem obdobju se tudi zelo že uveljavi romarski značaj naše
cerkve. Zanimivo je pa potem recimo to, da znani Goriški nadškof Karel Mihael
Attems, leta 1752-ega, torej sredi 18. stoletja sicer pri vizitaciji razglasi
rudarsko Idrijo za samostojno župnijo, torej jo odcepi od naše fare, od Spodnje
Idrije, vendar takrat ta Idrijska župnija obsega zgolj mesto, samo mesto,
medtem ko vsa okolica še naprej ostaja dolgo časa pod faro Spodnja Idrija. No,
skozi dolga obdobja se je v okolici naše cerkve zida kapelice, tako s
Cerkljanske strani kot s Kanomeljske strani kot recimo z Idrijske ali pa
Ledinske strani. In te kapelice so po navadi postavljali na mestih, kjer so
prihajajoči romarji našo župnijsko cerkvico prvič opazili, zagledali in se ti
strateški kraji po domače imenujejo 'Pokloni'. No, če bi še par besed o sami
župnijski cerkvi. Prvotno je bil najbrž lesena, majhna, in je stala na prostoru
današnjega prezbiterija približno. No, kasneje so jo pozidali, najprej gotski
prezbiterij, zvonik na Preslico, leta 1674-ega pa je dobila stavba, torej
baročno stavbno konstrukcijo, kakršna je v principu ohranjena do danes. Iz 17.
stoletja je pod cerkvijo ohranjena tudi kripta, kamor so pokopavali
spodnjeidrijske duhovnike in je bilo v razdobju od 17. do 19. stoletja v tej
kripti pokopanih skupno kar 19 duhovnikov. Najbolj pomemben umetniški okras v
tej cerkvi, torej freske je pa izdelal kot rečeno znameniti Idrijčan Jožef Mrak
v letih 1762 do 1766. Že nekaj časa se pripravljamo, da bi v spomin na tega
umetnika, mojstra izdali monografijo, in če bo prav bo približno v enem letu ta
knjiga tudi ugledala beli dan. No, naša župnijska cerkev je v zadnjih obdobjih
doživela več prenov, tako na znotraj kot na zunaj hvala Bogu. Stopnišče, ki ga
jaz imenujem kar spodnjeidrijske propileje, ki se tako lepo dviga iz središča
vasi do cerkve. Stopnišče je bilo urejeno ob koncu 19. stoletja, je pa bilo v
zadnjem času tudi zelo lepo preurejeno, prenovljeno. Naša cerkev je prava
dominanta, kajti njen zvonik se dviga visoko, 41 metrov in je videl daleč
naokrog.
IZ FARNE KRONIKE.
No, mogoče še nekaj besed
o osebnostih iz naše župnije. Teh osebnosti veste je pa zelo veliko in bi
rabili kar posebno oddajo, če bi jih hoteli vse naštet. Jaz jih bom pač omenil
nekaj. Recimo župnik Janez Burateli se je v 18. stoletju zelo zavzemal za
razvoj župnije, za njeno avtonomijo, župnik Janez Juvan je tam okrog leta 1900
dobil za svoje zasluge celo zlati križec s krono. No, po drugi svetovni vojni
je pa posebno se odlikoval monsignor Franc Rupnik, ki je v Spodnji Idriji
služboval četrt stoletja, posvečeval kulturno življenje, bil zgodovinar, gojil
stike z zamejci, bil strokovnjak za uglaševanje zvonov, skrbel za obnovo sakralnih
objektov v Posočju po potresu in poskrbel za restavriranje teh fresk Jožefa
Mraka, tistih, ki sem jih že omenil. Iz Spodnje Idrije je izšlo tudi nekaj
duhovnikov, mislim zaslužnih duhovnikov. Recimo Janez Majnik je bil zaslužen
sadjar, ki je pripravljal idrijske dijake za študij na gimnazijah v Gorici in v
Ljubljani. Potem recimo Frančišek Svetličič, pesnik, znani pesnik nekdanjih
Blaivaizovih novic. Potem recimo Josip Velikanje, tako imenovani Hajduški pop,
ki je 40 let ali še nekaj več služboval v Istri in tam pospeševal kulturno
življenje. Potem recimo Slavko Podobnik, ki je bil nazadnje rektor v Malem
semenišču v Vipavi. Najpomembnejši med vsemi duhovniki, ki so izšli iz našega
kraja je pa nedvomno bil doktor Anton Kacin, doktor Anton Kacin, ki je bil
znani profesor, urednik, zgodovinar, organizator Slovenskega šolstva pod
Italijo. 30 let voditelj Goriške Mohorjeve družbe, pisec učbenikov in tako
naprej. No, sicer je pa iz našega kraja še mnogih znanih osebnosti, recimo
pisatelj doktor Jože Felc, a ne, ki je doslej izdal že 15 obsežnih literarnih
del. Potem imamo tukaj umetnike, recimo Lucijan Bratuž, akademski slikar,
mojster kaligrafije, profesor na Ljubljanski fakulteti, ki je na akademiji za
likovno umetnost. Potem recimo dobitnik letošnje nagrade Prešernovega sklada
skladatelj Aldo Kumer in tako naprej. Potem je pa še mnogo gospodarstvenikov,
ki jih imensko ne bom našteval. Imamo recimo na inštitutu Jožefa Stefana
doktorja fizike iz Spodnje Idrije, ne. Iz naših krajev je tudi minister, pa še
marsikaj.
(pesem)
Župnija s takšno tradicijo
kot je Spodnja Idrija je gotovo živa tudi še danes. Pa bom vprašala najprej
člana župnijskega gospodarskega oziroma župnijskega pastoralnega sveta gospoda Marjana Rejca, da nam pove o tem,
kako se trudite, da bi ta župnija ostala v dobri kondiciji.
Gospodarski svet Spodnja
Idrija sestavlja 6 članov, ki nas zanima predvsem gospodarski pogled na
dogajanje v naši župniji. Skrbimo predvsem za prepoznavanje materialnih potreb
na področju cerkvene 850 letne dediščine župnijske cerkve Marije na Skalci,
podružnične cerkve na Krnicah in župnijskem domu. V mandatih zadnjih treh
župnikov smo bili zelo dejavni in dodobra obnovili te objekte, s tem, da smo
obnovili fasado in kritino na cerkvi. Vgradili ogrevanje v cerkvi, kar pripomore
k lepšemu počutju v zimskem času, obnovili kapelico in kuhinjo v župnijskem
domu. Pravkar pa urejamo tudi cerkveno knjižnico. Ponosni smo tudi na urejeno
podružnično cerkvico svetega Florijana v Idrijskih Krnicah. Svoje delo
opravljamo predvsem z veseljem zato, ker se župljani radi odzivajo na naše
pobude za reševanje gospodarskih potreb. Pri našem delu pa nas podpira tudi
lokalno gospodarsko okolje in krajevna skupnost.
No, kako pa deluje
pastoralni svet?
Župnijski pastoralni svet,
čigar član sem, sestavlja 16 članov, ki prihajamo iz različnih družbenih in
delovnih sredin Spodnje Idrije in Krnic, kar pripomore k pestrosti ustvarjanja.
Župnijski pastoralni svet smatramo kot župnikovo glavno delovno in posvetovalno
telo. Pri tem se nam zdi pomembna vključenost predstavnikov več generacij,
kontinuiteto našega dela pa ob menjavi mandata našega ŽPS zagotavljamo tako, da
v novem svetu ostane tudi nekaj članov starega ŽPS. Naše poslanstvo vidimo v
načrtovanju pastoralnega dela skupaj z župnikom in sodelavci ter v iskanju
odgovorov na pastoralne probleme, ki se pojavijo v župniji. Naša vizija je
postati učinkovit svet za prepoznavanje duhovnih potreb v župniji in širiti
krog sodelavcev. V župniji imamo molitveno, zakonsko, mladinsko skupino, pa
tudi še kakšno drugo. Pohvalimo pa se lahko tudi s prvo skupino sosedov v
soseski Postota, ki se zbirajo ob molitvi ob različnih priložnostih, vsako leto
pa ob Veliki noči pripravijo tudi veliko butaro, ki potem krasi našo lepo
župnijsko cerkev. Vizija našega delovanja je tudi iskanje novi poti, kako
kristjane iz obrobja pritegniti bliže k Jezusu. V našem ŽPS imamo naslednje
skupine: oznanjevanje, ki obsega pripravo kateheze, skupina za bogoslužje, ki
skrbi za lepoto bogoslužja in skupina za dobrodelnost, ki organizira srečanje z
ostarelimi.
ZA ŽIV UTRIP ŽUPNIJE SI
PRIZADEVAJO.
Ja, kot nam je povedal
gospod Marjan v župniji Spodnja Idrija deluje kar precej skupin. Pa bi se
mogoče o njih posebej spregovorili. Gospa Simona Goljak Kosmač, Vi nam boste
najprej povedali nekaj o mladih.
Mladi se dobivajo vsak
petek po sveti maši, njihov vodja je gospod župnik. Mladi se vključujejo v
župnijo v smislu sodelovanja pri nedeljskih in prazničnih mašah. Že pred tremi
leti, pod takratnim župnikom, smo se začeli mladi zbirati z namenom, da bi v
naši župniji pripravili oratorij. Na začetku je bilo kar malo zadržkov, saj
nismo vedeli, kaj nas čaka. Vsakokrat ko smo se bodoči animatorji zbirali, bolj
smo bili odločeni, da bomo projekt oratorij tudi izpeljali. Letos tako že
tretjič pripravljamo oratorij. Vsako leto ga izvedemo zadnji teden v avgustu.
Število animatorjev se giblje okoli 20, sestavlja dekleta in fante od 15 leta
dalje. Dobivamo se približno enkrat mesečno v domačem župnišču, kjer se že od
zgodnje pomladi pripravljamo na avgustovski oratorij, proti koncu pa večkrat.
Dosedanje izkušnje nas prepričujejo, da smo na pravi poti, saj se je na
oratorij do sedaj prijavilo preko 80 otrok. Da pa ne bi čakali eno leto do
naslednjega oratorija, smo v decembru pripravili enodnevni adventni oratorijski
dan, kjer smo izdelovali adventne venčke in vizitke. Na prvo adventno nedeljo
pa smo te izdelke prodali in denar namenili domači družini v stiski. Za
materinski dan smo izdelovali tudi rožice iz krep papirja, pred polnočnico pa
pripravili kratko igrico. Na začetku počitnic pa vsako leto spremljamo skupino,
ki jo sestavljajo ministrantje in otroški pevski zbor, tudi na počitnicah v
Izoli. Tako cel teden preživimo v prijetnem druženju, zabavi in molitvi. Ker se
moramo pa tudi malo izobraziti, se udeležimo tudi priprave na oratorij v
Vipavi, kjer se tudi srečamo z drugimi animatorji in si medsebojno izmenjujemo
mnenja in izkušnje. V teh letih smo postali že pravi prijatelji, tako da se
družimo tudi, ko nismo zaposleni s pripravami na oratorij.
V župniji pa delujejo tudi
molitvene skupine, in Vas gospa Aleksandra Žakelj bom prosila, da poveste nekaj
o tem molitvenem dogajanju.
Molitvena skupina v naši
župniji se je oblikovala pred leti na župnikovo pobudo. Dogovorili so se, da se
bodo zbirali na tisti dan, ko v župniji ni svete maše v župnijski kapeli in
molili. Molitvena skupina moli rožni venec, potem molijo litanije in še razne
druge molitve. Molijo tudi rožni venec pred vsako sveto mašo. Vsi, ki so člani
te molitvene skupine močno upajo, da ta molitev prinaša blagoslov za celo
župnijo in da rodi vidne in nevidne sadove. Poleg tega je nekaj članic te
molitvene skupine vključenih tudi v živi rožni venec, ki vključuje predvsem
molitev za nove duhovne poklice in za svetost in stanovitnost duhovnikov.
Obstaja pa tudi zakonska
skupina, gospa Simona.
Tudi v naši župniji je že
par let nazaj dozorela ideja, da bi ustanovili zakonsko skupino. Ko je prejšnji
župnik določil datum prvega informativnega srečanja je bilo vsaj pri večini
parov vsaj nekaj dvomov, ali je stopiti na to pot, ali bo to le še ena dodatna
obveznost. Zbralo se nas je kar nekaj parov. Sedaj skupina sestavlja 7 parov.
Nekateri prihajajo tudi iz drugih župnij, kjer nimajo zakonske skupine.
Srečujemo se ob sobotnih večerih enkrat mesečno v župnišču. Duhovni vodja nam
je domači župnik. Vsako srečanje začnemo z molitvijo s katero se izročimo v
njegove roke in se povežemo med seboj. Srečanje vsakič vodi drugi par. Njegova
naloga je, da nam posreduje svetopisemski odlomek in temo za prihodnje srečanje.
Vsak pove, kako ga je Božja Beseda nagovorila, kaj ob njej razmišljal, začutil,
kakšna vprašanja so se mu porodila. Kako lahko Božjo Besedo poveže z vsakdanjem
življenjem in življenjem v zakonu. Nazadnje za piko na i svoj komentar doda še
gospod župnik. V drugem delu pa se pogovarjamo o življenjskih temah, si
izmenjamo skrbi, mnenja, poglede, dvome in radost. Vsi pa ugotavljamo, da nas
srečanja bogatijo. Tako spoznavamo, da s svojimi problemi, nazori, vrednotami
sploh nismo tako drugačni, tako osamljeni. Tako lahko rečemo, da pri skupini
dobimo moč, kako držo kristjana izražati in zagovarjati tudi v vsakdanjem
življenju. Ob koncu se Bogu zahvalimo za lep večer in prejmemo blagoslov. Radi
smo skupaj in navadno se še zadržimo ob prijetnem sproščenem klepetu, se
pošalimo in se na zdrav način razvedrimo. Obiskovanje zakonske skupine je pravi
blagoslov, velik dar in milost, ki jo v teh časih tako potrebujemo.
Mogoče je prav, da povemo
še nekaj besed o tem, kdo skrbi vse za lepo bogoslužje v vaši župniji. Pa bi
najprej dala besedo Vam, gospod Marjan.
V naši župniji se trudimo,
da s sodelovanjem bogatimo bogoslužje na različne načine, ne le s petjem in
branjem Božje Besede, temveč pripravljamo uvod v sveto mašo, oče naš, pozdrav
miru, prošnje in zahvale. Mladi nas večkrat presenetijo s kakšno animacijo.
Sodelujemo tudi pri pripravi procesij in drugih obredov v cerkvenem letu. S
sodelovanjem pri bogoslužju ob nedeljah in praznikih imamo celoleten razpored
skupin, ki so za določen dan na vrsti za sodelovanje. Te skupine so veroučenci,
mladi, zakonci, starši, sodelavci Karitas, krasilke, ministranti pa tudi člani
župnijskega pastoralnega sveta. K sodelovanju pri bogoslužju pa skušamo
pritegniti čim več župljanov, saj verjamemo, da vsakdo na svoj način polepša bogoslužje,
zato pa, zanj pa smo odgovorni vsi v župniji in ne samo župnik in mežnar. Tako
spoznavamo, da je duhovnikovo delo veliko bolj stresno in zahtevno kot pa se
včasih zdi opazovalcu iz cerkvene klopi. Sicer pa se tudi drugače trudimo in smo
povabljeni, da premišljujemo dnevno Božjo Besedo, sploh v današnjih časih, ko
je tako lepo, ker nam je s pomočjo interneta le ta še hitreje dosegljiva. A
vendar, ko ni treba ničesar dati od sebe, se tudi lahko zgodi, da ostanemo
plitvi, gre hitreje mimo nas. Hvaležni smo vsem, ki kakorkoli sodelujejo pri
bogoslužju, kot že sama beseda pove, namen je, da služimo Gospodu in da slavimo
Njegova dela. Najlepše pa je, da nas lepo bogoslužje notranje dviga, nas
trdneje poveže z Bogom in zato postajamo notranje lepši.
(pesem)
Prav poseben pomen za lepo
bogoslužje pa je seveda glasba in petje. O tem nam bo pa nekaj več povedala
gospa Aleksandra.
No, kar se glasbe in petja
tiče se mi zdi, da je fara ena taka solidno tipična slovenska župnija, to
pomeni da iz okoliščin, ki jih imamo. Iz vseh talentov, ki jih premoremo
zberemo skupaj vse tisto najlepše in najboljše, kar se v danem trenutku da
narediti. Glavni nosilec vsega tega dogajanja je mešani pevski zbor, ki
trenutno šteje okrog 25 članov. Ta pevski zbor prepeva predvsem literaturo
slovenskih in tujih skladateljev, takih zborovskih skladateljev. Poje pri
nedeljskih mašah, ima bolj intenzivne vaje za velike praznike cerkvenega leta,
poseben izziv nam je seveda tudi Veliki šmaren. Sodelujemo predvsem pri
bogoslužju kar pomeni da se kot posvetni zbor ne udejstvujemo, ker nam je
zaenkrat sodelovanje in lepšanje bogoslužja povsem dovolj velik izziv.
Sodelujemo pa redno vsako leto na revijah idrijsko in cerkljanske dekanije. Ta
zbor vodim sama. Potem glavna organistka v naši fari je Tatjana Bončina, ona
spremlja mešani pevski zbor in igra pri jutranjih mašah. Po potrebi vskoči tudi
Milena Šinkovec, smo pa vsi zelo veseli in se že veselimo nadaljnjega
sodelovanja z osnovnošolko Lano Vehar, ki se počasi tudi uvaja v orgelsko igro
in spremljanje. No potem imamo otroški pevski zbor, ta zborček vodi Neža
Hladnik. Število sodelujočih varira, v glavnem pa zajema osnovnošolske otroke.
Zborček pa običajno na kitari spremlja Kristjan Likar. Potem moram omeniti še
Sonjo Vehar in Majdo Kenda, ki pa se trudita z vodenjem ljudskega petja. Vsi
skupaj smo zadovoljni, da lahko s svojimi talenti služimo Bogu in da služimo
občestvu, si pa tako kot po marsikateri župniji želimo več mladih, da bi jih
pritegnili v to dogajanje in tudi več moških glasov. Se trudimo na tem, tudi
kaj naredimo, povabimo, nekaj nam bo mogla pripomoči pa tudi sveta Cecilija.
O tem, kako skrbite za
dobrodelnost, kako deluje pri vas Karitas, nam bo pa nekaj povedala Simona.
V župniji deluje Karitas
že enajsto leto. Ima 26 prostovoljk in prostovoljcev. Sodelavci prostovoljci se
redno srečujemo vsak zadnji ponedeljek v mesecu. Naše delo temelji v vero do
Boga in ljubezni do ljudi. Skušamo jim pomagati materialno z nasveti pa
kratkimi obiski. Z dobrim delom si prizadevamo odkrivati stiske ljudi, ki so
skrite in nevidne. Veliko skrb posvečamo starostnikom, invalidom in bolnim.
Vsako leto na Binkoštno soboto za njihovo župnišče pripravimo srečanje s sveto
mašo in kratkim razvedrilnim programom. Za božične in velikonočne praznike obiščemo
in obdarimo 250 starejših in bolnih ljudi na domu in v domovih za ostarele.
Obiskujemo jih tudi ob njihovih visokih jubilejih. Sodelujemo pa tudi z osnovno
šolo Spodnja Idrija, Centrom za socialno delo v Idriji. Sodelavci Karitas redno
skrbimo za izobraževanje in osebno rast. Obiskujemo predavanja, duhovne vaje in
seminarje. Tudi na mesečnih srečanjih smo skupaj z župnikom pripravljali
izobraževalne točke za dobro delo v Karitas.
SADOVI TRUDA, ZNAMENJA
UPANJA.
Čas namenjen naši oddaji
se počasi izteka. Seveda pa bomo pred zaključkom, tako kot po navadi
spregovorili še o tem, zakaj vam je vaša župnija Spodnja Idrija tako zelo pri
srcu.
Najprej bom dala besedo
gospodu župniku Miru Mariniču.
Če je živo duhovno
življenje v župniji, potem je živo tudi vse ostalo. Zato se moram res zahvaliti
tem mojim predhodnikom. Vidi se, da je imela župnija res dobre duhovnike, ki so
kazali in učili pravo pot k Bogu. Koliko sveti maš, koliko molitev in žrtev je
bilo namenjenih prav za blagoslov naše župnije, za nove duhovne poklice, za
spreobrnjene naših župljanov tega ne vemo. To ve samo Bog. Danes pa so vidni
sadovi. Že to, da imamo bogoslovca Blaža v naši župniji, tako danes lahko jaz
gradimo to občestvo, ki res stoji na dobrih temeljih in prav na tej skalci ne
stoji le naša farna cerkev, ampak celotno naše farno občestvo. Meni se zdi
bistveno, da se življenje župnije steka in napaja prav iz zakramentov in to
župljani vedo in k temu tudi prihajajo. Verjamem pa tudi, da zakramenti nas
povezujejo, nad vsem tem pa res bdi naša mati Marija.
Zakaj pa je župnija
Spodnja Idrija pomembna za Vas gospa Simona Golja Kosmač?
Meni je predvsem to zelo
všeč, ker je v naši župniji veliko skupin različnih in je vključenih v te
skupine tudi veliko ljudi.
Isto vprašanje še za vas
gospod Marjan Rejc.
V župnijski gospodarski
svet sem se vključil predvsem zato, da lahko svoje izkušnje na drugih področjih
predstavim tudi na področju cerkvene dediščine. Pri tem nam pomaga tudi lokalna
skupnost, veseli pa smo, da se na naše delo odzivajo krajani, ki prepoznajo v
našem delu tudi svoje želje in zahteve.
Gospa Aleksandra Žakelj.
No, jaz pa imam rada svojo
župnijo zato ker moja in je moja že celo življenje in zaradi tega, ker mi
pomeni tudi eno od poti do Boga in zaradi tega ker v njej lepo sodelujem z
vsemi tistimi, ki se ukvarjajo s petjem in mi pri tem nudijo tudi neko
zadoščenje prav v medsebojnih odnosih, ker če bi v naši župniji po glasbeni
plati iskala samo nekih strokovnih zadovoljitev glasbenih zahtev, potem tega,
samo tega tam sploh ne bi našla.
Gospod Janez Kavčič.
Ja, glejte, name vežejo na
našo župnijo oziroma na našo faro bi rekel globoke, trdne, nerazdružljive vezi,
ki segajo v moje najrosnejše otroštvo. Od nekdaj sem tu dobival duhovno hrano,
ki mi še zdaj neizmerno veliko pomeni. Pa navsezadnje nikoli ne bom pozabil,
kako smo nekoč, jaz sem bil doma daleč iz Spodnje Idrije v hribih, kako smo v
zimskih nočeh hodili k polnočnici ob svitu bakel. Kako smo radi recimo hodili k
vstajenjski maši za Veliko noč. Potem za vselej bom hvaležen nekdanjemu župniku
monsignorju Francu Rupniku, ki mi je pravzaprav navdušil za zgodovino, za
umetnost. Ob njem sem v naši cerkvi prvič slišal razlago naših fresk na
župnijskem oboku in tako naprej. Pa mogoče navsezadnje še to: Od nekdaj rad
prepevam in sem član raznih pevskih skupin. V sami Spodnji Idriji imamo oktet,
moški oktet, ki deluje že več kot 40 let. No, in tudi naš oktet rad zapoje
kakšno pesem v čast naši župniji oziroma naši zavetnici Mariji Vnebovzeti, no
in eno od takih pesmi, ki smo jo pravzaprav sami zložili se glasi nekako
takole:
Tu pri Fari gor na skalci,
bela cerkvica stoji,
nad vasjo kot dobra mati,
z roda v rod zvesto bedi.
Sonce zlato jo obseva
in Idrijca pod njo šumi,
kamor stopim koder hodim,
k Fari mi srce želi.
No, k tej vaši nebeški
zavetnici na skalci se bomo zdajle pred koncem naše oddaje tudi priporočili.
Marija Vnebovzeta.
Prosi za nas.
ŽUPNIJA SE JE PREDSTAVILA. HVALA ZA VAŠO POZORNOST IN VABLJENI NA
ODKRIVANJE NOVE ŽUPNIJE PRIHODNJI PONEDELJEK.
Ni komentarjev:
Objavite komentar